Predhodna vprašanja SEU

VSRS Predlog X Ips 479/2012

Izrek

I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod.

II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

Besedilo

I. Predmet spora

1. Tožena stranka je z odločbo, št. 33203-54/2011/14 z dne 26. 2. 2012, zavrnila tožnikovo vlogo za priznanje označbe naravna mineralna voda z imenom ROI Roitschocrene, ki se črpa iz vrtine RgS-2/88, ker je voda iz istega izvira lahko v prometu le pod enim imenom, voda iz podzemnega vira, iz katerega se voda črpa na tej vrtini, pa je že pridobila priznanje naravne mineralne vode z imenom Donat Mg, pod tem imenom pa se (črpana na drugi vrtini) tudi trži.

II. Pravo Unije

2. Pogoje za priznanje statusa naravne mineralne vode kot takšne in pogoje za izkoriščanje izvirov ureja Direktiva 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod(1)(v nadaljevanju Direktiva 2009/54/ES). Po določbi 5. točke njene uvodne izjave je namen vseh pravil o naravnih mineralnih vodah varovanje zdravja potrošnikov, preprečevanje njihovega zavajanja in zagotovitev poštenega trgovanja. Navedena direktiva v drugem odstavku 8. člena določa, da je naravno mineralno vodo, ki izvira iz istega izvira, prepovedano tržiti pod več različnimi imeni, v 1. točki I. poglavja Priloge I pa opredeljuje naravno mineralno vodo kot vodo, ki je mikrobiološko zdravstveno ustrezna voda v smislu 5. člena te direktive in ki ima svoj izvor v podzemnem vodnem viru in izteka ali se črpa na izviru iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin.

3.Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L št. 327 z dne 22. 12. 2000, str. 1, v nadaljevanju Direktiva 2000/60/ES), katere namen je določiti tudi okvir za varstvo podzemnih voda (prvi odstavek 1. člena Direktive 2000/60/ES), v 12. členu opredeljuje pojem „vodonosnik“ kot kamninski sloj ali sloje ali druge geološke plasti pod zemeljsko površino, ki so dovolj porozne ali prepustne, da omogočajo pomemben tok podzemne vode ali odvzem pomembnih količin podzemne vode; in pojem „telo podzemne vode“ kot razločen volumen podzemne vode v vodonosniku ali vodonosnikih.

III. Nacionalni predpisi

4. Osnovni pogoji za označbo vode kot „naravne mineralne vode“ so določeni v Zakonu o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZKme-1). Z označbo "naravna mineralna voda" se lahko poimenuje voda, ki izvira iz določenega izvira in izpolnjuje pogoje glede fizikalnih, kemijskih, senzoričnih in mikrobioloških lastnosti, določenih s predpisi Unije, ter je vpisana v evidenco priznanih mineralnih vod, pri čemer podrobnejše pogoje predpiše, v skladu s predpisi Unije, minister za kmetijstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje (80. člen ZKme-1). Postopek priznanja označbe naravna mineralna voda se začne na zahtevo stranke (82. člen ZKme-1).

5. Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 80. člena ZKme-1 je bila s Pravilnikom o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (Uradni list RS, št. 50/2004, 75/2005, 45/2008, v nadaljevanju Pravilnik) med drugim v slovenski pravni red prenesena Direktiva Sveta 80/777/EGS z dne 15. julija 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod (prvi odstavek 1. člena Pravilnika), ki predstavlja predhodnico Direktive 2009/54/ES.(2) Po določbi prvega odstavka 4. člena Pravilnika je naravna mineralna voda tista voda, ki poleg mikrobioloških zahtev iz 5. člena tega pravilnika izpolnjuje med drugim pogoj, da ima svoj izvor v podzemnem vodnem viru, zaščitenim pred kakršnokoli možnostjo kontaminacije in izteka, ali se črpa na izviru iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin. Po določbi četrtega odstavka 12. člena Pravilnika je naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira, lahko v prometu le pod eno blagovno znamko. Naravna mineralna voda se lahko izkorišča samo iz izvirov, katerih uporabo je z odločbo dovolilo ministrstvo (prvi odstavek 6. člena Pravilnika). Postopek priznanja naravne mineralne vode je določen v 1.2. točki II. poglavja Pravilnika. Voda, ki izvira iz tal Republike Slovenije, je lahko v prometu z označbo naravna mineralna voda, če je njeno označbo z odločbo priznalo ministrstvo, pristojno za prehrano (15. člen Pravilnika).

6. Zakon o vodah (Uradni list RS, št. 67/2002, 110/2002-ZGO-1, 2/2004-ZZdrI-A, 41/2004-ZVO-1, 57/2008, 57/2012, 100/2013, v nadaljevanju ZV-1), s katerim se je v slovenski pravni red med drugim prenesla Direktiva 2000/60/ES, v 7. členu med drugim pojasnjuje pomen pojma „vodonosnik“ in ga opredeljuje kot plast ali več plasti kamenin ali drugih geoloških plasti pod površjem tal in dovolj velike poroznosti in prepustnosti, ki omogočata znatnejši tok podzemne vode ali odvzem znatnejših količin podzemne vode; in pomen pojma „vodno telo podzemne vode“ kot pomemben in razpoznaven del podzemne vode znotraj enega ali več vodonosnikov.

7. Vodna telesa podzemne vode so v Republiki Sloveniji določena na podlagi Pravilnika o določitvi vodnih teles podzemnih voda (Uradni list RS, št. 63/2005 z dne 4. 7. 2005), ki v Prilogi I opredeljuje vodna telesa podzemnih voda in njihove geografske meje in v Prilogi II opis vodnih teles podzemnih voda.

IV. Potek postopka in trditve strank

Upravni postopek

8. Tožnik se je v zahtevi za priznanje označbe naravna mineralna voda z imenom ROI Roitschocrene, ki se črpa iz vrtine RgS-2/88, skliceval tudi na Oceno skladnosti vode iz izvira RgS-2/88 z zahtevami za priznanje statusa naravne mineralne vode - Hidrogeološko poročilo o skladnosti vode ROI Roitschocrene z zahtevami za priznanje statusa naravne mineralne vode (v nadaljevanju Hidrogeološko poročilo).

9. Tožena stranka je z odločbo, št. 33203-54/2011/14 z dne 26. 2. 2012, ki je predmet tega spora, tožnikovo vlogo zavrnila. V obrazložitvi odločbe se je oprla na mnenje ekspertne komisije (mnenje ekspertne komisije je po določbah Pravilnika obvezni del postopka o priznanju označbe naravne mineralne vode), ki je bilo negativno. Ekspertna komisija je besedilo „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ iz določbe četrtega odstavka 12. člena Pravilnika oziroma iz drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES razlagala, kot da pomeni vodo iz istega vodonosnika. Ob ugotovitvi, da se v obravnavanem primeru naravna mineralna voda iz istega vodonosnika črpa iz najmanj dveh vrtin (V-3/66-70 in RgS-2/88), in ugotovitvi, da je ta naravna mineralna voda že dobila priznanje naravne mineralne vode pod blagovno znamko Donat Mg z odločbo tožene stranke, št. 324 02 167/00 z dne 3. 7. 2001, ter ob razlagi, da je „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ voda iz istega vodonosnika, je ekspertna komisija zaključila, da glede na določbo četrtega odstavka 12. člena Pravilnika in drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES naravne mineralne vode, ki se črpa na vrtini RgS-2/88, ni mogoče priznati kot naravno mineralno vodo pod drugo blagovno znamko (ROI Roitschocrene). Tožena stranka je v svoji obrazložitvi dodala še, da Direktiva 2009/54/ES v 1. točki I. poglavja Priloge I daje definicijo naravne mineralne vode, iz katere je tudi v angleški različici besedila razvidno, da ima podzemni vodni vir en izvir z več naravnimi iztoki ali vrtinami. Tako kot že ekspertna komisija, se je tudi tožena stranka oprla na podatke Hidrogeološkega poročila, ki ga je predložil tožnik,
in iz katerega izhaja, da imata vrtini V-3/66-70 in RgS-2/88 isti podzemni vodni vir in se naravna mineralna voda črpa na izviru iz več vrtin.

Tožena stranka torej šteje za „naravno mineralno vodo, ki izvira iz istega izvira“ vodo iz istega podzemnega vodnega vira.
Zaključila je, da vlogi tožnika za priznanje označbe naravne mineralne vode z imenom ROI Roitschocrene ni mogoče ugoditi, ker Pravilnik in Direktiva 2009/54/ES določata, da je lahko naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira oziroma podzemnega vodnega vira, v prometu le pod eno blagovno znamko. Naravna mineralna voda iz tega podzemnega vodnega vira, ki se za promet črpa na vrtini V-3/66-70, pa je že dobila priznanje naravne mineralne vode z blagovno znamko Donat Mg in se pod to blagovno znamko tudi trži.

Sodni postopek

10. Tožnik je v tožbi zoper odločbo tožene stranke o zavrnitvi njegove vloge uveljavljal nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Zatrjeval je, da se iz vrtine RgS-2/88 ne črpa ista/enaka voda, ki je že pridobila priznanje naravne mineralne vode z blagovno znamko Donat Mg in ki se črpa na vrtini V-3/66-70, temveč gre za drugo vodo, ki ima drug izvir, čeprav ima morda isti vodonosnik. Dokazoval je, da je voda, ki se črpa na vrtini RgS-2/88, po svoji kemijski sestavi drugačna od vode, ki se črpa na vrtini V-3/66-70 in se trži pod blagovno znamko Donat Mg, zato ne gre za enako vodo iz istega izvira. Zatrjeval je, da izvir in vodonosnik nista identična pojma in da noben predpis, ne evropski ne nacionalni, ne prepoveduje, da bi bila voda iz istega vodonosnika, ki se črpa na različnih izvirih, priznana kot naravna mineralna voda pod različnimi imeni (blagovnimi znamkami). Prepoved se nanaša na izvir, ki pa v obravnavanem primeru po njegovem mnenju ni isti.

11. Upravno sodišče Republike Slovenije je kot sodišče prve stopnje s sodbo tožnikovo tožbo zavrnilo. Pritrdilo je razlogom, ki jih je v obrazložitvi svoje odločbe navedla tožena stranka. Menilo je, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na mnenje ekspertne komisije. Pri razlagi pojmov vodonosnik in izvir je upoštevalo razlago pojma vodonosnik iz 9. točke 7. člena ZV-1 in definicijo naravne mineralne vode iz Pravilnika. Menilo je, da pravilna uporaba določbe drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES oziroma četrtega odstavka 12. člena Pravilnika temelji na dejanskih podlagah, ki izhajajo iz Hidrogeološkega poročila, ki vodo iz zajetja iz vrtine RgS-2/88 opredeljuje kot arteško vodo in istočasno opredeljuje tudi obseg in položaj vodonosnega sistema. Tudi po presoji Upravnega sodišča Republike Slovenije gre pri vodi, ki se črpa iz vrtine RgS-2/88, za mineralno vodo iz istega podzemnega vodnega vira, ki je že dobila priznanje naravne mineralne vode pod blagovno znamko Donat Mg in se pod to blagovno znamko tudi trži oziroma daje v promet, zato ji glede na navedeni določbi Direktive in Pravilnika ni mogoče priznati označbe naravna mineralna voda, ki bi se tržila oziroma dajala v promet pod (drugo) blagovno znamko ROI Roitschocrene.

12. Tožnik v revizijskem postopku uveljavlja, da tožena stranka in sodišče prve stopnje pravni pojem „izvir“ iz drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES razlagata napačno. Meni, da se pojmi iz Direktive 2009/54/ES v različnih nacionalnih pravnih redih ne smejo različno razlagati. Sklicuje se na besedilo Direktive 2009/54/ES v angleškem in nemškem jeziku. Meni, da sta pojma vodonosnik in izvir sicer povezana, vendar sta njuna pomena in vlogi v naravi različna. Vodonosnik je zajetje vode pod zemeljsko površino, izvir pa je pot, po kateri voda iz vodonosnika skozi vrsto kamenin priteče na površje, ob čemer spremeni svojo kemijsko sestavo in pomeni drugo vodo, ki ji mora biti priznana možnost označevanja z drugo blagovno znamko naravne mineralne vode. Voda, ki jo iz drugega izvira (V-3/66-70) črpa druga gospodarska družba – A., d. d., in ki je že pridobila priznanje naravne mineralne vode z imenom Donat Mg, je druga voda, kar dokazuje tudi njena drugačna kemijska sestava.

13. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je iz besedila Direktive 2009/54/ES, kjer je v 1. točki I. poglavja Priloge I opredeljen pojem naravne mineralne vode, razvidno, da ima podzemni vodni vir en izvir z več naravnimi iztoki ali več vrtinami, zato je izpodbijana odločba, ki temelji na določbi drugega odstavka 8. člena navedene direktive oziroma 12. člena Pravilnika, pravilna. Navaja, da iz Hidrogeološkega poročila izhaja, da je vrtina RgS-2/88 v celotni dolžini do končne globine zacevljena, zato ne drži tožnikovo zatrjevanje, da voda iz vodonosnika zaradi stika s kameninami spremeni kemijsko sestavo ter priteče na površje kot druga voda.

V. Dejansko in pravno stanje

14. Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji po drugem odstavku 85. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 26/2007 - Skl. US, 119/2008 - Odl. US, 107/2009 - Odl. US, 62/2010, 98/2011 - Odl. US, 109/2012, v nadaljevanju ZUS-1) vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje.

15. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da imata vrtini V-3/66-70 in RgS-2/88 skupni podzemni vodni vir. S skupnim podzemnim vodnim virom je mišljeno vodno telo istega vodonosnika. Upravno sodišče je pravilnost uporabe materialnega prava utemeljilo na dejanskih podlagah, ki izhajajo iz Hidrogeološkega poročila, ki vodo, ki se zajema iz vrtine RgS-2/88, opredeljuje kot arteško vodo in istočasno opredeljuje tudi obseg in položaj vodonosnega sistema. Iz Hidrogeološkega poročila izhaja, da se vrtina RgS-2/88 nahaja v območju vodnega telesa podzemne vode VTPodV 1009 Spodnji del Savinje do Sotle, podrobneje Vodonosnega sistema 12621 Rogaška. Vodni vir se nahaja v 2. vodonosniku, iz tega vodnega vira se izkorišča naravna mineralna voda tako za vrtino RgS-2/88 kot tudi V-3/66-70.

16. Z odločbo tožene stranke, št. 324 02 167/00 z dne 3. 7. 2001, je bila voda, ki jo je B., d. d. (pravni prednik A., d. d.), črpala iz vrtin RgS-2/88 in V-3/66-70, priznana za naravno mineralno vodo pod blagovno znamko Donat Mg. A., d. d., ne v času vložene tožnikove zahteve za priznanje naravne mineralne vode ne v času izdaje sporne odločbe tožene stranke kot tudi ne v času vložitve tega predloga za predhodno odločanje ni imela oziroma nima koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88. To pa pomeni, da A., d. d., nima dovoljenja za izkoriščanje vode iz te vrtine in posledično nima možnosti njenega trženja pod blagovno znamko Donat Mg. Koncesijo za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 ima tožnik na podlagi odločbe Vlade RS, št. 35501-5/2008/5 z dne 14. 2. 2008. A., d. d., pa ima koncesijo za rabo podzemne vode med drugim iz vrtine V-3/66-70, iz katere črpa naravno mineralno vodo, ki jo trži oziroma daje v promet pod blagovno znamko Donat Mg (odločba Vlade RS, št. 35501-18/2005/3 z dne 28. 7. 2005). Naravna mineralna voda Donat Mg je vpisana v Evidenco priznanih naravnih mineralnih vod v Republiki Sloveniji in v Seznam naravnih mineralnih vod, ki so jih priznale države članice (UL C 95/38, 3. 4. 2013) z imenom izvira Donat.

VI. Pravna vprašanja

17. Kot je bilo navedeno, so bile določbe ZKme-1 in Pravilnika sprejete na podlagi Direktive 2009/54/ES oziroma njene predhodnice Direktive Sveta 80/777/EGS, katerih določbe so skoraj dobesedno prenesene v pravni red Republike Slovenije. Po določbi četrtega odstavka 12. člena Pravilnika je naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira, lahko v prometu le pod eno blagovno znamko. Določba četrtega odstavka 12. člena Pravilnika predstavlja prenos drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES, ki določa, da je naravno mineralno vodo, ki izvira iz istega izvira, prepovedano tržiti pod več različnimi imeni. Pravilnik za razliko od Direktive 2009/54/ES za (tržno) „ime“ (angleško: trade explanation) uporabi pravni termin blagovna znamka, kot enega izmed možnih načinov označevanja proizvoda z namenom prepoznavnosti in razlikovalnosti tega proizvoda na trgu.

18. Besedilo navedene določbe, ki jo mora Vrhovno sodišče uporabiti pri odločitvi o tožnikovi reviziji v obravnavani zadevi, po mnenju Vrhovnega sodišča ni jasno in dopušča več možnih razlag. Za odločitev v sporni zadevi pa je ključno vprašanje, kako razlagati besedno zvezo „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ v smislu določbe drugega odstavka 8. člena
Direktive 2009/54/ES. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisna odločitev, ali se voda, ki se črpa na vrtini RgS-2/88, lahko prizna kot naravna mineralna voda pod blagovno znamko ROI Roitschocrene. Pravne in dejanske okoliščine obravnavane zadeve so namreč takšne, da se voda iz istega vodonosnika črpa na dveh vrtinah (V-3/66-70, RgS-2/88), pri čemer ima le tožnik pravico izkoriščati in posledično tržiti vodo, ki se črpa na vrtini RgS-2/88, drug proizvajalec (A., d. d.) pa ima na obeh vrtinah že priznano označbo naravne mineralne vode pod drugo blagovno znamko (Donat Mg), vendar ima ta drugi proizvajalec (A., d. d.) pravico izkoriščanja in trženja le za vodo, ki se črpa na vrtini V-3/66-70.

19. Pojem izvir, ki je pri razlagi besedne zveze „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ bistven, je v Direktivi 2009/54/ES uporabljen na več mestih (npr. 3., 4., 5., 7., 8. člen, Priloga I, Priloga II), vendar pa direktiva vsebine tega pojma ne pojasnjuje, prav tako pa definicija izvira ne izhaja iz Direktive 2000/60/ES in tudi ne iz Pravilnika oziroma drugih nacionalnih predpisov s področja upravljanja z vodami.

20. Vrhovno sodišče meni, da na vprašanje razlage navedenega pojma in besedne zveze „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ ni mogoče odgovoriti skozi definicijo in jezikovno razlago naravne mineralne vode iz 1. točke I. poglavja Priloge I Direktive 2009/54/ES, ki naravno mineralno vodo opredeljuje kot vodo, ki je mikrobiološko zdravstveno ustrezna voda v smislu 5. člena te direktive in ki ima svoj izvor v podzemnem vodnem viru in izteka ali se črpa na izviru iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin. V tej opredelitvi naravne mineralne vode je namreč uporabljenih več pojmov oziroma izrazov, med drugim v slovenski jezikovni različici izvor, podzemni vodni vir, izvir, naravni iztok ali vrtina. Izrazi, ki jih navedena definicija uporablja v direktivi, niso definirani, pomensko pa se med seboj prepletajo. Na nejasno razlikovanje med temi izrazi kaže tudi primerjava besedila Direktive 2009/54/ES v angleškem, francoskem in nemškem jeziku, saj nemško besedilo, za razliko od ostalih navedenih, ne loči med pojmom izvir in pojmom, ki bi opredeljeval pot na površje. Zgolj j
ezikovna razlaga slovenske, angleške in francoske jezikovne različice te določbe pa bi lahko vodila k zaključku, da
pojma izvir ni mogoče enačiti ne s potjo na površje, ki je v navedeni definiciji označena s pojmom naravni iztok ali (umetna) vrtina, ne s pojmom podzemni vodni vir, ki je v direktivi uporabljen le v določbi 1. točke I. poglavja Priloge I .

21. Glede na to, da Vrhovno sodišče iz jezikovne razlage besedila Direktive 2009/54/ES in primerjave z besedili v drugih jezikih držav članic ne more jasno in nedvoumno podati odgovora na vprašanje o pomenu navedene besedne zveze, pa Vrhovno sodišče tudi pri zasledovanju cilja oziroma namena prepovedi trženja naravne mineralne vode iz istega izvira pod več blagovnimi znamkami vidi več možnih razlag o tem, kdaj se šteje, da voda izvira iz istega izvira.

22. Namen oziroma cilj celotne Direktive 2009/54/ES, kot izhaja iz njenih uvodnih določb, je namreč v varovanju zdravja potrošnikov, preprečevanju njihovega zavajanja in zagotavljanju poštenega trgovanja (5. točka uvodne izjave Direktive 2009/54/ES). Določba drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES pa je umeščena med določbe, ki se nanašajo na podatke in imena, navedene na napisu na embalaži naravne mineralne vode, ki naj bi služile preprečevanju zavajanja potrošnika.

23. Če je namen oziroma cilj določbe o prepovedi trženja naravne mineralne vode iz istega izvira pod več imeni oziroma blagovnimi znamkami v preprečevanju zavajanja potrošnika, ker bi različno poimenovanje oziroma različna blagovna znamka vode iz istega izvira ustvarila pri potrošnikih vtis, da gre za drugo vodo, oziroma v preprečevanju, da bi potrošniki pod različnimi imeni oziroma blagovnimi znamkami na trgu kupoval enako vodo, bi pod „naravno mineralno vodo, ki izvira iz istega izvira“ lahko šteli vodo, ki se črpa na eni in isti vrtini. To bi pomenilo, da pojem isti izvir pomeni isto vrtino (oziroma isti naravni iztok). Argumente za takšno razlago gre iskati v dejstvu, da je le voda, ki se črpa iz ene in iste vrtine (iste globine,
istih zemeljskih plasti), enaka voda oziroma voda iste kakovosti (s specifično kemijsko in mikrobiološko sestavo), zaradi česar je zaradi preprečevanja zavajanja potrošnikov ni mogoče tržiti pod več različnimi imeni oziroma blagovnimi znamkami. Ob takšnem stališču bi določba drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES omogočala zaključek, da se voda, ki se črpa iz dveh različnih vrtin (poti na površje), lahko trži pod dvema različnima blagovnima znamkama oziroma imenoma.

24. Po drugi strani pa bi bilo pojem isti izvir v smislu drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES mogoče razlagali tudi širše, in sicer kot vodo, ki izteka ali se črpa na več vrtinah ali iztokih, ima pa skupni „vodonosnik“ v smislu opredelitve vodonosnika v 11. točki 2. člena Direktive 2000/60/ES, ali še širše, kot vodo, ki je del istega „podzemnega vodnega telesa“ v smislu opredelitve podzemnega vodnega telesa v 12. točki 2. člena Direktive 2000/60/ES. Povedano drugače, določbo drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES bi bilo mogoče v okoliščinah obravnavanega primera razlagati tudi na način, da se voda, ki ima isti vodonosnik in je del istega podzemnega vodnega telesa ter se črpa iz več vrtin, lahko trži le pod eno blagovno znamko oziroma imenom.

25. Ob eni in drugi razlagi pa se Vrhovnemu sodišču zastavlja tudi vprašanje, ali ni glede na namen določbe drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES za odgovor na vprašanje, katera voda se šteje, da izvira iz istega izvira, pomembna tudi razdalja med vrtinami, specifična kakovost vode (npr. kemijska in mikrobiološka sestava), zaprtost ali odprtost vodnega telesa enega vodonosnika, hidravlična povezanost vrtin, globina vrtine itd.

26. Odgovori na obravnavana vprašanja so po oceni Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ključni za odločitev v sporni zadevi. Pri odločanju mora namreč uporabiti Direktivo 2009/54/ES in določbe Pravilnika, ki so sprejete na njeni podlagi, nobeden izmed obeh predpisov pa na ta vprašanja ne daje jasnega odgovora. V zvezi s temi vprašanji pa tudi še ni oblikovana praksa Sodišča Evropske unije. Odločitev v sporu je tako odvisna od razlage prava Unije.

27. Glede na navedeno Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije prosi Sodišče Evropske unije za odgovor na naslednja vprašanja:

1. Ali je treba določbo drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES8/2 razlagati tako, da se kot „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“:
a) šteje voda iz posamezne iste vrtine, ne šteje pa voda, ki se črpa na drugi vrtini, čeprav gre za vodo, ki ima svoj izvor v istem vodonosniku istega podzemnega vodnega telesa v smislu opredelitve pojma „vodonosnik“ in „podzemno vodno telo“ iz Direktive 2000/60/ES;
b) šteje voda iz posamezne iste vrtine, ne šteje pa voda, ki se črpa na drugi vrtini, čeprav gre za vodo, ki ima svoj izvor v istem vodonosniku istega podzemnega vodnega telesa v smislu opredelitve pojma „vodonosnik“ in „podzemno vodno telo“ iz Direktive 2000/60/ES, pri čemer je treba pri tej opredelitvi upoštevati tudi okoliščine, kot so razdalja med vrtinami, globina vrtin, specifična kakovost vode iz posamezne vrtine (npr. kemijska in mikrobiološka sestava), hidravlična povezanost vrtin, odprtost oziroma zaprtost vodonosnika;
c) šteje vsa voda, ki ima svoj izvor v istem vodonosniku istega podzemnega vodnega telesa v smislu opredelitve pojma „vodonosnik“ in „podzemno vodno telo“ iz Direktive 2000/60/ES, ne glede na to, da prihaja na površje iz več vrtin;
d) šteje vsa voda, ki ima svoj izvor v istem vodonosniku istega podzemnega vodnega telesa v smislu opredelitve pojma „vodonosnik“ in „podzemno vodno telo“ iz Direktive 2000/60/ES, ne glede na to, da prihaja na površje iz več vrtin,
pri čemer je treba pri tej opredelitvi upoštevati tudi okoliščine, kot so razdalja med vrtinami, globina vrtin, specifična kakovost vode iz posamezne vrtine (npr. kemijska in mikrobiološka sestava), hidravlična povezanost vrtin, odprtost oziroma zaprtost vodonosnika;

2. Ali le v primeru, da ni mogoče pritrditi nobenemu stališču iz 1. vprašanja treba razlago pojma „naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira“ opreti na okoliščine, kot so razdalja med vrtinami, globina vrtin, specifična kakovost vode iz posamezne vrtine, hidravlična povezanost vrtin, odprtost oziroma zaprtost vodonosnika?
-------------
op. št. (1): Upoštevaje Popravek Direktive 2008/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod ( UL L 164, 26. 6. 2009 ) UL L 272, 6. 10. 2012, str. 20–20, je pravilna označba št. direktive 2009/54/ES.

op. št. (2): Po določbi uvodne izjave 1 Direktive 2009/54/ES je bila Direktiva Sveta 80/777/EGS z dne 15. julija 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod večkrat bistveno spremenjena, zaradi predvidenih novih sprememb pa bi jo bilo treba zaradi jasnosti prenoviti.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Predlog II Ips 412/2010
• UPRS predlog I U 47/2023-15
• VSRS Predlog X Ips 201/2016-23