VDSS sodba Pdp 1275/2014

Jedro

Tožnica je bila v ocenjevalnem obdobju do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v vsakem mesecu pretežno v bolniškem staležu. V tem času je izrabila tudi 30 dni letnega dopusta. Zato tožničina ocena delovne uspešnosti v spornem času ni verodostojna. V tej zvezi kriterij delovne uspešnosti iz 17. člena KP dejavnosti v primerjavi z ostalimi delavci na delovnem mestu strojno zgibanje I ni bil uporabljen pravilno. Tožena stranka namreč skladno z dokaznim bremenom ni predložila nobenih podatkov o tem, koliko časa je bila tožnica v ocenjevalnem obdobju odsotna z dela, niti ni predložila podatkov o njeni delovni uspešnosti iz časa pred tem obdobjem, zaradi česar ni bila deležna objektivnega in poštenega postopka ocenjevanja delovne uspešnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 26. 4. 2012, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2011 za delovno mesto strojno zgibanje I od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne 12. 6. 2013, ji za ta čas obračunati bruto plače ter izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, zmanjšane za prejeta nadomestila s strani zavoda za zaposlovanje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, medtem ko je višji tožbeni zahtevek (izplačilo nadomestila plače brez upoštevanja prejetih nadomestil s strani zavoda za zaposlovanje) zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožnici se prizna odškodnina v višini 18 njenih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi." (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 619,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v skladu z dokaznim bremenom v celoti dokazala utemeljenost poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Ne strinja se z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je v postopku ugotavljanja presežnih delavcev zmotno uporabila kriterij delovne uspešnosti. Res je bila kolektivna pogodba grafičnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 51/1998, v nadaljevanju: KP dejavnosti) sprejeta že leta 1998, vendar je bilo z razlago KP dejavnosti (Ur. l. RS, št. 24/2004) določeno, da se določba 17. člena KP dejavnosti uporablja v celoti. Na podlagi navedene določbe so opredeljeni kriteriji za ohranitev zaposlitve. Vrhovno sodišče RS je v več odločbah sprejelo stališče, da uporaba kriterijev iz kolektivne pogodbe pri določanju presežnih delavcev ni nezakonita. Tožnica je bila vsak mesec v ocenjevalnem obdobju dovolj časa na delu, tako da je ocenjevalna komisija lahko ugotovila njeno delovno uspešnost. Glede tega je sodišče dalo premajhen pomen izpovedbama vodji splošne kadrovske službe A.A. in vodji plana projektnega oddelka B.B.. Ocenjevalna komisija glede posameznega delavca ne preizkuša kriterijev natančno za vsak mesec, temveč se ravna po oceni iz prejšnjega meseca. Čeprav je bila tožnica v mesecu aprilu 2012 v bolniškem staležu in ji je bila izdana redna odpoved še pred iztekom tega meseca dne 26. 4. 2012, je ocenjevalna komisija tudi za ta mesec ugotovila verodostojno oceno, saj se je ta lahko nadaljevala iz meseca marca. Sodišče bi moralo izvesti vse predlagane dokaze, med ostalim od tožene stranke tudi po uradni dolžnosti pridobiti podatke o prisotnosti tožnice na delu v ocenjevalnem obdobju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Pojem presežni delavec se uporablja v KP dejavnosti kot splošen izraz, ki se nanaša tako na individualno kot kolektivno odpuščanje delavcev. Uporaba kriterijev iz določbe 17. člena KP dejavnosti zagotavlja večjo mero pravičnosti in preglednosti pri podaji odpovedi iz poslovnih razlogov. Tožnica v zadnjih šestih mesecih pred odpovedjo pretežni del časa sploh ni bila prisotna na delu zaradi bolniškega staleža in izrabe dopusta, zaradi česar je ni bilo mogoče verodostojno oceniti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja:

Sodišče prve stopnje je v sporu na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2011 na delovnem mestu strojno zgibanje I;

- direktor tožene stranke je zaradi izkazane izgube poslovanja v letih 2010 in 2011 ter pričakovanega negativnega trenda poslovanja v letu 2012 prejel dne 13. 4. 2012 sklep o nepotrebnosti dela na posameznih delovnih področjih, med drugim tudi za delo enega izvajalca na delovnem mestu strojno zgibanje I;

- ocenjevalna komisija tožene stranke je v času od meseca oktobra 2011 do aprila 2012 podala oceno delovne uspešnosti za 5 izvajalcev na delovnem mestu strojno zgibanje I, med njimi tudi za tožnico. Ugotovila je, da je tožnica v vsakem mesecu ocenjevalnega obdobja dosegla 29 točk delovne uspešnosti, medtem ko so ostali delavci na tem delovnem mestu dosegli mesečno delovno uspešnost v razponu od 63 do 78 točk;

- tožena stranka je dne 26. 4. 2012 redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker je po kriteriju delovne uspešnosti v ocenjevalnem obdobju med primerljivimi delavci na delovnem mestu strojno zgibanje I dosegla najslabšo delovno uspešnost;

- ker je bila tožnica v času podaje redne odpovedi v bolniškem staležu, ji je prenehalo delovno razmerje po odpovedni pogodbi šele dne 19. 11. 2012. Tožnica je bila v nadaljevanju prijavljena na zavodu za zaposlovanje, pri katerem je prejemala nadomestilo za brezposelnost do dne 13. 6. 2013, ko se je invalidsko upokojila.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je bila tožnica v ocenjevalnem obdobju od meseca oktobra 2011 do odpovedi pogodbe dne 26. 4. 2012 v vsakem mesecu pretežno v bolniškem staležu, pri čemer je v tem času izrabila tudi 30 dni letnega dopusta. Po stališču sodišča prve stopnje tožničina ocena delovne uspešnosti v spornem času ni verodostojna. V tej zvezi kriterij delovne uspešnosti iz 17. člena KP dejavnosti v primerjavi z ostalimi delavci na delovnem mestu strojno zgibanje I ni bil uporabljen pravilno. Tožena stranka namreč skladno z dokaznim bremenom ni predložila nobenih podatkov o tem, koliko časa je bila tožnica v ocenjevalnem obdobju odsotna z dela, niti ni predložila podatkov o njeni delovni uspešnosti iz časa pred tem obdobjem, zaradi česar ni bila deležna objektivnega in poštenega postopka ocenjevanja delovne uspešnosti. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je štelo izpodbijano redno odpoved za nezakonito. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.

Skladno z določbo 3. odstavka 17. člena KP dejavnosti je mogoče uporabiti kriterije doseganja delovnih rezultatov pri določanju presežnih delavcev le, če so v naprej določena merila za ugotavljanje delovnih rezultatov in so se uporabljala najmanj zadnjih šest mesecev. Tožena stranka je imela merila za ocenjevanje individualne delovne uspešnosti (ki je bila podlaga za obračun dodatka k plači) opredeljena v 9. členu Pravilnika o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih delavcev z dne 1. 10. 2010. Glede tega je sodna praksa že sprejela stališče(1) , da takšna določitev kriterijev oz. meril v kolektivni pogodbi glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) ni nezakonita tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu oz. posamičnim delavcev iz poslovnih razlogov. Gre predvsem za situacijo, ko na enem delovnem mestu (kot je to v tožničinem primeru) izvaja delovne zadolžitve več delavcev, pa je zaradi zmanjševanja dejavnosti prenehala potreba po delu le določenemu številu delavcev. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice lahko izvedla primerjavo delavcev na delovnem mestu strojno zgibanje I, vendar je morala to opraviti objektivno in skladno z načelom enakopravnega obravnavanja primerljivih delovnih kazalcev. To pa je v sporu za presojo tožničinih zahtevkov odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da verodostojnost ocene delovne uspešnosti tožnice v času od oktobra 2010 do aprila 2012 ni bila podana, saj je bila tožnica v tem obdobju pretežni del časa odsotna zaradi bolezni oz. dopusta, tožena stranka pa morebitnih ocen pred tem obdobjem ni imela. Ocena za mesec april, to je do dneva podane odpovedi 26. 4. 2012, ne more biti objektivna, saj tožnica ni bila ocenjena za celoten mesec, nesprejemljivo pa je, da je tožena stranka pri ocenjevanju za posamezen mesec, v katerem je bila tožnica odsotna, upoštevala oceno iz prejšnjega meseca. V tej zvezi se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti pridobiti od tožene stranke podatke o odsotnosti tožnice v ocenjevalnem obdobju oz. ustrezne podatke o oceni delovne uspešnosti izven navedenega obdobja, saj mora obstoj utemeljenega razloga in s tem zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sporu dokazati delodajalec, to je tožena stranka. Tudi sicer predstavlja navajanje tožene stranke glede točno določenih dni odsotnosti tožnice v ocenjevalnem obdobju pritožbeno novoto, ki se skladno z določbama 286. in 337. členov ZPP ne more več upoštevati.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje 353. člena ZPP.

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnica pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnica iz razloga, ker njej odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, tožena stranka pa na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.

------

(1) Sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/2006, opr. št. VIII Ips 48/2008, opr. št. VIII Ips 170/2010 in druge.

Datum zadnje spremembe:

28.05.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 431/2018
• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011