Predhodna vprašanja SEU

VSRS Predlog II Ips 412/2010

Izrek

1. Sodišču Evropske unije se odstopi v predhodno odločanje vprašanje glede razlage 6. člena Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti).

2. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

Besedilo

Dejansko stanje

Tožnik s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji je kot voznik tovornega vozila v prometni nesreči, ki se je zgodila 14. 2. 2005 v Republiki Slovaški, utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Prometno nesrečo je povzročil A. A., ki je imel v času škodnega dogodka svoje vozilo zavarovano pri zavarovalnici B. iz Bratislave. Pooblaščena zavarovalnica za obravnavanje odškodninskih zahtevkov slovaške zavarovalnice v Republiki Sloveniji je bila C. d. d. Tožnik je predpravdni odškodninski zahtevek poslal tako zavarovalnici povzročitelja škode kot tudi pooblaščeni zavarovalnici, vendar nobena izmed njiju v treh mesecih nanj ni odgovorila niti ni tožniku poslala ponudbe za odškodnino. Tožnik je zato 15. 2. 2008 proti Slovenskemu zavarovalnemu združenju GIZ vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo odškodnine v višini 16.665,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov pravdnega postopka.

II. Predpisi skupnosti

Položaj in varstvo oškodovancev, ki so upravičeni do odškodnine za materialno in nematerialno škodo, nastalo kot posledica nesreče v državi članici, ki ni država njihovega stalnega prebivališča, in jo je povzročila uporaba vozil, ki so zavarovana v državi članici in so običajno v državi članici, ureja Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti), objavljena v Uradnem listu EU L 181/2000, v nadaljevanju Direktiva 2000/26/ES.

V 1. točki 4. člena določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da zavarovalnice imenujejo pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov v vseh državah članicah, razen v tistih, v katerih so pridobile uradna dovoljenja. Pooblaščenec je odgovoren za obdelavo in rešitev škodnih zahtevkov, ki so posledica nesreč v državi članici, ki ni država stalnega prebivališča oškodovanca, in jo je povzročila uporaba vozil, ki so zavarovana v državi članici in so običajno v državi članici. Na podlagi 6. točke 4. člena Direktive 2000/26/ES mora v treh mesecih od datuma, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na zavarovalnico povzročitelja nesreče ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica povzročitelja škode oziroma njen pooblaščenec dati utemeljeno ponudbo za odškodnino v primeru, da odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, oziroma dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek, če je odgovornost sporna, če odgovornost ni bila natanko ugotovljena ali če škoda ni bila v celoti ocenjena. Če zavarovalnica povzročitelja nesreče ali njen pooblaščenec tega v roku treh mesecev ne storita, lahko oškodovanec svoj zahtevek naslovi na odškodninski organ v državi članici svojega prebivališča (točka (a) drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES). Ta odškodninski organ, ki zagotavlja odškodnine oškodovancem, ustanovi ali prizna vsaka država članica (prvi odstavek 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES). V 6. členu je nadalje določena obveznost odškodninskega organa ukrepati na oškodovančev odškodninski zahtevek, obveznost obveščanja o vložitvi odškodninskega zahtevka ter regresna pravica odškodninskega organa v primeru izplačila odškodnine.

III. Nacionalni predpisi

V Republiki Sloveniji je bil za implementacijo navedene direktive sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 67/02, v nadaljevanju ZOZP-A), kar je poudarjeno tudi v Poročevalcu
Državnega zbora št. 82/2001 z dne 11. 10. 2001. Ta novela je v Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 70/94 z dne 11. 11. 1994,1 v nadaljevanju ZOZP), vnesla člene od 42.a do 42.n, namen katerih je bila uskladitev zakona s pravnim redom Evropske unije in ureditev varstva oškodovancev. Ti sedaj lahko svoje pravice učinkovito uveljavljajo v državi svojega stalnega prebivališča, kadar gre za nesreče, ki se zgodijo v drugi državi članici Evropske unije, to je v državi, v kateri oškodovanec nima stalnega prebivališča. V člene od 42.a do 42.č ZOZP je prenesena določba 4. člena Direktive 2000/26/ES o pooblaščencih za obravnavanje odškodninskih zahtevkov. 42.č člen tako določa, da mora odgovornostna zavarovalnica (to je na podlagi 8. točke 1.a člena ZOZP zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča) ali njen pooblaščenec v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali na njenega pooblaščenca, dati utemeljeno ponudbo za odškodnino oziroma dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek. 42.j člen ZOZP, ki je v nacionalno zakonodajo prenesel 6. člen Direktive 2000/26/ES, nadalje določa, da se v okviru Slovenskega zavarovalnega združenja GIZ ustanovi odškodninski urad, ki zagotavlja odškodnine oškodovancem s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ob izpolnitvi naslednjih pogojev: 1. če je bila prometna nesreča povzročena v drugi državi članici Evropske unije oziroma v tretjih državah, katerih nacionalni zavarovalni biro je član sistema zelene karte, 2. če je bila škoda povzročena z vozilom, zavarovanim v tej državi članici Evropske unije in izvira z njenega ozemlja in 3. le v izjemnih primerih, ko odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec ni izpolnil svojih dolžnosti, določenih z ZOZP. V 1. točki tretjega odstavka istega člena je določeno, da lahko ti oškodovanci naslovijo svoj odškodninski zahtevek na odškodninski urad, če v treh mesecih od dneva, ko so vložili odškodninski zahtevek na odgovornostno zavarovalnico ali njenega pooblaščenca, nobeden izmed njiju odškodninskega zahtevka ni rešil.

IV. Potek postopka in trditve strank

Med pravdnima strankama ni več sporno, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 42.j člena ZOZP. Prometna nesreča se je zgodila v Republiki Slovaški, ki je država članica Evropske unije, škoda je bila povzročena z vozilom, ki je bilo zavarovano pri slovaški zavarovalnici, ne ta (odgovornostna) zavarovalnica ne pooblaščena zavarovalnica (C. d. d.) pa na tožnikov odškodninski zahtevek nista odgovorili v roku treh mesecev od njegove vložitve in tako nista izpolnili obveznosti, ki jima jih nalaga ZOZP v 42.č členu. Med pravdnima strankama je sporna le interpretacija 42.j člena ZOZP, in sicer, ali je na njegovi podlagi Slovensko zavarovalno združenje GIZ (tožena stranka) pasivno legitimirano za plačilo odškodnine, ali pa je mogoče na odškodninski urad, oblikovan v okviru tožene stranke, nasloviti le predpravdni odškodninski zahtevek.

Tožnik je pasivno stvarno legitimacijo tožene stranke utemeljeval na 42.j členu ZOZP. Po njegovem mnenju je odškodninski urad oziroma tožena stranka, zavezana za plačilo odškodnine, kar pomeni, da je upravičen od nje neposredno zahtevati povrnitev škode tudi s tožbo v pravdnem postopku.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ni pasivno legitimirana za povrnitev tožnikove škode, saj oškodovanec nima pravice zahtevati plačilo odškodnine od odškodninskega urada oziroma od tožene stranke v sodnem postopku, temveč je mogoče na podlagi 42.j člena ZOZP na odškodninski urad vložiti le predpravdni odškodninski zahtevek. Po njenem mnenju je iz konteksta zakona pod pojmom odškodninski zahtevek iz 42.j člena ZOZP mogoče razumeti oškodovančev predpravdni zahtevek in ne tožbe. Če bi bila tožena stranka pasivno stvarno legitimirana v pravdnem postopku, bi moral zakon to izrecno določati, kot to določa v drugih primerih, ko je od Slovenskega zavarovalnega združenja GIZ mogoče neposredno zahtevati povrnitev škode v sodnem postopku. Navajala je še, da je namen Direktive 2000/26/ES omogočiti oškodovancem, da lahko v državi svojega stalnega prebivališča vložijo tožbo proti tuji odgovornostni zavarovalnici. Njen namen ni prevalitev odgovornostni na nacionalne odškodninske organe.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za plačilo odškodnine tožniku. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 42.j člena ZOZP ter zaključilo, da oškodovanec na podlagi navedene določbe utemeljeno zahteva povrnitev škode od tožene stranke v sodnem postopku in nima pravice zahtevati le izvensodne rešitve spora. Sklicevalo se je tudi na 42.n člen ZOZP, ki določa, da se za plačilo obveznosti iz 42.j člena ZOZP zagotovijo sredstva v okviru škodnega sklada tožene stranke, kar kaže na to, da je tožena stranka pasivno legitimirana v sodnem sporu.

Na podlagi pritožbe tožene stranke je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zaradi zmotne uporabe materialnega prava zavrnilo. Zavzelo je nasprotno stališče ter navedlo, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbo 42.j člena ZOZP, saj iz nje ne izhaja, da je tožena stranka pasivno stvarno legitimirana v konkretnem primeru, temveč da je mogoče na odškodninski urad vložiti le predpravdni odškodninski zahtevek.

Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča. Ker prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede obravnavanega vprašanja še ni, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije tožnikovemu predlogu ugodilo in s sklepom II Dor 16/2010 z dne 1. 7. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja pasivne legitimacije Slovenskega zavarovalnega združenja za povrnitev škode, ki je bila oškodovancu s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji povzročena v nesreči v drugi državi članici Evropske unije oziroma v tretjih državah, katerih nacionalni zavarovalni biro je član sistema zelene karte, z vozilom, zavarovanim v državi članici Evropske unije.

Tožnik je nato zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ponovno navaja, da na podlagi 1. alineje prvega odstavka 42.j člena ZOZP odškodninski urad zagotavlja odškodnine oškodovancem v Republiki Sloveniji tudi v primerih, ko odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec v treh mesecih od vložitve odškodninskega zahtevka tega ne rešita. V takšnem primeru se lahko zoper odškodninski urad oziroma zoper toženo stranko vloži tožba, s katero oškodovanec od nje utemeljeno zahteva povrnitev škode, in ne le odškodninski zahtevek. Meni, da to potrjujejo tudi določbe 42.l člena, saj v primeru, ko oškodovanec sproži sodni postopek proti odgovornostni zavarovalnici, odškodninskega zahtevka ne more nasloviti še na odškodninski urad, poleg tega pa ima odškodninski urad tudi pravico do regresnega zahtevka v primeru izplačila odškodnine oškodovancu.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da 42.j ZOZP predstavlja podlago za subsidiarno obveznost odškodninskega urada za rešitev predpravdnega odškodninskega zahtevka in ne podlage za pasivno stvarno legitimacijo tožene stranke v sodnem postopku. Direktna tožba je zoper njo dopustna le v primerih, ki so v ZOZP eksplicitno določeni. Namen 42.l člena ZOZP, na katerega se sklicuje tožnik v reviziji, pa je zgolj preprečiti, da bi se oškodovančev zahtevek obravnaval dvakrat in da bi oškodovanec prejel dvojno izplačilo škode. Tudi pravica do regresnega zahtevka odškodninskega urada ne kaže na pasivno legitimacijo tožene stranke, saj je s tem mišljen regres za odškodnino, izplačano na podlagi izvensodno rešenega odškodninskega zahtevka.

V. Pravna vprašanja

Kot je bilo navedeno, je bila novela ZOZP-A sprejeta in njeni členi od 42.a do 42.n v ZOZP vneseni na podlagi Direktive 2000/26/ES, določbe te direktive pa so z novelo skoraj dobesedno prenesene v pravni red Republike Slovenije. Namen Direktive 2000/26/ES in posledično novele ZOZP-A je bil izboljšati položaj žrtev nesreč, ki se zgodijo v državi članici Evropske unije, ki ni država stalnega prebivališča oškodovanca, pri čemer sta žrtev in vozilo, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, iz države članice Evropske unije. Prek pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov je oškodovancem omogočena hitrejša obravnava odškodninskih zahtevkov, omogočeno jim je tudi, da se ti zahtevki obravnavajo v njihovem jeziku, poleg tega pa imajo možnost, da tožbo zoper zavarovalnico povzročitelja nesreče vložijo v svoji državi. Do sprejema te direktive so namreč morali oškodovanci povračilo škode od zavarovalnice povzročitelja nesreče uveljavljati v tuji državi članici (v tisti, iz katere izhaja zavarovalnica povzročitelja nesreče). Na podlagi določbe prvega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES pa odškodnine takšnim oškodovancem zagotavlja tudi odškodninski organ. V primeru pasivnosti zavarovalnice povzročitelja škode in pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov lahko oškodovanci na odškodninski organ v državi članici svojega stalnega prebivališča naslovijo odškodninski zahtevek.

Določba 6. člena Direktive 2000/26/ES dopušča različne interpretacije pojmov „odškodninski zahtevek“ in „zagotavljati odškodnine oškodovancem“ oziroma različno razlago vprašanja, ali je na podlagi njenega drugega odstavka 1. točke na odškodninski organ mogoče vložiti le predpravdni odškodninski zahtevek, ki se obravnava v izvensodnem postopku ter na podlagi katerega se oškodovanec in zavarovalnica poskušata poravnati glede višine odškodnine, ali pa je mogoče od njega neposredno zahtevati povrnitev škode tudi s tožbo v sodnem postopku. Odškodninski organ je namenjen dodatnemu varstvu oškodovanca. Vendar pa iz določbe 6. člena Direktive 2000/26/ES ne izhaja jasno, ali je odškodninski organ predviden kot dodatni zavezanec za plačilo odškodnine v primeru, da oškodovanec ne more priti do poplačila preko zavarovalnice povzročitelja škode oziroma njenega pooblaščenca in v tem primeru plačilo odškodnine lahko doseže tudi prisilno z uspehom v sodnem postopku, ali pa je njegov namen le, da zavarovalnico povzročitelja škode in njenega pooblaščenca dodatno sili, naj na oškodovančev predpravdni odškodninski zahtevek reagirata ter da ju odškodninski organ zato obvesti o tem, da je prejel odškodninski zahtevek (peti odstavek 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES).

V Republiki Sloveniji je odškodninski organ odškodninski urad, ki je ustanovljen v okviru Slovenskega zavarovalnega združenja GIZ. Odgovor na obravnavano vprašanje je po oceni Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ključen za odločitev v sporni zadevi. Pri odločanju mora namreč uporabiti Direktivo 2000/26/ES in določbe ZOZP, ki so sprejete na njeni podlagi, nobeden izmed obeh predpisov pa ne daje jasnega odgovora na predstavljeno vprašanje. Odločitev v sporu je tako odvisna od razlage skupnostnega prava. V primeru, da je odgovor na vprašanje negativen, torej da od odškodninskega organa ni mogoče neposredno zahtevati povrnitve škode tudi s tožbo v sodnem postopku, mora namreč nacionalno sodišče zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije tožnikovo revizijo zavrniti, če pa je odgovor na zastavljeno vprašanje pozitiven, pa je potrebno tožnikovi reviziji ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje spremeniti ter pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prveg
a odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije prosi Sodišče Evropske unije za odgovor na naslednje vprašanje:

Ali je treba določbo drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES razlagati tako, da je odškodninski organ v državi članici stalnega prebivališča oškodovanca pasivno stvarno legitimiran v sodnem postopku, v katerem oškodovanec, ki mu je nastala škoda kot posledica prometne nesreče v državi članici, ki ni država članica njegovega stalnega prebivališča, in jo je povzročila uporaba vozila, ki je zavarovano v državi članici in je običajno v državi članici, zahteva plačilo odškodnine, če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo prometno nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov nista dala utemeljenega odgovora na odškodninski zahtevek?

-----
op. št. 1: Za konkretno pravno razmerje se uporablja Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS št. 70/94 z dne 11. 11. 1994 in št. 67/02 z dne 26. 7. 2002.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Predlog X Ips 479/2012
• UPRS predlog I U 47/2023-15
• VSRS Predlog X Ips 201/2016-23