VSL sklep II Cp 4488/2010

Jedro

Ker je pravica do nujnega dednega deleža zakonita dedna pravica posebne vrste, je šteti, da so dediči, ki so si vse od razglasitve oporoke prizadevali za uveljavitev zakonitega dednega deleža, pravočasno uveljavljali nujni dedni delež.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o dedovanju spremeni:

v točki A 5 in A6 tako, da N. O. N. nujnega dednega deleža ni uveljavljal;

v točki B pa tako, da se oporočna dedinja G. O. N. razglaša za dedinjo do 7/10 zapuščine, N. O. N. pa ne deduje.

V ostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je odločeno, da zapuščino pok. M. O. N. dedujejo oporočna dedinja G. O. N. do 6/10 in nujni dediči B. O., A. O., D. O. in N. O. N., vsak do 1/10.

Pritožuje se oporočna dedinja G. O. N.. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zatrjuje, da sodediči, ki jim sodišče prisoja nujni dedni delež, le-tega niso uveljavljali. Za napačno označuje pravno stališče, da nujnega deleža po 27. čl. Zakona o dedovanju ni treba posebej uveljavljati in da so sodediči nujni dedni delež uveljavljali že s tem, da so se udeležili zapuščinske obravnave. Sklicuje se na sodno prakso, ki je drugačna od odločitve sodišča in od odločbe, na katero se sodišče sklicuje. Obstaja trdna sodna praksa, da nujnega dednega deleža zapuščinsko sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč skladno s 40. čl. Zakona o dedovanju le na zahtevo dediča. Vrhovno sodišče v svojih odločbah jasno razmejuje med sodelovanjem nujnih dedičev v zapuščinskem postopku, ki še ne pomeni zahteve po nujnem deležu ter izrecno zahtevo nujnih dedičev za zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali vrnitev daril. Opozarja, da je oporočna dedinja v zapuščinskem postopku nasprotovala pravici do uveljavljanja nujnega deleža B. O., A. O., D. O., ker je preteklo tri leta od razglasitve oporoke. Sodediči nimajo pravice zahtevati nujnega dednega deleža, ker v zakonitem roku niso izkoristili možnosti uveljavljanja dednega deleža, ki so jo imeli. Ker sodišče pomeša pojme oporočno in zakonito dedovanje ter pojem nujnih in zakonitih dedičev, so njegovi razlogi nerazumljivi in sklepa ni mogoče preizkusiti.

Na pritožbo sta po svojih pooblaščencih odgovorila sodediča A. O. in B. O.. Oba predlagata zavrnitev pritožbe. A. O. meni, da je zahteva za uveljavljanje nujnega dednega deleža konzumirana v izjavi o izpodbijanju oporoke. Že s tem, ko so izpodbijali oporoko, so se dediči izjavili o dejstvu, da se z abstinenco v zapuščinskem postopku ne strinjajo in zahtevajo dedne deleže. Meni, da se rok iz 41. čl. Zakona o dedovanju nanaša na uveljavljanje zahtevka v pravdi, medtem ko ima v zapuščinskem postopku dedič vseskozi možnost uveljavljati dedno pravico, celo v pritožbi. B. O. opozarja na svojo tožbo v zvezi z razdedinjenjem. Meni, da je z vložitvijo te tožbe izkazal, da zahteva nujni dedni delež.

Pritožba je delno utemeljena.

V pritožbeni fazi postopka ostaja sporno, ali so pritožničini sodediči uveljavljali nujni dedni delež in če so ga, ali so ga uveljavljali pravočasno.

Glede B. O., A. O. in D. O. pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je odgovor na obe vprašanji pozitiven. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da ti dediči, ki se postopka ves čas aktivno udeležujejo, vse od razglasitve oporoke (na prvem naroku zapuščinske obravnave) dalje delujejo v smeri uveljavitve svojega dednega deleža na podlagi zakonitega dedovanja. V vlogi z dne 5.12.2001 zanikajo razloge za razdedinjenje in zatrjujejo neveljavnost oporoke. Tožbe zaradi uveljavljanja neveljavnosti oporoke, na katero so bili vsi trije napoteni, A. O. in D. O. nista vložila, B. O. pa z vloženo tožbo ni uspel, zaradi česar je nastopilo oporočno dedovanje, kar je bilo ugotovljeno na zapuščinski obravnavi dne 30.6.2010, na kateri so B. O., A. O. in D. O. podali določno in nedoumno izjavo, da uveljavljajo nujni dedni delež.

Pritožbeni trditvi, da zgoraj navedeni zakoniti dediči niso podali dedne izjave, da uveljavljajo nujni dedni delež, torej ni mogoče pritrditi. Niso sicer navedli, da naj se zaradi uveljavitve nujnega dednega deleža zmanjšajo oporočna razpolaganja, kar pa ni bistveno, saj se v primeru oporočnih razpolaganj najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja (1. odstavek 34. čl. Zakona o dedovanju); razen tega o kakršnihkoli darilih, ki se v primeru prikrajšanja nujnega dednega deleža tudi vračajo v zapuščino, v postopku sploh ni bilo govora. Izjava zgoraj navedenih dedičev o uveljavljanju nujnega dednega deleža torej vsebinsko pomeni zahtevo za zmanjšanje oporočnega razpolaganja, zato sodišče zgoraj navedenih dedičev ni pozvalo, da svojo dedno izjavo dopolnjujejo z načinom, na katerega naj se zagotovi njihov nujni dedni delež.

Drugo vprašanje pa je, ali je bila dedna izjava pravočasna, torej podana v roku iz 41. čl. Zakona o dedovanju, ki mora biti spoštovan tako pri podajanju dedne izjave v zapuščinskem postopku kot v eventuelni pravdi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da so B. O., A. O. in D. O. nujni dedni delež uveljavljali pravočasno. Ti dediči so si od razglasitve oporoke dalje prizadevali za uveljavitev zakonitega dednega deleža, kar je več kot minumum, ki jim ga zagotavlja institut nujnega dednega deleža. Že prizadevanja za uveljavitev zakonitega dednega deleža so povzročila pretrganje teka zastaralnega roka iz 41. člena Zakona o dedovanju. Od pravnomočnega zaključka pravde P 3955/2005, v kateri neveljavnost oporoke ni bila izkazana, do na naroku dne 30.6.2010 podane dedne izjave, je sicer preteklo več kot tri leta, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni povzročilo teka in izteka zastaralnega roka iz 41. čl. Zakona o dedovanju. Rok iz 41. čl. Zakona o dedovanju je določen z namenom, da se zaradi pravne varnosti omeji čas, v katerem je mogoče posegati v pravice, pridobljene z oporoko ali darili. Navedeni dediči so vse od razglasitve oporoke dalje aktivni v smeri uveljavitve svojega zakonitega dednega deleža, zato bi bilo v nasprotju z namenom norme razlagati, da je njihova procesna neaktivnost razlog za izgubo zahtevka za dedovanje nujnega dednega deleža. Ob dejstvu, da so si zgoraj navedeni dediči ves čas postopka prizadevali za uveljavitev zakonitega dednega deleža (kar je več kot nujni dedni delež), pravica do nujnega dednega deleža pa je zakonita dedna pravica posebne vrste, bi bilo nesprejemljivo njihovo uveljavljanje nujnega dednega deleža označiti za nepravočasno.

Drugačne pa so okoliščine v zvezi z nujnim dedičem N. O. N.. On je z veljavnostjo oporoke soglašal in si ni prizadeval za uveljavitev zakonitega dednega deleža. Izjave, da uveljavlja nujni dedni delež, kakršno so sodediči podali na zapuščinski obravnavi dne 30.6.2010, ni podal. Pritožba pravilno opozarja na enotno sodno prakso, da je zmanjšanje oporočnih razpolaganj mogoče le na podlagi izrecno uveljavljanega nujnega dednega deleža. Ker N. O. N. take izjave v teku postopka ni podal oz. njunega dednega deleža ni uveljavljal, mu ta dedna pravica ne gre in je sklep o dedovanju treba v tej smeri spremeniti. Ni mogoče soglašati s prvostopenjskim sodiščem, da je že s tem, da je sodeloval v postopku, uveljavljal zakoniti dedni delež. Iz spisovnih podatkov ni razvidno niti to, da bi se priglasil k dedovanju. Kot vsaka dedna izjava, mora biti tudi dedna izjava o o uveljavljanju nujnega dednega deleža jasno podana in nedvoumna (208. čl. Zakona o dedovanju).

Pritožbeno sodišče pa ne soglaša z očitkom, da so razlogi, s katerimi je izpodbijani sklep utemeljen, nejasni. Sodišče je določno navedlo, da je glede pritožnice nastopilo oporočno dedovanje, ostali dediči pa dedujejo na podlagi zakonitega dedovanja kot nujni dediči. Stališče prvostopenjskega sodišča, izraženo tudi v izreku izpodbijanega sklepa, da nujnega dednega deleža ni potrebno izrecno uveljavljati, je sicer materialno pravno zmotno, kar pa na jasnost in razumljivost odločbe ne vpliva.

Ker je pritožba delno utemeljena, je izpodbijani sklep na osnovi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju spremenjen, v ostalem delu pa pritožba na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP zavrnjena. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 174. čl. Zakona o dedovanju.

Datum zadnje spremembe:

17.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 388/2022
• VSL sklep II Cp 1499/2014
• VSL Sklep I Cp 2050/2017