VDSS sklep Pdp 336/2014

Jedro

Poleg tožnika je bilo na čakanju večje število delavcev, ki jim je bila potem odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi določb od 96. do 102. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je preuranjeno presodilo, da je bila individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku zakonita, ne da bi razčistilo, kakšen je bil položaj ostalih delavcev na čakanju in ne da bi se opredelilo do tega, ali so se potrebe po delu tožnika in potrebe po delu ostale (večje) skupine delavcev med odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ostalim delavcem kakorkoli spremenile.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 26. 11. 2009 nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožniku ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas ko ni delal priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu plačati tudi plače in druge prejemke za čas od 9. 1. 2010 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter plačati prispevke za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo ustrezno zavarovanje, ter da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v roku 15 dni (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter zaradi kršenja določb 14., 22. in 23. člena Ustave. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa po opravljenem naroku spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje kršilo 2., 7., 212., 213. in prvi odstavek 214. člena ZPP. Podane so tudi bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti, saj je pri odločanju upoštevalo zgolj navedbe tožene stranke, ki jih je utemeljevalo na zmotni dokazni oceni (ponovnega) zaslišanja direktorja tožene stranke A.A. in B.B.. Spregledalo je navedbe tožnika ter se ni opredelilo do njegovega ugovora prekluzije glede novega dejstva, ki ga je navajala tožena stranka, to je sestanka, ki naj bi ga imel direktor tožene stranke v decembru 2009 v Nemčiji. Sodišče prve stopnje je v izreku zavrnilo tožbeni zahtevek, kot ga je tožnik postavil v tožbi, in je spregledalo, da je tožnik v 3. pripravljalnem spisu z dne 7. 1. 2014 spremenil tožbo in konkretiziral tožbeni zahtevek. Že zaradi navedenega bi moralo pritožbeno sodišče sodbo razveljaviti, saj ni bilo odločeno o postavljenem in obravnavanem tožbenem zahtevku. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora prekluzije novih dejstev in dokazov v smislu določb 286. in 362. člena ZPP, ter je spregledalo tožnikov ugovor, je podan dvom v pošteno sojenje, kar predstavlja kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je zmotno in v nasprotju z listinami v sodnem spisu in izpovedbami prič zaključilo, da v času, ko je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ni vedela, da bo morala odpovedati delo večjemu številu delavcev, ker naj bi utemeljeno sklepala, da se bodo zaradi novih trgov naročila nemškega poslovnega partnerja bistveno povečala. Čeprav se izpovedbi direktorjev v novem sojenju bistveno razlikujeta od izpovedb v prvotnem sojenju, je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo le del izpovedb navedenih direktorjev. To razliko bi moralo kritično presojati, tudi v povezavi z ostalimi dokazi in listinami v sodnem spisu in v skladu z napotki Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. VIII Ips 90/2013 z dne 30. 9. 2013. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe C.C., da je bilo 1. 7. 2009 na čakanju 70 delavcev, da so najprej dali 29. 9. 2009 obvestilo vsem tem čakajočim o podaljšanju čakanja na delo, preklic obvestil pa je sledil 12. 10. 2009. Dva dni zatem pa so svet delavcev in sindikate že obvestili o predvidenem zmanjšanju zaposlenih za 14 delavcev. Priča C.C. je izpovedala, da je že takrat, ko so dali 14 delavcem odpoved, vedeli, da to ne bo zadostovalo za rešitev situacije, v kateri so se znašli zaradi zmanjšanja naročil. S tem pa so že prišli v fazo prestrukturiranja družbe. Opozarja, da je bilo od 70 delavcev, ki jih je tožena stranka obvestila, da jim trenutno ne more zagotoviti ustreznega dela, še vedno 38 delavcev na čakanju v januarju 2010. Kakor je razvidno iz načrta prestrukturiranja in obvestila tožene stranke sindikatu in svetu delavcev ter iz sklepov sprejetih na skupščini dne 16. 12. 2009, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je bilo vseh 70 delavcev, ki so bili obveščeni z obvestilom dne 12. 10. 2009, presežnih tudi v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v novembru 2011. Zaključki sodišča glede spremenjenih razmer, na katerih utemeljuje svojo zmotno odločitev sodišče prve stopnje, so neobrazloženi in nejasni in jih ni mogoče preizkusiti. Najmanj 21 delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v maju 2010, so bili na podlagi programa razreševanja delavcev že v obdobju od januarja 2010 do konca njihove zaposlitve vsaj deloma na čakanju. Vseh teh 70 delavcev pa je bilo na čakanju do konca decembra 2009, kar pomeni, da za njih ni bilo dela. Ob pravilni presoji zapisnika skupščine tožene stranke z dne 17. 12. 2009 bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, da je podatke o dodatnih 47 presežnih delavcev, za katere se je kasneje pripravil program razreševanja, mogoče najti tudi v samem programu prestrukturiranja družbe, ki ga je tožena stranka pripravila še pred sklicem skupščine z dne 16. 12. 2009, torej pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 26. 11. 2009. To le dodatno potrjuje pravilnost navedb tožnika, da je bilo v času njegove odpovedi in v obdobju 30 dni, šteto od odpovedi, nepotrebnih več kot 10 zaposlenih delavcev od takrat 147 delavcev in tudi več kot 20 zaposlenih v obdobju 3 mesecev. Ker tožena stranka ni postopala po določilih ZDR o kolektivnih odpustih, je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, zato tudi ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

V obravnavani zadevi je sodišče odločalo drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo

opr.

št. Pd 156/2009 z dne 24. 5. 2012 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo. Pritožbo tožnika je Višje delovno in socialno sodišče

zavrnilo s sodbo opr. št. Pdp 687/2012 z dne 17. 1. 2013. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev, saj je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi skupaj s še 13 delavci. To pa glede na število delavcev, ki so bili v spornem času zaposleni pri toženi stranki, ni dosegalo 10 % odstotkov delavcev v smislu 1. alinee prvega odstavka 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR), niti ni bil izpolnjen pogoj po drugem odstavku istega člena, torej da bi v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo dvajsetih ali več delavcev. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sicer z odpuščanji delavcev še nadaljevala, vendar je do odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev prišlo šele v maju 2010, kar pa ne pade v okvir treh mesecev po drugem odstavku 96. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je v prvotnem sojenju ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se je znašla v težki gospodarski situaciji zaradi splošne gospodarske krize. Po podatkih letnih poročil se je poslovni izid za toženo stranko bistveno poslabšal, saj je v letu 2009 poslovala z izgubo. Pri toženi stranki je v letu 2009

prišlo do zmanjšanja naročil, predvsem s strani poslovnega partnerja iz Nemčije, za katerega je tožena stranka izdelovala komponente za gradbene žerjave. Tožena stranka je zaradi slabe gospodarske situacije večjemu številu delavcev, med njimi tudi tožniku, dne 29. 6. 2009 odredila začasno čakanje na delo za čas treh mesecev. V nadaljevanju je tožena stranka z obvestilom z dne 29. 9. 2009 odrejeno čakanje na delo še podaljšala, vendar je zaradi slabšanja gospodarske situacije, še pred iztekom časa, za katerega je bilo podaljšano začasno čakanje, čakanje na delo preklicala, saj je od največjega poslovnega partnerja iz Nemčije dobila obvestilo, da do konca leta 2009 in v letu 2010 ne more naročati komponent za gradbene žerjave. Na podlagi tako ugotovljenih dejanskih okoliščin je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno štelo, da je podan ekonomski razlog za prenehanje potreb po tožnikovem delu protikorozista v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR

.

Pritožbeno sodišče se je tudi strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena

stranka zadostila zahtevi iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, to je, da je preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ga je mogoče dokvalificirati za

delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo, pri čemer te možnosti pri toženi stranki ni bilo.

Vrhovno sodišče je po tožnikovi reviziji sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo s svojim sklepom opr. št. VIII Ips 90/2013 z dne 30. 9. 2013 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede vprašanja večjega števila delavcev je Vrhovno sodišče opozorilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v drugem polletju 2009 zaposlovala okrog 150 delavcev, da zaradi skrčenja naročil v pogojih gospodarske krize od 1. 7. 2009 dalje ni mogla zagotoviti dela 70 delavcem, ki jih je, vključno s tožnikom, najprej napotila na čakanje za tri mesece, nato pa jih je 29. 9. 2009 obvestila o podaljšanju čakanja še za nadaljnje tri mesece in hkrati podala predlog pristojnemu ministrstvu za odobritev tudi tako podaljšanega čakanja. Ker pa je poslovni partner v naslednjih dneh dodatno odpovedal pomembna naročila do konca leta 2009 in za leto 2010, je tožena stranka sklenila iz poslovnega razloga takoj odpovedati pogodbo o zaposlitvi 14 delavcem, med njimi tudi tožniku. Zato je dne 12. 10. 2009 preklicala odločitve o začasnem čakanju na delo in tožnika dne 19. 11. 2009 obvestila o nameravani odpovedi, dne 26. 11. 2009 pa mu je potem odpoved tudi podala, ker ni bilo potreb po njegovem delu protikorozista. Na enak način je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana še 13 drugim delavcem. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka z odpuščanjem preostalih delavcev, glede katerih je prenehala potreba po delu, nadaljevala, vendar so jim bile odpovedi pogodb o zaposlitvi podane šele v maju 2010.

Glede na takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje po stališču Vrhovnega sodišča zmotno, najmanj pa preuranjeno, presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi sprejela program razreševanja večjega števila presežnih delavcev iz 99. člena ZDR, oziroma je najmanj preuranjeno presodilo, da pri toženi stranki ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni postalo nepotrebno delo več kot 10 % delavcev. Vrhovno sodišče je nadalje izpostavilo, da pri toženi stranki že od 1. 7. 2009 ni bilo potrebe po delu kar 70 delavcev (evidentno preko 10 % zaposlenih). Ti delavci so bili na čakanju, ki jim je bilo po treh mesecih tudi podaljšano. Potem pa je tožena stranka v mesecu novembru 2009 kot manjšemu številu odpovedala pogodbe o zaposlitvi le 14 delavcem (manj kot 10 % vseh zaposlenih), med njimi tudi tožniku (po izpovedbi direktorja tožene stranke zato „ker takrat še ni bil izdelan program prestrukturiranja podjetja in še nismo mogli pristopiti k odpuščanju večjega števila delavcev“). Tožena stranka je z odpovedmi pogodbe o zaposlitvi tem delavcem nadaljevala, s tem da so jim bile odpovedi podane šele v maju 2010. Vrhovno sodišče je pri tem izpostavilo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo:

- v kakšnem statusu so bili preostali delavci, ki so bili napoteni na čakanje (sodišče sicer v obrazložitvi sodbe v zvezi z začasnim čakanjem omeni kontakte tožene stranke s pristojnim ministrstvom – očitno v zvezi z določbami Zakona o delnem povračilu nadomestila plače (v nadaljevanju ZDPNP, Ur. l. RS, št. 42/2009), ki je v tem obdobju status delavca na čakanju posebej urejal) in kaj se je z njimi dogajalo;

- kako so bili obravnavani ostali delavci, ki jim je bila v maju 2010 odpovedana pogodba o zaposlitvi in kdaj je tožena stranka pričela z opravili v zvezi s temi odpovedmi;

- ali so se potrebe po delu pri toženi stranki med podajo odpovedi tožniku ter pripravami na odpoved pogodb o zaposlitvi ostalim delavcem kakorkoli bistveno spremenile;

- kolikor se te razmere niso spremenile in kolikor preostalih delavci na začasnem čakanju na podlagi določb ZDPNP niso bili v posebnem položaju (na podlagi četrtega odstavka 2. člena navedenega zakona se je za delavce, ki so bili vključeni v ukrep po tem zakonu, štelo, da pred napotitvijo in v času začasnega čakanja na delo ni nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), po stališču Vrhovnega sodišča ni utemeljena presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez upoštevanja določb 96. do 102. člena ZDR.

Vrhovno sodišče je sodišču prve stopnje dalo napotek, da bo v novem sojenju lahko ponovno odločilo o zakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o utemeljenosti preostalih tožnikovih tožbenih zahtevkov po dodatnem razčiščenju navedenih vprašanj.

V novem sojenju sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo napotkom Vrhovnega sodišča, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, najmanj preuranjena.

Pritožba pravilno opozarja na to, da sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen z kasnejšim modificiranim tožbenim zahtevkom v 3. pripravljalnem spisu z dne 7. 1. 2014. To je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, te pomanjkljivosti glede izreka sodbe pa ni mogoče sanirati v pritožbenem postopku v smislu določbe 355. člena ZPP. Ni pa sodišče kršilo določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v povezavi z 2., 7., 212., 213. in prvim odstavkom 214. člena ZPP, niti ni kršilo 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I in naslednji; Ustava). Sodišče prve stopnje je namreč sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, pri čemer je pojasnilo katera dejstva šteje za odločilna. Sodbo je mogoče preizkusiti. Prav tako tudi ni o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Neutemljeno je stališče pritožbe, da je tožena stranka prekludirana glede navedbe, da je bil v decembru 2009 v Nemčiji sestanek predstavnikov tožene stranke in poslovnega partnerja, na katerem je tožena stranka izvedela, da se bo situacija drastično zaostrila. Sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, da je ugovor tožnika neutemeljen, vendar je s tem, ko je svojo odločitev obrazložilo tudi z ugotovitvijo, da se je tožena stranka na tem sestanku seznanila z zaostritvijo poslovnega položaja, posredno zavrnilo ugovor tožnika. Zaradi navedenega ni mogoče šteti, da je sodišče prve stopnje favoriziralo toženo stranko ter kršilo tožnikovo pravico do kontradiktornega sojenja, načelo enakosti pred zakonom v smislu 14. člena Ustave, načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter pravico do sodnega varstva iz 23. členu Ustave. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih navedb, ki jih je podal v sojenju pred sodiščem prve stopnje. Ni namreč nujno, da mora sodišče odgovoriti prav na vsako navedbo stranke v smeri, v kateri je zastavljena, saj lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi odločitve, ki jo je sprejelo, in skoznjo odgovarja na uveljavljane ugovore. Oba pristopa sta dopustna (jasno je, da ju je mogoče - včasih bo to celo nujno potrebno - kombinirati) in če se sodišče odloči za enega izmed njih, samo s tem ne more kršiti ne 22. ne 23. člena Ustave.(1) Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Tudi sicer ugovor prekluzije ni utemeljen. Po določbi prvega odstavka 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu. Smiselno enako velja tudi, če sodbo razveljavi Vrhovno sodišče. Z navajanjem, da je bil v decembru 2009 v Nemčiji sestanek predstavnikov tožene stranke in nemškega poslovnega partnerja, je tožena stranka dodatno pojasnila pravočasno podane navedbe o obstoju poslovnega razloga in natančneje obrazložila pravočasno predložene podatke o poslovnih rezultatih v spornem obdobju, ki so kazali padec prometa. V tem obsegu torej ni šlo za navajanje novih dejstev ali predlaganje novih dokazov, kar pomeni, da tudi ni moglo priti do kršitve določbe drugega odstavka 362. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ponovno ugotovilo, da je podan poslovni razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR ter da tožena stranka ni bila dolžna tožnika prekvalificirati za delo varilca. Glede vprašanja večjega števila delavcev v smislu določb 96. do 102. člena ZDR pa je ugotovilo naslednja dejstva:

- da tožena stranka v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni vedela, da bo morala odpovedati pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, saj je utemeljeno upala, da se bodo zaradi novih trgov naročila nemškega partnerja bistveno povečala;

- da je bistvena sprememba nastopila po času, ko je bil odpuščen tožnik in to predstavlja ključni preobrat pri toženi stranki, zato so bile te bistvene okoliščine, na podlagi katerih je bilo odpuščeno večje število delavcev in so bile povsem drugačne od okoliščin, ki so vladale v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku;

- da odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zato ni mogoče enačiti z odpovedmi v letu 2010. Tožena stranka ni bila v istem položaju konec leta 2009 in začetku leta 2010, saj se je šele v prvem četrtletju 2010 izkazalo, da je zadeva tako zelo kritična, da bo potrebno izvajati drastične ukrepe in odpuščati večje število delavcev;

- ko je bilo jasno, da se naročila ne povečujejo, tako kot je bilo na sestanku v Nemčiji predvideno, tožena stranka ni imela druge izbire, kot da začne odpuščati večje število delavec po programu, ki je bil že predhodno v pripravi;

- da predhodna priprava programa in skupščina tožene stranke ne dokazujeta nasprotnega, saj toženi stranki ne gre očitati previdnosti pri tem, da se je pripravljala na odpuščanje večjega števila delavcev v primeru, da bo to potrebno, saj takšnega programa niti organizacijsko niti vsebinsko ni mogoče pripraviti čez noč in so potrebne obsežne priprave. Kljub tem pripravam pa je vodstvo tožene stranke utemeljeno upalo, da do večjega odpuščanja ne bo prišlo in da bo dovolj, da se odpovejo pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev;

- da so se razmere na trgu zelo hitro spreminjale in tožena stranka niti za tri mesece vnaprej ni mogla z gotovostjo oceniti, koliko delavcev bo potrebovala v prihodnje. Zato je sodišče ocenilo, da je v letu 2009 tožena stranka upravičeno odpovedala pogodbe le manjšemu številu delavec, kljub temu, da so predhodno sprva mislili, da bo teh delavcev več;

- da so prav spodbudne informacije, ki jih je tožena stranka prejela na sestanku v Nemčiji v septembru 2009, upravičeno spremenile mnenje tožene stranke, ki se je zaradi tega odločila za odpuščanje manjšega števila delavcev, situacija pa se je drastično spremenila, ko je tožena stranka decembra 2009 na sestanku v Nemčiji zvedela za spremembo situacije in zaradi česar je kasneje sledilo odpuščanje večjega števila delavcev v letu 2010.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je le-to sprejelo v novem sojenju, so smiselno enake tistim, ki so bile podlaga za odločitev o zavrnitvi zahtevka v prvotnem sojenju. Skladno z napotilom revizijskega sodišča se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, v kakšnem statusu je bilo 70 delavcev, katere je tožena stranka 12. 10. 2009 obvestila, da niso več na čakanju po določbah ZDPNP. Ker se po določbi četrtega odstavka 2. člena ZDPNP šteje, da za delavce, vključene v ukrep po tem zakonu, pred napotitvijo in v času začasnega čakanja na delo ni nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je po preklicu čakanja na delo po ZDPNP edini možen zaključek, da je za njih nastal poslovni razlog, saj so bili napoteni na čakanje na delo mimo določb ZDPNP. Tožena stranka torej 12. 10. 2009 zanje ni imela dela. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o tem, kaj se je z njimi dogajalo kasneje, čeprav bi lahko sodišče prve stopnje na podlagi listinske dokumentacije v spisu to ugotovilo.

Sodba tudi nima razlogov o tem, ali so se potrebe po delu pri toženi stranki med podajo odpovedi tožniku ter pripravami na odpoved pogodb o zaposlitvi ostalim delavcem kakorkoli bistveno spremenile. Ni namreč niti ugotovljeno, kdaj sodišče prve stopnje šteje, da so se pričele priprave na odpoved. Od dne, ko teh 70 delavcev ni bilo več na čakanju na podlagi določb ZDPNP, se na podlagi podatkov v spisu potrebe po delu teh delavec niso spremenile v smislu, da bi se poslovna situacija izboljšala in bi tožena stranka lahko od podaje odpovedi tožniku dne 26. 11. 2009 do sestanka v decembru 2009 v Nemčiji ugotovila, da se je gospodarska situacija izboljšala. Teh 70 delavec je bilo torej po doslej znanih podatkih v času odpovedi pogodbe tožniku, ter tudi v času po podani odpovedi tožniku (tudi po sestanku v Nemčiji v decembru 2009) presežnih v smislu nastanka poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, temveč je sklepalo, da so bile odločilne okoliščine v septembru 2009, ki naj bi bile vzpodbudne, spremenile pa so se v decembru 2009. To iz izvedenih dokazov ne izhaja, saj je pomembno le objektivno dejstvo, da tožena stranka 70 delavcem ni mogla zagotavljati dela že v oktobru 2012, novembra 2012 pa so se po podatkih v spisu že pričele priprave na prestrukturiranje in zmanjševanje števila zaposlenih, ki bi ga odobrila skupščina tožene stranke v decembru 2009. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je relevanten podatek, ki ga je tožena stranka pridobila o naročilih v septembru 2009, saj to ni vplivalo na število delavcev, ki jim tožena stranka v času tožnikove odpovedi ni mogla zagotavljati dela. To pa je bistvo odločitve Vrhovnega sodišča, torej stališče, da je šlo za večje število presežnih delavcev že v času podaje odpovedi pogodb o zaposlitvi 14 delavcem, če ostali delavci niso imeli dela, gospodarska situacija pa se tudi kasneje ni izboljševala, temveč kvečjemu še poslabševala. Če je torej tožena stranka čakala z odpuščanjem in upala, da bo morda kasneje, po podaji odpovedi 14 delavcem prejela naročila, to ne spremeni objektivnega dejstva, da v trenutku, ko je podala odpoved tožniku in ostalim 13 delavcem, ni imela dela za večje število delavcev.

Ker torej sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča, je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej predvsem ugotoviti vse tiste okoliščine, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče v svojem sklepu opr. št. VIII Ips 90/2013 z dne 30. 9. 2013. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev, ki se nanašajo na vprašanje večjega števila delavcev, ki so bili presežni v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Torej ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko saniralo pritožbeno sodišče. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo zajamčeno pravico strank do pritožbe, dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) prim. stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v zadevi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002, posebej pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja (Uradni list RS, št. 112/02 in OdlUS XI, 283)

Datum zadnje spremembe:

18.03.2015

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 919/2010
• VDSS sodba Pdp 946/2009
• VDSS sodba Pdp 897/2010