VDSS sodba in sklep Pdp 1220/97

Jedro

Če delodajalec nima izdelanih meril za ocenjevanje delovne uspešnosti pred začetkom postopka za ugotavljanje trajno presežnih delavcev, ravna pravilno, če navedenega kriterija ne upošteva. Pogoj za ugotavljanje delovne uspešnosti je, da so vnaprej znana merila za ugotavljanje tega kriterija.

Izrek

Pritožba A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v II. 1. tč. izreka, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. 1. in 2. tč. izreka in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožnice A. A. in razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 28.12.1992 in sklep Sveta zavoda z dne 7.4.1993, na podlagi katerih je tožnici A. A. prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ji še vedno traja, odredilo reintegracijo ter toženi stranki naložilo, da mora tožnici priznati za ves čas, ko ni delala vse pravice iz dela in po delu vključno s plačo in zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti plače v plačilo, vse v roku 8-ih dni (tč. I 1 in 2 izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožnice A. A., s katerim je zahtevala razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 28.12.1992 in sklepa Sveta zavoda z dne 7.4.1993 o uvrstitvi med trajno presežne delavce in o prenehanju delovnega razmerja, o reintegraciji in poravnavi vseh obveznosti za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (tč. II. 1 izreka).

Zoper prvostopenjsko sodbo so se pritožili tožnica A. A. v zavrnilnem delu (II. 1. tč. izreka) in tožena stranka v ugotovitvenem delu (I. 1. in 2. tč. izreka). Tožnica trdi, da bi morala tožena stranka v oddelku oz. enoti pri opredelitvi trajno presežnih delavcev uporabiti vse kriterije, da tožena stranka točkovanja ni opravila, čeprav bi ga morala, četudi se je en delavec, ki je izvrševal naloge na istem delovnem mestu upokojil, drugi delavec pa je invalid. Smiselno je pritožnica zatrjevala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava, v pritožbi pa je navedla, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ne da bi posebej opredelila absolutne bistvene kršitve ali relativne kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo glede pritožnice razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe (I. 1. in 2. tč. izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice A. A. zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v obravnavanje in odločanje. Tožena stranka zatrjuje, da so obstajali nujni operativni razlogi, ki so pogojevali izvedbo postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev. Program sanacije pri delu je predvideval zmanjšanje posteljnega sklada bolnišnice za 83 postelj, s tem se je obseg storitev bistveno zmanjšal, zato so številni delavci tožene stranke prejeli sklep o čakanju na delo. Tak sklep je prijela tudi tožnica. Tožena stranka je z razporeditvami v druga podjetja oz. z dokupom zavarovalne dobe postopoma uredila status trajno nepotrebnih delavcev in je zaradi tega le devetim delavcem prenehalo delovno razmerje. Delovne uspešnosti ni bila dolžna ugotavljati zlasti, ker so bili številni delavci na čakanju, med njimi tudi tožnica. Ta se tudi ni ugotavljala pri izplačilu OD, ker je financiranje tožene stranke potekalo tako, da so bila sredstva za plače zagotovljena le za osnovne plače z dodatki, ki pa niso vključevali dodatkov iz naslova delovne uspešnosti. Zato je prišlo do dogovora s sindikatom, da se kriterij delovne uspešnosti ne bo uporabil, ker ni bil objektiviziran in ga v kratkem času ni bilo mogoče zagotoviti. Šteti je, da so vsi delavci enako delovno uspešni, s tem pa je zagotovljena enakopravnost oz. enako obravnavanje vseh delavcev. Stališče sodišča prve stopnje je zato skrajno formalistično.

Upoštevati pa je treba tudi določbo 31. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ki določa, da so kriteriji, tako kot so našteti, izločilni in se opredelitev v številnih kolektivnih pogodb dejavnosti (kumulativna uporaba kriterijev) v neskladju s citirano določbo. ZDR v 36. b členu določa kriterije le primeroma. Tako nista zatrjevali niti tožnici sami ves čas sodnega postopka. Kot trajni presežek sta bili določeni zgolj ob uporabi objektivnih meril. Pritožbeno sodišče je v dosedanji praksi že večkrat odločilo, da je tak način uporabe kriterijev dopusten (opr. št. Sp 934/93).

Pritožba tožnice A. A. ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Tožnica A. A. se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, kar pomeni tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, vendar pa teh kršitev ne opredeli. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zato preizkusilo v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja kot trajni presežni delavki, pravilna. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka pri opredeljevanju trajno presežnih delavcev na delovnem mestu referenta v vložišču - kurirja upoštevati vse kriterije iz kolektivne pogodbe za zdravstvo in socialno varstvo ter kriterije po pravilniku tožene stranke, ker so bili trije izvajalci. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da se je en od treh delavcev upokojil, druga delavka, ki je to delo opravljala, je delovni invalid, ki bi sicer zato lahko bila opredeljena kot trajno presežna delavka, vendar pa ji delovno razmerje ni smelo prenehati, ker ni dala soglasja (1. odst. 36. d. člen ZDR). Ker ni bilo več potrebe po treh izvajalcih na delovnem mestu referent v vložišču - kurir, temveč le po enem, je tožena stranka ravnala pravilno, ker je delovnemu invalidu zagotovila nadaljevanje delovnega razmerja, tožnico pa opredelila kot trajno nepotrebno delavko.

Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja na nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da morajo delodajalci pri določitvi konkretno presežnih delavcev upoštevati vse kriterije iz 28. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 26/91) in 37. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, ki povzema navedeno določbo kolektivne pogodbe. Po teh določilih ima prednost pri ohranitvi zaposlitve delavec z večjim številom zbranih točk na podlagi kriterijev, kot so strokovna izobrazba, funkcionalno znanje, delovna uspešnost, delovne izkušnje in delovna doba. Ker tožena stranka meril za ugotavljanje delovne uspešnosti pred začetkom postopka za ugotavljanje trajno preseženih delavcev ni imela izdelanih, je ravnala pravilno, ker navedenega kriterija ni upoštevala, s tem pa je soglašal tudi sindikat.

Pogoj za upoštevanje posameznega kriterija je, da so vnaprej znana merila za ugotavljanje tega kriterija in če teh meril ni, uporaba kriterija ni dopustna. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje in tudi v nasprotju s sodno prakso, da je delovna organizacija dolžna upoštevati vse kriterije, ki jih ima navedene v svojem aktu ali pa so navedeni v panožni kolektivni pogodbi. Ker pa je sodišče zgolj iz tega razloga razveljavilo sklep o opredelitvi tožnice A. A. kot trajno presežne delavke, ni pa presojalo pravilnosti uporabe ostalih kriterijev, dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno, zato je vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo (1. odst. 370. člen ZPP), da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavzelo stališče, ali so bili ostali kriteriji 37. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke in 28. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva pri tožnici A. A. pravilno uporabljeni ter ali je na podlagi teh kriterijev tožnica bila zakonito opredeljena kot trajno presežna delavka.

Izrek o stroških je odpadel, ker pritožniki niso zahtevali povračila stroškov.

Datum zadnje spremembe:

04.08.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1449/97
• VDSS sodba Pdp 956/99
• VDSS sodba Pdp 51/95