Predhodna vprašanja SEU

VSRS Predlog II Ips 415/2011

Izrek

1. Sodišču Evropske unije se odstopi v predhodno odločanje vprašanje glede razlage člena 3(1) Direktive 72/166/EGS Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti, pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti.

2. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

Besedilo

I. Dejansko stanje

1. Tožnik je bil poškodovan 13. 8. 2007 pri spravljanju bal sena na podstrešje skednja. Vzpenjal se je po lestvi, ko je zavarovanec tožene stranke traktor s prikolico, na kateri so bile bale sena, prestavil vzvratno in pri tem zadel lestev, ki se je skupaj s tožnikom prevrnila na tla. Tožnik je zoper zavarovalnico, pri kateri je imel lastnik traktorja sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, vložil tožbo za plačilo 15.944,10 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

II. Potek postopka in trditve strank

2.Tožnik je obveznost tožene stranke za povračilo njegove škode opiral na dejstvo, da je do nesreče prišlo pri obratovanju traktorja, v zvezi s katerim je bila pri njej sklenjena pogodba o obveznem avtomobilskem zavarovanju.

3.Tožena stranka je zahtevek zavračala, opirajoč se na stališče, da v takem primeru zavarovalnega kritja ni. Sklicevala se je predvsem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 20/2005 z dne 12. 1. 2006.(1) Poudarila je, da je namen zakonodajalca pri obveznih zavarovanjih v prometu kritje tiste škode, ki nastane v zvezi oziroma pri opravljanju prometa.

4.Tožnik je odvrnil, da se traktor lahko pojavlja kot delovni stroj ali kot prevozno sredstvo. Sodba II Ips 20/2005 se nanaša na padec s prikolice na njivi, tu pa gre za premikajoče se vozilo na dvorišču, ki je dostopno tudi drugim. Traktor je bil v tem primeru samo prevozno sredstvo in izključevanje zavarovalnega kritja zaradi uporabe traktorja kot delovnega stroja ne pride v poštev.

5.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je glavni namen obveznega zavarovanja socializacija rizika oziroma težnja poskrbeti za oškodovance in potnike v javnem prometu. Obravnavani škodni dogodek po presoji sodišča prve stopnje nima nobene značilnosti tipične prometne situacije. Zahtevek ni utemeljen, saj škoda ni nastala v zvezi s prevozom na prometnih površinah. Nesreče, ki jih zajema zavarovalno kritje, niso kakršnekoli (poljedelske, delovne), temveč samo prometne, se pravi tiste, do katerih pride pri uporabi vozila v cestnem prometu.

6.Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je z zavarovanjem na podlagi police obveznega avtomobilskega zavarovanja krita škoda, ki nastane pri uporabi traktorja kot prevoznega sredstva, ne pa tudi škoda, ki nastane pri uporabi traktorja kot delovnega stroja oziroma pogonskega stroja. Ocenilo je, da škoda, nastala na način, kot jo opisuje tožnik, ni zajeta z obsegom kritja iz zavarovalne pogodbe, saj takšna dejavnost ni povezana z uporabo traktorja v prometu v smislu določila 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 in nasl. - v nadaljevanju ZOZP). Glavni namen obveznega zavarovanja je socializacija rizika oziroma težnja poskrbeti za oškodovance in potnike v javnem prometu, za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

7.Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, kateremu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II DoR 317/2011 z dne 5. 11. 2011 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja uporabe traktorja kot vozila v smislu 15. člena ZOZP.

8.Na podlagi omenjenega sklepa je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem mnenju je preozko stališče, da se pod pojmom uporabe vozila v prometu šteje le vožnja po javnih cestah. Takšno stališče je bilo tudi v sodni praksi že preseženo in so sodišča štela, da se obvezno zavarovanje vozil v prometu razteza na ves čas od začetka poti do njenega konca. Izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2008, v kateri je to za konec poti štelo še samo odpiranje vrat vozila. Stališče, da naj bi obvezno zavarovanje veljalo le od trenutka, ko se udeleženec vključi v promet na javno cesto, in do trenutka, ko javno cesto zapusti, je tako nepravilno. Ne drži, da je traktor v času škodnega dogodka opravljal funkcijo stroja ali pogonskega sredstva. Prikolica, ki jo je premikal traktor, ne more traktorja spremeniti v stroj, ampak gre v vsem še vedno za vozilo. Prikolico lahko vlečeta tudi avto in tovornjak, povsem enako kot traktor. Traktor in tovornjak bosta prikolico vlekla celo praviloma. V času škodnega dogodka je po revidentovem mnenju traktor opravljal funkcijo prevoza, ko je „tiščal“ prikolico nazaj pod skedenj, vse skupaj pa je predstavljalo konec poti. Traktor je bil takrat prav vozilo, in to vozilo na poti, zato ni nobenega razloga, da v takšni situaciji ne bi veljalo obvezno kritje.

9.Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da gre v obravnavani zadevi za vsebinsko enako zadevo kot je šlo v zadevi II Ips 20/2005, saj gre za uporabo traktorja pri delu pred skednjem. Traktor ni bil v funkciji vozila, ki je namenjeno prometu. Namen obvezne sklenitve zavarovanja avtomobilske odgovornosti je prav gotovo socializacija rizika, ki ga lahko povzroči vozilo, ki je namenjeno prometu, kar utemeljuje še z naslednjim. Zavarovalnica oblikuje zavarovalno premijo za zavarovanje avtomobilske odgovornosti na podlagi premijskega cenika. Ta določa temeljno zavarovalno premijo – 100 % (za novo zavarovanje osebnega avtomobila z močjo motorja 30 do 40 KW in do 5 sedežev), vse druge zavarovalne premije za zavarovanje katerekoli vrste motornih vozil pa so izražene v odstotkih od temeljne zavarovalne premije. Vsa vozila, ki jih je po premijskem ceniku možno zavarovati, so razvrščena po premijskih skupinah, in sicer osebni avtomobili, tovorna vozila, avtobusi itd. Traktor spada v skupino vlečnih vozil, ki imajo nižjo izhodiščno zavarovalno premijo kot osebna vozila. Predstavljajo namreč manjši riziko za zavarovalnice kot osebni avtomobili, saj so veliko manj v funkciji vozila, ki je namenjeno prometu. V konkretnem primeru je zavarovanec tožene stranke plačal 78,29 EUR premije, za osebni avtomobil z isto močjo motorja pa bi moral plačati 210,28 EUR. Torej večji riziko za zavarovalnico – višja premija, in obratno.

III. Nacionalni predpisi in sodna praksa

10.V Republiki Sloveniji obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ureja omenjeni Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Ta v 15. členu določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz.
11.Pojem „uporaba vozila“ v ZOZP ni definiran (gre za t. i. pravni standard). Napolnjuje ga sodna praksa. Pri vsebinskem zapolnjevanju največkrat izhaja iz namena obveznega zavarovanja po ZOZP in kot njegov glavni namen poudarja socializacijo rizika oziroma težnjo poskrbeti za oškodovance in potnike v javnem prometu.

12. Pri tem po sodni praksi za presojo, ali je določena škoda krita z obveznim zavarovanjem ali ne, ni odločilno, ali je ta nastala na javni površini.(2) Poleg tega je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da motorno vozilo rabi svojemu namenu tudi, če stoji ali je v gibanju brez priključenega motorja.(3)

13. Po ustaljeni sodni praksi pa zavarovalnega kritja pri obveznem zavarovanju ni, kadar je vozilo uporabljeno v funkciji delovnega stroja. Tako so bili tovrstni zahtevki zavrnjeni, ko je škoda nastala v zvezi s traktorjem, ki je bil uporabljen zgolj kot pogonsko sredstvo (odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 721/2009(4), II Ips 754/2007(5), II Ips 392/2007(6)), in v primerih, kadar je traktor deloval kot delovni stroj na njivi ali drugi poljedeljski površini, s poudarkom, da v teh primerih ni šlo za prometno situacijo (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 134/2000(7), II Ips 20/2005(8), II Ips 408/2005(9), in druge).

IV. Pravo Unije

14.Sistem obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil urejajo:
- Direktiva Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (72/166/EGS)10,
- Druga direktiva Sveta z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (84/5/EGS)11,
- Tretja Direktiva Sveta z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (90/232/EGS)12,
- Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti)13, in
- Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. maja 2005 o spremembi direktiv Sveta 72/166/EGS, 84/5/EGS, 88/357/EGS in 90/232/EGS ter Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/26/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil14,
- vse kodificirane z Direktivo 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti15, in zato razveljavljene z učinkom od 27. oktobra 2009. Ta direktiva ob nastopu obravnavanega škodnega dogodka še ni veljala, zato je treba uporabiti ustrezajoče določbe predhodnih direktiv, ki se ratione temporis uporabljajo za ta dogodek (in ki so bile nato povzete v Direktivi 2009/103/ES).

15. Člen 3(1) Direktive 72/166/EGS, natančneje pojasnjen in dopolnjen z Drugo Direktivo 84/5/EGS in Tretjo Direktivo 90/232/EGS, povzet pa tudi v Direktivi 2009/103/ES, določa:
„Vsaka država članica […] sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.“
V členu 1 v točki 1 pa je opredeljen pomen izraza vozilo, in sicer:
„vozilo“ pomeni motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez.

16. V 2. točki uvodne izjave Direktive 2005/14/ES je navedeno, da je zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil posebnega pomena za evropske državljane, bodisi kot imetnike zavarovalnih pravic ali kot oškodovance v nesrečah. V tej izjavi je še zapisano, da avtomobilsko zavarovanje vpliva tudi na prosto gibanje ljudi in vozil.

17. V omenjenih direktivah je izraz promet oziroma prometni tudi večkrat uporabljen:

- V uvodni izjavi Tretje Direktive 90/232/EGS je navedeno:
„ ker je treba oškodovancem iz prometnih nesreč zagotoviti primerljivo obravnavanje ne glede na to, kje v Skupnosti se nesreča zgodi;“

„ker imajo oškodovanci iz prometnih nesreč včasih težave, ko hočejo izvedeti ime zavarovalnice, ki krije odgovornost pri uporabi motornega vozila, udeleženega v nesreči;“

- V členu 5 Tretje Direktive 90/232/EGS je določeno:
„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da lahko osebe, udeležene v prometni nesreči, nemudoma ugotovijo identiteto zavarovalnice, ki krije odgovornost pri uporabi katerega koli motornega vozila, udeleženega v nesreči.“
- V 20. točki uvodne izjave Direktive 2000/26/ES (Četrte direktive) je navedeno:

„Oškodovanci, ki so v prometni nesreči z motornim vozilom utrpeli materialno škodo ali telesno poškodbo, imajo včasih težave z ugotavljanjem imena zavarovalnice, ki krije odgovornost za motorna vozila, udeležena v nesreči.“

- V členu 4(2) Direktive 2005/14/ES, ki spreminja Tretjo Direktivo 90/232/EGS je določeno:

„Vstavi se naslednji člen:

"Člen 1a Zavarovanje iz člena 3(1) Direktive 72/166/EGS krije telesne poškodbe in materialno škodo, povzročeno pešcem, kolesarjem in drugim nemotoriziranih udeležencem v prometu, ki so, kot posledica nesreče, v kateri je bilo udeleženo motorno vozilo, v skladu z nacionalnim civilnim pravom upravičeni do odškodnine. Ta člen ne posega niti v civilno odgovornost niti v višino odškodnine."
- Poleg tega je besedna zveza „oškodovanci prometnih nesreč“ uporabljena v več uvodnih izjavah te direktive.

V. Razlogi za predložitev vprašanja v predhodno odločanje Sodišču EU

18. Države članice so na podlagi omenjenih direktiv s področja zavarovanja avtomobilske odgovornosti zavezane zagotoviti, da je civilna odgovornost (ki velja po nacionalnem pravu) pri uporabi motornih vozil krita z zavarovanjem, ki je skladno z določbami direktiv. Določbe teh direktiv so bile z ZOZP in njegovimi spremembami prenesene v pravni red Republike Slovenije.

19. Odločilno materialnopravno vprašanje v tej zadevi je, ali je okoliščine konkretnega primera možno subsumirati pod pojem „uporaba vozila“, ki ga zajema kritje iz obveznega zavarovanja. Vrhovno sodišče mora pri odločanju v konkretnem primeru poleg določb nacionalnega ZOZP uporabiti tudi določbe direktiv s tega področja in nacionalne določbe razlagati v njihovem duhu. Relevantne direktive natančnejše opredelitve, kaj vse štejejo za uporabo vozila, in kateri kriterij je pri tem odločilen, ne vsebujejo, zato omogočajo različne razlage.

20. V konkretnem primeru je možna interpretacija, da je treba pojem „uporaba vozila“ razlagati kot uporabo vozila v (cestnem) prometu (v prometni situaciji). Okoliščin konkretnega primera tako v ta okvir ne bi bilo mogoče uvrstiti. Do obravnavanega škodnega dogodka je namreč prišlo med delovnim procesom spravila sena, in sicer v skednju, ne pa pri uporabi traktorja kot vozila v (cestnem) prometu. Traktor je resda opravljal funkcijo prevoza, vendar to v obravnavanem primeru ni bilo odločilno. Funkcija prevoza namreč ni bila izvajana v prometu; bistveno je, da obravnavani dogodek ni imel značaja prometne situacije. Presoja sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru škoda ni nastala kot posledica „uporabe vozila“, zaradi česar je kritje iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti ne zajema, bi se tako izkazala za pravilno, revizijo tožnika pa bi bilo treba zavrniti.

21. Možna pa je tudi interpretacija, za katero se zavzema tožeča stranka, in sicer da takšno zavarovanje zajema vsakršno škodo, ki je kakorkoli povezana z uporabo oziroma delovanjem vozila, ne glede na to, ali je situacijo možno opredeliti kot prometno. V tem primeru bi bilo dejansko stanje konkretnega primera možno subsumirati pod pojem „uporaba vozila“, odločitvi sodišč prve in druge stopnje pa bi bilo treba ustrezno spremeniti.

22. Glede na navedeno Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije prosi Sodišče Evropske unije za odgovor na naslednje vprašanje:

Ali je treba pojem „uporaba vozila“ v smislu določbe člena 3 (1) Direktive 72/166/EGS Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti razlagati tako, da ne zajema okoliščin konkretnega primera, ko je zavarovanec tožene stranke s traktorjem s prikolico pri spravljanju bal sena v prostorih skednja zbil tožnika na lestvi, ker ni šlo za prometno situacijo?

----
op. št. (1): Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo zoper pravnomočno odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Tožnica je na njivi, ob nakladanju bal slame, padla s prikolice traktorja zaradi sunkovitega premika traktorja.
op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 392/2007 z dne 18. 3. 2010.
op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 20/2005 z dne 12. 10. 2006.
op. št. (4): Tožnica se je poškodovala, ko je iz ličkalnega stroja jemala izličkane storže koruze, ličkalni stroj pa je preko kardanske gredi poganjal traktor, zavarovan pri toženki.
op. št. (5): Tožnik se je poškodoval pri siliranju koruze. Med metanjem koruznih snopov v silirni stroj, ki ga je prek t. i. kardanske gredi poganjal na mestu stoječ traktor, mu je v vrteče se valjaste nože silirnega stroja potegnilo desno nogo.
op. št. (6): Tožnica se je poškodovala, ko je vanjo iz stroja za žaganje, priklopljenega na traktor s prižganim motorjem, priletel del polena.
op. št. (7): Tožnica se je poškodovala na njivi, ko je pri setvi pšenice sestopila z deske sejalnika, priključenega na traktor.
op. št. (8): Tožnica je na njivi, ob nakladanju bal slame, padla s prikolice traktorja zaradi sunkovitega premika traktorja
op. št. (9): Tožnik je škodo utrpel kot traktorist med oranjem na njivi.
op. št. (10): UL L 103/1972
op. št. (11): UL L 8/1984
op. št. (12): UL L 129/1990
op. št. (13): UL L 181/2000
op. št. (14): UL L 149/2005
op. št. (15): UL L 263/2009

Datum zadnje spremembe:

14.12.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Predlog II Ips 412/2010
• VSRS Predlog X Ips 479/2012
• UPRS predlog I U 47/2023-15