VDSS sodba Pdp 151/2011

Jedro

Pri presoji, ali je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, se ne upoštevajo delavci, katerim je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, v kolikor so bili razlogi za prenehanje delovnega razmerja na njihovi strani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009 ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 12. 2007 ter mu za ves čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo, obračunati mesečno bruto nadomestilo plače, plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto mesečno nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov dalje, od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v smislu 3. in 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da bi morala tožena stranka izdelati program razreševanja presežnih delavcev, kljub temu, da je v končni odločitvi zaradi poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi le 18 delavcem, saj bi morala pri številu presežnih delavcev upoštevati tudi tiste delavce, katerim je na drug način uredila status. Navedeno izhaja iz jezikovne razlage določbe 96. člena ZDR, po katerem se za večje število delavcev štejejo vsi delavci, katerih delo bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno. Kljub takšni razlagi določbe 96. člena ZDR ter napotilu Višjega delovnega in socialnega sodišča, da se naj upošteva pri številu presežnih delavcev tudi delavce, katerim je tožena stranka kako drugače zagotovila njihov status, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da se v konkretnem primeru pri ugotavljanju večjega števila delavcev ne morejo upoštevati delavci, ki so s toženo stranko sporazumno razvezali pogodbo o zaposlitvi, ker so v tem primeru razlogi povezani s posameznimi delavci. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno in v nasprotju s določbo 96. člena ZDR in bi glede na zaključek sodišča prve stopnje, da so v primeru sporazumne razveze, kot obojestranskega sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, razlogi za prenehanje tako na strani delodajalca, kot na strani delavca, bi bilo potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, tako razloge na strani delodajalca (pomanjkanje dela) in razloge na strani delavca (ali je bil razlog za sporazumno prenehanje pomanjkanje dela pri delodajalcu ter obljuba možnosti zaposlitve pri drugem delodajalcu). V konkretnem primeru so namreč vsi delavci, ki so sporazumno razvezali pogodbo o zaposlitvi, še isti dan nadaljevali delovno razmerje pri družbi znotraj skupine I.. Tožnik zato meni, da je tudi v primerih, ko gre dejansko za ponudbo zaposlitve pri drugem delodajalcu, ki jo je delavec sprejel, delodajalec pa njegovega dela ne potrebuje zaradi pomanjkanja dela oziroma upada naročil, potrebno take delavce všteti v število presežnih delavcev in je to število relevantno za odločitev ali je delodajalec dolžan sestaviti program razreševanja presežnih delavcev. Po 96. členu ZDR je namreč program razreševanja presežnih delavcev dolžan izdelati delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno, v obdobju treh mesecev, delo 20 ali več delavcev. Za presojo o tem, ali je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, ni bistveno končno število odpovedi iz poslovnih razlogov temveč število delavcev, katerih delo bo postalo presežno, zato se dolžnost sestave program ugotavlja znatno prej, v časovni točki, ko je delodajalec ugotovil število delavcev, ki jim zaradi poslovnih razlogov ne more več zagotoviti dela. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo pri številu presežnih delavcev vseh delavcev, tudi tistih, ki so sporazumno razvezali pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. V sporni zadevi je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga 19 delavcem in še 10 delavcem je delovno razmerje pri toženi stranki sporazumno prenehalo ter so se zaposlili še istega dne, ko jim je delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki, v drugi družbi skupine I.. Na naroku dne 25. 11. 2010 je sodišče zaslišalo 8 delavcev in od tega so 4 izpovedali, da so se za zaposlitev v drugi družbi odločili zato, ker je bilo pri toženi stranki pomanjkanje dela ter da jih je tožena stranka pozivala naj menjajo zaposlitev. Eden od delavcev, ki je sporazumno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pa je pred sporazumom celo dobil opozorilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na navedeno je tožnik prepričan, da je vse te delavce, ki so sicer formalno s toženo stranko sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, k temu prisililo pomanjkanje dela pri toženi stranki in strah pred brezposelnostjo. Zato po mnenju tožnika gre za delavce, ki jim je pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga. Prav tako je direktor tožene stranke na svetu delavcev dne 11. 3. 2009 pojasnil, da je glede na krizno situacijo potrebno skrajno omejiti vse vrste stroškov, prerazporediti delovni čas, zmanjšati število zaposlenih, po tako imenovani mehki metodi. Dejstvo, da tudi nobenega od delavcev, ki so sporazumno razveljavili pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka na delovnem mestu ni nadomestila z novim delavcem, pomeni, da potrebe po ohranitvi istega števila delavcev ni bilo. Glede na izjave direktorja in kadrovnice na svetu delavcev, ko sta govorila o zmanjšanju števila zaposlenih z mehkimi metodami je dokazano, da je tudi tem delavcem delovno razmerje prenehalo zaradi pomanjkanja dela. Pritožba pa tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje preveliko težo pripisalo izpovedi priče B.J., zlasti v delu, ko je pojasnila, da delavcev niso nadomestili z novimi, ker bi usposabljanje trajalo predolgo. Prav tako je priča B.J., direktorica družbe K. d.o.o., ki ureja kadrovske zadeve za skupino družb I. ter je vodila postopek zmanjšanje števila zaposlenih v družbi, vsekakor zelo zainteresirana za pozitiven izid tega spora. Pritožba meni, da bi sodišče prve stopnje moralo bolj pazljivo presoditi verodostojnost izpovedbe priče B.J., preden je nanjo oprlo svojo odločitev o obstoju relevantnih dejstev. Prav tako pa pritožba trdi, da je tožnik bil nepravilno izbran kot presežni delavec na podlagi kriterijev, ki jih je sprejela tožena stranka. Teh kriterijev tožena stranka ni pravilno uporabila oziroma jih sploh ni uporabila, ker če bi jih uporabila pravilno, bi po izbranih kriterijih, tožnik zbral dovolj točk, da ne bi bil presežen. Tožnik je tako, v zvezi z nezakonitostjo odpovedi, zatrjeval tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnika in primerljive delavce metalurg II, sploh ni ocenila na podlagi kriterija „usposobljenosti za samostojno delo na več strojih“, čeprav bi jih po sprejetih kriterijih morala oceniti. Tožena stranka je sicer temu očitku ugovarjala, da so vsi delavci na primerljivih delovnih mestih kot tožnik bili usposobljeni za več kot tri opravila, za kar bi vsak prejel po 30 točk. Ker bi vsi delavci dobili enako število točk, tega tožena stranka sploh ni zapisala. V dokaz svojim trditvam je tožena stranka predložila obrazce za delavce B.B., P.M., A.T., A.P., T.S. in S.A., iz katerih naj bi izhajalo, da so bili vsi, v času uporabe kriterijev, usposobljeni za samostojno izvajanje večih opravil in bi vsi prejeli 30 točk. Iz obrazca za delavca S.A. pa izhaja, da je bil v času, ko se je tožniku odpovedala pogodba o zaposlitvi, usposobljen za samostojno izvajanje le dveh opravil, in sicer žaganje lesa in upravljanja mostnega žerjava, sistem kakovosti in sistem varovanja okolja pa se za usposobljenost za samostojno izvajanje več opravil, ne štejeta. Šele 10. 4. 2009 je delavec S.A. postal usposobljen za več opravil, kot izhaja iz obrazca 6 18/1, to pa šele v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato ne drži trditev toženke, da so bili vsi delavci usposobljeni za samostojno izvajanje več kot treh opravil, in da zato po tem kriteriju, delavcev niso niti točkovali. Nasprotno, prav predloženi ocenjevalni obrazci 6 18/1, za nekatere delavce jasno kažejo, da bi tožniku primerljivi delavci prejeli različno število točk, na podlagi tega kriterija. Za tožnikov pravni položaj je bistvenega pomena, da se ta kriterij ni uporabil, saj bi po njem zbral 30 točk, kar bi pomenilo, da bi po ocenjevalnem listu prejel skupaj 120 točk in ne bi bil več na seznamu presežnih delavcev. Z opustitvijo ugotavljanja tega dejstva pa je sodišče prve stopnje tudi absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako ni storilo s pritožbo uveljavljene bistvene kršitve določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Bistvena kršitev, ki jo uveljavlja tožeča stranka v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa ne more biti bistvena kršitev postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

V predmetni zadevi je sodišče že enkrat odločilo in sicer s sodbo opr. št. Pd 196/2009 z dne 22. 10. 2009, ki pa je bila razveljavljena s sodbo VDSS opr. št. Pdp 115/2010 z dne 25. 5. 2010. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje, skladno z napotilom VDSS, dopolnilo dokazni postopek ter izdalo izpodbijano sodbo, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka dokazala obstoj ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je bila glede na rezultate poslovanja in zmanjšanja naročil prisiljena zmanjšati tudi obseg proizvodnje, posledično pa tudi število zaposlenih. Glede na zmanjšanje naročil je tožena stranka ugotovila, da je potrebno v mesecu februarju 2009 in marcu 2009 zmanjšati število zaposlenih in sicer na delovnem mestu metalurški delavec za 11 izvajalcev na delovnem mestu metalurg II za 5 izvajalcev in na delovno mesto kontrolor za 1 izvajalca ter na delovno mesto stiskalec za 1 izvajalca. Pri toženi stranki je bilo na dan 20. 1. 2009 zaposlenih 433 delavcev. Sklep kolegija z dne 20. 1. 2009 je bil, da se 18 delavcem odpove pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 96. členu določa, da je program razreševanja presežnih delavcev dolžan izdelati delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno, v obdobju treh mesecev, delo 20 ali več delavcev. Pravilno opozarja pritožba, da to določbo, v povezavi z določbami ZDR o vsebini programa razreševanja presežnih delavcev, lahko tolmačimo le tako, da presoja ali je delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev ni odvisna od končnega števila odpovedi iz poslovnih razlogov, temveč se število delavcev, katerih delo bo postalo presežno in s tem dolžnost sestave programa, ugotavlja v času, ko delodajalec ugotovi, da zaradi ekonomskih razlogov ne more zagotavljati nadaljnjega dela delavcem pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Bistvene sestavine programa razreševanja presežnih delavcev ter postopkov v zvezi z odpovedi so tudi sprejemanje ukrepov, ki v končni fazi kar najbolj zmanjšajo število odpovedi iz poslovnega razloga (prvi odstavek 99. člena ZDR). Iz zapisnika kolegija tožene stranke z dne 20. 1. 2009 (priloga B10) izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da je na delovnem mestu metalurški delavec presežnih 11 izvajalcev, na delovnem mestu metalurg II 5 izvajalcev, 1 delavec na delovnem mestu stiskalec in 1 delavec na delovnem mestu kontrolor. Skupaj torej 18 delavcev od 430 delavcev zaposlenih pri toženi stranki konec januarja 2009, zato tožena stranka ni bila dolžna, na podlagi 96. člena ZDR, izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Iz 96. člena ZDR ne izhaja, da se za določitev nepotrebnega večjega števila delavcev upošteva le tiste delavce, katerim bo tudi dejansko prenehalo delovno razmerje. ZDR ureja situacijo nepotrebnega dela večjega števila delavcev iz poslovnih razlogov in ne situacije dejanskega prenehanja delovnega razmerja delavcev, zato se, na podlagi sodne prakse, v določitev tega števila delavcev vštevajo tako delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov kot tudi delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se pri ugotavljanju večjega števila delavcev, ne morejo upoštevati delavci, ki so sporazumno odpovedali pogodbo o zaposlitvi, v kolikor so bili razlogi za odpoved na strani delavca. Sodišče prve stopnje je na podlagi pričanja B.J. ugotovilo, da delavcem, ki so sporazumno odpovedali pogodbo o zaposlitvi in se zaposlili v drugih družbah, tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in tožena stranka razen delavcu D.U. in M.P., ni vročila obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Priča B.J. je izpovedala, da je bilo delavcu D.U. obvestilo pomotoma vročeno in mu tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni bila vročena. Priča D.U. pa je izpovedal, da je kasneje toženo stranko sam prosil za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, ker je bil izbran na razpisu za delovno mesto v L. ter da se je na razpisano delovno mesto prijavil sam. Kot je izpovedala priča B.J. so se vsi delavci, ki so predlagali sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi in so se kasneje zaposlili pri drugih družbah I. prijavili na razpis, ki so ga družbe objavile na oglasnih deskah. Navedeno pa se potrdile tudi priče M.S., B.Ž., F.J. ter U.L.. Priče so izpovedale, da so se prijavile na razpis prostega delovnega mesta druge družbe in ko so bili izbrani so pri toženi stranki podali predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja.

Kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela, je dejansko vprašanje. To pomeni, da je v vsakem posameznem primeru potrebno presoditi, kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela. V konkretnem sporu je bistveno, da je pri toženi stranki prišlo v mesecu januarju 2009 do poslovne odločitve o zmanjšanju števila zaposlenih za 18 delavcev, zaradi zmanjšanja naročil. Če pa so se kasneje delavci, ki so bili ocenjevani po kriterijih za ugotavljanje presežnih delavcev z višjim številom točk odločili, da bodo predlagali sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zaposlitve v drugi družbi, pa teh delavcev nikakor ni mogoče šteti med presežne delavce, od katerega števila je odvisno, ali mora delodajalec sprejeti program razreševanja presežnih delavcev. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora namreč delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije, delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Delodajalec mora torej najprej dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski in tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa, na primer zgolj efektivni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V primerih, ko se delavci sami odločijo za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bodisi zaradi plače ali drugih delovnih pogojev, le teh ni mogoče uvrstiti med delavce za katere je delodajalec ugotovil, da jim ne more več zagotavljati dela po pogodbi o zaposlitvi.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni imela namena odpustiti večjega števila delavcev, zato v skladu z ZDR ni bila dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da tožena stranka tožnika in primerljivih delavcev (metalurg II) sploh ni ocenila po kriteriju „usposobljenost za samostojno delo na več strojih“. Tožena stranka je tekom postopka trdila, da so vsi delavci na primerljivih delovnih mestih kot tožnik, usposobljeni za več kot tri opravila, za kar bi vsak prejel po 30 točk. Ker bi vsi delavci dobili enako število točk, tega tožena stranka ni upoštevala. Tožnik meni, da iz obrazca 6 18/1 za delavce B.B., P.M., A.T., A.P., T.S. in S.A. ne izhaja, da so bili vsi, v času uporabe kriterijev, usposobljeni za samostojno izvajanje večih opravil in da bi vsi prejeli po 30 točk. Kot je izpovedala priča B.J. so delavci sami glede usposobljenosti, ko se je ugotovilo konkretno za katera dela so usposobljeni, podpisali poseben formular oziroma seznam teh opravil, ki ga je podpisal tudi njihov neposredni vodja. Obrazec je priča tudi predložila sodišču (priloga C1). Pritožbena trditev, da iz obrazca 6 18/1 za delavca S.A. izhaja, da je bil usposobljen za samostojno izvajanje dveh opravil, in sicer žaganje lesa in upravljanje mostnega žerjava ter da je postal delavec S.A. usposobljen za več opravil, kot izhaja iz obrazca 6 18/1, šele v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pa predstavlja pritožbeno novoto.

Po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Ker tožnik ni zatrjeval niti izkazal razlogov, ki bi opravičevali njegovo zamudno v navajanju dejstev oziroma predlaganih dokazov jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Zmoten je tudi pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu, temu posledično pa nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno sklepalo o odločilnih dejstvih. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ker ta določba pomeni metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, je lahko bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007). Pri tem pritožbeno sodišče misli predvsem na v pritožbi zatrjevano oceno dokazne vrednosti izpovedbe priče B.J.. Po mnenju pritožbe namreč je izpoved priče B.J. popolnoma nesprejemljiva in v nasprotju z načelom dokazne presoje. Dejstvo, da je priča B.J. zaposlena v I. d.d., kot direktorica pa v družbi K. d.o.o., ki je v večinski lasti družbe I. d.o.o. in da je imela pooblastilo, da vodi postopek zmanjšanja števila zaposlenih v teh družbi, še ne pomeni, da njena izpoved ni bila verodostojna. Priča je bila opozorjena na izpoved resnice in posledice krivega pričanja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške postopka (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1292/2010, enako sodba Pdp 1400/2010
• VDSS sodba Pdp 882/2010
• VDSS sodba Pdp 517/2010