<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 452/2018-11

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.452.2018.11
Evidenčna številka:UP00041857
Datum odločbe:04.02.2020
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), mag. Mojca Muha
Področje:DAVKI
Institut:davek na dediščine in darila - davčna oprostitev - oporočno dedovanje - dedovanje po mačehi - smrt očeta - prvi dedni red - pastorek - svaštvo

Jedro

Iz drugega odstavka 9. člena ZDDD izhaja izenačitev obravnave dedičev prvega dednega reda in pastorka. Medtem ko prvi kot zapustnikovi potomci dedujejo že na podlagi zakona, pastorki dedujejo samo na podlagi oporoke, saj jih ZD ne predvideva kot zakonite dediče. Dedujejo torej le po zapustnikovi volji, ki jo izrazi s sestavo oporoke, kar pomeni, da je zakonodajalec pri davčni oprostitvi pastorka tej okoliščini dal odločilno težo enako, kot jo ima zakon pri dedičih prvega dednega reda. Na okoliščini oporočnega dedovanja je tako vzpostavljena domneva, da je pastorek (dedič) zapustniku to, kar so (ali bi bili, če bi jih imel) že po samem zakonu zanj njegovi potomci.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave RS št. DT 4222-7040/2016-6 z dne 24. 1. 2017 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila davek na dediščine in darila v višini 6.009,26 EUR, ki ga mora plačati v 30 dneh po prejemu te odločbe na navedeni davčni podračun, sicer se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba (1. do 4. točka izreka). Odločila je še, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (5. točka izreka) in da ji stroški postopka niso nastali (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik po pokojni A.A. (ženi njegovega že prej umrlega očeta) na podlagi oporoke s sklepom o dedovanju podedoval premično in nepremično premoženje. Prvostopenjski organ je v davčno osnovo je vštel vrednost premičnega premoženja, od katere je odštel 5.000,00 EUR (na podlagi 4. točke 2. člena Zakona o davku na dediščine in darila, v nadaljevanju ZDDD) in vrednost nepremičnin, ki ne predstavljajo kmetijskega zemljišča, od katere je odštel stroške v zvezi z zapuščino. Od tako dobljene davčne osnove v višini 40.057,85 EUR je obračunal davek na dediščine in darila v skladu z 8. členom ZDDD, ki velja za vse druge osebe. Davčne oprostitve iz 9. člena ZDDD, ki se nanaša na pastorka, ni upošteval, saj je zaradi smrti tožnikovega očeta prenehalo njegovo svaštvo z zapustnico.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je stališče toženke, s katerim tožniku ne prizna davčne oprostitve na podlagi 1. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 9. člena ZDDD, napačno. Poudarja, da mu je status svaštva ostal tudi po smrti njegovega očeta, saj je z mačeho živel tudi po očetovi smrti na način, kot bi bila njegova mati. Zanjo je skrbel, obdeloval njeno posestvo, ji je nudil vso potrebno nego, postrežbo in oskrbo, poskrbel, da je nekaj let pred smrtjo živela v domu za ostarele in ji plačeval dodatne stroške, v kolikor njena pokojnina ni zadoščala. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožnik oproščen davka na dediščine in darila, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri odločitvi in stališčih, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi dejansko stanje, pomembno za odločitev, ni sporno. Tožnik, katerega oče je bil v času smrti njegove žene, to je tožnikove „mačehe“, že mrtev, je po pokojni mačehi z oporoko podedoval premoženje, in sicer premično premoženje v vrednosti 6.863,85 EUR in nepremično premoženje v vrednosti 40.788,00 EUR ( v to vrednost ni všteta vrednost podedovanega kmetijskega zemljišča). Od osnove v višini 40.057,85 EUR je toženka tožniku z izpodbijano odločbo odmerila davek.

8. Tožnik v tožbi ugovarja, da mu davek ne bi smel biti odmerjen, saj glede dediščine, ki jo je prejel, velja davčna oprostitev iz 1. točke prvega odstavka 9. člena v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZDDD.

9. Takšnemu stališču pa v celoti pritrjuje tudi sodišče, izhaja pa tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 29/2018 z dne 11. 6. 2019, ki se je nanašala na primerljivo zadevo in ki jo povzema naslovno sodišče v nadaljevanju.

10. ZDDD v 9. členu določa, da je davka oproščeno darilo ali dediščina, ki jo prejme dedič ali dedinja prvega dednega reda oziroma obdarjenec ali obdarjenka, ki je izenačen z dedičem prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka). Z zavezanci iz 1. točke prvega odstavka tega člena so izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič ali obdarjenec, ki je živel z zapustnikom ali darovalcem v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek).

11. Navedeni zakon ne opredeljuje pojma pastorka, prav tako tudi ne zakon, ki ureja družinska razmerja (v času odločanja toženke veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, niti sedaj veljavni Družinski zakonik). Zato je treba njegovo vsebino razložiti z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec pastorka izenačil z dediči prvega dednega reda, to je z zapustnikovimi potomci, ter na tem vzpostavil njegovo upravičenje do davčne oprostitve. Res je sicer, da se po splošnem razumevanju oziroma v običajnem pomenu besede s pojmom pastorek označuje otroka v odnosu do očetove druge žene oziroma do materinega drugega moža in da gre za razmerje svaštva, ki ga pravna teorija na področju družinskega prava opredeljuje kot razmerje enega zakonca do sorodnikov drugega zakonca. Iz tega izhaja, da naj bi bil obstoj razmerja vezan ne le na sklenitev zakonske zveze pastorkovega starša z mačeho oziroma očimom ampak tudi na prenehanje te zveze. Vprašanje, ki ga vzpostavljajo okoliščine tožnikovega primera, torej je, ali je na enak način mogoče razumeti pojem pastorka iz obravnavanih določb ZDDD, ali pa ima ta – ker gre za avtonomen, v relevantnih zakonskih določbah pravno neopredeljen pojem – drugačen pomen v smislu, da je pastorek tudi oseba, katere starš je umrl pred zapustnikom in je s smrtjo prenehala njuna zakonska zveza (63. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, sedaj 95. člen Družinskega zakonika). Po presoji naslovnega sodišča je treba pritrditi slednjemu.

12. Iz drugega odstavka 9. člena ZDDD izhaja izenačitev obravnave dedičev prvega dednega reda in pastorka. Medtem ko prvi kot zapustnikovi potomci dedujejo že na podlagi zakona (10. in 11. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), pastorki dedujejo samo na podlagi oporoke, saj jih ZD ne predvideva kot zakonite dediče. Dedujejo torej le po zapustnikovi volji, ki jo izrazi s sestavo oporoke, kar pomeni, da je zakonodajalec pri davčni oprostitvi pastorka tej okoliščini dal odločilno težo – enako, kot jo ima zakon pri dedičih prvega dednega reda. Na okoliščini oporočnega dedovanja je tako vzpostavljena domneva, da je pastorek (dedič) zapustniku to, kar so (ali bi bili, če bi jih imel) že po samem zakonu zanj njegovi potomci. Iz tega pa je razviden tudi zakonodajalčev namen, da z izenačitvijo davčne obravnave pastorkov kot oporočnih dedičev z zapustnikovimi zakonitimi dediči prvega dednega reda na tem področju vzpostavi enako obravnavo v bistvenem podobnih razmerij med zapustnikom in potomci na eni strani ter zapustnikom in pastorki na drugi. Ker je ta primerljivost vzpostavljena po oporočiteljevi volji, je ta tudi edina podlaga, na kateri temelji pastorkovo upravičenje do davčne oprostitve. Zato ga samo po sebi ne more spremeniti dejstvo, da je pastorkov starš umrl pred zapustnikom. Res je s tem, a niti ne po njuni volji, prenehala zakonska zveza, vendar ta okoliščina ni odločilna, saj je zakon kot take ne določa, niti iz namena določbe ne izhaja, da bi bila oprostitev začasna ali celo odvisna od naključja, ali bo pastorkov starš preživel zapustnika (svojega zakonca) ali ne. Smrt pastorkovega starša je lahko pomembna le zaradi dejanskega vpliva na zapustnikovo voljo. Če zapustnik kljub smrti zakonca oporoke ne spremeni in ne prekliče svoje naklonitve dediščine pastorku, ali pastorka celo po smrti njegovega starša določi za dediča, pomeni, da statusna sprememba glede obstoja zapustnikove zakonske zveze ni vplivala na razmerje med njim in pastorkom. Obstoječa oporoka je dokaz, da je to še naprej enako kot pred smrtjo zapustnikovega zakonca, podobno, kot to po samem zakonu velja za zapustnikove potomce v primeru smrti drugega od staršev.

13. Glede na obrazloženo je pastorek iz 9. člena ZDDD potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom.

14. Ker izpodbijana odločba temelji na napačni razlagi materialnega prava, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku je toženka vezana na mnenje sodišča, ki izhaja iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče odloči o stvari sami, za kar pa podatki postopka niso dali zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku na dediščine in darila (2006) - ZDDD - člen 2, 2-4, 8, 9, 9/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0NTQ1