Predhodna vprašanja SEU

VSRS Predlog II Ips 14/2025

Izrek

Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije Sodišču Evropske unije zastavlja predhodno vprašanje:

„Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?“

Besedilo

I. Predmet spora

1. Tožnica s tožbo od sodišča zahteva, naj razsodi, da sta potrošniška hipotekarna devizna kreditna pogodba ter notarski zapis te pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke, ki ju je sklenila s toženo banko, nična. Zahteva tudi, naj toženki naloži, da ji je dolžna vrniti 33.414,14 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V postopku pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki odloča o reviziji toženke, je sporna le še odločitev o vrnitvenem (kondikcijskem) zahtevku.

II. Dejansko stanje

2. Tožnica je s toženko 25. 9. 2008 sklenila hipotekarno devizno kreditno pogodbo. Najela je kredit v znesku 90.000 CHF (kar je takrat znašalo 56.785,92 EUR) za nakup stanovanja. Vračilo je bilo dogovorjeno v 264 zaporednih mesečnih anuitetah z zapadlostjo vsakega 18. dne v mesecu, pri čemer prva zapade 18. 11. 2008, zadnja pa 18. 11. 2030. Višina mesečne anuitete je ob sklenitvi pogodbe znašala 548,03 CHF. Obrestna mera je bila sestavljena iz trimesečnega LIBOR-ja s pribitkom 1,90 % letno. Sredstva na tožničinem računu v EUR so se preračunala v CHF po prodajnem podjetniškem tečaju toženke na dan tožničinega plačila toženki. V pogodbi je bilo navedeno, da valutno tveganje pomeni tveganje spremembe vrednosti CHF v primerjavi z vrednostjo domače valute. V zavarovanje toženkine terjatve je bila ustanovljena hipoteka na nepremičnini št. 67/2 k. o. ..., ki je bila takrat v solasti tožnice ter F. F. in G. G.

3. Tožnica je kredit že v celoti odplačala. Do 14. 4. 2016 je z mesečnimi anuitetami poplačala 32.517,80 EUR, 8. 9. 2016 pa je izvedla nakazilo v višini 19.182,26 EUR in kredit poplačala še z novim evrskim kreditom v znesku 38.500,00 EUR. To skupaj znese 90.200,06 EUR in je skoraj enkrat več, kot je prejela ob sklenitvi pogodbe. Zaradi apreciacije CHF se je tožničina obveznost znatno povečala, kar se je odrazilo tako v povišanju anuitete (začetna je znašala 347,29 EUR, 18. 1. 2015 pa 429,95 EUR) kot tudi skupnega še dolgovanega zneska kredita.

4. Toženka kreditov v CHF ni tržila javno, primarno je ponujala kredit v EUR, kredit v CHF pa le, če je stranka pri tem vztrajala. Pred sklenitvijo pogodbe je tožnica prejela izračun tako za kredit v EUR kot v CHF. Glede kredita v CHF ji je bilo pojasnjeno, da se dvakrat letno spremeni obrok zaradi spremembe obrestne mere in da se višina anuitete spreminja glede na gibanje tečaja. Opozorjena je bila, da prejema plačo v EUR in da nosi valutno tveganje. V zvezi z gibanjem tečaja ji niso bila dana nobena zagotovila ali napovedi. Seznanjena pa je bila s tem, da se tečaj lahko giblje oziroma da se vrednosti spreminjajo, vendar ji ni bilo pojasnjeno, kaj zanjo v resnici pomeni minimalna sprememba tečaja. Pogodba ji je bila pred podpisom prebrana pri notarju.

5. Toženka ni nosila valutnega tveganja in iz tečajnih razlik ni ustvarjala dobička. Ob sklepanju pogodbe je vedela, da se tečaj CHF/EUR lahko spremeni. Glede na znanje in izkušnje je lahko pričakovala, da se bo to glede na ročnost kredita in dinamiko ekonomskega cikla zgodilo, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšni višini, ter da se bo tveganje dolgoročno realiziralo v škodo tožnice.

III. Pravni okvir

Pravo Evropske unije

6. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah¹ (v nadaljevanju Direktiva 93/13 oziroma Direktiva) vsebuje naslednje upoštevne določbe:

Člen 3

(1) Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

[...]

Člen 6

(1) Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.

[...]

Člen 7

(1) Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.

[...]

Nacionalni predpisi

7. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) vsebuje naslednje upoštevne določbe:

2. člen

Slovenija je pravna in socialna država.

14. člen

(1) V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

(2) Vsi so pred zakonom enaki.

22. člen

Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

33. člen

Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.

74. člen

(1) Gospodarska pobuda je svobodna.

(2) Zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.

(3) Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco

155. člen

(1) Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.

(2) Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

8. Zakon o varstvu potrošnikov, ki je veljal ob sklenitvi obravnavane hipotekarne devizne kreditne pogodbe in ki se uporablja v konkretni zadevi (v nadaljevanju ZVPot), vsebuje naslednje upoštevne določbe:

23. člen

(1) Podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika.

(2) Pogodbeni pogoji iz prejšnjega odstavka so nični.

24. člen

(1) Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:

v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali

povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali

povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali

nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

[...]

9. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) vsebuje naslednje upoštevne določbe:

86. člen

(1) Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

[...]

87. člen

(1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.

(2) Če pa je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.

111. člen

(1) Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode.

(2) Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala.

(3) Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb.

(4) Vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, ki jih je medtem imela od tistega, kar je dolžna vrniti oziroma povrniti.

(5) Stranka, ki vrača denar, mora plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.

190. člen

(1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

(2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo.

(3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

193. člen

Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

198. člen

Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

371. člen

Če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, če se upnik in dolžnik v skladu z zakonom ne dogovorita drugače.

IV. Potek postopka in trditve strank

10. Tožnica zatrjuje, da je hipotekarna devizna kreditna pogodba nična, ker banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, saj ni bila seznanjena z možnostjo zelo velikega povečanja svojih obveznosti. Iz tega razloga je ničen tudi notarski zapis te pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke. Ker je pogodba nična, ji mora toženka vrniti 33.414,14 EUR, kolikor ji je tožnica plačala več, kot je sama od nje prejela, preračunano v EUR na dan nakazila kredita (90.200,06 EUR - 56.785,92 EUR). Zakonske zamudne obresti zahteva od dneva plačila posameznih obrokov kredita. Meni, da bi bilo v nasprotju z moralo, načelom pravičnosti in namenom 87. in 190. člena OZ, če bi morala trpeti vse tečajne razlike, saj bi bila na tak način v enakem položaju, kot če pogodba ne bi bila nična. Prav tako ji ni treba plačati oziroma vrniti obresti po pogodbi, ki je nična in ki jih ni prejela. Toženki očita nepoštenost in se sklicuje na drugi odstavek 87. člena in 193. člen OZ.

11. Toženka zatrjuje, da sporna kreditna pogodba ni nična, saj ni kršila pojasnilne dolžnosti. Nasprotuje tudi kondikcijskemu zahtevku. Ni dolžna vrniti ničesar, saj je od tožnice prejela denar, ki ji ga je posodila, skupaj z dogovorjenimi obrestmi. Kredit je bil dan v CHF in se tudi vrača v CHF. Treba je namreč upoštevati načelo monetarnega nominalizma (371. člen OZ). Tožnica je razpolagala z denarjem, zato mora povrniti korist od uporabe v višini pogodbenih obresti (nadomestilo za uporabo tujega denarja). Na drugi strani znesek obresti pomeni prikrajšanje toženke zaradi nemožnosti razpolaganja s posojenim zneskom. Sklicuje se na 111. člen OZ. Meni, da tožnica ni upravičena do brezplačnega (brezobrestnega) kredita. Tudi če bi tožnica najela kredit v EUR, se ne bi mogla izogniti pogodbenim obrestim in bi torej plačala več, kot je prejela. Prav tako tožnica ne upošteva poteka časa, pač pa zgolj pobota svoja plačila s toženkinim plačilom iz naslova kredita. Poudarja še, da ne gre za položaj iz drugega odstavka 87. člena OZ.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sporna kreditna pogodba ter notarski zapis te pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke nična. Toženki je naložilo, da mora v 15 dneh tožnici plačati 33.414,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve oziroma spremembe tožbe dalje do plačila. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti do dneva vložitve tožbe je zavrnilo. Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v CHF je oprlo na ZVPot, ki potrošnikom zagotavlja širše varstvo kot Direktiva 93/13, saj za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča že obstoj enega od primerov iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Toženka v pojasnilih tožnici ni dovolj poudarila neomejenosti tečajnih nihanj. Vsebinsko pomanjkljivo informiranje pomeni ravnanje, ki nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, zato je podan primer nepoštenega pogoja iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Hkrati je podan tudi primer nepoštenega pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, saj je bila izpolnitev tožničine obveznosti znatno drugačna od tiste, ki jo je ob sklepanju pogodbe utemeljeno pričakovala. Nepošten pogodbeni pogoj je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZVPot ničen. Kreditna pogodba brez tega pogoja ne more obstati in je zato nična v celoti. Odločitev o kondikcijskem zahtevku je oprlo na prvi odstavek 87. člena OZ. Ker je bil predmet izpolnitve denar, ne pride v poštev določilo, da mora tožnica dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času izdaje sodne odločbe. Tožnica je najela kredit v znesku 90.000 CHF, kar je znašalo 56.785,92 EUR, toženki pa je skupno plačala 90.200,06 EUR. Razliko 33.414,14 EUR ji je toženka zato dolžna vrniti. Presodilo je še, da toženki nepoštenosti v smislu 193. člena OZ ni mogoče očitati, zato mora zamudne obresti plačati od vložitve oziroma spremembe tožbe.

13. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z razlogi sodišča prve stopnje o ničnosti kreditne pogodbe. Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da obračun denarnega nadomestila po cenah v času izdaje sodbe ne pride v poštev. Nadalje je pojasnilo, da je toženka dala tožnici le kredit v višini 90.000 CHF oziroma 56.785,92 EUR, pogodbenih obresti pa tožnica od nje ni prejela. Ker je pogodba nična v celoti, na tej podlagi toženka ni upravičena do pogodbenih obresti. Toženka zato ne more uspeti z navedbami, da bi moralo sodišče kondikcijskemu zahtevku ugoditi le v takšnem delu, da bi izravnalo tečajne razlike. Tožnica bo prejela le to, kar je plačala več, kot je od toženke prejela, zato ne bo obogatena. Sledilo je tudi presoji sodišča prve stopnje, da je toženka skladno s 193. členom OZ v zamudi s plačilom od dneva vložitve tožbe dalje.

14. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 274/2024 z dne 20. 11. 2014 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje glede višine kondikcijskega zahtevka tožeče stranke – to je, da mora banka potrošniku vrniti celotno preplačilo nad vrednostjo najetega kredita, kar se izračuna na način, da se od seštevka plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka odšteje znesek dobljenega kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika?

15. Na podlagi tega sklepa je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožničin dajatveni zahtevek, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o dajatvenem zahtevku razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da so vsaj del prisojenega zneska pogodbene obresti, pri čemer se razlogi ničnosti pogodbe ne nanašajo na dogovorjene obresti. Predmet toženkine izpolnitve je bila storitev prepustitve uporabe denarja za določeno časovno obdobje. Tožnica je osem let s posojilom razpolagala popolnoma zastonj, kar ne bi bilo mogoče, tudi če bi najela kredit v domači valuti, in je v nasprotju z načelom pravičnosti. Pojasnjuje, da prejete obresti ne pomenijo neupravičene obogatitve toženke, temveč nadomestilo za rabo njenega denarja ter se sklicuje na 111. člen OZ. Meni, da ustrezno nadomestilo predstavljajo plačane pogodbene obresti, sodišče pa bi lahko določilo tudi primerno nižje nadomestilo – na primer v višini obrestne mere v času sklenitve pogodbe (4,7 % letno). Vztraja, da bi sodišči morali upoštevati načelo monetarnega nominalizma iz 371. člena OZ in izračunati evrsko protivrednost za prejeto korist v CHF na dan izdaje sodbe. Če bi šteli, da ni mogoče upoštevati valute CHF, pa bi morali skladno s 87. in 190. členom OZ vrednost medsebojnih dajatev strank postaviti na skupni imenovalec in revalorizirati znesek 56.785,92 EUR na dan izdaje sodbe, kar je absolutni minimum, ki bi ga morali priznati. Edina izjema bi lahko bil položaj iz drugega odstavka 87. člena OZ, česar pa sodišči nista ugotovili. Navaja še, da je odločitev napačna tudi z vidika sodbe Sodišča EU C-520/21.² Tožnica je v konkretnem primeru lahko sredstva za poplačilo kredita zagotovila sama, slovenska zakonodaja pa je drugačna od poljske in v primeru ničnosti pogodbe predvideva uporabo kondikcijskih zahtevkov. Gre za osnovna pravila vračanja, ki so tudi osnovni postulat civilnega prava in niso v nasprotju z Direktivo 93/13. Opozarja tudi na kaznovalni učinek odločitve v konkretni zadevi, ki presega cilj in namen Direktive. Sodiščema očita, da nista vzpostavili položaja, kot da nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, temveč sta tožnico neupravičeno obogatili, toženko pa prikrajšali.

16. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da mora sodišče države članice nacionalno pravo, ki ga ni mogoče razlagati v skladu s pravom EU, prezreti in odločbo utemeljiti neposredno na pravu EU oziroma uporabiti nacionalno pravo, iz katerega so bile izključene neskladne določbe. Izpostavlja, da je Sodišče EU v sodbi C-6/22³ pojasnilo, da mora uporaba določb nacionalnega prava omogočiti vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če ne bi bilo nepoštenega pogoja, ter da bi uporaba določb nacionalnega prava, v skladu s katerim se izgube enakovredno porazdelijo med strankama, prispevala k odpravi odvračalnega učinka nepogojne neuporabe nepoštenih pogojev za potrošnika, saj bi omejevanje obveznosti vračila zneskov, neupravičeno prejetih na podlagi teh pogojev, lahko koristilo ponudnikom. Opozarja tudi, da je Sodišče EU v zadevi C-520/21 razsodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, skladno s katero lahko potrošnik od kreditne institucije zahteva nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe, ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od datuma opomina, če se spoštujejo cilji te Direktive in načelo sorazmernosti, ter da po drugi strani navedena člena Direktive nasprotujeta sodni razlagi razlagi nacionalnega prava, po kateri bi lahko kreditna institucija od potrošnika zahtevala nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zakonskih zamudnih obresti od datuma opomina.

V. Razlogi za postavitev vprašanja

17. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je sporna višina potrošnikovega kondikcijskega zahtevka v zvezi z vzajemno izpolnjeno pogodbo o hipotekarnem kreditu, ki je v celoti nična zaradi nepoštenega pogoja o kreditu v tuji valuti.

18. Direktiva 93/13 pravil vračanja v primeru neveljavnosti pogodbe zaradi nepoštenega pogoja ne ureja. Tudi sicer pravo EU nima izgrajenega sistema restitucijskih pravil. Zato se uporabljajo restitucijska pravila države članice, ki morajo biti skladna s pravom EU in cilji Direktive. Nacionalno sodišče mora, kolikor je mogoče, uporabiti svoje nacionalno pravo tako, da se izpeljejo vse posledice, ki v skladu z nacionalnim pravom izhajajo iz ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, da zagotovijo polni učinek direktive in dosežejo rešitve v skladu z njenim ciljem. Zlasti je treba skladno s členom 6(1) Direktive pogoj, ki je ugotovljen za nepoštenega, šteti za neobstoječega, tako da za potrošnika ne more imeti učinka, s čimer se vzpostavi pravni in dejanski položaj, v katerem bi potrošnik bil, če tega pogoja ne bi bilo. V povezavi s členom 7(1) Direktive pa je treba dolgoročno zagotoviti tudi odvračalni učinek, tako da prodajalci oziroma ponudniki v pogodbah, ki jih sklenejo s potrošniki, ne bodo uporabljali nepoštenih pogojev.⁴ Obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi relevantnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino Direktive, pa je omejena s splošnimi načeli prava, zlasti z načelom pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti, in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.⁵

19. V slovenskem pravu ni specialne potrošniške zakonodaje, ki bi urejala posledice ničnosti potrošniške kreditne pogodbe, zato se za kondikcijske zahtevke uporabljajo (splošna) pravila OZ o posledicah ničnosti oziroma prenehanju dvostranskih pogodb ter neupravičeni obogatitvi. Ker ničnost učinkuje ex tunc, je treba vzpostaviti stanje, kot da pogodba ni bila sklenjena in izpolnjena (status quo ante). Če sta na podlagi nične pogodbe izpolnitev opravili obe pogodbeni stranki, ima vsaka stranka kondikcijski zahtevek zoper drugo, pri čemer sta zahtevka vzajemno povezana. Posledice ničnosti pogodbe ureja predvsem prvi odstavek 87. člen OZ. Tako je primarna obveznost strank nične pogodbe, da druga drugi vrneta prejeto pogodbeno izpolnitev (naturalna restitucija). Če to ni mogoče, ali narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pride v poštev denarna restitucija. Gre pravzaprav za izpeljavo splošnega pravila prava neupravičene obogatitve, natančneje določbe prvega odstavka 190. člena OZ. Pravo neupravičene obogatitve torej določa, na kaj se glasi restitucijska obveznost: primarno se vrača tisto, kar je bilo prejeto. Če je bil predmet izpolnitve denar, mora stranka v skladu s 371. členom OZ (načelo monetarnega nominalizma) vrniti isto število denarnih enot, kot jih je prejela. Navedeno pomeni, da bi pri čistem deviznem kreditu v CHF kreditojemalec načeloma moral vrniti prejeti kredit v CHF. Takšna razlaga je tudi skladna z dosedanjim stališčem Vrhovnega sodišča, da se dogovor o valutni klavzuli razteza tudi na kondikcijski zahtevek na podlagi nične pogodbe.⁶

20. Glede drugih vprašanj, kot so v konkretnem primeru obresti oziroma koristi od uporabe stvari, ki niso posebej urejena v 87. členu OZ, je treba smiselno uporabiti splošna pravila neupravičene obogatitve, zlasti 190. in 198. člen OZ. Pri razlagi teh določb je treba izhajati iz kavze nične pogodbe. Ta je pri kreditni pogodbi v odplačni možnosti uporabe tujega kapitala za določen čas. V tem se bistveno razlikuje od pogodb, ki so namenjene prenosu predmeta izpolnitve v trajno last sopogodbenika. Kreditojemalec je namreč soglašal z odplačno uporabo tujega kapitala, tako da je njegov položaj drugačen od položaja tistega, ki je denar prejel z namenom, da ga obdrži kot svojega (npr. prodajalec pri prodajni pogodbi). Navedena razlika se mora zato ustrezno preslikati tudi v restitucijsko fazo.⁷ Upravičenje do uporabe tujega denarja je torej tisto, kar je kreditojemalec prejel, obresti pa pomenijo ceno za uporabo prejetega denarja. Zato je treba šteti, da je kreditojemalec s črpanjem kredita pridobil korist v višini obresti, ki bi jih pod primerljivimi modalitetami moral na trgu plačati za rabo denarja. Obveznost plačila obresti, ki odražajo korist od možnosti uporabe tujega denarja (t. i. obogatitvene obresti) pa je mogoče utemeljiti tudi na podlagi določbe petega odstavka 111. člena OZ, ki to obveznost izrecno določa za primer razveze vzajemne pogodbe. Vendar ima razveza načeloma enake (ex tunc) učinke kot ugotovitev ničnosti pogodbe, zato je navedeno določbo mogoče analogno uporabiti tudi za nično pogodbo.⁸ Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji sodni praksi že dopustilo možnost, da bi bil pridobitelj denarja, ki ga je neupravičeno zadrževal, dolžan na podlagi 198. člena OZ plačati ustrezno nadomestilo oziroma obogatitvene obresti.⁹ Njihove višine pa še ni obravnavalo. V teoriji je zastopano stališče, da se lahko v primeru, ko razlogi neveljavnosti pogodbe ne izvirajo iz višine obrestne mere kot izhodišče uporabi pogodbeno dogovorjeno obrestno mero. Banka je bila v zameno zanjo pripravljena odpovedati se razpolaganju s posojenim zneskom v dogovorjenem času, nanjo pa je pristal tudi kreditojemalec. Gre za de facto dogovor o takratni tržni ceni, ki je lahko koristen kazalec za presojo primernosti nadomestila. Ker se je kreditojemalec odločil za izposojo denarja, se v teoriji kot ustrezno nadomestilo omenja tudi povprečna efektivna obrestna mera potrošniških kreditov, ki jo objavlja Banka Slovenije, ali kombinacija ene od referenčnih obrestnih mer (LIBOR ali EURIBOR) ter dodatka, ki odseva razliko med diskontno mero centralne banke in dejanskimi stroški kreditov (na primer 2 do 4 odstotne točke).¹⁰ Vsekakor bi obogatitvene obresti morale znašati vsaj toliko, da bi krile padec kupne moči denarja (inflacijo) v času, ko je z njim razpolagal kreditojemalec.

21. Sodišči prve in druge stopnje sta tožnici prisodili celotno razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan toženkinega nakazila na tožničin račun. S tem sta toženki odrekli pravico obdržati del vrnjene glavnice ter v celoti nadomestilo za uporabo posojene glavnice. Možnost takšne odločitve sodišča (ki torej stranki nične pogodbe prizna manj, kot bi ji sicer šlo v skladu s prej pojasnjenimi določbami OZ) je v OZ določena le za primere iz drugega odstavka 87. člena. Gre za izjemo, ki se v sodni praksi uporablja zelo redko in se nanaša na tako imenovane primere kvalificirane ničnosti, ko nepošteno ravna(ta) ena ali obe stranki nične pogodbe, ta pa po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom. Pri tem je pomembno, da za presojo nepoštenosti stranke po OZ, drugače kot pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja po Direktivi ter ZVPot, velja subjektivno merilo. Tako nepoštenost pogodbenega pogoja še ne pomeni nepoštenosti stranke pogodbe (prodajalca oziroma ponudnika) v smislu drugega odstavka 87. člena ter 193. člena OZ. Pomemben je namreč njen odnos do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Uporaba objektivnih meril nepoštenosti, ki so se izoblikovala v zvezi z Direktivo in ZVPot,¹¹ zato ne bi bila združljiva s konceptom nepoštenosti po OZ, takšno zaostrovanje strankine odgovornosti contra legem pa bi bilo tudi v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena URS.¹² Presoja sodišč prve in druge stopnje, da toženka ni bila nepoštena v smislu 193. člena OZ, je zato v skladu s teorijo in sodno prakso, ki za zaključek o nepoštenosti prejemnika zahteva njegovo pozitivno zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (tj., da pridobljenega ne sme obdržati), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost glede nezavedanja pravne posledice.¹³ Smiselno enake zahteve pa veljajo tudi za nepoštenost stranke nične pogodbe po drugem odstavku 87. člena OZ,¹⁴ pri čemer morajo biti dejstva, ki vzpostavljajo ničnost, tako intenzivna, da pomenijo tudi kršitev moralnih načel. Sodna praksa kot takšne primere šteje izigravanje nasprotne pogodbene stranke, upnikov ali dedičev,¹⁵ za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Glede na pojasnjeno Vrhovno sodišče v konkretnih okoliščinah ne vidi prvin, ki bi jih bilo mogoče podrediti zakonskemu dejanskemu stanu iz drugega odstavka 87. člena OZ.

22. Če bi nepošten pogodbeni pogoj o kreditu v tuji valuti kljub ugotovitvi o ničnosti kreditne pogodbe še vedno učinkoval, ne bi bil dosežen cilj iz člena 6(1) Direktive. V izogib temu je po mnenju Vrhovnega sodišča treba upoštevati, da pogodbeno določilo o kreditu v tuji valuti skupaj s tveganjem, ki iz njega izhaja, le navidezno temelji na določbi 371. člena OZ. Ta zakonska določba opredeljuje le način določitve predmeta denarne obveznosti, sama po sebi pa ne vsebuje uravnoteženih pravic in obveznosti pogodbenih strank.¹⁶ Hkrati je prav to pogodbeno določilo povzročilo neuravnotežen poseg v tožničin (potrošničin) pravni in dejanski položaj, zaradi česar je nepošteno in je razlog za ničnost celotne pogodbe. Zato je v restitucijski fazi oziroma v okviru prava neupravičene obogatitve, ki zasledujeta uravnoteženje položajev strank, z argumentom teleološke redukcije treba iz dometa urejanja 371. člena OZ izvzeti primer, kot je konkretni. V resnici gre za izjemen dejanski stan, za katerega je treba uporabiti izjemi prilagojeno pravilo¹⁷ in v smislu prvega odstavka 87. člena OZ kot prejeti kapital šteti njegovo evrsko vrednost oziroma kupno moč na dan izplačila kredita potrošniku, ki je bila pravzaprav odločilna z vidika namena kredita – to je omogočiti nakup stanovanjske nepremičnine.

23. Določbe 87. člena v zvezi s 111., 190. in 198. členom OZ ni mogoče razlagati tako, da toženka ne bi bila upravičena do nobenega nadomestila za posojeni kapital (ki bi ga lahko uveljavljala z ugovorom izvenpravdnega oziroma materialnopravnega pobota in na ta način znižala zahtevani znesek razlike). V tržnih pogojih ne bi bilo mogoče z znatnim zneskom tujega denarja razpolagati vrsto let brez kakršnegakoli nadomestila, tudi konkretna kreditna pogodba pa je sledila konceptu odplačne možnosti uporabe tujega kapitala, kar bi bilo, kot že rečeno, treba upoštevati tudi v restitucijski fazi. Stališče, da toženka ni upravičena do nikakršnega nadomestila za posojeni kapital, tožnici priznava upravičenje, toženki pa nalaga obveznost, do katerih praktično v nobenem tržnem scenariju ne bi moglo priti. Prav tako vzpostavlja znatno asimetrijo v resitucijskih upravičenjih pravdnih strank. Ob enem pa preko de facto razlaščujočega učinka neodplačnega kredita posega tudi v toženkini pravici do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude iz 33. in 74. člena URS. V zvezi s tehtanjem upravičenosti oziroma oceno sorazmernosti takšnih posledic je po mnenju Vrhovnega sodišča pomembno, da v konkretnem primeru nepoštenost pogodbenega pogoja glede obresti (kot nadomestila za uporabo posojenega kapitala) ni bila ugotovljena. Če bi torej tožena banka obdržala ustrezno nadomestilo za posojeni kapital, to po oceni Vrhovnega sodišča ne bi v ničemer poseglo v bistvo pravice tožnice iz člena 6(1) Direktive, da je ne veže pogoj, za katerega se šteje, da ni pošten.¹⁸

24. Po presoji Vrhovnega sodišča takšne razlike v obsegu restitucijskih upravičenj strank v nacionalnem pravu ni mogoče utemeljiti s samim odvračalnim učinkom Direktive. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej izpostavlja, da ZVPot potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva, saj za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča že obstoj enega od alternativno navedenih primerov iz prvega odstavka 24. člena tega zakona.¹⁹ V praksi to pomeni, da potrošniki lažje uveljavijo ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja in s tem dosežejo, da jih ta ne veže. Že sama nepogojna neuporaba nepoštenih pogojev učinkuje odvračalno na ponudnike.²⁰ Poleg tega se v skladu z nacionalno prakso v tovrstnih zadevah šteje, da je kreditna pogodba nična v celoti. S tem kreditodajalec praviloma izgubi vsa zavarovanja (hipoteke).²¹ Upoštevajoč prej pojasnjeno o izključitvi uporabe načela monetarnega nominalizma pri glavnici, pa nadalje kreditodajalec tudi ne bi prejel obresti od razlike do vrednosti glavnice v CHF, ki bi mu sicer šle na podlagi nične pogodbe. Vrhovno sodišče meni, da bi kumulativni učinek vseh teh posledic v zadostni meri odvračal kreditodajalce od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev, kot je konkretni, v pogodbah, ki jih sklepajo s potrošniki. Nadaljnje oženje obsega restitucijskih upravičenj kreditodajalca bi utegnilo biti v nasprotju z nekaznovalno naravo zasebnega prava. Če v takšnih primerih kreditna institucija ne bi bila upravičena niti do nadomestila oziroma obresti, ki bi krile vsaj padec kupne moči posojenega denarja v času, ko je z njim razpolagal potrošnik, obstaja realno tveganje, da bodo kreditne institucije podražile kredite oziroma bodo h kreditiranju pristopile bistveno bolj restriktivno, kar lahko potrošnike v določeni meri prisili k iskanju alternativ na črnem trgu, kjer ne bodo deležni varstva Direktive in ZVPot. Hkrati tolikšna asimetrija v resitucijskih upravičenjih strank pogodbe daje potrošniku ekonomsko prednost, ki je pravzaprav ne bi mogel doseči na nobenem trgu. Na tak način je z vidika nadomestila za uporabo posojenega denarja (obresti) precej na boljšem kot drugi kreditojemalci, ki so najeli kredite v domači valuti, s čimer se v praksi ne zagotavlja njihova enaka obravnava in spoštovanje načela enakosti (14. in 22. člen URS).

25. Vse navedeno po oceni Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru nasprotuje nadaljnjemu povečevanju asimetrije v restitucijskih upravičenjih strank na račun nadomestila za uporabo posojenega kapitala, takšno postopanje pa bi zato lahko za toženko pomenilo tudi novo, dodatno obveznost (posoditi potrošniku kapital neodplačno), ki doslej v nacionalnem pravu ni obstajala,²² kar bi bilo v nasprotju s pravno varnostjo (2. člen URS) in prepovedjo retroaktivnosti (155. člen URS).

26. Pretirana neuravnoteženost v resitucijski fazi, ki izhaja iz prej pojasnjenega, pa bi lahko bila tudi v nasprotju z namenom Direktive, ki ni, kot razume Vrhovno sodišče, zagotoviti potrošniku ekonomsko prednost, temveč zaščititi ga pred nepoštenimi pogoji v pogodbah s ponudniki.²³ Prav tako bi lahko bila takšna neuravnoteženost v nasprotju z nekaterimi splošnimi načeli prava Evropske unije, kot so načelo pravičnosti, enakosti, sorazmernosti, pravne varnosti, prepovedi retroaktivnosti²⁴ in načelo nekaznovanja.²⁵

27. Vrhovno sodišče je seznanjeno, da je Sodišče EU vprašanje upravičenosti kreditne institucije do nadomestila za posojeni kapital in njegove valorizacije v primeru ničnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja že obravnavalo v zadevah C-520/21, C-488/23 in C-630/23.²⁶ Ne glede na to Vrhovno sodišče meni, da so pravne in dejanske okoliščine konkretne zadeve pomembno drugačne. Tako velja najprej znova izpostaviti, da OZ, ki v nacionalnem pravu ureja posledice ničnosti pogodbe, predvideva možnost zmanjšanja obsega restitucijskih upravičenj, do katerih bi bila stranka nične pogodbe sicer upravičena (vrnitev danega drugi stranki skupaj s koristmi od uporabe), le v primeru tako imenovane kvalificirane ničnosti iz drugega odstavka 87. člena tega zakona – to je, ko nepošteno ravna(ta) ena ali obe stranki nične pogodbe, ta pa po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom. Pri tem je za presojo nepoštenosti po OZ (drugače kot pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot in Direktivi) pomemben subjektiven odnos stranke do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost. Ta morajo biti tako intenzivna, da pomenijo tudi kršitev pomembnejših moralnih načel, kot na primer, ko gre za izigravanje nasprotne stranke, upnikov ali dedičev. V obravnavanem primeru to ni bilo ugotovljeno. Prav tako v konkretni zadevi ni šlo za uporabo pogodbenega pogoja, ki bi bil (predhodno) vpisan v posebno evidenco nedopustnih pogodbenih določil pri kakšnem državnem organu. Z ustrezno razlago nacionalnega prava je mogoče izključiti uporabo načela monetarnega nominalizma v restitucijski fazi in s tem zagotoviti, da je potrošnik v pravnem in dejanskem položaju, kot če ne bi bilo nepoštenega pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti. Po drugi strani pa bi odrekanje ustreznega nadomestila toženki za uporabo njenega kapitala v skoraj osemletnem obdobju lahko povzročilo preveliko asimetrijo v restitucijskih upravičenjih strank nične pogodbe, ki ne bi bila skladna z nekaznovalno naravo zasebnega prava, načeli pravičnosti, sorazmernosti in enakosti ter pravno varnostjo in prepovedjo retroaktivnosti. Nadalje je bistveno, kot že pojasnjeno, da ZVPot potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva, tako da lahko potrošniki lažje uveljavijo ničnost nepoštenega pogodbenega pogoja, nacionalna sodišča pa v takšnih primerih štejejo, da je kreditna pogodba nična v celoti, kar vpliva tudi na zavarovanja (hipoteke). Banka bi torej na račun glavnice in obresti od dela glavnice prejela (obdržala) manj, kot bi ji sicer šlo na podlagi nične pogodbe, prav tako bi izgubila zavarovanja (hipoteko), to pa bi nato tudi odvračalo (druge) kreditodajalce od uporabe takšnih nepoštenih pogojev v potrošniških kreditnih pogodbah. Končno je treba še poudariti, da v obravnavanem primeru nadomestilo za uporabo posojenega kapitala nikakor ne bi znašalo toliko, da bi bilo za tožnico enako ali ugodneje, če bi vztrajala pri izpolnjeni nični kreditni pogodbi.

28. Glede na vse pojasnjeno Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije²⁷ Sodišču Evropske unije zastavlja predhodno vprašanje:

„Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?”

---------------------------

1UL L 95, 21. 4. 1993.

2ECLI:EU:C:2023:478.

3ECLI:EU:C:2023:216.

4Sodbe Sodišča EU C-287/22 (ECLI:EU:C:2023:491, tč. 56), C-6/22 (ECLI:EU:C:2023:216, tč. 22 do 26 in 62), C-520/21 (ECLI:EU:C:2023:478, tč. 58 in 64 do 68) ter C-154/15, C-307/15 in C-308/15 (ECLI:EU:C:2016:980, tč. 60).

5Sodba Sodišča EU C-212/04 (ECLI:EU:C:2006:443, tč. 110).

6Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 738/2006 z dne 26. 2. 2009 (ECLI:SI:VSRS:2009:II.IPS.738.2006, tč. 7 obrazložitve).

7K. Lutman, Neupravičena obogatitev, GV založba, Ljubljana 2020, str. 276 in 277.

8D. Možina, Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi, Pravni letopis 2019, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 170.

9Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 147/2013 z dne 28. 5. 2015 (ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.147.2013, tč. 19 obrazložitve).

10K. Lutman, Vračanje izpolnitev zaradi prenehanja pogodbe – razvojne tendence, Liber Amicorum Ada Polajnar Pavčnik, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2017, str. 169 do 187, D. Možina, Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, Liber Amicorum Ada Polajnar Pavčnik, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2017, str. 143 do 167 in D. Možina, Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi, Pravni letopis 2019, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 171 do 175.

11Sklepni predlogi generalnega pravobranilca v zadevi C-485/19 (ECLI:EU:C2020:645, tč. 85) in sodba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (ECLI:SI:VSRS:2023:II.IPS.8.2022, tč. 47, 51, 52 in 54 do 56 obrazložitve).

12Smiselno sodba Sodišča EU C-268/06 (ECLI:EU:C:2008:223, tč. 102 od 104).

13Sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024 (ECLI:SI:VSRS:2024:II.IPS.68.2023, tč. 26 obrazložitve in opomba št. 11) in III Ips 5/2011 z dne 20. 3. 2013 (ECLI:SI:VSRS:2013:III.IPS.5.2011, tč. 15 obrazložitve) ter D. Možina, Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, Liber Amicorum Ada Polajnar Pavčnik, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2017, str. 164 in K. Lutman, Neupravičena obogatitev, GV založba, Ljubljana 2020, str. 310 in 311.

14Sodba in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 27/94 z dne 9. 11. 1994 (ECLI:SI:VSRS:1994:III.IPS.27.94, predzadnji odstavek obrazložitve).

15Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 281/2009 z dne 15. 11. 2012 (ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.281.2009, tč. 22 obrazložitve).

16Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (ECLI:SI:VSRS:2024:II.IPS.37.2023, tč. 22 do 24 obrazložitve).

17M. Pavčnik, Teorija prava, 2. pregledana in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 281.

18Sodba Sodišča EU v zadevah C-154/15, C-307/15 in C-308/15 (ECLI:EU:C:2016:980, tč. 71).

19Sodba Sodišča EU C-405/21 (ECLI:EU:C:2022:793) ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (ECLI:SI:VSRS:2023:II.IPS.8.2022, tč. 29 in 58 obrazložitve) in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (ECLI:SI:VSRS:2024:II.IPS.37.2023, tč. 54 obrazložitve).

20Sodbi Sodišča EU C-6/22 (ECLI:EU:C:2023:216, tč. 26) ter C-154/15, C-307/15 in C-308/15 (ECLI:EU:C:2016:980, tč. 60).

21Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 48/2024 z dne 19. 2. 2025 (ECLI:SI:VSRS:2025:II.IPS.48.2024, tč. 30 obrazložitve).

22Sodbe Sodišča EU C-715/20 (ECLI:EU:C:2024:139, tč. 73), C-291/13 (ECLI:EU:C:2014:2209, tč. 57) in C-573/17 (ECLI:EU:C:2019:530 , tč. 65 in 67).

23Sodba Sodišča EU C-254/22 (ECLI:EU:C:2023:134, tč. 72).

24Sodbe Sodišča EU C-80/86 (ECLI:EU:C:1987:431, tč. 13), C-63/93 (ECLI:EU:C:1996:51, tč. 20), C-17/03 (ECLI:EU:C:2005:362, tč. 80), C-212/04 (ECLI:EU:C:2006:443, tč. 110), C-305/05 (ECLI:EU:C:2007:383, tč. 28), C-226/08 (ECLI:EU:C:2010:10, tč. 45) in C-277/11 (ECLI:EU:C:2012:744, tč. 93).

25Smiselno 13. uvodna izjava in člen 3(3) Direktive 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL L 349, 5. 12. 2014).

26ECLI:EU:C:2025:302.

27UL C 202, 7. 6. 2016.

Datum zadnje spremembe:

27.06.2025