Sklep VIII Ips 358/2006

Jedro

Zmotna je presoja, da ni mogoče upoštevati pogojev (posebnih funkcionalnih znanj), če ti niso določeni v opisu del in nalog. Ti pogoji so lahko določeni tudi v zakonu ali v izvršilnem predpisu in ni treba, da bi jih splošni akt še posebej povzemal oziroma ponavljal. Namen določitve kategorije primerljivih delavcev ni v tem, da se ugotavlja, na katera delovna mesta bi bili delavci z ukinjenih delovnih mest morda lahko razporejeni po izpolnitvi (dodatnih) pogojev za opravljanje dela na takih delovnih mestih. To bi lahko privedlo do situacije, ko bi delovno razmerje prenehalo delavcem, ki sicer izpolnjujejo vse pogoje, delo pa bi ohranili delavci, ki teh pogojev še ne izpolnjujejo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožnikov zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena in tožeče stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za razveljavitev dokončnih odločb tožene stranke, na podlagi katerih je tožnikom prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnim delavcem. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijske in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da so obstajali nujni operativni razlogi, zaradi katerih je postalo delo določenega števila delavcev odveč. Tožniki so bili zaposleni na delovnih mestih manipulant I in manipulant II v različnih delih proizvodnje, opis delovnega mesta in zahteve za ta delovna mesta pa so enake. Delovna mesta, na katerih so delali tožniki, so bila ukinjena, ne pa tudi vsa po vsebini enaka delovna mesta v drugih delih proizvodnje. Glede tožnikov J.Z. in M.L. je sodišče ugotovilo, da zaposlenih na delovnem mestu manipulant I v proizvodnji E. ni mogoče uvrstiti v isto kategorijo primerljivih delavcev, ker so za delo na teh delovnih mestih poleg splošnih zahtev veljale še posebne zahteve. Gre za zahteve po dodatnem izpopolnjevanju, izobraževanju in preizkusih znanja na podlagi Zakona o varstvu pri delu, Zakona o varstvu pred požarom in Pravilnika o strokovni izobrazbi in opravljanju preskusa znanja delavcev, ki ravnajo z nevarnimi snovmi. Oba zaposlena v proizvodnji E. sta imela izpolnjene te dodatne zahteve, zato sta kljub nižji izobrazbi imela prednost zaradi ustrezne usposobljenosti za delo v tem obratu. Tožnica L.V., zaposlena na delovnem mestu manipulant II, pa je imela najnižjo izobrazbo od vseh manipulantov II (pet razredov osnovne šole, drugi pa najmanj šest razredov). Ker kriterija delovne uspešnosti ni bilo mogoče uporabiti, je tožnici delovno razmerje prenehalo že na podlagi naslednjega izločilnega kriterija - strokovne izobrazbe in enako kot pri ostalih dveh tožnikih neizpolnjevanja dodatnih zahtev.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da ne splošna in panožna kolektivna pogodba ne splošni akti tožene stranke, ne določajo, da se pri določanju presežnih delavcev kot kategorija primerljivih delavcev upoštevajo le delavci določene organizacijske enote. Zato je treba upoštevati vse delavce pri toženi stranki, ki jih je mogoče (medsebojno) razporediti v skladu z zakonom. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka opravila tako primerjavo, to je storilo šele sodišče. V opisu delovnih mest za delovni mesti manipulant I in II ni bilo predpisanih nobenih dodatnih znanj, kar pomeni, da so za vse proizvodne enote veljali isti pogoji za zasedbo delovnih mest. Zato je nepravilno sklicevanje na to, da so delavci v proizvodni enoti E. bolj usposobljeni za delo. Gre za identična delovna mesta, za katera se zahteva enaka izobrazba, obseg delovnih nalog in zahtevnosti je enak, enaka je tudi višina plače. Tožena stranka tožnikov ni primerjala z delavci v proizvodni enoti E. kljub temu, da gre za delovna mesta, na katera bi bili lahko v skladu z zakonom razporejeni.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo "iz vseh dopustnih revizijskih razlogov". Navaja, da je sodišče druge stopnje v prvem postopku razveljavilo prvostopno sodbo z napotilom, da se preverijo posebne zahteve na primerljivih delovnih mestih. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bile za delo v E. potrebne posebne zahteve. Ob izpodbijani odločitvi, v kateri je zaključek sodišča druge stopnje povsem drugačen, ni jasno, zakaj je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožečih strank ni bilo mogoče in potrebno primerjati z delavci v E., ker jih ni bilo mogoče medsebojno razporejati, saj niso izpolnjevali posebnih pogojev za delo v proizvodnji E.. Nesprejemljivo je, da bi strokovno usposobljene in uspešne delavce odpuščali na račun tistih, ki to niso. Tožena stranka bi morala tožeče stranke najprej usposobiti za delo v E., brez jamstva, da bi usposabljanje uspešno opravile. Zato je očitno, da so bili materialni predpisi napačno uporabljeni.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženim strankam, ki so nanjo odgovorile in smiselno predlagajo, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sicer uveljavlja vse revizijske razloge, toda razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne izrecno ne smiselno ne navede ali obrazloži. Zato v tem delu izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Predmet presoje je glede na razloge izpodbijane sodbe in dejstvo, katera stranka in iz kakšnih razlogov je vložila revizijo, le odločitev o tem, da tožena stranka pri določanju presežnih delavcev ni upoštevala primerljivih delovnih mest v skladu s prvim odstavkom 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPG) in drugim odstavkom 26. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 9/98).

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90) v 36.b členu med kriteriji, ki se (zlasti) upoštevajo pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, navaja tudi kriterij "strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potreba dodatna znanja in zmožnosti". Kriterij torej ni le formalna stopnja strokovne izobrazbe, podrobnejša ureditev kriterijev pa je prepuščena ureditvi s kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti. Po določbi 17. člena SKPG je drugi (izločilni) kriterij za ohranitev zaposlitve strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost: delovno mesto obdrži tisti delavec, ki ima višjo izobrazbo oziroma usposobljenost.

Preden pa je mogoče določiti presežne delavce, je najprej treba ugotoviti med katerimi delavci se sploh ugotavljajo. SKPG v prvem odstavku 17. člena določa, da se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Panožna kolektivna pogodba ima v drugem odstavku 26. člena enako določbo.

Po določbi drugega odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) je delavec lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Pogoji, ki jih morajo delavci izpolnjevati za posamezno delovno mesto, so določeni bodisi že v zakonu ali pa se določijo s splošnim aktom (7. člen ZTPDR). Kaj se razume s pojmom strokovna izobrazba in kaj s pojmoma znanje in zmožnosti, definirata prvi in drugi odstavek 6. člena ZDR90.

Glede na navedeno zakonsko ureditev je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da ni mogoče upoštevati pogojev (posebnih funkcionalnih znanj), če ti niso določeni v opisu del in nalog. Ti pogoji so lahko določeni tudi v zakonu ali v izvršilnem predpisu in ni treba, da bi jih splošni akt še posebej povzemal oziroma ponavljal. Iz dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pa izhaja, da so zahteve po dodatnem usposabljanju oziroma znanju ter preizkusih znanja na sicer vsebinsko enakih delih v proizvodnji E., izhajala iz obveznosti, določenih v zakonih in podzakonskih predpisih: o varstvu pri delu in varstvu pred požarom in zaradi dela z nevarnimi snovmi.

Neutemeljen je očitek toženi stranki, da ni opravila primerjave z delavci iste kategorije v drugih proizvodnih enotah in da je to primerjavo opravilo šele sodišče prve stopnje. Ravnanje tožene stranke je izhajalo iz njene ocene, da tožnikov in delavcev v proizvodnji E. glede na zahtevane pogoje za delo ni mogoče primerjati in jih zato tudi ne medsebojno prerazporejati. Sodišče prve stopnje je tako odločitev le preizkusilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da tožnikov v trenutku ugotavljanja presežnih delavcev ne bi bilo mogoče razporediti na (enaka) delovna mesta v proizvodnjo E., ker pogojev za opravljanje tega dela v tej enoti niso izpolnjevali. To pomeni, da jih v tistem trenutku ni bilo mogoče šteti za isto kategorijo delavcev v smislu zgoraj navedenih določb kolektivnih pogodb. Revizija ima prav, da ni namen določitve kategorije primerljivih delavcev v tem, da se ugotavlja, na katera delovna mesta bi bili delavci z ukinjenih delovnih mest morda lahko razporejeni po izpolnitvi (dodatnih) pogojev za opravljanje dela na takih delovnih mestih. To bi dejansko lahko privedlo do situacije, ko bi delovno razmerje prenehalo delavcem, ki sicer izpolnjujejo vse pogoje, delo pa bi ohranili delavci, ki teh pogojev še ne izpolnjujejo. To pa, ne glede na temeljno izhodišče o kar največji omejitvi prenehanja delovnega razmerja, ni namen ugotavljanja presežnih delavcev.

Ker je bilo glede na navedeno, ob ugotovljenem dejanskem stanju, materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da se pritožba tožnikov zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Izrek o stroških je v skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZDSS.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 263/2004
• Sodba VIII Ips 138/2002
• Sodba VIII Ips 279/2002