VDSS sodba Pdp 1493/2014

Jedro

Sodišče v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali je bila reorganizacija navidezna. Tožena stranka je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila službo (organizacijsko enoto) in s tem tudi vseh sedem delovnih mest notranji kontrolor v poslovni mreži (ki ga je zasedala tudi tožnica), pri tem je del nalog službe ob njeni ukinitvi prenesla na drugo organizacijsko enoto, preostale naloge te službe pa je tožena stranka nehala izvajati. Tožena stranka je tako dokazala, da je bila reorganizacija dejansko izvedena, s tem pa je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek:

- za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8. 11. 2013, ki jo je tožena stranka 20. 11. 2013 podala tožnici (točka I/1 izreka sodbe) in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še vedno traja (točka I/2 izreka sodbe),

- da je tožena stranka dolžna tožnico v 8 dneh pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati vse prejemke iz delovnega razmerja kot da bi delala in ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila (točka I/3 izreka sodbe) ter

- da je tožena stranka dolžna tožnici v 8 dneh povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka I/4 izreka sodbe).

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek:

- za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8. 11. 2013, ki jo je tožena stranka 20. 11. 2013 podala tožnici (točka II/1 izreka sodbe) in da tožničino delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 19. 3. 2014, ampak traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje (točka II/2 izreka sodbe);

- da je tožena stranka dolžna tožnici priznati delovno razmerje za čas od 19. 3. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje;

- da je tožena stranka dolžna tožnico v 8 dneh prijaviti v matično evidenco ZPIZ, ji obračunati vse prejemke iz delovnega razmerja kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov za to obdobje izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila (točka II/3 izreka sodbe);

- da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v znesku 38.695,55 EUR in ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/4 izreka sodbe) ter

- da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka na prvi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka II/5 izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica po premestitvi v Sektor A. še vedno opravljala delo notranjega kontrolorja v poslovni mreži, v okviru tega delovnega mesta pa so ji bile dodeljene enkratne naloge, v nasprotju z listinskimi dokazi ter izpovedmi tožnice in zaslišanih prič, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ugotovitev, da tožničino delo po začetku delovanja Sektorja A. ni bilo več potrebno, je v nasprotju z listinskimi dokazi in priznanimi dejstvi tožene stranke. Ker nasprotuje tudi predhodnim razlogom v 15. točki obrazložitve sodbe, pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz gradiva .... redne seje uprave B. d.d. z dne 22. 10. 2013 je razvidno, da je bil Sektor A. ustanovljen že nekaj mesecev pred mesecem oktobrom 2013, ko se je njegovo delovanje racionaliziralo. Elektronska sporočila, ki jih je v postopku na prvi stopnji predložila tožnica, dokazujejo, da ji je tožena stranka že od premestitve dalje odrejala delovne naloge, ki se nanašajo na racionalizacijo in optimizacijo dela, to pa so naloge Sektorja A. (izpoved priče C.C.). Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici v Sektorju A. dodelila le enkratne naloge, saj bi tožnica takšne naloge lahko opravljala le poleg delovnih nalog notranjega kontrolorja v poslovni mreži, teh pa že od premestitve dalje ni opravljala. Delovne naloge, ki jih je v Sektorju A. opravljala tožnica, bi lahko umestili pod "koordiniranje, nadzor in spremljanje delovnega procesa" (izpoved priče C.C.), to pa spada pod opis delovnih mest analitik informacijskih sistemov in višji analitik (izpovedi tožnice, D.D. in E.E.). Napačna in v nasprotju z listinskimi dokazi je ugotovitev sodišča prve stopnje, da primerjava nalog, ki jih je tožnica opravljala v Sektorju A. ne ustreza opisu delovnih mest analitikov, saj so trije delavci, ki so pred 1. 7. 2013 opravljali enako delo kot tožnica, brez dodatnih kvalifikacij podpisali pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto analitik informacijskih sistemov. Iz primerjave opisov delovnih mest notranji kontrolor, analitik, višji analitik in analitik informacijskih sistemov izhaja, da so za vsa delovna mesta zahtevana enaka računalniška znanja in enako poznavanje informacijskih sistemov. Priči C.C. in F.F. nista verodostojni, ker sta zainteresirani za ohranitev zaposlitve pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se je z ustanovitvijo Sektorja A. izvedla centralizacija analitikov z vseh področij tožene stranke, šele s sklepom uprave z dne 22. 10. 2013 pa so se delovna mesta različnih profilov prevedla v delovno mesto analitik informacijskih sistemov. Tudi dejstvo, da je bila tožnica uvrščena v skupino za ..., dokazuje, da je imela za opravljanje dela analitika ustrezna znanja. Izpodbijana odpoved je nezakonita tudi zato, ker iz odpovedi ne izhaja, da je pri toženi stranki postalo nepotrebno delo, ki ga je tožnica v Sektorju A. v resnici opravljala. To je tožnica zatrjevala tudi v postopku na prvi stopnji, sodišče prve stopnje pa se do teh navedb ni opredelilo, zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tožničinih navedb v zvezi s tem, da se je številno delovnih mest v Sektorju A. le zmanjšalo (nekatera delovna mesta niso bila ukinjena), zato bi tožeča stranka v postopku odpuščanja delavcev morala uporabiti kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev. Tožnica je v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP zahtevala predložitev pogodb o zaposlitvi G.G., H.H., I.I. in J.J., sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog brez obrazložitve zavrnilo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pred vročitvijo odpovedi za tožnico ni preverila možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji (izpoved priče K.K.), zato je izpodbijana odpoved tudi iz tega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo le do zaposlitev, ki so bile tožnici ponujene po vročitvi odpovedi, ne pa do zaposlitev, ki so ji bile ponujene prej, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Okoliščine, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, se nanašajo na obdobje po vročitvi odpovedi, zato na zakonitost obravnavane odpovedi nimajo vpliva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da je treba ločiti trenutek ustanovitve Sektorja A. od trenutka začetka njegovega delovanja, izpovedi prič C.C. in F.F. pa potrjujeta, da Sektor A. v prvih mesecih po ustanovitvi še ni izvajal dejavnosti, za katero je bil ustanovljen. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v okviru programa razreševanja večjega števila presežnih delavcev, priprava tega programa pa je zaradi izvedbe vseh z zakonom in kolektivnimi pogodbami predpisanimi obveznostmi trajala več kot mesec dni. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna s tožničinimi navedbami, da so ji bile že od 1. 7. 2013 dalje odrejene delovne naloge v okviru Sektorja A.. Priči C.C. in F.F. sta za vsako tožnici odrejeno nalogo izpovedali, pod katero delovno nalogo iz opisa delovnega mesta notranji kontrolor v poslovni mreži spada. Delo, ki ga je tožnica opravljala po 1. 7. 2013, ni primerljivo z opisom del na analitičnih delovnih mestih. Tožnica v pritožbi neutemeljeno enači pogoje za zaposlitev na delovnih mestih notranji kontrolor, analitik, višji analitik in analitik informacijskih sistemov, saj gre le za formalno določene pogoje, v resnici pa so delovna mesta analitikov tako specifična, da so povsem neprimerljiva z delovnim mestom notranjega kontrolorja (izpovedi prič C.C. in F.F.). Tri delavce, ki so bili ob ukinitvi Službe L. zakonsko zaščiteni delavci, je tožena stranka sicer res zaposlila v Sektorju A., vendar se na novih delovnih mestih še vedno uvajajo v delo. Priči C.C. in F.F. nista pristranski, saj izid tega individualnega delovnega spora ne vpliva na njuno zaposlitev pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je glede ... pravilno ugotovilo, da je tožnica to nalogo opravljala le kot poskusni uporabnik, ki delovanja aplikacije ne pozna, saj lahko preizkuševalec le na ta način izvede neodvisno uporabniško testiranje. Ker je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto notranji kontrolor v poslovni mreži, v obrazložitvi odpovedi ni bila dolžna navajati, da je postalo nepotrebno delo analitika, višjega analitika ali analitika informacijskih sistemov. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z vpogledom v pogodbe o zaposlitvi G.G., H.H., I.I. in J.J., saj tožnica izvedbe tega dokaza ni predlagala v zvezi z odločilnim dejstvom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP. Tožnica bi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, vendar to kršitev uveljavlja le s pavšalnim sklicevanjem na druge pritožbene navedbe, s katerimi po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Zato pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

8. Tožnica se je v pripravljalni vlogi z dne 15. 4. 2014 sklicevala na pogodbe o zaposlitvi G.G., H.H., I.I. in J.J., zatrjevala, da s temi pogodbami razpolaga tožena stranka in od sodišča zahtevala, naj predložitev teh pogodb naloži toženi stranki. V skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP je sodišče sicer dolžno zahtevati od stranke, pri kateri se dokazno gradivo nahaja, naj to dokazno gradivo v primernem roku predloži, vendar pa je tožnica predložitev navedenih pogodb o zaposlitvi zahtevala v zvezi z dejstvom, ki za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni bistveno. Za ugotavljanje dejstva, ali je tožnica v Sektorju A. v resnici opravljala delo analitika, namreč ni pomembno, za katera delovna mesta je tožena stranka drugim delavkam, ki so hkrati s tožnico prejele odpoved pogodb o zaposlitvi, ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo načela kontradiktornosti, ko tega dokaza ni izvedlo, ker očitana kršitev prvega odstavka 227. člena ZPP v nobenem primeru ne bi mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe, pa ni podana niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Čeprav gre le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je pritožba ne uveljavlja in zato ni predmet pritožbenega preizkusa, pritožbeno sodišče opozarja, da je izrek izpodbijane sodbe v točki II oblikovan napačno. Tožnica je s pripravljalno vlogo z dne 26. 5. 2014 razširila tožbo in poleg primarnega postavila tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je namesto reintegracije zahtevala plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zahtevka, ki ju je tožnica postavila kot primarnega in podrednega, delno vsebinsko popolnoma prekrivata, saj je tožnica z obema zahtevkoma zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki ji jo je tožena stranka podala 20. 11. 2013 (točka 1 primarnega in točka 1 "podrednega" tožbenega zahtevka) in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka 4 primarnega in točka 5 "podrednega" tožbenega zahtevka). V tem delu gre torej le za en tožbeni zahtevek, zato nikakršna kumulacija ni mogoča. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je v točkah II/1 in II/5 izreka sodbe ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je zavrnilo že v točkah I/1 in I/4 izreka sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 4. 2. 2013 na delovnem mestu notranji kontrolor v poslovni mreži (A1). Tožena stranka je tožnici 20. 11. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8. 11. 2013 (A5), tožnici pa je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po izteku odpovednega roka dne 19. 3. 2014 (fotokopija delovne knjižice - A23).

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov utemeljevala z organizacijskim, ekonomskim in strukturnim razlogom. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je uprava zaradi slabe finančne situacije, negativnega poslovanja, sprememb v organizaciji družbe, strukturnih sprememb in zmanjšanega obsega dela na redni seji dne 27. 8. 2013 sprejela sklep (B8), s katerim je ugotovila trajno prenehanje potreb po delu 80 delavcev iz poslovnega razloga. Iz obrazložitve odpovedi tudi izhaja, da je tožena stranka 22. 10. 2013 sprejela program razreševanja presežnih delavcev, s katerim je bilo tožničino delovno mesto (notranji kontrolor v poslovni mreži) ukinjeno, s tem pa je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v postopku na prvi stopnji ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj vseh treh zatrjevanih poslovnih razlogov za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa v pritožbi nasprotuje obstoju organizacijskega razloga z utemeljitvijo, da potreba po njenem delu pri toženi stranki v resnici ni prenehala.

13. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu pogodbo o zaposlitvi odpove le v primeru, če za odpoved obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

14. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnosti poslovanja so namreč prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali je bila reorganizacija navidezna. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da program razreševanja presežnih delavcev z dne 22. 10. 2013 (B8) ter izpovedi tožnice in prič F.F., C.C., D.D. in E.E. dokazujejo, da je tožena stranka s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila Službo L. in s tem tudi vseh sedem delovnih mest notranji kontrolor v poslovni mreži. Tudi ugotovitev, da se je del nalog Službe L. ob njeni ukinitvi prenesel na Center M., preostale naloge te službe pa je tožena stranka nehala izvajati, potrjujejo vsi izvedeni dokazi, zato je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala, da je bila reorganizacija izvedena.

15. Tožnica je v postopku na prvi stopnji, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, zatrjevala, da je bila z dnem 1. 7. 2013 premeščena v novo organizacijsko enoto, tj. Sektor A., kjer ni opravljala dela notranjega kontrolorja v poslovni mreži, ampak delo drugih delovnih mest (delo analitika informacijskih sistemov oz. višjega analitika). Ker ta delovna mesta v Sektorju A. še vedno obstajajo, naj ne bi prenehala potreba po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Pritožba opozarja, da je bil Sektor A. v resnici ustanovljen že 1. 7. 2013 ter da se je v oktobru 2013 njegovo delovanje le racionaliziralo, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. V zvezi s pritožbeno navedbo, da so bile delovne naloge, ki so bile tožnici dodeljene v okviru Sektorja A., povezane z racionalizacijo in optimizacijo dela, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile tožnici po premestitvi dodeljene enkratne naloge, ki so bile potrebne za vzpostavitev delovanja novo ustanovljenega Sektorja A.. Glede na to, da je bil cilj Sektorja A. optimizacija in racionalizacija dela z namenom doseganja boljših poslovnih rezultatov (izpoved priče C.C.), pa je razumljivo, da so imele takšno naravo tudi tožnici dodeljene naloge.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožnica z ostalimi šestimi delavci, ki so do tedaj opravljali delo na delovnem mestu notranji kontrolor v poslovni mreži, dne 1. 7. 2013 res premeščena v novo ustanovljeni Sektor A.. Na podlagi izpovedi tožnice in zaslišanih prič C.C., F.F., E.E. in D.D. je ugotovilo, katere naloge je tožnica opravljala v Sektorju A.. Tudi po presoji pritožbenega sodišča te naloge ne ustrezajo opisu delovnih mest analitik informacijskih sistemov oz. višji analitik, kot uveljavlja tožnica. Pritožba neutemeljeno navaja, da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi, izpovedmi tožnice in zaslišanih prič ter ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem (16. in 17. točka obrazložitve sodbe) popolna in prepričljiva. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta delo notranjega kontrolorja v poslovni mreži in delo analitika povsem neprimerljivi (izpovedi prič C.C. in F.F.), zato so nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Koordiniranje, nadzor in spremljanje delovnega procesa je le ena izmed devetih nalog iz opisa del delovnih mest višji analitik oz. analitik informacijskih sistemov (A16 in A22/1). Ocena tožnice, da nekatere delovne naloge, ki so ji bile dodeljene v okviru Sektorja A., spadajo v opis delovnega mesta analitik, sama po sebi še ne pomeni, da je tožnica delo tega delovnega mesta tudi v resnici opravljala. Tožnica svoje stališče glede dejanske narave njenega dela v Sektorju A. utemeljuje tudi z navedbami, da je bila vključena v ..., vendar je že sodišče prve stopnje v zvezi s tem na podlagi izpovedi priče C.C. pravilno ugotovilo, da je bila tožnica v testiranje ... vključena le v vlogi poskusnega uporabnika in ne v vlogi analitika. Tudi pritožbena navedba, da iz primerjave opisov delovnih mest notranji kontrolor, analitik, višji analitik in analitik informacijskih sistemov izhaja, da so za vsa delovna mesta zahtevana enaka računalniška znanja in poznavanje informacijskih sistemov, je neutemeljena. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, dejstvo, da delavec izpolnjuje formalne pogoje za zaposlitev na več delovnih mestih, ne dokazuje, da delo vseh teh delovnih mest tudi opravlja. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je zavrnilo tožničine navedbe, da je po premestitvi v resnici opravljala dela, ki sodijo v opis drugih delovnih mest, posredno zavrnilo tudi njene navedbe, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, da je pri njej postalo nepotrebno delo analitikov, višjih analitikov oz. analitikov informacijskih sistemov. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se do teh navedb v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo.

17. Zaslišane priče so glede vprašanja, ali je tožnica v Sektorju A. opravljala delo analitika, izpovedovale različno, vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo pričama C.C. (pri toženi stranki zaposleni na delovnem mestu pomočnice uprave) in F.F. (ki je pred 1. 7. 2013 opravljala delo analitika informacijskih sistemov, od 1. 6. 2014 pa je vodja sektorja A.), ki sta izpovedali, da tožnica in ostali nekdanji notranji kontrolorji v Sektorju A. dela analitikov niso opravljali, saj za opravljanje tega dela niti niso imeli ustreznih specifičnih znanj. Ravno iz razloga, ker tožnica takšnih znanj ni imela, je njeno delo v mesecu septembru 2013 v Sektorju A. postalo nepotrebno, saj je takrat Sektor A. začel polno delovati in je potreba po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi dokončno prenehala. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da priči C.C. in F.F. nista verodostojni, ker sta zaradi interesa za ohranitev zaposlitve pri toženi stranki pristranski, vendar pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede narave tožničinega dela v Sektorju A. tudi niso v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo in se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do njih tudi ustrezno opredelilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju (očitek bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj med ugotovitvijo, da je bila tožnica 1. 7. 2013 premeščena v Sektor A. in ugotovitvijo, da je potreba po tožničinem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi prenehala oktobra 2013, ni nikakršnega nasprotja.

18. Tudi dejstvo, da je tožnica odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela (šele) štiri mesece po premestitvi v Sektor A., ne dokazuje, da potreba po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni prenehala, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. ZDR-1 namreč ne določa roka, v katerem bi delodajalec zaradi nastanka poslovnega razloga moral podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot že navedeno pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji dokazala, da je imela za podajo izpodbijane odpovedi zakonit razlog.

19. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi jo tožena stranka morala v postopku razreševanja presežnih delavcev primerjati z (vsemi) ostalimi delavci, ki so bili premeščeni v novo ustanovljeni Sektor A., saj pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da to v obravnavanem primeru ni bilo potrebno. Ti delavci so imeli namreč pogodbe o zaposlitvi sklenjene za druga delovna mesta in ne za ukinjeno delovno mesto notranjega kontrolorja v poslovni mreži, zato ne gre za primerljive delavce. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je namen določanja kriterijev za presežne delavce objektivizacija izbire med več delavci, tožena stranka pa je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila vseh sedem delovnih mest notranjih kontrolorjev v poslovni mreži, zato so postali presežni vsi delavci, ki so delo opravljali na tem delovnem mestu.

20. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izpovedi prič N.N., K.K. in C.C. dokazujejo, da je tožena stranka v postopku odpovedi za tožnico preverila, ali obstaja možnost nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, vendar te možnosti ni bilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka zato izpolnila svojo obveznost iz 16. člena pogodbe o zaposlitvi (A1) in 2. alineje prvega odstavka 101. člena ZDR-1. Pritožba neutemeljeno vztraja pri stališču, da je tožena stranka navedeno obveznost izpolnila šele po vročitvi izpodbijane odpovedi, saj to iz izvedenih dokazov ne izhaja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ustreznosti zaposlitev, ki so bile tožnici ponujene pred vročitvijo izpodbijane odpovedi, saj se je sodišče prve stopnje do tega opredelilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi pritožbena navedba, da izpoved priče K.K. dokazuje, da je tožena stranka obveznost iz 16. člena pogodbe o zaposlitvi oz. 2. alineje prvega odstavka 101. člena ZDR-1 izpolnila šele po vročitvi odpovedi, je neutemeljena. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 1. 9. 2014 ugotavlja, da je priča v resnici izpovedala, da je po vročitvi odpovedi prejela elektronsko pošto tožnice, v kateri je ta odklonila vse tri ponujene zaposlitve za določen čas(1). Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana odpoved nezakonita iz razloga, ker tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni izrecno navedla, da je za tožnico preverila možnost nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. To namreč na zakonitost odpovedi nima nobenega vpliva, saj je bistveno le, da je tožena stranka svojo obveznost v zvezi s tem tudi v resnici izpolnila.

21. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

22. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

------

(1) Pogodba o zaposlitvi za določen čas ne predstavlja ustrezne zaposlitve v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 171/2015
• VDSS sodba Pdp 929/2014
• VDSS sklep Pdp 680/2013