Predhodna vprašanja SEU

VSRS Predlog X DoR 380/2022-6

Izrek

Vrhovno sodišče predlaga, da Sodišče Evropske unije odloči o naslednjih dveh vprašanjih:

1. Ali tretji odstavek 267. člena PDEU nasprotuje ureditvi Zakona o pravdnem postopku, po kateri Vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije ne opravlja presoje, ali iz predloženega predloga stranke za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije izhaja njegova obveznost postaviti predhodno vprašanje?

Če je odgovor na prvo vprašanje pozitiven pa tudi:

2. Ali je treba 47. člen Listine glede zahteve po obrazloženosti sodnih odločb razlagati tako, da gre pri procesnem sklepu, s katerim se zavrne strankin predlog za dopustitev revizije na podlagi Zakona o pravdnem postopku, za „sodno odločbo“, ki mora vsebovati razloge, zakaj predlogu stranke za postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče Evropske unije v zadevi ni treba ugoditi?

Besedilo

Predmet spora in okoliščine zadeve v postopku o glavni stvari

1. Predlagateljica, družba A., d. o. o., je v Turčiji kupila 87.600 kosov pločevink pijače Red Bull proizvedene v Avstriji in jih pripeljala z ladjo v Luko Koper, kjer se je pričel carinski postopek.

Postopek pred davčnimi organi

2. Finančna uprava Republike Slovenije je dne 15. 9. 2021 izdala obvestilo, da je zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine skladno s 17. členom Uredbe (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 6. 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 prekinila carinski postopek in zadržala blago.

3. Nadalje je Finančna uprava Republike Slovenije izdala izpodbijani odločbi, št. 4243-1037/2021-12 in št. 4243-1036/2021-12, obe z dne 5. 10. 2021 s katerima je odločila, da se do odločitve o pravdnem sporu, ki ga je za zaščito svojih pravic intelektualne lastnine sprožila njihova imetnica družba Red Bull GmbH, Avstrija, zadrži tožničino blago. Zoper ti odločbi je predlagateljica vložila pritožbi, ki sta bili zavrnjeni.

Upravni spor

4. Družba A., d. o. o., je zoper navedeni odločbi vložila tožbi, ki ju je Upravno sodišče zavrnilo. Glede glavnega argumenta predlagateljice, da je bilo blago proizvedeno s soglasjem imetnika pravic intelektualne lastnine (saj je bilo proizvedeno v njegovi tovarni), je navedlo, da gre v postopku po Uredbi 608/2013 za hiter postopek v katerem zadošča, da carinski organ ugotovi obstoj suma na kršitev pravic intelektualne lastnine, na podlagi katerega se nato začne sodni postopek. Posledično v obravnavanem primeru carinski organ ni ugotavljal za kakšno blago gre (originalno ali ne), saj bo o tem dokončno odločeno v pravdnem postopku. Vendar pa je Upravno sodišče hkrati navedlo tudi, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da gre za originalno blago ter dalje, da je treba pri uporabi 1. člena Uredbe 608/2013 razlikovati med primeroma, ko blago proizvede imetnik pravic intelektualne lastnine sam in med tistim primerom, ko je blago proizvedeno s soglasjem imetnika pravic intelektualne lastnine.

Predlog za dopustitev revizije pred Vrhovnim sodiščem

5. Družba A., d. o. o., je zoper sodbi Upravnega sodišča vložila predloga za dopustitev revizije, v katerih je kot pomembno pravno vprašanje navedla: „Ali se določbe Uredbe 608/2013 in ukrepi, ki jih ta predvideva, lahko uporabijo v primeru, kadar je predmet carinskega pregleda originalno (pristno) blago, proizvedeno s strani imetnika pravic intelektualne lastnine oziroma ali je določbo petega odstavka 1. člena Uredbe 608/2013 v povezavi s 6. točko preambule Uredbe 608/2013, po kateri se ta uredba ne uporablja za blago, proizvedeno s soglasjem imetnika pravice, potrebno razlagati tako, da je na podlagi te določbe iz dometa Uredbe 608/2013 izključeno (tudi) blago, ki ga je proizvedla imetnica pravic intelektualne lastnine sama?“

6. Predlagateljica meni, da Uredba 608/2013 izrecno izključuje njeno uporabo v primerih kot je obravnavani, pri tem se sklicuje na njena 6. točko preambule in peti odstavek 1. člena. Navaja, da je sporno blago proizvedel imetnik pravic industrijske lastnine sam ter gre tako zgolj za vzporedno prodajo. Sklicuje se na navedbo Upravnega sodišča, da je bilo nesporno ugotovljeno, da gre za originalno blago in izpodbija njegovo stališče, da je treba razlikovati med primeri, ko blago proizvede imetnik pravic sam, od tistih, kjer blago proizvaja nekdo tretji s soglasjem imetnika pravic.

7. V svojih predlogih za dopustitev revizije predlagateljica tudi zahteva, da v primeru takšne razlage (razlikovanje med obema položajema) Uredbe 608/2013 Vrhovno sodišče prekine postopek in postavljeno vprašanje odstopi v reševanje Sodišču Evropske unije.

8. Navaja še, da postavljeno vprašanje nima odgovora ne v evropski in ne v slovenski sodni praksi. Meni, da je vprašanje pomembno za jasno razmejitev pristojnosti carinskih organov ter s tem pravne varnosti pravnih subjektov.

9. Vrhovnemu sodišču se zastavlja vprašanje dolžnega postopanja v zvezi s podanim predlogom stranke za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije v postopku odločanja o dopustitvi revizije. Ker po določbah Zakona o pravdnem postopku v obravnavani zadevi predlogu za dopustitev revizije ne bi bilo mogoče ugoditi in dopustiti revizije, ker niso izpolnjeni za to predpisani pogoji iz 367.a člena tega zakona, se Vrhovnemu sodišču zastavlja vprašanje, ali mora ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije opraviti tudi vsebinsko presojo strankinega predloga za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije v smislu zahtev, ki izhajajo iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ter tudi, ali mora Vrhovno sodišče na podlagi 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah takšno presojo, v primeru, če bi ugotovilo, da pogoji za postavitev predlaganega predhodnega vprašanja niso izpolnjeni, v sklepu o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije obrazložiti. Pred nadaljevanjem postopka zato Vrhovno sodišče potrebuje razlago prava Evropske unije s strani Sodišča Evropske unije.

10. Relevantna pravna podlaga

11. Ustava Republike Slovenije vsebuje naslednje upoštevne določbe:

22. člen

(enako varstvo pravic)

Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

23. člen

(pravica do sodnega varstva)

Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.

12. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)¹ vsebuje naslednje upoštevne določbe:

22. člen

(1) V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.

13. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)² vsebuje naslednje upoštevne določbe:

367. člen

(1) Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije.

367.a člen

(1) Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih:

- če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali

- če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali

- če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

(2) O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.

367.b člen

(1) Predlog za dopustitev revizije mora stranka podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje.

(2) Predlog za dopustitev revizije se vloži pri vrhovnem sodišču.

...

(4) V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

367.c člen

(1) O predlogu za dopustitev revizije s sklepom odloča senat treh sodnikov vrhovnega sodišča.

(2) Za obrazložitev sklepa, s katerim se predlog za dopustitev revizije zavrne, zadošča, da se sodišče splošno sklicuje na neobstoj pogojev iz 367.a člena tega zakona.

(3) V sklepu o dopustitvi revizije sodišče navede, v katerem delu oziroma glede katerih konkretnih pravnih vprašanj se revizija dovoli.

(4) Zoper sklep o dopustitvi revizije oziroma sklep, da revizija ni dopustna, ni pritožbe.

368. člen

O reviziji odloča vrhovno sodišče.

370. člen

(1) Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je stranka uveljavljala pred sodiščem druge stopnje, ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

(2) Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

371. člen

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

378. člen

Revizijsko sodišče s sodbo zavrne revizijo kot neutemeljeno, če ugotovi, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

379. člen

(1) Če ugotovi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega ali drugega odstavka 339. člena tega zakona, zaradi katerih je dopustna revizija, razen kršitev iz drugega in tretjega odstavka tega člena, revizijsko sodišče s sklepom v celoti ali deloma razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje istemu ali drugemu senatu sodišča prve ali druge stopnje oziroma drugemu pristojnemu sodišču.

(2) Če je bila v postopku pred sodiščem prve ali druge stopnje storjena kršitev iz 3. ali 12. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona, razen če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda, revizijsko sodišče s sklepom razveljavi izdane odločbe in zavrže tožbo.

(3) Če je bila v postopku pred sodiščem prve ali druge stopnje storjena kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona, ravna revizijsko sodišče glede na naravo kršitve po prvem ali drugem odstavku tega člena.

14. Pogodba o delovanju Evropske unije vsebuje naslednje upoštevne določbe:

267. člen (prejšnji 234. člen PES)

(1) Sodišče Evropske unije je pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede

(a) razlage Pogodb;

(b) veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije.

(2) Kadar se takšno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje Sodišču.

(3) Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču.

15. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah vsebuje naslednje upoštevne določbe:

47. člen

(Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča)

(1) Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.

(2) Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.

Uporaba ZPP v praksi

16. Revizijo ureja ZPP, ki določa, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zoper pravnomočno sodbo (367. člen in nasl. ZPP)³ in o kateri odloča Vrhovno sodišče.⁴ V reviziji se presoja kršitve materialnega prava in procesnih pravil, ki jih je uporabilo nižje sodišče. Ureditev revizije iz tega zakona se uporablja tudi v upravnem sporu skladno z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)⁵. Zoper odločitev Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku ni pravnega sredstva na višjo stopnjo sodnega odločanja, ki bi lahko presojala pravilnost uporabe materialnega ali procesnega prava v zadevi.⁶

17. Revizija je pravno sredstvo, ki mora biti po ZPP dopuščeno na poseben predlog stranke, o dopustitvi pa odloča Vrhovno sodišče samo. Revizijski postopek je torej razdeljen na dve fazi in sicer na dopustitev revizije ter vsebinsko obravnavo zadeve. Vsaka od faz postopka ima svoj namen in se vsebinsko bistveno razlikujeta.

18. Odločanje o dopustitvi revizije je predhodni postopek za vsebinsko obravnavo zadeve v revizijskem postopku, dopustitev revizije pa je skladno s tem procesna predpostavka za revizijo (373. člen ZPP).

19. Revizijo dopusti Vrhovno sodišče na predlog stranke skladno pogoji, ki jih določa 367. a člen ZPP.

20. Za dopustitev revizije torej po zakonu ni pomembno, ali je v dotedanjem sodnem postopku prišlo do nezakonitosti pri odločanju (torej od ocene morebitnega uspeha z revizijo), temveč, ali je navedena zadeva po svojem objektivnem pomenu taka, da bi terjala vsebinsko presojo pravnih vprašanj s strani Vrhovnega sodišča.⁷ Za dopustitev revizije je torej pomemben širši javni interes in ne zgolj interes stranke, da se določena zadeva reši drugače. Ta javni interes pa je v zagotavljanju sistemsko skladnega izvrševanja sodne oblasti tako, da se zagotavlja enotnost sodne in širše pravne prakse prek pravnih stališč, ki jih je ob reševanju revizij oblikovalo Vrhovno sodišče kot precedenčno in najvišje sodišče v državi (127. člen Ustave). Odločanje o dopustitvi revizije torej pomeni določen filter dostopa do Vrhovnega sodišča,⁸ ki je namenjen zagotavljanju njegove ustavne vloge ter odločanja v razumnem roku, tako da se zagotovi varstvo pravic stranke kot tudi, da ima njegova sodna praksa lahko koristen učinek, ki se s preveliko časovno oddaljenostjo izgubi.

21. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka torej predlagati pravna vprašanja, o katerih naj odloči Vrhovno sodišče in utemeljiti njihov širši pomen v navedenem smislu (367. b člen ZPP). O predlogu za dopustitev revizije odloči senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča in o tem izda sklep, zoper katerega ni pritožbe ali drugega pravnega sredstva (367.c člen ZPP). Gre torej za izraz volje Vrhovnega sodišča o tem, katere zadeve bo obravnavalo, ki ni podvržen nadaljnjemu instančnemu sodnemu nadzoru, kar v veliki meri kaže na široko pooblastilo zakonodajalca, naj samo presodi, katere zadeve bodo nadalje vsebinsko obravnavane v revizijskem postopku.

22. V primeru, da se dopustitev zavrne, navedenega sklepa po zakonu ni treba vsebinsko obrazlagati, saj za obrazložitev zadošča, da se sodišče splošno sklicuje na neobstoj zakonskih pogojev (iz 367.a člena ZPP).⁹ Če pa Vrhovno sodišče revizijo dopusti, v sklepu navede, v katerem delu oziroma glede katerih konkretnih pravnih vprašanj se revizija dovoli.¹⁰ Navedeno je izraz navedene sistemske vloge Vrhovnega sodišča in specifičnosti revizije kot izrednega pravnega sredstva.

23. O reviziji, ki je dopuščena, odloči Vrhovno sodišče po vsebinski presoji zadeve. Ker gre za izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno presoji pravnih in ne dejanskih vidikov zadeve, se lahko v reviziji presojajo tako postopkovne kršitve kot tudi kršitve materialnega prava, seveda v okviru dopuščenega pravnega vprašanja (370. in 371. člen ZPP). V primeru, da navedene kršitve ugotovi, lahko izpodbijano sodbo (ali sklep) bodisi razveljavi bodisi spremeni in samo odloči o zadevi (379. člen in naslednji ZPP). Zaradi vloge Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, imajo odločitve o reviziji in v njih zavzeta pravna stališča širši učinek kot zgolj razrešitev spora v konkretni zadevi. K temu prispeva tudi struktura odločb Vrhovnega sodišča o reviziji, ki v praksi loči med odgovorom na pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, in uporabo tako razloženega pravnega pravila v obravnavanem konkretnem primeru. S tem se zagotavlja ustrezna raven splošnosti stališč Vrhovnega sodišča, ki jasno predstavljajo argumente in vodila abstraktnega pravnega razmisleka ter presojo uporabljenih materialnih ali procesnih pravnih norm, kar je šele naknadno povezano s specifičnostmi obravnavanega spora in z v njem ugotovljenem dejanskim stanjem.

24. Glede na navedeno se torej postopek pred Vrhovnim sodiščem pri odločanju o reviziji deli v dve fazi in (potencialno) dve odločitvi Vrhovnega sodišča, ki imata vsaka svojo pravno podlago, vsebino in pomen. Z vidika obravnavane zadeve se tako Vrhovnemu sodišču zastavlja vprašanje, kako se mora Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi v navedenih postopkovnih fazah soočiti s svojo obveznostjo sodelovanja pri enotni uporabi prava Evropske unije prek postavljanja vprašanj za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije.

Splošno o obveznosti postavljanja predhodnih vprašanj v praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

25. Iz obveznosti, ki jih je sprejela Republika Slovenija z vstopom v Evropsko unijo, nesporno izhaja, da mora Vrhovno sodišče glede na svoj pravni položaj postavljati predhodna vprašanja za razlago prava Evropske unije skladno s tretjim odstavkom 267. členom PDEU kot najvišje sodišče, zoper odločbe katerega ni pravnega sredstva. To tudi v dosedanji praksi Vrhovnega sodišča ni bilo sporno, nasprotno, vprašanja za predhodno odločanje so se postavljala in se bodo še postavljala ob skrbni presoji vsebine zadev. Ob tem pa je pomembno poudariti dejstvo, da imata tako revizija po ZPP kot tudi obveznost predložitve vprašanj Sodišču Evropske unije v bistvenem soroden cilj, ki je v poenotenju sodne prakse in njenem usmerjanju na podlagi precedenčno rešenih pravnih stališč o pravilni razlagi prava. Pri tem se lahko pojavlja pomembna sinergija, saj je Vrhovno sodišče usmerjeno v zagotavljanje enotnosti pravnega reda znotraj nacionalne ureditve in se zato v revizijskih postopkih sooča s presojo vseh pravnih vprašanj, ki so za dosego tega cilja pomembna. Glede na to, da je uporaba prava Evropske unije del pravnega reda in se z vidika presoje uporablja kot nacionalno pravo (seveda ob sočasni uporabi specifičnih načel evropskega prava), se Vrhovno sodišče prek revizijskih postopkov enakovredno osredotoča tudi na njegovo pravilno in enotno uporabo.

26. Vrhovno sodišče je seveda seznanjeno tudi z razvojem prakse glede razlage 267. člena PDEU, ki je vsebovana v nedavni sodbi Sodišča Evropske unije v zadevi Consorzio Italian Management,¹¹ v katerem so se ponovno obravnavala vprašanja obveznosti postavljanja vprašanj za predhodno odločanje na Sodišče Evropske unije, razrešena v zadevi CILFIT.¹²

Dosedanja praksa Vrhovnega sodišča glede odločanja o dopustitvi revizije

27. Podlaga za odločanje o dopustitvi revizije (zgornja premisa) je določba 367. a člena ZPP, ki v okviru predhodnega preizkusa kot navedeno izhaja iz objektivnega pomena zadeve, torej predvsem zagotavljanje enotnosti sodne prakse in s tem povezanega reševanja pomembnih pravnih vprašanj s strani Vrhovnega sodišča. Tako seveda ni izključeno, da navedeni objektivni pomen temelji tudi na vprašanjih, povezanih s pravom Evropske unije, vendar pa zgolj dejstvo, da bo (morda) v revizijskem postopku uporabljeno pravo Evropske unije, za dopustitev revizije še ne zadošča. To pomeni, da ima glede tega prava Vrhovno sodišče povsem enak pristop kot glede slovenskega prava, kar je skladno z načelom nediskriminacije glede varstva pravic iz prava Evropske unije v nacionalnih pravnih sredstvih. Prav tako po dosedanji praksi za dopustitev revizije glede na zakonsko predpisane pogoje ne zadošča, da stranka v svojem predlogu za dopustitev revizije predlaga postavitev predhodnih vprašanj Sodišču Evropske unije. Navedeno je prav tako vrednoteno v okviru navedenih pogojev iz ZPP in ne od tega ločeno oziroma samostojno.

28. Tako iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja tudi presoja, da lahko gre za pomembno pravno vprašanje, kadar je treba za odločitev o zadevi razložiti pravni pojem, ki ga določa direktiva Evropske unije.¹³ Prav tako Vrhovno sodišče pomembnost zastavljenega vprašanja lahko prepozna, kadar stranka dovoljenost revizije zatrjuje z neskladnostjo nacionalne zakonske ureditve z uredbo in/ali direktivo Evropske unije.¹⁴ Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo tudi v primerih, v katerih je stranka utemeljevala pomen oziroma dovoljenost revizije z odstopom Upravnega sodišča od sodne prakse Sodišča Evropske unije. Kljub temu, da takšen zatrjevan odstop sicer ni izrecno predviden kot razlog za dovoljenost revizije, je po presoji Vrhovnega sodišča treba – če stranka z zadostno mero verjetnosti izkaže, da je do takšnega odstopa prišlo (ter da je ta odstop vplival na odločitev v zadevi) – vprašanje odstopa obravnavati kot pomembno pravno vprašanje.¹⁵ Tudi v novejši sodni praksi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je vprašanje razlage nacionalnega prava oziroma njegove skladnosti z direktivo Evropske unije, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, po vsebini zadeve lahko pomembno pravno vprašanje. Tako je v nekaterih obravnavanih primerih že ocenilo, da gre pri tem za vprašanje, ki presega okvir predmetne zadeve, saj je odgovor nanj pomemben tako z vidika razlage in enotne uporabe prava Evropske unije kot tudi z vidika razvoja prava preko sodne prakse.¹⁶

29. Glede na povedano iz ZPP (oziroma ZUS-1) ter po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi imela okoliščina, da je stranka v svojem predlogu za dopustitev revizije predlagala postavitev vprašanja za predhodno odločanje, kakršen koli vpliv na dopustitev revizije. Pri odločanju o dopustitvi revizije se kot navedeno presoja pomen pravnih vprašanj, ki izhajajo iz prava Evropske unije enako kot tistih, ki izhajajo iz nacionalnega prava, vendar za to presojo ni bistveno, ali je predlagatelj revizije podal tudi predlog Vrhovnemu sodišču, da predloži določeno vprašanje v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije. Iz zakona torej ne izhaja obveznost, da bi se moralo Vrhovnemu sodišču že v postopku odločanja o dopustitvi revizije zastaviti vprašanje, ali je treba predložiti vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije ali ne, niti na predlog stranke niti po uradni dolžnosti. Prav tako se po zakonu Vrhovno sodišče v tej fazi postopka tudi ni dolžno opredeljevati do tega, ali bo v dopuščeni reviziji zastavilo določeno vprašanje za predhodno odločanje. Kakšna bo vsebinska pravna presoja zadeve, katero pravo bo uporabljeno in kakšno bo potrebno postopanje v postopku revizijskega odločanja je namreč odvisno od nadaljnjih revizijskih navedb strank in njihove meritorne obravnave v (dopuščeni) reviziji, če jo stranka naknadno vloži skladno z zakonom.

Stališča Ustavnega sodišča ob predlogu stranke za postavitev predhodnega vprašanja

30. Ob razvoju sodne prakse se je na navedeni točki pojavilo razlikovanje med stališči Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o tem, kako pravilni razlagati in uporabljati navedena pravila ZPP o dopustitvi revizije, če stranka v svojem predlogu za dopustitev revizije predlaga postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije. V takem primeru je namreč Ustavno sodišče v nedavni odločitvi¹⁷ naložilo Vrhovnemu sodišču drugačen pristop k presoji procesnih predpostavk za revizijo in pri tem izhajalo iz razlage, da naj bi tako spremembo prakse narekovale zahteve prava Evropske unije. Iz citirane odločitve Ustavnega sodišča izhaja stališče, da je zahteve prava Evropske unije treba razumeti tako, da nasprotujejo ureditvi ZPP v delu, ki se nanaša na (ne)obrazloženost sklepov o tem, da se revizije ne dopusti. Po stališču Ustavnega sodišča naj bi se namreč vprašanje postavitve predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (po tretjem odstavku 267. člena PDEU) na podlagi podanega predloga stranke (predlagatelja dopustitve revizije) moralo obravnavati že v postopku odločanja o dopustitvi revizije. Na navedenem stališču naj bi tudi temeljila obveznost Vrhovnega sodišča, da to opravljeno presojo tudi obrazloži.

31. Na podlagi navedene odločitve Ustavnega sodišča Vrhovno sodišče šteje, da se je v obravnavani zadevi pojavilo pomembno vprašanje razlage prava Evropske unije, glede katerega obstaja neenotnost razlage, ki narekuje Vrhovnemu sodišču postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije. Odgovor na navedeno vprašanje bo širše pomemben tako z vidika odločanja Vrhovnega sodišča o izrednih pravnih sredstvih z elementom prava Evropske unije kot tudi z zmožnostjo Vrhovnega sodišča, da v revizijskih postopkih omejuje pripad zadev in s tem lastno obremenitev glede na kriterije objektivne pomembnosti zadeve, ki jo je uvedel ZPP. To pa bo veljalo tudi za druga vrhovna sodišča držav članic, ki imajo za dostop do vsebinskega odločanja najvišjega sodišča v državi vzpostavljen podoben mehanizem, kot ga predstavlja odločanje o dopustitvi revizije v Republiki Sloveniji. Navedeno dodatno utemeljuje razloge, ki jih v zvezi s tem določa tretji odstavek 267. člena PDEU.¹⁸

32. Ustavno sodišče se je v zadevi, ki jo je obravnavalo pri odločanju o ustavni pritožbi zoper sklep Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije, postavilo na stališče, da zahteva po obrazloženosti sklepa o tem, da se revizija ne dopusti, izhaja iz 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Pri tem je obrazložilo pomen navedene določbe Listine (v povezavi z 22. členom Ustave) tako, da tudi Vrhovnemu sodišču pri oblikovanju procesnih sklepov o tem, da se predlog za dopustitev revizije zavrne, nalaga obveznost, ki velja za obrazložitev sodnih odločb. Pri tem se je – ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem specifičnosti procesnega sklepa o tem, da se revizija ne dopusti – sklicevalo na splošno pravico do obrazložene sodne odločbe in povzelo prakso Sodišča Evropske unije, ki naj bi utemeljevala navedeno stališče. Skladno s stališčem Ustavnega sodišča bi se moralo (tudi) Vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije „z zadostno jasnostjo opredeliti do predloga zahtevane osebe za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije ter pri tem upoštevati merila, ki izhajajo iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in prakse Sodišča Evropske unije.“ Po stališču Ustavnega sodišča ta dolžnost obrazložitve velja tudi v primeru, ko nacionalni procesni predpis določa, da lahko sodišče svojo odločitev obrazloži le s sklicevanjem, da niso izpolnjeni pogoji za obravnavo zadeve (t. i. sumarna obrazložitev).¹⁹ Po presoji Ustavnega sodišča mora biti obrazložitev (tudi tega) sklepa Vrhovnega sodišča o tem, da se revizija ne dopusti, ki se nanaša na vidike prava Evropske unije, vključno z zavrnitvijo strankinega predloga za predložitev vprašanja Sodišča Evropske unije, takšna, da omogoči preizkus, ali so bili upoštevani pogoji dolžnosti predložitve iz tretjega odstavka 267. člena PDEU na način, ki je skladen s temi pogoji.²⁰ Ti pogoji so po stališču Ustavnega sodišča namreč odločilni za presojo, katero sodišče je pristojno razlagati pravo Evropske unije.

33. Glede na navedeno je Ustavno sodišče v navedeni odločitvi poudarilo, da mora ob spoštovanju 47. člena Listine Vrhovno sodišče tudi v primerih, ko revizije ne dopusti, obrazložiti, zakaj zadeve ni predložilo v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije. Pri tem mora biti obrazložitev taka, da je iz nje jasno razvidno, da bodisi postavljeno vprašanje prava Evropske unije ni upoštevno za rešitev spora, bodisi razlaga zadevne določbe prava Evropske unije temelji na sodni praksi Evropske unije, bodisi, če take sodne prakse ni, je razlaga prava Evropske unije za nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma. Vrhovno sodišče lahko torej odločitev, zakaj ni dopustilo revizije, še zmeraj obrazloži le s sklicevanjem na neizpolnjevanje pogojev iz 367.a člena ZPP, le da mora pri tem ustrezno odgovoriti na strankin predlog za predložitev zadeve Sodišču Evropske unije.²¹ Skladno s tem ima po stališčih Ustavnega sodišča Vrhovno sodišče v primeru, ko stranka predlaga predložitev zadeve v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije že v predlogu za dopustitev revizije, različne možnosti. Med njimi sta na primer, da bodisi že v sklepu o nedopustitvi revizije ustrezno, torej v skladu z zahtevami Ustave in prava Evropske unije, obrazloži, zakaj predlogu ni sledilo, bodisi dopusti revizijo in strankin predlog obrazloženo zavrne v okviru vsebinske odločitve o reviziji. Lahko pa sodišče strankinemu predlogu tudi pritrdi, prekine postopek in zadevo predloži Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje (30. in 31. točka obrazložitve).

Vprašanje zahtev prava Evropske unije pri odločanju o dopustitvi revizije

34. Iz navedenih stališč Ustavnega sodišča glede razlage 267. člena PDEU (v povezavi z določbami Ustave in EKČP) izhaja, da mora Vrhovno sodišče drugače presojati predlog za dopustitev revizije in tudi drugače vsebinsko odločati o njem kot v ostalih primerih v okviru zakonskih določb ZPP, če stranka v svojem predlogu za dopustitev revizije predlaga (tudi) postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije.

35. Za to, da bi Vrhovno sodišče lahko ugotovilo, ali je treba vprašanje, ki ga predlaga stranka, predložiti v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, je treba najprej presoditi vrsto s tem povezanih pravnih vprašanj, ki jih Vrhovno sodišče sicer v okviru presoje objektivnega pomena zadeve kot podlage za dopustitev revizije po 367. a členu ZPP v svoji praksi do sedaj ni obravnavalo, saj ta vprašanja sodijo v okvir (dopuščene) revizijske presoje vsebine zadeve – torej v kasnejšo fazo revizijskega postopka. Tako bi moralo Vrhovno sodišče že v postopku odločanja o dopustitvi revizije presoditi, ali je v določeni zadevi (sploh) treba uporabiti pravo Evropske unije, katero pravno normo je treba uporabiti in ali stranka predlaga predložitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije prav glede te pravne norme. Na tej podlagi pa bi moralo že v tej fazi postopka presoditi tudi, ali so podani kriteriji, da se tako vprašanje postavi oziroma ali se to lahko opusti skladno z zahtevami prava Evropske unije, torej s 267. členom PDEU (acte clair, acte éclairé). To bi seveda pomenilo poglobljen študij vsebine zadeve, ki sicer kot navedeno sodi v postopek vsebinskega odločanja o reviziji po tem, ko je ta zaradi objektivnega pomena zadeve že bila dopuščena.

36. Po ureditvi revizije v ZPP in njegovi ustaljeni razlagi s strani Vrhovnega sodišča zakon take presoje ne terja niti v pravdi niti v upravnem sporu, ki se vodi ob uporabi navedenih določb ZPP.²² Navedena obveznost bi torej lahko izhajala le iz tretjega odstavka 267. člena PDEU, če bi ta dopolnjeval navedeno ureditev tako, kot to razlaga Ustavno sodišče v citirani odločbi. Vrhovno sodišče svojih postopkov odločanja o dopustitvi revizije ni vodilo na tak način, saj to po razumevanju Vrhovnega sodišča ne izhaja iz dosedanje prakse Sodišča Evropske unije, pa tudi ne praks Vrhovnih (upravnih) sodišč vseh držav Evropske unije, ki imajo naši reviziji primerljiva pravna sredstva.

37. Tako razumevanje obveznosti iz 267. člena PDEU bi tudi pomenilo popolno spremembo pristopa k odločanju o dopustitvi revizije, od tiste, ki jo je uvedel zakonodajalec z razvojem pravdnega postopka v ZPP. V tej fazi postopka se, kot že navedeno, namreč ne opravlja vsebinska pravna presoja zadeve, temveč se presojajo zgolj pogoji iz 367. a člena ZPP (zgornja premisa). Med temi pogoji za dopustitev revizije tudi ni presoje verjetnosti uspeha z revizijo ali drugega pogoja, ki bi omogočal preliminarno vsebinsko presojo (ne)zakonitosti izpodbijane sodne odločbe. Tako je odločanje o dopustitvi revizije (samo) procesna predpostavka²³ za vsebinsko obravnavo zadeve. Šele z dopustitvijo revizije se Vrhovno sodišče odloči, da bo nastopilo v vlogi najvišjega sodišča v državi, ki opravlja meritorno presojo zadeve. Tudi stranke svoje razloge glede (ne)pravilnosti uporabe nacionalnega prava in prava Evropske unije podajo šele v dopuščeni reviziji, ko se presoja njena (ne)utemeljenost.

38. Glede na navedeno je bilo v dosedanji razlagi in praksi nesporno, da Vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije ne more postaviti predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije²⁴ glede vprašanj, ki bodo vsebinsko (morda) lahko obravnavana šele v primeru vložene revizije. Odločitev o predhodnem vprašanju s strani Sodišča Evropske unije tudi ne bi imela nobenega koristnega učinka za stranko ali sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije.²⁵ Zato je dopustno, da stranke vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije podajo šele v postopku odločanja o reviziji, v okviru dopuščenega pomembnega pravnega vprašanja. Le pri vsebinski obravnavi revizije se namreč lahko poda odgovor na to, ali je materialno ali procesno pravo Evropske unije treba uporabiti in – na tej podlagi – ali to pravo potrebuje nadaljnjo razlago s strani Sodišča Evropske unije.

39. Po drugi strani je res, da v primeru, ko revizija ni dopuščena, ker niso izpolnjeni pogoji iz 367. a člena ZPP, Vrhovno sodišče ne odloča o predlogih strank za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije niti o tem ne poda razlogov v obrazložitvi svojega sklepa. Tako ni izključeno, da v zadevi obvelja s strani nižjega sodišča uporabljena razlaga prava Evropske unije, čeprav za opustitev postavitve s strani stranke predlaganega predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije pri vsebinski obravnavi zadeve v dopuščeni reviziji ne bi bili izpolnjeni pogoji po 267. členu PDEU (acte clair, acte éclairé). V takem primeru, ki se lahko pojavi tudi v obravnavanem upravnem sporu, torej nobeno sodišče ne bo odločalo o postavitvi predhodnega vprašanja na podlagi tretjega odstavka 267. člena PDEU in bo obveljala razlaga, sprejeta v pravnomočni sodbi nižjega sodišča. Ob zavedanju Vrhovnega sodišča, da je državam članicam zagotovljena določena stopnja procesne avtonomije, kar izhaja tudi iz prakse Sodišča Evropske unije, pa je to vprašanje pomembno in ga je treba predložiti v odločitev za to pristojnemu sodišču, torej Sodišču Evropske unije.

Vprašanji za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

40. Glede na vse navedeno se zastavlja vprašanje, ki je povezano z razlago tretjega odstavka 267. člena PDEU in sicer, ali je navedeni dostop do Vrhovnega sodišča v postopku dopuščene revizije skladen z zahtevo, da mora sodišče v državi, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, postaviti predhodno vprašanje v odločanje Sodišču Evropske unije, razen če so podane dopustne izjeme od navedene obveznosti.

41. ZPP ne vsebuje posebnega razloga za dopustitev revizije zato, ker je stranka v predlogu za dopustitev revizije predlagala predložitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, glede katerega niso podani razlogi, zaradi katerih lahko predložitev tega vprašanja opusti tudi Vrhovno sodišče (tretji odstavek 267. člena PDEU in razlaga Sodišča Evropske unije v zadevah CILFIT in Consorzio Italian Management). Take razlage tudi ne dopuščajo drugi zakonski razlogi za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP. Vrhovno sodišče tako nima podlage v ZPP, na podlagi katere bi navedeno presojo moralo opraviti ob odločanju o predlogu stranke za dopustitev revizije, ki vsebuje tudi navedeni predlog za postavitev predhodnega vprašanja.²⁶ Ob veljavni ureditvi ZPP torej lahko Vrhovno sodišče zavrne predlog stranke za dopustitev revizije tudi, če v njej predlaganega vprašanja za predhodno odločanje ni obravnavalo z navedenih vidikov, povezanih z uresničevanjem obveznosti iz tretjega odstavka 267. člena PDEU.

42. Na tej podlagi bi Vrhovno sodišče za odločitev v obravnavani zadevi potrebovalo odgovor Sodišča Evropske unije na vprašanje, ali zahteve prava Evropske unije nasprotujejo ureditvi ZPP, ki ob odločanju o dopustitvi revizije ne terja samostojne presoje, ali obstaja dolžnost Vrhovnega sodišča, da postavi vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, ki izhaja iz predloga stranke.²⁷

43. Postaviti je torej treba vprašanje, ali tretji odstavek 267. člena PDEU nasprotuje ureditvi ZPP, po kateri Vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije ne opravlja presoje, ali iz predloženega predloga stranke za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije izhaja njegova obveznost postaviti predhodno vprašanje.

44. Če take zahteve ni, seveda tudi ni zahteve po obrazložitvi tega vidika v sklepih, v katerih se predlog stranke za dopustitev revizije zavrne in je odgovor na nadaljnje, drugo vprašanje brezpredmeten.

45. Glede na to, da se presoja pomena zadeve, ki vodi do dopustitve revizije na podlagi 367. a člena ZPP, opravlja nediskriminatorno, torej enako tako za vprašanja, ki izvirajo iz prava Evropske unije kot iz nacionalnega prava, in ker se prav tako vprašanje učinkovitosti varstva pravic po pravu Evropske unije v zadevi ni pojavilo, se Vrhovno sodišče ob tem zaveda, da bi Sodišče Evropske unije lahko sprejelo tudi stališče, da je ureditev tega pravnega sredstva stvar nacionalne procesne avtonomije. Ob tem je možno tudi stališče, da veljavna ureditev dopuščene revizije v ZPP pomeni, da odločanje sodišča, ki izda pravnomočno sodbo v zadevi (Upravnega sodišča, višjega sodišča itd.), zoper katero se to izredno pravno sredstvo vlaga, ni podvrženo pravnemu sredstvu v smislu 267. člena PDEU. V takem primeru bi navedena obveznost postavitve predhodnih vprašanj po tretjem odstavku 267. člena PDEU lahko bila naložena slednjim sodiščem. To pa je odvisno od razlage navedene določbe v delu, kdaj zoper odločbo sodišča po „nacionalnem pravu ni pravnega sredstva“, ki sodi v pristojnost Sodišča Evropske unije.²⁸

Drugo vprašanje

46. Samo če je odgovor na prvo vprašanje pozitiven in je torej Vrhovno sodišče navedeno presojo predlogov strank po stališču Sodišča Evropske unije dolžno opraviti (že) v postopku odločanja o predlogu stranke za dopustitev revizije, se zastavi tudi nadaljnje vprašanje glede dolžnosti obrazložitve sklepa, da se revizije ne dopusti, ki je po dosedanji sodni praksi Vrhovnega sodišča na podlagi 367.c člena ZPP neobrazložen. Če ta presoja ni opravljena, je Vrhovno sodišče seveda logično ne more obrazlagati.

47. Pomembno pa je, da tudi stališče, da je Vrhovno sodišče tako presojo dolžno opraviti, samo po sebi še ne bi pomenilo, da je svojo presojo dolžno tudi razkriti v obrazložitvi navedenega procesnega sklepa – nenazadnje taka obveznost ne velja za druge vidike presoje pomembnosti zadeve skladno z razlogi za dopustitev revizije, ki jo opravi Vrhovno sodišče v tej fazi postopka po 367.a členu ZPP.

48. Vendar pa se v zvezi z navedenim, specifičnim procesnim sklepom Vrhovnega sodišča o tem, da se revizija ne dopusti, zastavlja vprašanje pomena stališča Sodišča Evropske unije iz 51. točke obrazložitve sodbe v zadevi Consorzio Italian Management o obvezni vsebini odločbe sodišča glede navedenih vidikov obveznosti iz tretjega odstavka 267. člena PDEU²⁹ ter Evropskega sodišča za človekove pravice, ki obrazložen odgovor sodišča na predlog stranke za postavitev predhodnega vprašanja šteje za del obveznosti po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.³⁰ Kolikor je razvidno iz sodne prakse navedenih sodišč pa prav takega primera procesnega sklepa – po javno dostopni sodni praksi – navedeni evropski sodišči še nista obravnavali, zato ostaja odprto, ali navedeni vidiki obveznosti obrazložitve sodne odločbe veljajo tudi za sklep, s katerim Vrhovno sodišče revizije ne dopusti, kot je predstavljen v obravnavani zadevi.

49. Zato Vrhovno sodišče šteje, da je treba zastaviti vprašanje Sodišču Evropske unije, ali je treba 47. člen Listine glede zahtev po obrazloženosti sodnih odločb razlagati tako, da gre pri sklepu, s katerim se zavrne predlog za dopustitev revizije na podlagi ZPP, za „sodno odločbo“, ki mora vsebovati razloge, zakaj predlogu stranke za postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče Evropske unije v zadevi ni (oziroma ne bo) treba ugoditi. Če je odgovor na navedeno vprašanje pozitiven, bo temu skladno razlago 367.c člena ZPP uporabilo tudi Vrhovno sodišče in navedlo s to presojo povezane razloge tudi v obravnavani zadevi.

Vprašanji, predloženi v predhodno odločanje

50. Kot navedeno odgovora na navedeni vprašanji nista jasna, niti te vprašanji nista razrešeni v praksi Sodišča Evropske unije, tako da ju v obravnavani zadevi odločanja o predlogu za dopustitev revizije v upravnem sporu Vrhovno sodišče samo ne more razrešiti, ne da bi s tem kršilo svojo obveznost po 267. členu PDEU. Zato je treba v zvezi s tem postaviti ustrezni vprašanji Sodišču Evropske unije glede pravilne razlage prava Evropske unije.

51. Skladno z navedenim Vrhovno sodišče predlaga, da Sodišče Evropske unije odloči o naslednjih dveh vprašanjih:

1. Ali tretji odstavek 267. člena PDEU nasprotuje ureditvi Zakona o pravdnem postopku, po kateri Vrhovno sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije ne opravlja presoje, ali iz predloženega predloga stranke za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije izhaja njegova obveznost postaviti predhodno vprašanje?

Če je odgovor na prvo vprašanje pozitiven pa tudi:

2. Ali je treba 47. člen Listine glede zahteve po obrazloženosti sodnih odločb razlagati tako, da gre pri procesnem sklepu, s katerim se zavrne strankin predlog za dopustitev revizije na podlagi Zakona o pravdnem postopku, za „sodno odločbo“, ki mora vsebovati razloge, zakaj predlogu stranke za postavitev predhodnega vprašanja na Sodišče Evropske unije v zadevi ni treba ugoditi?

------------------

¹ Ur. l. RS, št. 105/06, s spremembami.

² Ur. l. RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami.

³ V zakonsko določenih primerih je revizija možna tudi zoper sklep, glej 384. člen ZPP.

⁴ Pravnomočnost nastopi v ureditvi pravdnega postopka in upravnega spora v Republiki Sloveniji že ob odločitvi višjega sodišča oziroma upravnega sodišča, zoper katero ni dovoljena pritožba, ki šteje za redno pravno sredstvo (319. člen ZPP). Izrednost pravnega sredstva pomeni, da se uporablja zoper pravnomočne odločitve sodišča.

⁵ Ur. l. RS, št. 105/06, s spremembami.

⁶ V skladu s 160. členom Ustave je možna ustavna pritožba, ki vodi lahko do vsebinsko omejene presoje Ustavnega sodišča o tem, ali je v zadevi prišlo do kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

⁷ Glej A. Galič: Ali mora biti sklep Vrhovnega sodišča o nedopustitvi revizije obrazložen, v: Dnevi slovenskih pravnikov, Podjetje in delo 41 (2015) 6/7, str. 950-969.

⁸ Glede dostopa do vrhovnih upravnih sodišč je zanimiv pregled ACA-Europe Functions od and Access to Supreme Administrative Courts, Berlin 13. 5. 2019, dostopno na spletni strani: < https://www.aca-europe.eu/index.php/en/seminars/702-seminar-in-berlin-on-13-may-2019 > (19. 2. 2023).

⁹ Ustavno sodišče je že v sklepih št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10 in Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 zavrnilo očitke o protiustavnosti drugega odstavka 367.c člena ZPP.

¹⁰ Obrazložitev je podana le v primeru, da Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrže zaradi formalnih pomanjkljivosti (glej šesti odstavek 367. b člena in 367. č člen ZPP).

¹¹ Sodba v zadevi C-561/19 z dne 6. 10. 2021.

¹² Sodba v zadevi C-283/81 z dne 6. 10. 1982.

¹³ Glej sodbo in sklep VS RS X Ips 479/2012 z dne 8. 7. 2015.

¹⁴ Glej sodbo in sklep VS RS X Ips 312/2015 z dne 28. 11. 2018.

¹⁵ Glej sodbo VS RS X Ips 148/2014 z dne 18. 1. 2017 (združena z X Ips 149/2014 in X Ips 150/2014) in X DoR 275/2020 z dne 18. 11. 2020.

¹⁶ Glej X DoR 280/2020 z dne 18.11.2020 in X DoR 275/2020 z dne 18. 11. 2020.

¹⁷ Glej odločbo US RS v zadevi št. Up-1133/18 z dne 31. 3. 2022.

¹⁸ Zakaj je Ustavno sodišče brez postavitve vprašanja Sodišču Evropske unije samo odločilo o končni razlagi uporabe prava Evropske unije v revizijskem postopku iz obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča ne izhaja.

¹⁹ Pojasnilo je še, da je 47. člen Listine dovolj sam po sebi in ga ni treba pojasnjevati z določbami prava EU ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica do poštenega postopka.

²⁰ To presojo bi opravljalo Ustavno sodišče na podlagi presoje spoštovanja 23. člena Ustave, kot izhaja iz 18. in 24. točke obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča.

²¹ Ustavno sodišče pri tem poudari, da Vrhovnemu sodišču pri odločitvi, da revizije ne dopusti, ni treba obrazložiti neobrazloženih, očitno neutemeljenih, nesmiselnih predlogov za predložitev zadeve Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje ali takih predlogov, ki bi pomenili zlorabo procesnih pravic. (33. točka obrazložitve). O tem, ali je v takem primeru treba obrazložiti, da gre za tovrstni primer predlogov strank (in ali je to tudi predmet nadaljnje ustavnosodne presoje), odločba Ustavnega sodišča molči.

²² Tudi Ustavno sodišče se glede drugih vprašanj uporabe prava v okviru tega odločanja ne opredeljuje (29. in 30. točka obrazložitve citirane odločbe).

²³ V zvezi s tem se lahko pojavi vprašanje pravilnega razumevanja sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi sodba v zadevi C-3/16, Lucio Cesare Aquino, z dne 17. 3. 2017, na katero se v svoji odločbi sklicuje tudi Ustavno sodišče.

²⁴ V tem je naša ureditev drugačna od Švedske, ki je bila obravnavana s strani Sodišča Evropske unije v zadevi C-99/00, Kazenski postopek proti Kennyju Rolandu Lyckeskogu, z dne 4. 6. 2002 (na katero se sklicuje Ustavno sodišče v citirani odločbi). V njej je bilo ugotovljeno, da lahko švedsko Vrhovno sodišče zastavi predhodno vprašanje tudi v fazi odločanja o dopustitvi pritožbe.

²⁵ Paradoksalno bi celo bilo, da bi razrešeno vprašanje razlage prava Evropske unije v tej fazi postopka lahko vodilo do zavrnitve predloga za dopustitev revizije, saj bi bilo s tem razrešeno tisto pomembno pravno vprašanje, ki bi sicer narekovalo dopustitev revizije. Da pa bi bila (ne)dopustitev revizije kot procesna predpostavka za revizijo odvisna od tega, ali bi bila revizija utemeljena po tem, kako je bilo vprašanje rešeno s strani Sodišča Evropske unije, je nelogično in v nasprotju s sistemom dopuščene revizije (to pravno sredstvo bi se dopustilo po tem, ko bi se potrdilo, da bo uspešno, ne glede na njegov objektivni pomen).

²⁶ Kot že navedeno pa postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije že v postopku odločanja o dopustitvi revizije, torej še pred odločitvijo o njeni (ne)dopustitvi, ni niti smiselna niti ne bi bila koristna za stranko.

²⁷ Ob tem Vrhovno sodišče sicer pozna stališče Sodišča Evropske unije, po katerem postavitev vprašanja za predhodno odločanje ne pomeni uresničevanja procesnih pravic strank postopka. Tako je Sodišče Evropske unije v nedavni sodbi v zadevi C-83/21, Airbnb Ireland, z dne 22. 12. 2022, poudarilo, da je 267. člen PDEU treba razlagati tako, da sta v primeru vprašanja razlage prava Unije, ki ga je postavila ena od strank v postopku v glavni stvari, določitev in oblikovanje vprašanj, ki jih je treba predložiti Sodišču, izključno v pristojnosti nacionalnega sodišča, te stranke pa ne morejo vsiliti ali spremeniti vsebine teh vprašanj.

²⁸ Glede na prakso Sodišča Evropske unije to vprašanje ni videti kot enostavno rešljivo, npr. zadeva C-210/06, Cartesio Oktató és Szolgáltató bt, z dne 16. 12. 2008.

²⁹ Tam je navedeno:„ 51. V zvezi s tem iz sistema, uvedenega s členom 267 PDEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine, izhaja, da če nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, meni, da je zato, ker gre za enega od treh primerov, navedenih v točki 33 te sodbe, oproščeno obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču, določene v členu 267, tretji odstavek, PDEU, mora biti iz obrazložitve njegove odločbe razvidno, bodisi da postavljeno vprašanje prava Unije ni upoštevno za rešitev spora, bodisi da razlaga zadevne določbe prava Unije temelji na sodni praksi Sodišča, bodisi, če take sodne prakse ni, da je razlaga prava Unije za nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma.“

³⁰ O obveznosti (na prekrškovnem področju), da se sodišče opredeli do tega vprašanja opredeli kot do enega od upoštevnih ugovorov, ki izhaja iz zahtev poštenega sodnega postopka po 6. členu EKČP, npr. sodba ESČP v zadevi Rutar in Rutar Marketing d. o. o. proti Sloveniji z dne 15. 12. 2022 in v njej citirana sodna praksa.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2023

Podobni dokumenti:

• VSRS Predlog X Ips 52/2021
• VSM Predlog III Cp 1836/2009
• VSRS Predlog II Ips 412/2010