Predhodna vprašanja SEU

VSRS Predlog I Up 220/2016-10

Izrek

I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi prvega odstavka 13. člena in 27. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

Besedilo

Izpodbijana odločitev, dejanske in pravne okoliščine zadeve v postopku v glavni stvari

1. Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot zadnja redna sodna instanca, proti kateri ni več pravnega sredstva v sodnem postopku, odloča o pritožbi v upravnem sporu zoper sodbo Upravnega sodišča (sodišča prve stopnje), v katerem želi tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) doseči odpravo odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016, s katero je bilo odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 23. 2. 2016, saj da bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Odločba temelji na merilu za določitev odgovorne države članice za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito iz 13(1) člena Uredbe št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev - v nadaljevanju Uredba št. 604/2013). Po tem merilu je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je prosilec ob prihodu iz tretje države vstopil z nezakonitim prečkanjem njene meje, kar se ugotovi na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe št. 603/2013 (Uredba EURODAC).

3. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik v Republiko Hrvaško februarja 2016 vstopil nezakonito in na odgovoru pristojnega organa Republike Hrvaške, ki ga je slovenski organ prejel 20. 5. 2016, da je ta odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Upravno sodišče Republike Slovenije (prvostopenjsko upravno sodišče) je tej odločitvi Ministrstva za notranje zadeve pritrdilo in je s sodbo I U 942/2016-5 z dne 4. 7. 2016 tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Hkrati je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, kar pomeni, da je predajo prosilca Republiki Hrvaški odložilo do odločitve Vrhovnega sodišča.

4. V postopku je bilo po stališču sodišča prve stopnje ugotovljeno, da je tožnik mejo Republike Hrvaške prečkal s t. i. "migrantskim tokom" februarja 2016, da v spisu sicer ni formalnega dokaza o nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško, da pa ta na podlagi petega odstavka 22. člena Uredbe št. 604/2013 prizna svojo odgovornost, če so posredne okoliščine koherentne, preverljive in dovolj podrobne za ugotovitev odgovornosti; po stališču sodišča prve stopnje gre za to tudi v tem primeru.

5. Med strankama ni sporno, da je tožnik iz Sirije odšel v Libanon, od tam v Turčijo ter naprej v Grčijo, Makedonijo, Srbijo, Hrvaško in Slovenijo. Njegove navedbe potrjujejo tudi podatki iz upravnega spisa, med katerimi je tudi odgovor Republike Hrvaške z dne 18. 5. 2016, da bo tožnika sprejela skladno s 13(1) členom Uredbe št. 604/2013. Med strankama tudi ni sporno (saj to trdi tožnik sam, tožena stranka pa takim navedbam ne v odgovoru na tožbo ni nasprotovala, temu ne nasprotuje niti v pritožbenem postopku), da je tožnik prek Republike Hrvaške potoval organizirano z "migracijskim vlakom", v Republiko Hrvaško pa je iz Republike Srbije vstopil tako, da je bil na srbski meji na mestu, odrejenem za prehod državne meje, pospremljen s strani srbskih državnih organov in predan v nadzorstvo hrvaškim državnim organom, ki njegovega vstopa v Republiko Hrvaško niso zavrnili niti niso uvedli nobenega postopka glede zapustitve hrvaškega ozemlja, ali preverjali, ali izpolnjuje pogoje za zakonit vstop v Republiko Hrvaško. Hrvaški organi so organizirali prevoz do slovenske državne meje.

6. Zato je tožnikovo stališče, da je merilo iz 13(1) člena Uredbe št. 604/2013 uporabljeno napačno, ker opisano ravnanje hrvaških državnih organov pomeni, da je v Republiko Hrvaško vstopil zakonito.

Predlog za nujni postopek

7. V obravnavanem primeru gre za vprašanje iz področja mejne kontrole, politike azila in priseljevanja, konkretno razlage člena 13 Uredbe št. 604/2013. To pa je področje, ki spada pod naslov V, tretjega dela Pogodbe o delovanju Evropske unije, kar je pogoj za vodenje nujnega postopka, kot ga določa 107. člen Poslovnika Sodišča Evropske unije. Vrhovno sodišče zato, kot predložitveno sodišče, Sodišču EU predlaga uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja po 107. členu Poslovnika Sodišča EU.

8. Nevarnosti vodenja rednega postopka za sprejetje predhodne odločbe se kažejo predvsem v psihofizičnem stanju tožnika, ki je trenutno nastanjen v Izpostavi azilnega doma. Iz zdravniškega potrdila z dne 17. 8. 2016, ki ga je priložil v pritožbenem postopku, izhaja, da je njegovo zdravstveno stanje zaskrbljujoče, da potrebuje stalen zdravstveni nadzor (navaja operacijski poseg, zožitev arterij na nogi, krči in mravljinčenje v roki in nogi, huda vznemirjenost, nespečnost, anksioznost kot posledica življenjske situacije, omenja brazgotino na stopalu kot posledico strelne rane). Vrhovno sodišče na podlagi tega zdravniškega potrdila sklepa, da bi lahko dolgotrajni postopek določitve odgovorne države članice za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito negativno vplival na njegovo zdravstveno stanje.

9. Nadalje, eden izmed ciljev prenovljene Uredbe št. 604/2013 je prav povečati hitrost določitve odgovorne države članice in povečati njeno učinkovitost (kot izhaja iz 5. in 28. uvodne izjave k Uredbi št. 604/2013), hitro obravnavanje pa bo omogočilo boljši dostop prosilcev do postopkov mednarodne zaščite. Vodenje rednega postopka za sprejetje predhodne odločbe bi te cilje izničilo.

10. Predložitveno sodišče poudarja tudi, da postavlja v predlogu za predhodno odločbo tudi vprašanje (glej točke 28-30 v nadaljevanju tega predloga in vprašanje št. 5), ki se nanaša na tek rokov iz 13. in 29. člena Uredbe št. 604/2013 v primeru vložitve pravnih sredstev, ki so na voljo prosilcu za mednarodno zaščito. Tam to vprašanje podrobneje utemeljuje. Če je odgovor na zastavljeno vprašanje takšen, da predmetna roka tečeta ne glede na odločanje o pravnih sredstvih, pomeni, da 6-mesečni rok iz člena 29. Uredbe št. 604/2013 poteče 18. 11. 2016, 12-mesečni rok iz člena 13(1) člena pa februarja 2017. Zato se tudi zastavlja vprašanje, ali bi v primeru prekoračitve navedenih rokov, odgovori Sodišča EU na postavljena vprašanja v predlogu za predhodno odločanje lahko postali za obravnavani primer brezpredmetni. Tudi iz tega razloga bi postopek pred Sodiščem EU moral potekati nujno, saj bodo, če bo potekal redno (glede na dostopno statistiko časa, potrebnega za odločanje v rednem postopku po 267. členu PDEU), ti roki gotovo preseženi.

Sporna pravna vprašanja v zvezi z Uredbo št. 604/2013

11. Glede na to, da gre za neposredno uporabo določb Uredbe št. 604/2013, je za odločitev v zadevi pomembno pravilno razumevanje merila nezakonitega vstopa in/ali prebivanja v državi članici iz prvega odstavka 13. člena te uredbe. Gre za vprašanje razlage pojma nezakonitega prečkanja meje in s tem nezakonitega oziroma nepravilnega vstopa v državo članico.

12. Iz besedila 13(1) Uredbe 604/2013 člena namreč izhaja le, da se dejstvo nepravilnega prečkanja meje in s tem nepravilnega vstopa v državo članico ugotovi na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, ki so opredeljeni na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena te iste uredbe, vključno s podatki iz Uredbe št. 603/2013 (Uredba EURODAC). To po prepričanju Vrhovnega sodišča kaže na to, da gre za predpisan način dokazovanja dejstev, ne opredeljuje pa, katera dejstva so pravno odločilna za presojo takega načina vstopa, z izjemo podatka iz sistema Eurodac, ki je opredeljen kot formalni dokaz.

Vprašanje razlage člena 27 Uredbe 604/2013 glede obsega sodnega varstva merila iz člena 13(1)

13. Na tem mestu se Vrhovnemu sodišču najprej zastavlja vprašanje, ali sodno varstvo iz 27. člena Uredbe št. 604/2013 zajema tudi vprašanje pravne presoje, kako se uporablja termin nezakonitega oziroma nepravilnega vstopa v državo članico iz člena 13(1) Uredbe. Zlasti se to vprašanje zastavlja v primeru, ko druga država članica sprejme odgovornost za obravnavanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito na isti pravni podlagi kot je bilo zaprosilo dano, kar dejansko pomeni, da tudi ta država meni, da je prosilec vanjo vstopil nezakonito oziroma nepravilno. Vrhovnemu sodišču je znano stališče Sodišče EU (SEU) v zadevi Ghezelbash (C-63/15, ECLI:EU:C:2016:409), da je treba prvi odstavek 27. člena Uredbe št. 604/2013 razlagati tako, da se lahko prosilec v okviru pritožbe zoper odločitev o predaji sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti iz III. poglavja navedene uredbe (vključno z uporabo merila glede izdaje vizuma iz 12. člena uredbe, kar je bilo v tam obravnavani zadevi sporno). Sklicujoč se na razloge iz te sodbe pa je Sodišče EU istega dne sprejelo tudi sodbo v zadevi Karim (C-155/15, ECLI:EU:C:2016:410) glede možnosti izpodbijanja pravilnosti uporabe člena 19(2) Uredbe št. 604/2013. Glede na določbe člena 22 (2)(3) in (4) Uredbe št. 604/2013, in glede na stališče iz 58. točke obrazložitve sodbe v zadevi C-63/15, da se mora sodni nadzor pravilne uporabe meril za določitev odgovorne države članice opraviti v okviru, določenem z Uredbo št. 604/2013 in zlasti z njenim členom 22(4) in (5), pa se Vrhovnemu sodišču zastavlja vprašanje, ali se sodno varstvo iz 27. člena te uredbe nanaša tudi na razlago pojma nezakonit oziroma nepravilen vstop v državo, ki bi bila ob vstopu na tak način odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

14. Vrhovno sodišče na podlagi razlogov, s katerimi je Sodišče EU utemeljilo navedeni sodbi (C-63/15 in C-155/15), sklepa, da se lahko prosilec v pravnem sredstvu sklicuje na napačno uporabo meril za določitev odgovorne države članice iz III. poglavja te uredbe (kamor sodi 13. člen), ne glede na to, da je ta to svojo odgovornost sprejela.

Vprašanje razlage merila iz člena 13(1) Uredbe št. 604/2013

15. Če ima torej prosilec pravico, da s pravnim sredstvom izpodbija tudi razlago pojmov, ki opredeljujejo pogoje za določitev odgovorne države članice, se v obravnavanem primeru z vidika razlage merila iz 13(1) člena Uredbe št. 604/2013 vprašanje razlage pojavi že zaradi razlikovanja termina nezakonito prečkanje meje v slovenskem prevodu, saj besedilo v angleškem jeziku uporablja termin irregular in ne illegal, v francoski verziji pa irréguli?rement in ne illégal. Zato ob upoštevanju drugih jezikovnih različic ni jasno, ali Uredba št. 604/2013 namenoma uporablja pojem nepravilni prehod in ali to pomeni, da to ni enako nezakonitemu prehodu.

16. Šele pravilno razumevanje pojma nezakonitega ali nepravilnega vstopa v državo članico v okoliščinah množičnega prehajanja državne meje države članice bi Vrhovnemu sodišču v konkretni zadevi omogočilo presojo pravilnosti uporabe
merila iz prvega odstavka 13. člena Uredbe št. 604/2013.

17. Konkretno se Vrhovnemu sodišču zastavlja vprašanje, ali je z vidika obravnavanega merila za določitev odgovorne države članice oseba, ki ne da bi za to izpolnjevala predpisane pogoje, državno mejo države članice prečka pod nadzorom in ob usmerjanju njenih državnih organov, v to državo članico vstopila nepravilno oziroma nezakonito.

18. Uredba sama ne opredeljuje pojma, ki je odločilen za uporabo tega merila. Je pa pojem "nezakonit vstop" ("oziroma prebivanje") opredeljen z 2. točko člena 3 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva 2008/115 o vračanju): "nezakonito prebivanje" pomeni prisotnost državljana tretje države na ozemlju države članice, ki ne izpolnjuje pogojev za vstop iz 5. člena Zakonika o schengenskih mejah ali drugih pogojev za vstop, bivanje ali stalno prebivališče v tej državi članici. Tudi angleška jezikovna različica te direktive opredeljuje "illegal stay", medtem ko francoska različica opredeljuje "séjour irrégulier".

19. Vprašanje je torej, ali gre za dva različna pojma (nepravilen in nezakonit) vstopa v državo članico in ni jasno, ali je v Uredbi št. 604/2013 namenoma uporabljen termin nepravilni prehod in da to ni enako nezakonitemu prehodu meje. Zato tudi ni jasno, ali je treba pogoj nepravilnega prehoda po 13(1) člena Uredbe št. 604/2013 razlagati samostojno in avtonomno, ali pa v povezavi z 2. točko 3. člena Direktive 2008/115 o vračanju in členom 5 Zakonika o schengenskih mejah, ki definirajo nezakonit prehod meje.

20. Člen 3(1) Uredbe št. 604/2013 sicer določa, da se nezakonito prečkanje meje ugotavlja na podlagi dokazov in posrednih okoliščin iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe EURODAC, kar bi lahko kazalo na zaprt krog pogojev, ki jih za zakonit vstop določata Direktiva 2008/115 o vračanju in Zakonik o schengenskih mejah (Uredba št. 2016/199). Ker zahteva po dokazu po členu 22(4) ne sme presegati tistega, kar je potrebno za pravilno uporabo te uredbe, na tako razlago kaže tudi določitev zadetka v sistemu Eurodac, ki je v točki 7 seznama A Priloge II Izvedbene uredbe Komisije št. 118/2014 opredeljen kot formalni dokaz nezakonitega vstopa na ozemlje preko zunanje meje iz obravnavanega merila člena 13(1) Uredbe št. 604/2013. V obravnavanem primeru sicer sistem Eurodac ni dal pozitivnega rezultata za Republiko Hrvaško, vendar to za razlago obravnavanega merila ni pravno odločilno, saj je bilo ravnanje državnih organov ob prehodu državne meje migrantov, ki so prehajali državno mejo, enako tudi v primerih, v katerih so bili migranti registrirani v sistemu Eurodac.

21. Če v okoliščinah obravnavanega primera nepravilen prehod državne meje ni enak nezakonitemu prehodu, kot ga opredeljuje Direktiva št. 2008/115 o vračanju, pa se z vidika obravnavanega merila zastavlja vprašanje ali na presojo nepravilnosti oziroma nezakonitosti vstopa v državo članico lahko vpliva ravnanje države članice oziroma njenih državnih organov, iz katerega izhaja, da je tožnik kot državljan tretje države pod nadzorom državnih organov države članice prečkal njeno državno mejo, ne da bi za to izpolnjeval predpisane pogoje.

22. Morebitna pravilnost oziroma zakonitost prehoda državne meje pri oblastno organiziranem tranzitu ni urejena z Uredbo št. 604/2013. Tudi omenjena direktiva in Zakonik o schengenskih mejah po mnenju Vrhovnega sodišča ne dajeta odgovora na vprašanje, kako se obravnava prehod državne meje članice EU, kot je bil v obravnavanem primeru (organiziran prehod večjih skupin migrantov, stik z oblastjo, ki organizira takšen prehod), niti na vprašanje, ali je nezakonit prehod enak nepravilnemu prehodu.

23. Vrhovnemu sodišču je sicer znano, da je Sodišče EU v zadevi Affum (C-47/15, ECLI:EU:C:2016:408) z dne 7. 6. 2016 pojasnilo, da je iz opredelitve nezakonitega prebivanja razvidno, da državljan tretje države, ki je na ozemlju države članice, ne da bi izpolnjeval pogoje za vstop, bivanje in stalno prebivališče, že zgolj zaradi tega v njej nezakonito prebiva. Zastavlja pa se vprašanje, ali je tako razlago mogoče sprejeti tudi glede merila iz 13(1) člena Uredbe št. 604/2013, zlasti v dejanskih in pravnih okoliščinah obravnavanega primera, ki so drugačne od primera v zadevi C-47/15.

24. V obravnavanem primeru namreč ne gre za odločanje o vračanju nezakonito prebivajočega državljana tretje države, na kar se nanaša navedena direktiva, temveč za preizkus pravilnosti uporabe merila za določitev odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po Uredbi št. 604/2013. Različne so tudi dejanske okoliščine, saj se je v zadevi C-47/15 vprašanje zakonitosti vstopa v državo in prebivanja v njej nanašalo na osebo, ki je bila v državi članici v tranzitu kot potnik na avtobusu (vloga oblastnih ukrepov pristojnih organov ni bila relevantna okoliščina), vprašanje nezakonitosti oziroma nepravilnosti vstopa v državo članico v obravnavanem primeru pa se nanaša na oblastno ravnanje državnih organov te države.

25. Ravnanje hrvaških državnih organov v splošno znanih specifičnih okoliščinah množičnega prehajanja državnih mej (t. i. migrantski tok), oziroma nadzorovan prehod državnih mej zaradi obvladovanja migrantske krize, sicer niso okoliščine, ki bi utemeljevale zakonitost vstopa v Republiko Hrvaško, kot to opredeljuje Direktiva 2008/115 o vračanju oziroma Zakonik o schengenskih mejah. Kljub temu pa ni mogoče prezreti, da je šlo za ravnanje organov državnih oblasti. V okoliščinah množičnega prihoda migrantov zaradi javnega poročanja o izjavi Zvezne republike Nemčije, da bo migrante sprejemala, je bilo namreč treba organizirati tranzit preko državnih mej, ter omogočiti nastanitev in osnovno oskrbo velike množice oseb. Tako je bilo tako ravnanje hrvaških državnih organov po prepričanju Vrhovnega sodišča namenjeno zgolj usmerjanju tega tranzita in nudenju osnovnih življenjskih pogojev in ne dovolitvi bivanja v državi. S tega vidika je bilo tudi delovanje državnih organov kot organov oblasti omejeno, saj niso presojali pogojev za vstop in bivanje v Republiki Hrvaški.

26. Po mnenju Vrhovnega sodišča je mogoče sklepati, da ravnanja državnih organov v okoliščinah množičnega potovanja migrantov preko ozemlja držav članic ni mogoče razumeti kot "avtoriziranje" prehoda državne meje, ki bi lahko vplivalo na uporabo merila iz člena 13(1) Uredbe št. 604/2013. Podlage za tako razumevanje tega merila v predpisih, ki urejajo pogoje za zakonit vstop v državo članico ni, Uredba št. 604/2013, ki določa merila za določitev odgovorne države članice, pa po mnenju Vrhovnega sodišča tudi ne daje možnosti za tako razlago. Drugačna razlaga bi v okoliščinah, kakršne so se zgodile leta 2015 in v začetku leta 2016, pomenila izničenje merila iz člena 13(1) Uredbe št. 604/2013, kar bi privedlo do možnosti, da bi si prosilci lahko na poti migrantskega toka izbirali državo, ki naj obravnava njihovo prošnjo za mednarodno zaščito, kar pa ni namen ne te uredbe ne pravnega sredstva, ki ga prosilcem ta uredba daje. To pomeni, da prosilec lahko pravilnost uporabe tega merila izpodbija le z dokazi o izpolnjevanju pogojev za vstop v državo članico kot so opredeljeni v Direktivi 2008/115 oziroma v Zakoniku o schengenskih mejah. Na tako razlago kaže tudi stališče Sodišče EU v 58. točki obrazložitve sodbe C-63/15, po katerem je nadzor pravilne uporabe meril o odgovornosti omejen z dejstvom, da se mora ta nadzor opraviti v okviru, določenem z Uredbo št. 604/2013 in zlasti z njenimi členi 22(4) in (5).

27. V takšno razlago pa Vrhovno sodišče ne more biti popolnoma prepričano, ker takšnih relevantnih okoliščin, kot so v tem primeru, Uredba št. 604/2013 ne ureja. Razlaga člena 13(1), še posebej v različnih jezikovnih verzijah, pa potencialno lahko omogoča tudi stališče, da takšen oblastveno organiziran prehod migrantov z namenom tranzita, ne pomeni nepravilnega oziroma nezakonitega prehoda državne meje. To pa je situacija, ko mora Vrhovno sodišče po kriterijih iz sodbe C.I.L.F.I.T. (zadeva 283/81, ECLI:EU:C:1982:335) postaviti vprašanje za predhodno odločanje.

Vprašanje razlage člena 27 Uredbe 604/2013 glede vpliva postopka s pravnimi sredstvi na tek roka iz členov 13(1) in 29

28. Če je odgovor na vprašanje obsega pravnega sredstva iz člena 27 Uredbe št. 604/2013 (prvo vprašanje) pritrdilen, se zastavlja še vprašanje, ali roki iz členov 13(1) in 29(2) iste uredbe tečejo, kadar vlagatelj izkoristi pravico do sodnega va
rstva in ta vključuje tudi vprašanje za predhodno odločanje, oziroma obstaja nevarno st, da ti roki zaradi postopkov ne bodo spoštovani, odgovorna država članica pa bi s tem imela pravico, da vlagatelja ne sprejme.

29. Po členu 13(1) odgovornost države članice preneha 12 mesecev po datumu zakonitega oziroma pravilnega prehoda meje, po členu 29(2) pa je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki je podala zahtevo, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev. Zastavlja se vprašanje, ali na tek tega roka vpliva okoliščina, da je zoper določitev odgovorne države članice vloženo pravno sredstvo iz člena 27(1) in da je bilo v postopku odločanja o tem pravnem sredstvu odločeno o odložitvi predaje, kot to dopušča člen 27(3).

30. Kljub temu, da morajo biti odločitve o pravnem sredstvu sprejete v razumnem roku, pa lahko omenjena roka za predajo potečeta, preden lahko sodišče odloči o pravnem sredstvu. To toliko bolj velja za primere, ko odločanje zahteva tudi odgovor Sodišča EU na vprašanje razlage pravil EU, ali za primere, ko nacionalno sodišče čaka na odgovor Sodišča EU na tako vprašanje, ki je bilo postavljeno v drugem primeru. V takih primerih namreč obstaja nevarno st, da roki zaradi trajanja postopkov ne bodo spoštovani, odgovorna država članica pa bi s tem imela pravico, da vlagatelja ne sprejme. Zato Vrhovno sodišče meni, da je treba člen 27 Uredbe št. 604/2013 razlagati tako, da roka iz členov 13(1) in 29(2) ne tečeta v času odločanja o pravnem sredstvu iz člena 27, ali pa odgovorna država članica ne bi imela pravice zavrniti sprejema. Tak je tudi obravnavani primer, v katerem mora Vrhovno sodišče zaradi vprašanja razlage določb navedene uredbe vložiti predlog za predhodno odločanje (člen 267 PDEU).

Glede na navedeno Vrhovno sodišče sprašuje:

1. Ali se sodno varstvo po členu 27 Uredbe št. 604/2013 nanaša tudi na razlago pogojev iz merila po členu 13(1), ko gre za odločitev, da država članica ne bo obravnavala vloge za mednarodno zaščito, druga država članica pa je odgovornost za obravnavanje prosilčeve prošnje na isti podlagi že sprejela, in ko prosilec temu nasprotuje?

2. Ali je treba razlagati pogoj nepravilnega prehoda po členu 13(1) Uredbe št. 604/2013 uredbe samostojno in avtonomno, ali pa v povezavi z 2. točko 3. člena Direktive 2008/115 o vračanju in s členom 5 Zakonika o schengenskih mejah, ki definirajo nezakonit prehod meje in je takšno razlago treba uporabiti pri členu 13(1) Uredbe št. 604/2013?

3. Ali je treba glede na odgovor na drugo vprašanje, pojem nepravilni prehod po členu 13(1) Uredbe št. 604/2013 v okoliščinah tega primera razlagati tako, da ne gre za nepravilen prehod meje, kadar je s strani države članice oblastno organiziran prehod meje z namenom tranzita v drugo državo članico EU?

4. V primeru, da je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, ali je treba posledično člen 13(1) Uredbe št. 604/2013 razlagati tako, da prepreči vrnitev državljana tretje države v državo, kjer je najprej vstopil v območje EU?

5. Ali je treba člen 27 Uredbe št. 604/2013 razlagati tako, da roki iz členov 13(1) in 29(2) ne tečejo, kadar vlagatelj izkoristi pravico do sodnega varstva, še posebej, kadar ta vključuje tudi vprašanje za predhodno odločanje, ali kadar nacionalno sodišče čaka na odgovor Sodišča EU na tako vprašanje, ki je bilo postavljeno v drugem primeru? Podrejeno, ali bi v takšnem primeru roki tekli, vendar pa odgovorna država članica ne bi imela pravice zavrniti sprejema?

Datum zadnje spremembe:

14.12.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Predlog I Up 291/2016
• UPRS predlog I U 47/2023-15
• UPRS Predlog I U 384/2021-15