UPRS sodba I U 1470/2015

Jedro

Osnova za davek po 5. členu ZDDD je vrednost podedovanega premoženja, ki zajema premičnine in nepremičnine, zato ni podlage za ločeno ugotavljanje davčne osnove na način, ki ga uveljavlja tožnica. Način ugotavljanja davčne osnove je v zakonu glede na vrsto premoženja (nepremično oziroma premično) opredeljen različno, vendar le glede načina ugotavljanja vrednosti, ne pa zaradi ločenega ugotavljanja davčne osnove.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Ljubljana, št. DT 4222-1602/2014-7 (08-150-04) z dne 7. 1. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančni urad Ljubljana tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek na dediščine in darila za premoženje, ki ga je prejela na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, od davčne osnove 110.651,61 EUR v znesku 22.262,90 EUR.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-11-12/2015-2 z dne 18. 9. 2015 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Nepravilnosti, ki bi narekovale odpravo izpodbijane odločbe, uradoma ne ugotavlja. Pravilen in skladen s 5. členom Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) je tudi način izračuna davčne osnove, ki mu tožnica ugovarja, ker meni, da bi moral davčni organ davek ugotoviti ločeno za nepremično in premično premoženje. Osnova za davek po navedeni določbi je vrednost podedovanega premoženja, ki zajema premičnine in nepremičnine, zato ni podlage za ločeno ugotavljanje davčne osnove na način, ki ga uveljavlja tožnica. Način ugotavljanja davčne osnove je v zakonu glede na vrsto premoženja (nepremično oziroma premično) opredeljen različno, vendar le glede načina ugotavljanja vrednosti, ne pa zaradi ločenega ugotavljanja davčne osnove.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in odloči, da se tožnici vrne preveč plačani davek na dediščino v znesku 4.044,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2015 dalje do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo z ustreznimi napotki vrne toženi stranki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora in pritožbenega postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma sodne odločbe dalje do plačila.

4. Nezakonitost odločbe se kaže v izračunu višine odmerjenega davka. Tega je tožnica ugotovila že pred prejemom izpodbijane odločbe in pri tem upoštevala določbe ZDDD. Seštevek vrednosti nepremičnine (47.787,32 EUR) in denarja v višini 62.864,29 EUR (po tožnici in toženki) znaša skupaj 110.651,61 EUR. Tožena stranka je izračunala višino davka od zneska 110.651,61 EUR; združila je torej oba davka – na nepremičnino in na denar – premičnino. Ob takem izračunu je davek izračunan po višji davčni stopnji, kar je nepravilno, nezakonito in neustavno, saj bi moral biti uporabljen tudi v primeru dedovanja ene oblike dedovanega premoženja. Pa temu ni tako. V primeru dedovanja po sklepu po sklepu o dedovanju in nato po dodatnem sklepu o dedovanju bi tožena stranka davek odmerila dvakrat, in to na način kot ga predlaga tožeča stranka. Tožena stranka v odločbi navaja, da ZDDD v svojih določbah „ne navaja, da se davek na dediščino odmerja ločeno glede na vrsto dedovanega premoženja“. Vendar pa ZDDD tudi ne navaja načina izračuna, kot ga je uporabila toženka. Dediči, ki dedujejo več stvari istočasno, so zaradi nezakonitega načina izračuna višine davka na dediščino neenakopravno obravnavani v primerjavi s tistimi, ki dedujejo eno stvar, in zato prikrajšani. Če bi tožena stranka izračunala davek za vsako obliko premoženja posebej, pa bi bili dediči obravnavani enakopravno.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih dosedanjih razlogih in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V konkretnem primeru odpravo izpodbijane odločbe narekuje odločba Ustavnega sodišča št. U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016, s katero je razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost v dar prejetega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, in ki je bil, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe, podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Skladno s 44. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena 20. 5. 2016, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 21. 5. 2016. Ker v zadevi ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno, nepravilna uporaba materialnega zakona pa narekuje odpravo odločbe.

8. V zvezi s tožbenimi stališči, ki so vsebinsko enaka pritožbenim, se sodišče strinja z razlogi, s katerimi njihovo zavrnitev utemelji pritožbeni organ in se nanje, da bi ne prišlo do ponavljanja, v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

9. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči.

10. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 453/2017-15
• UPRS sodba I U 822/2015
• UPRS sodba I U 1277/2015