VSM Sodba I Cp 1030/2019

Jedro

Oporočitelj ne more neomejeno razpolagati s svojim premoženjem, pač pa le v mejah, kot to določa zakon (8. člena ZD). Tudi takrat, ko se oporočitelj odloči, da bo razpolagal s svojim premoženjem z oporoko, imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (prvi odstavek 26. člena ZD).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 466,65 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na ugotovitev, da je zapustnik F.B. v pisni oporoki pred pričami 6. 10. 2014 utemeljeno razdedinil hčerko M.B., zaradi česar ta nima dedne pravice po zapustniku ter zavrnilo njen zahtevek na povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Hkrati je tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi ter se vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s pripadajočo stroškovno posledico. Navaja, da gre v konkretni zadevi za spor o utemeljenosti razdedinjenja, pri čemer izpodbijana sodba nima nobenega razloga o tem. Vsebine pravnega standarda brezdelja in nepoštenega življenja sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ampak je kot ključno štelo zgolj poslovni neuspeh toženke, ki pa je seštevek številnih dejavnikov, od neustreznih poslovnih odločitev, ekonomske situacije na trgu in drugo. Tožnica je tekom celotnega postopka zatrjevala, da je razdedinjenje toženke utemeljeno iz razloga prezadolženosti in osebnega stečaja, kakor tudi zaradi njenih neodgovornih in brezglavih ravnanj ter načina življenja. Enako pa izhaja tudi iz razlogov za razdedinjenje navedenih v zapustnikovi oporoki. Toženka je ves čas živela pri tožnici in zapustniku, ki sta s svojimi sredstvi plačevala tako položnice za obratovalne stroške kot hrano, toženki pa sta tudi denarno pomagala, na naslov oporočitelja in tožnice pa so prihajali celo izvršitelji toženke, ki pa si ni dala nič reči in se spametovati. Od toženke se je pričakovalo, da se bo zaposlila in sama skrbela zase, njeno poslovanje kot samostojne podjetnice je bilo ves čas negativno, prav tako ni sprejemala razumnih odločitev, kot bi jih vsak povprečno skrben človek. Vsa ta njena ravnanja ustrezajo standardu brezdelnega življenja, tožnica in njen pokojni mož pa nista mogla storiti ničesar za zaščito svojega premoženja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je napačna, prav tako razlogi sodišča prve stopnje temeljijo na ugotovitvah, ki niso bila zatrjevana. Za ugotovitev pravilnega in popolnega dejanskega stanja o določilnih dejstvih bi sodišče prve stopnje v okviru materialnopravnega vodstva pravdne stranke moralo pozivati na predložitev dokazov. Toženka je celo sama priznala, da je živela pri starših, ki sta ji vse plačevala, prav tako je sama ocenila, da je očitek brezdelja utemeljen, saj sta jo starša med tednom večkrat videla doma, v trgovini, ki ju je imela, pa so hodili drugi. Ko sta se z pokojnim možem upokojila pa je vse postalo težje, zato se je toženka odločila za stečaj.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožnica, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče druge stopnje povzema razloge sodbe sodišča prve stopnje kot zadostne in pravilne ter v nadaljevanju odgovarja zgolj na pritožbena navajanja.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je zapustnik F.B., pokojni mož tožnice in oče toženke, umrl 28. 7. 2017 ter da je 6. 10. 2014 pred pričami napisal pisno oporoko v kateri je kot edino dedinjo njegove zapuščine določil tožnico, toženko pa razdedinil iz razloga zapravljanja preko svojih zmožnosti in zadolževanja, s čimer se je toženka strinjala. Med njima tudi ni sporno, da se je nad tožnico 16. 10. 2014 začel postopek osebnega stečaja, ki je bil zaključen s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti.¹ Pritožbeno nesporno pa je nadalje tudi, da se skladno z insolvenčnimi določili toženka brez soglasja sodišča ni smela odpovedati dediščini oz. je takšna odpoved bila brez učinka² ter da se njen nujni delež do katerega bi bila upravičena, če ne bi bila razdedinjena po oporoki, obravnava kot pozneje najdeno premoženje stečajnega dolžnika.³

7. Sporno med njima pa je ali je toženka s tem, ko je imela status samostojne podjetnice z večletnim negativnim poslovanjem, ki je v končni fazi vodil v njen osebni stečaj, zapolnila pravni standard brezdelja in nepoštenega življenja. Tožnica trdi, da toženka zavestno in namerno ni vlagala truda v iskanje zaposlitve, ampak se je vse bolj zadolževala in živela na tuj račun, toženka trdi nasprotno, in sicer, da je bila ves čas delovna in aktivna.

8. Sodišče druge stopnje najprej ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Mariboru, ki vodi zapuščinski postopek po pokojnem F.B., tožnico napotilo na pravdo, saj so med strankama sporna dejstva o utemeljenosti razdedinjenja, ona pa je tista, ki se na razdedinjenje sklicuje in bi v primeru utemeljenosti razdedinjenja tudi dobila delež razdedinjene, tj. toženke.⁴

9. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 42. členu taksativno našteva razloge, ki lahko vodijo do razdedinjenja nujnega dediča, pri čemer je za razdedinjenje dovolj, da obstoji eden od zakonsko določenih razlogov,⁵ njihova razlaga pa mora biti ustrezno ozka oz. stroga. Zapustnik F.B. je v oporoki kot razlog razdedinjenja toženke navedel nerazumno zapravljanje preko njenih zmožnosti, njeno zadolževanje kot fizične osebe in v okviru opravljanja dejavnosti samostojne podjetnice, najemanje raznih posojil, ki jih ni bila sposobna plačati ter neodgovorna poraba teh sredstev, pri čemer bi tudi premoženje iz naslova nujnega deleža brezglavo zapravila.⁶ Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zatrjevana ravnanja toženke, tj. brezglava zapravljivost in prezadolženost, v konkretnem primeru ne izpolnjujeta pravnega standarda brezdelja in nepoštenega življenja. Tožnica tekom postopka na prvi stopnji sploh ni zatrjevala katera so bila tista neodgovorna in brezglava ravnanja toženke ter kakšen je bil njen način življenja, da ni vredna nujnega deleža, zato jih sodišče druge stopnje ne more podrobneje presojati.⁷ V tem oziru sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da institut materialnega procesnega vodstva ni namenjen zastopanju strank oz. dajanju navodil v zvezi s tem, kakšne trditve naj postavijo ter s čim jih naj dokažejo. Očitno je, da je toženka tudi po polnoletnosti živela pri svojih starših, tj. tožnici in zapustniku, pri čemer je očitno tudi, da je lahko doma živela na način, brez, da bi v (skupno) gospodinjstvo karkoli prispevala. Zakaj se je toženki to dopuščalo ni bilo pojasnjeno niti ni relevantno, nedvomno pa odraža dejansko stanje marsikatere družine v Sloveniji. Takšno ravnanje toženke je sicer lahko nepošteno, vsaj iz subjektivnega vidika staršev, zagotovo pa ne predstavlja razloga za zakonski odvzem pravice do nujnega deleža.

10. Nedvomno je tudi, da je tožnica od leta 2009⁸ imela status samostojne podjetnice ter trgovini na P. in v M., pri čemer je zaradi negativnega poslovanja 16. 10. 2014 nad njo bil uveden postopek osebnega stečaja. Pomeni, da je toženka najkasneje od 2009 bila delovno aktivna, več kot očitno se je pet let v svojem poslu trudila uspeti, kakšni so bili razlogi za poslovni neuspeh ni relevantno, v postopku na prvi stopnji pa se je izkazalo tudi, da se je toženka 4. 8. 2014, tj. še pred uvedbo postopka osebnega stečaja, zaposlila v družbi A.N., katere solastnica je, tam pa je zaposlena še sedaj,⁹ zato se vsa pritožbena izvajanja o toženkini delovni neaktivnosti izkažejo za neresnična.

11. Tudi pravnega standarda nepoštenega življenja sodišče druge stopnje ni moglo presojati, saj so tožničine navedbe v tej smeri nezadostne. Katera ravnanja se lahko štejejo za nepoštena je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, prav tako je pravilno ugotovilo, da toženkina „zapravljivost in prezadolženost“ tega ne izpolnjujeta.

12. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da oporočitelj ne more neomejeno razpolagati s svojim premoženjem, pač pa le v mejah, kot to določa zakon (8. člena ZD). Tudi takrat, ko se oporočitelj odloči, da bo razpolagal s svojim premoženjem z oporoko, imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (prvi odstavek 26. člena ZD).¹⁰ Razdedinjenje je sicer lahko eden od načinov odvzema pravice do nujnega deleža, vendar morajo biti taksativno našteti razlogi jasno in nedvomno izkazani.

13. Odločitev sodišča prve stopnje, da ravnanja toženke v konkretnem primeru ne zapolnjujejo pravnega standarda brezdelja in nepoštenega življenja, v posledici česar zatrjevani razlog razdedinjenja ni podan, se izkaže za pravilna in zakonita.

14. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ji stroški za pritožbo ne gredo, mora pa povrniti toženki stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo (sestava odgovora 625 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV),¹¹ v višini 466,65 EUR¹² (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP ter uporaba 155. člena ZPP). Višje priglašeni stroški niso izkazani. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Opr. št. St 4871/2014 z dne 26. 10. 2017.
² Tretja alineja 2. točke prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).
³ 1. točka sedmega odstavka 383. člena ZFPPIPP.
⁴ Če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje (tretji odstavek 43. člena Zakona o dedovanju ).
⁵ Oporočitelj lahko razdedini dediča, ki ima pravico do nujnega deleža: 1. če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom; 2. če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše; 3. če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. Razdedinjenje je lahko popolno ali delno.
⁶ Bistveno vsebino oporoke je sodišče druge stopnje povzelo kot izhaja iz priloženega spisa, ki se vodi pod opr. št. II D 1502/2017 ter povzetka 9. točke izpodbijane sodbe.
⁷ V pritožbi tožnica trdi zgolj, da je razdedinjenje toženke utemeljeno iz razloga prezadolženosti in osebnega stečaja.
⁸ Na kak način naj bi toženka pred letom 2009 živela in ravnala ni bilo zatrjevano.
⁹ Gl. izpovedbo toženke podano na naroku za glavno obravnavo z dne 20. 5. 2019.
¹⁰ Enako tudi VSRS Sodba II Ips 562/92 z dne 4. 3. 1993.
¹¹ Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 13.666,19 EUR, vrednost odvetniške točke v času odločanja o stroških znaša 0,60 EUR.
¹² Stroški so bili odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife, Uradni list RS št. 2/2015 s spremembami z veljavnostjo od 10. 1. 2015.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3269/2015
• VSL sklep II Cp 1399/2015
• VSL sklep I Cp 913/2012