VDSS sodba Pdp 635/2013

Jedro

Tožena stranka je zaradi zmanjšanja naročil, kar je ekonomski razlog v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, zmanjšala število zaposlenih v enoti polizdelkov s 30 delavcev na zgolj 3 delavce in vodjo. Obenem je spremenila organizacijo dela tako, da del opravil sedaj opravlja z zunanjimi izvajalci, kar predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

Za presojo možnosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi niso odločilne eventualne možnosti, ki so obstajale v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, ali so takšne možnosti obstajale v času, ko je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma ko je tožena stranka sprejela odločitev o ukinitvi proizvodnje polizdelkov za raztezače in napenjače. Tožena stranka tožniku tudi ni bila dolžna ponujati sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas (samo takšne pogodbe je v spornem obdobju sklepala), ustrezna bi bila samo ponudba pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo za nedoločen čas.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru zavzelo stališče, da delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi ne preneha iz poslovnega razloga, temveč na drugih podlagah, niso vključeni v število presežnih delavcev, za katere zakon zahteva izdelavo programa razreševanja presežnih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za

- ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 13. 3. 2009,

- ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi št. ... ter sklepom z dne 1. 7. 2003,

- poziv nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi s sklepom z dne 1. 7. 2003, omogočanje opravljanja dela ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, ki bi tožniku šle, če mu delovno razmerje ne bi prenehalo,

- povrnitev stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.). Navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo, saj ni navedlo odločilnih dejstev, na podlagi katerih je štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Priča A.A. je verodostojno izpovedala, da je šlo pri odpovedi pogodb o zaposlitvi B.B. in C.C. za zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj bi sicer tožena stranka zaradi teh dveh delavcev morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Skupaj s tema dvema delavcema bi bilo presežnih delavcev 20, kar pomeni, da bi tožena stranka program morala izdelati. Sodišče prve stopnje ni dovolilo izvedbe dokaza z zaslišanjem delavcev, ki bi potrdili, da odpovedi niso prejeli zaradi nesposobnosti, temveč zaradi izigravanja določil o obvezni izdelavi programa razreševanja presežnih delavcev. V kolikor bi tožena stranka izdelala program razreševanja presežnih delavcev, tožnik ne bi postal presežni delavec. V kolikor sodišče prve stopnje ni verjelo priči D.D., ki je delodajalca vseskozi opozarjal na nezakonito stanje, bi moralo zaslišati še preostale priče, ki bi potrdile, da pri njih po 38 letih dela ni bilo nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je neizvedene dokaze zgolj pavšalno zavrnilo kot nepotrebne, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Nerazjasnjeno je ostalo dejansko stanje glede tujcev, ki so pri toženi stranki na črno opravljali delo, o čemer je verodostojno izpovedala priča A.A... Sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno sledilo izpovedbam prič D.D. in F.F. o najemanju agencijskih delavcev. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da so hčerke in sinovi vodstvenih delavcev obrata več let brez prekinitev opravljali najlažja dela pri toženi stranki, ki bi jih lahko opravljal tudi tožnik. Sodišče prve stopnje se do te izpovedbe sploh ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Neverodostojna je izpovedba F.F. o tem, da so preverjali možnost, da bi tožniku v podpis ponudili novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se sprašuje kako je bilo možno, da zanj ni bilo niti za 8 ur dela dnevno, obenem pa so nekateri študentje v obratu obutve brez prekinitve delali tri leta in več, prav tako tudi tujci ter delavci družbe G. npr. H.H., I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M.. V postopku je tudi bilo ugotovljeno, da je tožena stranka istočasno iskala druge delavce, ki bi opravljali delo pri njej in jih nekaj tudi zaposlila. Pri toženi stranki je očitno veljalo pravilo, da delavec opravlja vsa dela, ki mu jih odredi nadrejeni in ne le dela, ki so določena v pogodbi o zaposlitvi, zato bi tožena stranka vsekakor morala najti delo za tožnika. Tožena stranka bi tožniku lahko ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalca ali pa delovno mesto parafiniranja in letvičenja, kar vse je bilo delo, ki ga je tožnik opravljal. Zavajajoče je navajanje tožene stranke, da tožnik za določena dela ni bil zdravstveno sposoben, saj tožnik nikoli ni opravil zdravniškega pregleda za opravljanje ponujenih del. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo in ni navedlo odločilnih dejstev, na podlagi katerih je štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podan tudi takrat, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če sodba sploh nima razlogov ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da izpodbijana sodba sploh ni obrazložena, saj sodišče prve stopnje obsežno navaja razloge, zaradi katerih šteje, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Očitno je, da se tožnik s stališči sodišča prve stopnje ne strinja, vendar to še vedno ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič, ki so prejele odpoved iz razloga nesposobnosti, tožnik uveljavlja tudi obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Slednji določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev preostalih dokazov navedlo šele v razlogih izpodbijane sodbe, zato tožena stranka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno uveljavlja, da bi tožnik v skladu s prvim odstavkom 286. b člena ZPP to kršitev moral uveljavljati že na naroku za glavno obravnavo. Vendar pa je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le v primeru, če bi neuporaba ali pa nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje preostale dokazne predloge zavrnilo zgolj s kratko navedbo, da so bili nepotrebni, vendar je s tem formalno zadostilo zakonski zahtevi. Celo v primeru, če bi šteli, da je takšna obrazložitev nezadostna, to ne bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj bi bila tožena stranka program dolžna izdelati le v primeru, če bi v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pri čemer se v to število računajo le delavci, ki jim delovno razmerje preneha zaradi odpovedi iz poslovnih razlogov, ne pa iz drugih razlogov. Nenazadnje je šlo za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič C.C., N.N. in B.B., za katerega je tožena stranka utemeljeno uveljavljala prekluzijo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče A.A. o tem, da so hčerke in sinovi vodstvenih delavcev obrata več let brez prekinitev opravljali najlažja dela pri toženi stranki, ki bi jih lahko opravljal tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je izpovedbo te priče utemeljeno ocenilo za neverodostojno. V resnici je povsem neverjetna njena izpovedba, da so po tožnikovem odhodu njegovo delo opravljati štirje tujci trikrat tedensko, tudi po več kot 8 ur ter ob sobotah in študentje, zlasti še ob dejstvu, da je tožnik že pred odpovedjo zaradi pomanjkanja dela moral opravljati drugo delo. Tudi sicer splošne navedbe priče o večletnem opravljanju dela posameznih študentov, ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu, na podlagi katerega bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. Navedeno pomeni, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja:

- tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 19. 4. 1982;

- na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 1991 je bil tožnik razporejen na delovno mesto pomožnega izdelovalca kopit, lesenih podplatov in drugih izdelkov, z aneksom z dne 1. 7. 2003 pa na delovno mesto sušenja na VF sušilnem stroju;

- tožnik je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dejansko opravljal delo na delovnem mestu parafiranja in letvičenja, ki se prav tako, kot delovno mesto sušenje na VF stroju nahaja v enoti proizvodnje polizdelkov;

- v času od 23. 10. 2008 do 8. 12. 2008, ko je nastopil bolniški stalež, je tožnik zaradi pomanjkanja dela v enoti polizdelkov občasno opravljal vzdrževalna dela;

- tožnik je v enoti polizdelkov opravljal dela za enoto napenjačev in raztezačev, naročila raztečev in napenjačev so se po dopustih v letu 2008 bistveno zmanjšala, zato so izdelovanje polizdelkov za napenjače in raztezače zaključili v prvi polovici leta 2009, v bistveno zmanjšanem obsegu pa so to proizvodnjo potem nadaljevali preko zunanjih izvajalcev in sicer v letu 2010 preko O.O. s.p., v letu 2011 pa P.P. s.p., pri čemer se dela niso izvajala konstantno, temveč le občasno;

- tožena stranka je tožniku 14. 1. 2009 vročila obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, 13. 3. 2009 pa še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožniku pa je delovno razmerje prenehalo po poteku 150 dnevnega odpovednega roka;

- pri toženi stranki je dejansko prišlo do ukinitve tako delovnega mesta sušenja na VF sušilnem stroju, kot tudi delovnega mesta letvičenja in parafiranja;

- iz podatkov o sušenju in parafiranju polizdelkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 11. 8. 2009 je razvidno, da je v januarju 2009 parafiranje polizdelkov opravljal le en delavec v trajanju 12 ur, v juniju 2009 pa trije delavci skupno 96 ur, kar je bilo tudi največ v tem obdobju;

- v letu 2008 je bilo v enoti polizdelkov zaposlenih 30 delavcev, na koncu pa so ostali zaposleni samo še trije delavci in vodja;

- tožena stranka je iskala možnost za zaposlitev tožnika na drugem delovnem mestu tudi v obratu obutve in v okviru del na lesenih podplatih, vendar so glede na tožnikovo izobrazbo in zdravstveno stanje ugotovili, da takšne možnosti ni;

- tožena stranka je interne razpise za delavce v oddelku obutve in kopit ter za delovno mesto referenta skladiščnega poslovanja objavila v obdobju od 4 mesecev in pol do 3 mesecev pred izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, pri čemer so dela za nedoločen čas v obratu obutve iskali le v septembru in oktobru 2008;

- tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni razpolagala s prostim delovnim mestom končnega oblikovanja obutve, saj je bilo to delovno mesto že zasedeno in ga zato ni mogla ponuditi tožniku;

- iz seznama delavcev, zaposlenih v obdobju od 1. 1. 2008 do 1. 9. 2009 je razvidno, da je tožena stranka v obdobju od oktobra 2008 do avgusta 2009 na novo zaposlila le 2 delavca za določen čas;

- tožena stranka je do konca maja 2009 preko agencije najela 15 do 20 delavcev zaradi dokončanja del v obratu obutve, kasneje pa teh delavcev niso več najemali in je preko agencije ostal najet samo še krojač;

- tožena stranka od jeseni 2008 ni več najemala študentov, pa tudi sicer je bilo njihovo delo že pri tem omejeno le na določene mesece, ko je bila proizvodnja v obratu obutve na višku.

- z poslovnega razloga je tožena stranka v letu 2009 pogodbo o zaposlitvi odpovedala 18 delavcem.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bistveno zmanjšanje proizvodnje raztezačec in napenjačev, oziroma reorganizacija proizvodne linije napenjačev in raztezačev predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Tožena stranka je zaradi zmanjšanja naročil, kar prav gotovo je ekonomski razlog v smislu citirane določbe ZDR, zmanjšala število zaposlenih v enoti polizdelkov s 30 delavcev na zgolj 3 delavce in vodjo. Obenem je tožena stranka tudi spremenila organizacijo dela tako, da del opravil sedaj opravlja z zunanjimi izvajalci, kar predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo tudi, ko je štelo, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo ter mu ponuditi sklenitev nove pogodbe, če takšna možnost obstaja. Tožnik se glede obstoja teh možnosti opira predvsem na izpovedbo priče A.A., ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neverodostojno pričo. Za presojo možnosti ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi niso odločilne eventualne možnosti, ki so obstajale, v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, ali so takšne možnosti obstajale v času, ko je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma, ko je tožena stranka sprejela odločitev o ukinitvi proizvodnje polizdelkov za raztezače in napenjače. Tožena stranka tožniku tudi ni bila dolžna ponujati sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas (samo takšne pogodbe je v spornem obdobju sklepala), ustrezna je samo ponudba pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto končnega oblikovanja obutve, saj to delovno mesto ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo prosto, temveč ga je zasedal delavec, ki je bil zaposlen za določen čas, ne glede na to, da je tožena stranka kasneje s tem delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Res je sicer, da je bila tožniku v letu 2008 neformalno (torej nepravilno v smislu izpolnitve obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR) ponujena zaposlitev v obratu obutve, ki jo je tožnik odklonil, vendar je za zakonitost izpodbijane pogodbe o zaposlitvi bistveno, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni več obstajala možnost za takšno zaposlitev tožnika, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo tako na podlagi izpovedbe F.F., kot tudi na podlagi nadaljnjih razpisov tožene stranke. Ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izpovedbi prič D.D. in F.F. o obsegu najemanja agencijskih delavcev in študentov ne omogočajo sklepa, ki ga ponuja tožnik, to je, da je tožena stranka tožnikovo delo le navidezno ukinila, v resnici pa ga je opravljala s pomočjo agencijskih delavcev in študentov. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da agencijski delavci in študenti niso opravljali trajnih del, ki bi bila sicer primerna za samostojno delo za nedoločen čas.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V skladu z drugim odstavkom 96. člena ZDR je program razreševanja presežnih delavcev dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Tožena stranka je v spornem obdobju odpovedi pogodb o zaposlitvi podala 18 delavcem, tožnik pa meni, da je med delavce, katerih delo je postalo nepotrebno, potrebno prišteti tudi tiste, ki jim je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi ne preneha iz poslovnega razloga, temveč na drugih podlagah, niso vključeni v število presežnih delavcev, za katere zakon zahteva izdelavo programa razreševanja presežnih delavcev (sodba VIII Ips 178/2012 z dne 4. 3. 2013). Razen tega pa so bile navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podane še preden je tožena stranka ugotovila, da bo pri njej iz poslovnih razlogov prenehala potreba po delu 18 delavcev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za tovrstne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ni mogoče trditi, da bi tožnik v tem sporu kakorkoli zlorabljal svoje procesne pravice, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Razen tega, stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 736/2010
• VDSS sodba Pdp 457/2014
• VDSS sodba Pdp 151/2014