<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00024864
Vrsta:Članki
Datum objave:01.11.2018
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 3/2018, str. 41
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:prenehanje pravne osebe - postopek likvidacije - razlogi za začetek likvidacijskega postopka - redna likvidacija - prostovoljna likvidacija - izbris družbe iz sodnega registra - konstitutivnost vpisa v sodni register - zastopanje in predstavljanje družbe - likvidacijski upravitelj - imenovanje likvidacijskega upravitelja - poplačilo dolgov družbe - varstvo upnikov - prijava terjatve v likvidacijskem postopku - razdelitev premoženja - izbris zaradi zaključka likvidacije
Področje:KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - SODNI REGISTER - STATUSNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Avtor:Tadeja Zima Jenull

Besedilo

Redna likvidacija, začetek in zaključek, izbris iz sodnega registra (1)

Celotno besedilo

1 UVOD

Pravna oseba, to so gospodarska družba, zadruga, zavod (zasebni in javni), gospodarsko interesno združenje, gospodarska zbornica, javni sklad in socialno podjetje, lahko preneha zaradi različnih vzrokov, ki so podrobno navedeni v matičnih zakonih, ki določajo njihove statusno pravne značilnosti. Z nastopom razloga prenehanja pravna oseba še ne preneha, temveč je treba izvesti poseben likvidacijski postopek, v katerem se dokončajo vsa obstoječa pravna razmerja in razdeli premoženje. Temu je namenjen postopek likvidacije.

Pri tem, na kakšen način in po katerem postopku lahko navedene oblike organiziranja pravnih oseb prenehajo, je treba upoštevati vse posebnosti pravno organizacijskih oblik, ki so določene v matičnih zakonih. Za nekatere med njimi namreč njihovi matični zakoni določajo, da se v vseh primerih, ko nastopijo razlogi za prenehanje, izvede postopek likvidacije. Pri uporabi izraza likvidacija pogosto ni jasne zakonske razmejitve ali je treba izpeljati redno, to je prostovoljno, ali sodno likvidacijo. Predvsem to velja za zavode, zadruge, javne sklade, javne agencije in gospodarske zbornice. Jasno je, da je mogoče postopek redne likvidacije izpeljati za gospodarske družbe in gospodarsko interesno združenje, kar bo obravnavano v prispevku. Slednje velja tudi za družbe za upravljanje, investicijske družbe po Zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-3),2 upravljavca alternativnih investicijskih skladov, posebne investicijske sklade po Zakonu o upravljavcih alternativnih investicijskih skladov (ZUAIS).3 Pri tem je treba smiselno uporabiti določbe ZGD-1 o redni likvidaciji pravnoorganizacijske oblike, v kateri je organizirana pravna oseba v ZISDU-3 in ZUAIS, ter posebne določbe o postopku redne likvidacije v navedenih zakonih.4 V nadaljevanju prispevka bo opozorjeno še na dileme, ali je mogoče tudi za ostale navedene pravne osebe izpeljati smiselno enak postopek.

Svojo pravno sposobnost vsi navedeni subjekti, ki se ukvarjajo s pridobitno ali in tudi nepridobitno dejavnostjo, pridobijo z vpisom v sodni register. Pri pravnih osebah, navedenih v 3. členu Zakona o sodnem registru (ZSReg),5 je vpis v sodni register konstitutiven.

Treba je opozoriti, da kljub vpisu v sodni register vsi ti subjekti niso pravne osebe, kakor so na primer podružnice6 in skupnosti zavodov.7

V prispevku bo prikazan le postopek redne likvidacije kot način prenehanja pravnih oseb iz sodnega registra, ki so v praksi najpogostejše oblike pravnih oseb, ki svojo pravno sposobnost izgubijo z izbrisom iz sodnega registra. Opozorjeno bo tudi na posebnosti prenehanja posameznih pravnoorganizacijskih oblik.8

2 REDNA LIKVIDACIJA GOSPODARSKIH DRUŽB IN GOSPODARSKEGA INTERESNEGA ZDRUŽENJA

Najprej bo obravnavan postopek prenehanja delniške družbe, ker se ZGD-1 pri prenehanju drugih oblik gospodarskih družb in gospodarskega interesnega združenja praviloma sklicuje na uporabo pravil o delniški družbi (pri družbi z neomejeno odgovornostjo drugi odstavek 118. člena ZGD-1, pri družbi z omejeno odgovornostjo 522. člen ZGD-1, pri gospodarskem interesnem združenju tretji odstavek 576. člena ZGD-1).

2.1 Redna likvidacija delniške družbe

ZGD-1 določa pravila oziroma postopek redne likvidacije (v nadaljevanju: likvidacija), ki jo v delniški družbi izvede likvidacijski upravitelj, ki ga imenuje skupščina družbe.9

Razlogi za sprejetje sklepa o prenehanju družbe in začetku likvidacije so določeni v prvi in drugi alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1. Likvidacijo lahko družba izvede, če je pretekel čas, za katerega je bila ustanovljena, in na podlagi sklepa skupščine, ki določi razloge za svoje prenehanje. Za primer iz prve alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1 gre tedaj, ko je že v statutu družbe izrecno določeno, da je ustanovljena za določen čas. Potek časa je lahko v statutu določen koledarsko ali kako drugače, na primer z nastankom določenega pravnega dejstva. Družba lahko v statutu določi, da se ustanavlja le za izvedbo določenega projekta. To je lahko tisto pravno dejstvo, nastanek katerega je pomemben in je časovno določeno obdobje, v katerem družba lahko posluje. Z iztekom projekta niso več podani razlogi za nadaljnje poslovanje družbe, ki preneha po postopku likvidacije. Če razlog prenehanja družbe ni določen v statutu, se ta določi s sklepom skupščine.

2.1.1 Razlogi za prenehanje družbe

Če je bila družba ustanovljena za določen čas, lahko začnejo postopek za prenehanje organi družbe ali delničarji na skupščini. Materialna podlaga za odločanje o likvidaciji družbe je določena v statutu, v katerem so določena tudi merila za ugotavljanje časa prenehanja družbe. Odločitev o prenehanju družbe lahko sprejme kot organ družbe tudi uprava, nadzorni svet ali upravni odbor glede na določbe v statutu o tem, kateri med navedenimi organi družbe imajo pooblastila za sprejem sklepa o likvidaciji. Vendar pa v primerih iz prve in druge alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1 sprejme sklep o prenehanju in začetku likvidacije (sklep o likvidaciji) skupščina (prvi odstavek 403. člena ZGD-1).

Sklep skupščine o začetku likvidacije, ki je kot pravna podlaga za vložitev predloga za vpis začetka likvidacije (tretji odstavek 405. člena ZGD-1) naveden v 1. točki prvega odstavka 29. člena Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (uredba),10 je mogoče zato uporabiti v primeru likvidacije družbe, ki je začeta po prvi in drugi alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1.

Če organi družbe ne bi hoteli začeti postopka likvidacije po preteku časa, za katerega je bila družba ustanovljena, je mogoče začetek likvidacije zahtevati tudi s tožbo. Tožbo lahko proti družbi vloži vsak delničar. Tedaj mora sodišče pravnomočno odločiti o začetku postopka likvidacije in sodna odločba nadomesti voljo delničarjev za začetek postopka likvidacije. To pomeni, da mora predlagatelj, to je organ, ki je sprejel sklep o likvidaciji (tretji odstavek 405. člena ZGD-1), namesto sklepa skupščine predlogu po 1. točki prvega odstavka 29. člena uredbe priložiti pravnomočno sodbo (okrožnega) sodišča, s katero je bilo odločeno o začetku postopka likvidacije.

Družba, ki je bila ustanovljena za določen čas, lahko s sklepom o spremembi statuta nadaljuje poslovanje za nedoločen čas. O nadaljevanju poslovanja mora biti sprejet sklep v obliki spremembe statuta družbe. Če se družba odloči za spremembo poslovanja iz določenega v nedoločen čas, pa ni več mogoče uporabiti kot razlog za njeno prenehanje prve alineje prvega odstavka 402. člena ZGD-1, ki je izrecna podlaga le za prenehanje družbe, ki je ustanovljena za določen čas.

V drugi alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 je določena možnost prenehanja družbe s sklepom skupščine, kar pomeni, da delničarji na skupščini določijo razloge za prenehanje družbe. Skupščina torej sama določi svoje prenehanje. Pri tem gre za uresničitev pravice družbe do prenehanja. Za razliko od prenehanja družbe po prvi alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1, kjer je družba pravico do prenehanja že določila v statutu, v drugi alineji družba pravico do prenehanja z likvidacijo uresničuje s sklepom, ki ga lahko sprejme kadarkoli. Če družba preneha z voljo delničarjev, mora skupščina delničarjev sprejeti sklep s posebno, kvalificirano, najmanj tričetrtinsko večino zastopanega osnovnega kapitala. Vendar pa lahko statut določi tudi višjo večino in druge pogoje. Statut lahko določi, da je sklep o prenehanju mogoče sprejeti samo s soglasjem vseh delničarjev ali pa da je za veljavnost sklepa o prenehanju potrebno soglasje določenega odstotka delničarjev, ki so imetniki neglasovalnih delnic.

Sklep o prenehanju družbe po drugi alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 sprejme izključno skupščina. Ni dovoljeno, da bi se delničarji odrekli tej pravici in jo s statutom prenesli na primer na poslovodstvo. Kot je bilo že poudarjeno, mora biti sklep o prenehanju družbe sprejet z najmanj tričetrtinsko večino zastopanega osnovnega kapitala. Prenehanje družbe je tako kot ustanovitev družbe v pristojnosti delničarjev oziroma skupščine delničarjev. Pooblastilo skupščini, da odloča o prenehanju družbe, je kogentna norma. To pomeni, da se odločanje o prenehanju družbe s statutom ne more prenesti na noben drug organ družbe.

Vsebina sklepa skupščine o prenehanju družbe je odločitev skupščine, da družba preneha in preide v fazo likvidacije. Iz vsebine sklepa mora biti razvidna volja treh četrtin zastopanih delničarjev (ali višja, če je tako določeno v statutu), da družba preneha delovati in obstajati kot pravna oseba. Zakon ne predpisuje natančne vsebine takšnega sklepa. Sklep mora biti sprejet v notarski obliki (prvi odstavek 304. člena ZGD-1).11 Zapisnik skupščinskega sklepa je treba poslati tudi sodnemu registru (peti odstavek 304. člena ZGD-1).12

Sklep o prenehanju družbe in začetku likvidacije je enoten sklep in pomeni ugotovitev nastanka razloga za prenehanje in začetek postopka likvidacije. Skupščina sprejme sklep vedno, kadar gre za vzroke, ki se nanašajo na družbo ali ki jih ta lahko obvlada.

Če družba preneha z iztekom določenega časa, je v drugem odstavku 403. člena ZGD-1 določeno, da mora ta sklep skupščina sprejeti v tridesetih dneh po preteku v statutu določenega časa za prenehanje družbe. Sklep nima materialnopravne narave, ker je bil sklep o prenehanju dejansko sprejet s sprejemom statuta, v katerem je določba o delovanju družbe za določen čas.

2.1.2 Začetek postopka redne likvidacije

ZGD-1 v prvem odstavku 404. člena določa, da postopek likvidacije izvaja družba sama, kadar je družba tudi materialnopravno odločila, da preneha, bodisi tako, da je najprej v statutu opredelila delovanje družbe za določen čas, bodisi da je skupščina sprejela sklep o prenehanju družbe. V teh določbah se kažeta samostojnost družbe in avtonomija delničarjev, da odločajo o prenehanju družbe kot o pravici, ki izhaja iz upravljavskih upravičenj delničarjev.

Vsebina sklepa o likvidaciji je določena v 405. členu ZGD-1 in vsebuje naslednje obvezne podatke:

(1) firmo in sedež družbe, (2) organ, ki je sprejel sklep, (3) razlog za prenehanje, (4) rok za prijavo terjatev upnikov in delničarjev, ki imajo delnice na prinosnika; rok ne sme biti krajši od 30 dni od objave sklepa, ter (5) ime, priimek in prebivališče ali firmo in sedež likvidacijskega upravitelja. Po pravni naravi je sklep o likvidaciji meritorni (vsebinski) sklep, s katerim skupščina družbe odloči o obstoječem pravnem razmerju, to je o začetku likvidacijskega postopka za dokončno prenehanje družbe.

Po drugem odstavku 405. člena ZGD-1 sklep o likvidaciji lahko vsebuje tudi neobvezne podatke, na primer o posebnostih družbe v likvidaciji, o pravicah določenih upnikov, pravnem položaju določenega premoženja in podobno.

Zakon v tretjem odstavku 405. člena določa, da organ, ki je sprejel sklep o likvidaciji, ta sklep pošlje registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v register. V postopku likvidacije je to skupščina družbe. Menim pa, da je oseba, ki mora oziroma je upravičena na podlagi zakona po 24. členu ZSReg predlagati vpis začetka likvidacije po 29. členu uredbe v sodni register, likvidacijski upravitelj, ki je že določen v sklepu o likvidaciji, ali pa notar po drugem odstavku 24. člena ZSReg.

2.1.3 Postopek likvidacije

Po prvem odstavku 406. člena ZGD-1 se po vpisu sklepa o likvidaciji oziroma dosledneje začetku likvidacije lahko opravi postopek likvidacije. Likvidacija je postopek, v katerem se opravijo vsa dejanja za prenehanje družbe. Likvidacija družbe še ne pomeni uničenja podjetja. V likvidacijskem postopku se namreč podjetje kot funkcionalno organizirano premoženje, ki ga je družba prvotno uporabljala za svoje pridobitne cilje, proda po delih ali v celoti.

Družba je kot nosilec podjetništva le pojavna oblika podjetja. Podjetje se lahko v postopku likvidacije izroči enemu od delničarjev. Terminološko sicer zakon ne loči družbe od podjetja, vendar pa v likvidacijskem postopku ni nujno, da se podjetje kot organizirano premoženje in gospodarska enota popolnoma uniči. Po 413. členu ZGD-1 je namreč likvidacijski upravitelj upravičen nadaljevati dejavnost s sklepanjem novih poslov, vendar le s soglasjem organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji. Lahko se izkaže, da je začasno nadaljevanje dejavnosti koristno za delničarje, ker je zaradi razmer na trgu mogoče povečati premoženje družbe. Če družba nadaljuje dejavnost z obstoječimi posli, ni treba sprejemati nobenih sklepov. Če pa želi likvidacijski upravitelj sklepati nove posle, za njihovo pravno veljavnost potrebuje pozitivni sklep organa, ki je sprejel sklep o likvidaciji. V nasprotnem primeru je likvidacijski upravitelj za svoje ravnanje odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Temeljni pogoj za vodenje likvidacijskega postopka je zadostno premoženje družbe, ki mora zadoščati za poplačilo obveznosti družbe. Če likvidacijski upravitelj na podlagi prijavljenih terjatev ugotovi, da premoženje družbe ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov v celoti z zakonskimi obrestmi, mora v skladu s 414. členom ZGD-1 nemudoma ustaviti postopek likvidacije in vložiti predlog za začetek stečajnega postopka. V praksi likvidacijski upravitelj sprejme sklep o ustavitvi likvidacijskega postopka in hkrati vloži predlog za začetek stečajnega postopa po 232. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).13 Sklep o ustavitvi likvidacijskega postopka bi moral biti vpisan v registru po drugi alineji 12. točke 4. člena ZSReg v podatkovni sklop Razno po 37. členu Uredbe o sodnem registru (uredba SR).14

Obvezna oznaka v firmi družbe, in sicer takoj po vpisu začetka likvidacijskega postopka v register, je oznaka „v likvidaciji.“ Namen določbe 407. člena ZGD-1, ki določa obveznost označevanja firme družbe s pristavkom „v likvidaciji“, je jasno razlikovanje družbe, ki je v likvidacijskem postopku, od drugih družb, in sporočilo javnosti, da ima družba spremenjene cilje in da družbo vodijo drugi organi. To je potrebno zaradi varnosti pravnega prometa in spoštovanja načela resničnosti in stvarnosti firmskega prava.

Uporaba omenjenega dostavka naj bi udeležencem na trgu pokazala, da družba ne posluje pridobitno.

2.1.4 Likvidacijski upravitelj kot organ likvidacijskega postopka

Po določbi 408. člena ZGD-1 likvidacijo opravi likvidacijski upravitelj ali več likvidacijskih upraviteljev. Likvidacijski upravitelji so praviloma člani poslovodstva, če statut, skupščina ali sklep o likvidaciji ne določajo drugače. Na predlog nadzornega sveta, upravnega odbora ali delničarjev, ki predstavljajo eno dvajsetino osnovnega kapitala, iz utemeljenih razlogov likvidacijskega upravitelja imenuje sodišče. Za odločanje likvidacijskih upraviteljev se smiselno uporabljajo določbe tega zakona in statuta, ki veljajo za odločanje poslovodstva, če s sklepom o likvidaciji ni določeno drugače.

Likvidacijskega postopka ni mogoče izvesti brez imenovanja likvidacijskih upraviteljev. Imenovanje teh je sestavni del sklepa o prenehanju in začetku likvidacije. Obvezna sestavina sklepa o likvidaciji je: ime, priimek in prebivališče ali firma in sedež likvidacijskega upravitelja. Skupščina za likvidacijske upravitelje lahko imenuje vse člane dosedanjega poslovodstva ali le del članov. Načeloma naj se ne bi spreminjala identiteta članov poslovodstva, ki so še naprej odgovorni za vodenje družbe. Likvidacijski upravitelji morajo v okviru svojih pooblastil uresničevati cilj likvidacijskega postopka. Družba lahko že v statutu uredi imenovanje poslovodstva ali drugih oseb kot morebitnih likvidacijskih upraviteljev. Če likvidacijski upravitelji v statutu niso določeni, jih lahko s sklepom določi skupščina družbe.

Vpis sklepa o likvidaciji in imenovanju likvidacijskih upraviteljev v register je deklaratornega pomena. Ti prevzamejo svojo funkcijo na dan sprejetja sklepa o likvidaciji. Kot je bilo že poudarjeno, likvidacijski upravitelj predlaga vpis začetka likvidacije v register.

Tudi če so likvidacijski upravitelji že določeni s statutom, jih mora imenovati skupščina.

Vendar pa ni samo skupščina tista, ki lahko imenuje likvidacijskega upravitelja. Če del delničarjev, ki predstavlja dvajsetino osnovnega kapitala, nadzorni svet ali upravni odbor meni, da bi bil likvidacijski upravitelj, ki bi ga imenovala skupščina, škodljiv ali da obstajajo drugi utemeljeni razlogi (na primer pravno nedopustno ravnanje poslovodje, ki mu je mogoče očitati škodljivo vodenje poslov), lahko sodišču predlagajo, da v nepravdnem postopku po tretji alineji prvega odstavka 50. člena ZGD-1 imenuje likvidacijskega upravitelja. Omenjeno zakonsko določilo glede zastopanja kapitala za vložitev predloga je prisilne narave in ga s statutom ne bi bilo mogoče zmanjšati ali povečati.

Če bi bil likvidacijski upravitelj določen v nepravdnem postopku, bi moralo biti njegovo imenovanje sodno določeno pred sprejetjem sklepa o prenehanju, ker so ime, priimek in prebivališče (ali firma in sedež) likvidacijskega upravitelja sestavina sklepa o likvidaciji družbe.

Če je imenovanih več likvidacijskih upraviteljev, sprejemajo odločitve v postopku enako kot poslovodstvo. To pomeni, da ima vsak od njih en glas in odločitve sprejemajo soglasno, razen če statut ne določa drugačnega načina odločanja.

Po 409. členu ZGD-1 se za likvidacijskega upravitelja lahko določi tudi pravna oseba (likvidacijsko podjetje). Praviloma je izključna ali dodatna dejavnost pravnih oseb (osebnih ali kapitalskih družb) vodenje likvidacijskih postopkov. Podlaga za vodenje likvidacijskega postopka je podjetniška pogodba. V teoriji je zastopano stališče, da je kot likvidacijski upravitelj lahko določen tudi samostojni podjetnik. Podjetnik posameznik opravlja posle likvidacijskega upravitelja na podlagi podjemne pogodbe. To delo pomeni opravljanje gospodarske dejavnosti.15

Po 410. členu ZGD-1 mora likvidacijski upravitelj pisno izjaviti, da bo vestno in pošteno opravljal vse naloge v zvezi z likvidacijo. Delo likvidacijskega upravitelja je odgovorno in morebitne napake imajo lahko hude posledice za vse udeležence v postopku. Z zakonom ni predvidena notarska ali sodna overitev podpisa. Izjava je tudi pisno soglasje likvidacijskega upravitelja, da prevzema to funkcijo. Sicer izjava ni pogoj za vpis začetka likvidacije v register, vendar je največkrat priložena sklepu skupščine o likvidaciji družbe.

Po 411. členu ZGD-1 lahko organ, ki je imenoval likvidacijskega upravitelja, tega kadarkoli in brez obrazložitve razreši.

Pravica do razrešitve likvidacijskega upravitelja je v izključni pristojnosti tistega, ki ga je imenoval. Skupščina torej ne more razrešiti likvidacijskega upravitelja, ki ga je imenovalo sodišče, in obratno.

Organ, ki je imenoval likvidacijskega upravitelja, tega razreši s sklepom o razrešitvi. Tak sklep mora biti zapisniško ugotovljen in notarsko overjen. Z dnem sprejema skupščinskega sklepa likvidacijskemu upravitelju njegova funkcija preneha, če je bil navzoč na skupščini. V praksi je v istem sklepu razrešen dotedanji likvidacijski upravitelj in imenovan novi. Zakon ne pozna institucije vršilca dolžnosti likvidacijskega upravitelja. Tudi če je likvidacijski upravitelj imenovan za začasnega likvidacijskega upravitelja, je imenovan z vsemi pooblastili.

Vpis razrešitve likvidacijskega upravitelja v registru je deklaratornega pomena. Tako kot velja za poslovodstvo, je tudi likvidacijskega upravitelja mogoče razrešiti brez obrazložitve. Če je likvidacijski upravitelj imenovan za določen čas, je razrešen s potekom časa, za katerega je bil imenovan. Skupščina ne sprejme sklepa o njegovi razrešitvi. Pri začasnem imenovanju pa je likvidacijski upravitelj razrešen z imenovanjem novega. Ne bi pa bilo dopustno, če bi bila razrešitev likvidacijskega upravitelja neutemeljena in bi mu nastala škoda. V pogodbi o vodenju likvidacijskega postopka je zato treba določiti pravne posledice takšne razrešitve.

2.1.5 Pooblastila likvidacijskega upravitelja

Vodenje likvidacijskega postopka je podjetniška naloga. Zakonodajalec se je z nomotehničnega vidika odločil 412. člen ZGD-1 nasloviti pooblastila likvidacijskega upravitelja. Ta po vsebini pravzaprav določa vsa opravila, ki jih mora likvidacijski upravitelj opraviti za uspešno izvedbo likvidacijskega postopka.

2.1.5.1 Zastopanje in predstavljanje družbe

Vrsta pooblastil likvidacijskega upravitelja se prekriva s pooblastili poslovodstva družbe. Njegov položaj je delno primerljiv tudi s položajem stečajnega upravitelja, čeprav gre za drugačen način prenehanja družbe v likvidacijskem postopku.

Likvidacijski upravitelj zastopa in predstavlja družbo. Gre za originarno zakonsko pooblastilo na podlagi prve alineje 412. člena ZGD-1. Zastopanje in predstavljanje je neomejeno, če v statutu ali sklepu o likvidaciji ni določeno drugače. Likvidacijski upravitelj lahko prenese del svojih pooblastil na svoje pooblaščence. Lahko imenuje tudi prokurista. Seveda likvidacijski upravitelj zastopa in predstavlja družbo tudi pred sodiščem in drugimi državnimi organi.

2.1.5.2 Sestava začetne likvidacijske bilance

Ena od začetnih nalog likvidacijskega upravitelja, ki je tudi podlaga za nadaljnje delo, je sestava začetne likvidacijske bilance. Ta naloga ima tudi javnopravne značilnosti, saj se z likvidacijsko bilanco ne varujejo samo interesi delničarjev in upnikov, temveč tudi javni interesi. Začetna likvidacijska bilanca mora izkazovati podatke o sredstvih in obveznosti do virov sredstev ob začetku likvidacije. Zakon pa ne določa, da bi se podatki iz začetne likvidacijske bilance objavljali ali dostavljali organizaciji, pooblaščeni za obdelovanje in objavljanje podatkov, kakor velja za letna poročila po 58. členu ZGD-1.

Začetna likvidacijska bilanca mora pokazati, s kakšnim premoženjem razpolaga družba in kakšne obveznosti ima. Začetna likvidacijska bilanca naj bi pokazala realno vrednost premoženja, to je vrednost celotne aktive, vključno s tihimi rezervami. Bilanca je podlaga za likvidacijski načrt,16 ki ga zakon sicer ne predvideva, vendar ga likvidacijski upravitelji dejansko izdelujejo, da bi zagotovili uspešno in organizirano izvedbo likvidacije.

2.1.5.3 Končanje začetih poslov

Ena bistvenih nalog likvidacijskega upravitelja je končati začete posle. Začetek likvidacijskega postopka namreč ne vpliva na obstoječa pravna razmerja. To pomeni, da družba v likvidaciji nadaljuje delo, vendar le s ciljem, da se posli končajo. V zvezi z dokončanjem poslov lahko likvidacijski upravitelj sklepa tudi nova pravna razmerja. Pri izpolnjevanju vseh svojih dolžnosti mora likvidacijski upravitelj ravnati kot dober gospodarstvenik.

2.1.5.4 Poplačilo terjatev upnikom

Upniki morajo biti v likvidacijskem postopku v celoti poplačani. Likvidacijski upravitelj mora plačati terjatve upnikom takoj, ko dospejo v plačilo. Določene terjatve upnikov so morda tudi sporne. Zato likvidacijski upravitelj lahko v okviru svojih pooblastil toži, sklepa poravnave, da zavarovanje za določene terjatve upnikov.

2.1.5.5 Objava poziva upnikom, naj likvidacijskemu upravitelju prijavijo svoje terjatve v roku, ki ne sme biti krajši od 30 dni od dneva objave

Poziv upnikom, da prijavijo svoje terjatve v navedenem roku, ni del sklepa o likvidaciji, ki ga objavi sodišče prek AJPESA v skladu z 11. členom ZGD-1. Likvidacijski upravitelj mora prek AJPESA in običajno tudi v drugih elektronskih medijih objaviti poseben poziv upnikom, da mu v določenem roku prijavijo svoje terjatve. Likvidacijski upravitelj si mora namreč prizadevati, da na kar najboljši način seznani upnike s pozivom, da pravočasno prijavijo svoje terjatve. Terjatve se prijavljajo likvidacijskemu upravitelju, in ne družbi. Rok za prijavo terjatev upnikov teče od objave na AJPESU, na kar mora likvidacijski upravitelj opozoriti upnike, kadar poziv objavi tudi v drugih medijih. Zamuda roka sicer ne vpliva na prenehanje zahteve za poplačilo upnikove terjatve, vendar pa vpliva na morebitno odškodninsko odgovornost likvidacijskega upravitelja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

2.1.5.6 Izterjava terjatev družbe

Začetek likvidacijskega postopka ne vpliva na zapadlost terjatev, ki jih ima družba v likvidaciji do svojih dolžnikov. Pri izterjavi terjatev do dolžnikov likvidacijski upravitelj unovči vsa sredstva zavarovanja in izterja vse terjatve, ki imajo premoženjsko vrednost. Če ima družba terjatve do svojih delničarjev, jih mora likvidacijski upravitelj prav tako izterjati. Vendar pa likvidacijski upravitelj ne sme od delničarjev terjati dodatnih vplačil, razen če bi bilo to nujno zaradi izvedbe likvidacijskega postopka in je bil o tem skupščina sprejela ustrezen sklep.

2.1.5.7 Unovčenje likvidacijske mase, če je to potrebno za poplačilo upnikov

Zakon določa obveznost likvidacijskega upravitelja, da unovči toliko likvidacijske mase, kolikor je treba za poplačilo upnikov, če terjatve ne more poplačati na drug način. Glede načina unovčevanja likvidacijske mase lahko skupščina v sklepu določi način prodaje, lahko pa tudi pooblasti določen organ, ki daje navodila likvidacijskemu upravitelju ali da soglasje za določen način prodaje. Likvidacijski upravitelj lahko namreč uporabi vse načine prodaje, to je javne dražbe, zbiranje ponudb in sklepanje neposrednih pogodb, vse s ciljem doseči najvišjo možno ceno glede na tržne razmere.

Unovčevanje likvidacijske mase lahko poteka po delih ali se proda celotno premoženje družbe oziroma podjetje. Sredstva od unovčenja premoženja družbe v likvidaciji gredo v likvidacijsko maso, ki je namenjena za poplačilo upnikov in razdelitev med delničarje ter za plačilo stroškov likvidacijskega postopka.

2.1.5.8 Priprava predloga poročila o poteku likvidacijskega postopka in razdelitvi premoženja

Priprava predlogov poročila o poteku likvidacijskega postopka in razdelitve premoženja sta bistveni dejanji likvidacijskega upravitelja. Skupščina mora sprejeti predlog poročila likvidacijskega upravitelja in predlog za razdelitev premoženja. Sodišče, ki v registrskem postopku opravlja kontrolno vlogo in odloča o izbrisu družbe iz sodnega registra zaradi končane likvidacije po 30. členu uredbe, mora opraviti materialnopravni preizkus predloga za izbris po 4. točki prvega odstavka 34. člena ZSReg.

Poročilo o poteku likvidacijskega postopka je vsebinsko povezano s predlogom o razdelitvi premoženja. Poročilo vsebuje zlasti podatke o načinu dokončanja začetih poslov, vrsti in načinu poplačila terjatev upnikom, izterjavi terjatev družbe in načinu unovčenja likvidacijske mase ter sredstvih, ki so bila dosežena z unovčenjem.

V predlogu so podatki o vseh delničarjih po razredih ter o načinu razdelitve in višini vrednosti premoženja, ki pripada posameznemu delničarju.

Predlog za razdelitev premoženja pa je poseben akt, v katerem upravitelj na podlagi rezultatov svojega dela predlaga, kako bi dosegli temeljna cilja likvidacijskega postopka, ki sta poplačilo vseh upnikov in izbris subjekta vpisa iz sodnega registra. Predlog razdelitve premoženja pomeni, da so vsa pravna razmerja v družbi razrešena tako proti upnikom kakor tudi delavcem in družbi ter da obstajajo samo še razmerja med delničarji. Pri izdelavi predloga razdelitve premoženja mora likvidacijski upravitelj upoštevati vsa morebitna določila statuta in sklep skupščine o načinu razdelitve.

Predloga poročila o poteku likvidacijskega postopka in razdelitve premoženja sta sicer lahko formalno sestavljena v enem aktu, vendar gre vsebinsko za dve različni zadevi.

2.1.5.9 Predlog za izbris družbe iz registra

Izbris družbe iz registra se predlaga po dokončanju likvidacijskega postopka in prenehanju družbe. Določba devete alineje 412. člena ZGD-1 je povezana z drugim odstavkom 418. člena ZGD-1 in vsebino predloga za izbris družbe iz registra. V postopku vpisa zaključka likvidacije je treba uporabiti 30. člen uredbe. Pravno je vpis izbrisa družbe iz registra konstitutivnega pomena. Družba preneha kot pravna oseba šele z izbrisom družbe iz registra.

2.1.5.10 Druge naloge v zvezi z likvidacijo, določene v zakonu, statutu ali sklepu o likvidaciji družbe

Likvidacijski upravitelj mora o svojem delu sproti obveščati delničarje, zlasti pa nadzorni svet, če je ta oblikovan pri dvotirnem upravljanju delniške družbe. Nadzorni svet je namreč lahko določen za spremljanje dela likvidacijskega upravitelja in dajanje navodil.

Zlasti pa mora urediti vsa pravna razmerja z delavci v družbi oziroma glede prenehanja delovnega razmerja. Sklep o likvidaciji namreč ne pomeni samodejnega prenehanja delovnega razmerja.

2.1.6 Poročilo likvidacijskega upravitelja o poteku postopka in razdelitev premoženja

Po 415. členu ZGD-1 po plačilu dolgov družbe likvidacijski upravitelj pripravi poročilo o poteku likvidacije in predlog za razdelitev premoženja, če v sklepu o likvidaciji ni določeno drugače. Navedena določba je po svoji pravni naravi napotitvena. Oba akta, ki sta med seboj vsebinsko povezana, likvidacijski upravitelj pripravi za skupščino. Po prvem odstavku 416. člena ZGD-1 o predlogu poročila o poteku likvidacijskega postopka in predlogu za razdelitev premoženja sklepa organ, ki je sprejel sklep o likvidaciji, če v njem ni določeno drugače. To je praviloma skupščina.

2.1.6.1 Poročilo o poteku postopka

Namen poročila o poteku postopka (v nadaljevanju: poročilo) je seznaniti skupščino o pravno pomembnih dejstvih likvidacijskega postopa, kot sta višina vrednosti premoženja in višina terjatev upnikov. V poročilu likvidacijski upravitelj opiše vse, kar je opravil, ter navede težave in vprašanja, na katera je moral odgovoriti. Zlasti pa likvidacijski upravitelj v poročilu analizira stroške likvidacijskega postopka, med drugim kritje njegovih stroškov in plačilo akontacij njegove nagrade.

V poročilu opiše način izterjave terjatev družbe in plačilo terjatev upnikom, potek nadaljevanja dejavnosti in možnosti za razdelitev premoženja.

Poročilo ima sestavine letnega poročila, ki ga poda poslovodstvo ob koncu poslovnega leta. Poročilo pomeni razreševanje mandatnega razmerja med skupščino in likvidacijskim upraviteljem in je podlaga za razrešitev likvidacijskega upravitelja. S poročilom se razrešijo odnosi med družbo in likvidacijskim upraviteljem. Likvidacijski upravitelj je namreč odgovoren za strokovno in pošteno vodenje likvidacijskega postopka.

Poročilo o poteku likvidacijskega postopka je listina, ki jo je treba priložiti predlogu za vpis zaključka redne likvidacije in izbris iz registra (drugi odstavek 30. člena uredbe). V sodni praksi je bilo glede vsebine poročila oblikovano naslednje stališče:

Poročilo o poteku likvidacijskega postopka pripravi likvidacijski upravitelj po poplačilu dolgov družbe (415. člen ZGD-1). Iz poročila pa je razvidno, da dolžnik svojega dolga do upnika v likvidacijskem postopku še ni poplačal (ker nima več premoženja). Ali je izjavo likvidacijske upraviteljice, da je upniku predlagala prevzem obveznosti s strani zastavitelja, sodišče prve stopnje štelo kot relevantno za zaključek, da je upnik privolil v prevzem dolga (427. člen Obligacijskega zakonika, OZ),17 iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno. Sodišče prve stopnje pa bi glede navedb v poročilu o neplačanem dolgu do upnika moralo presojati in o tem navesti razloge, ali predlagani način poravnave upnikove terjatve izpolnjuje materialnopravne predpostavke, ki jih za izbris subjekta po zaključku prostovoljne likvidacije določa zakon (4. točka prvega odstavka 34. člena ZSReg).“18

Likvidacijski upravitelj mora razrešiti tudi vsa razmerja z upniki. Če iz vsebine poročila izhaja, da likvidacijski upravitelj vseh razmerij z upniki ni razrešil, ni podana pravna podlaga za izbris družbe iz registra. To pomeni, da družbe ni mogoče izbrisati iz sodnega registra. O tem je bilo v sodni praksi oblikovano naslednje stališče:

V končnem poročilu o poteku likvidacijskega postopka in predlogu za razdelitev premoženja, september 2017 (A1) je v točki 1.2.3 (izterjave terjatev in poplačilo obveznosti subjekta vpisa) upravitelj navedel, da nezaključeni zadevi ostajata dve reklamaciji do dobavitelja S., d. o. o. (upnik), in sicer (1) prva reklamacija se nanaša na njihov račun št. 1720101001645 v vrednosti 44.760,79 EUR oziroma 54.608,16 EUR z DDV. Gre za plošče vrste jekla P600HT, dimenzija 9,5 x 2.000 x 5850MM, količina 27 komadov. Razlog za reklamacijo je pokanje plošč pri končnem uporabniku Ultimate iz UAE. (2) Druga reklamacija (št. reklamacije 049P-PROTAC 600) se nanaša na njihov račun št. 16201011017772 v vrednosti 1.557,60 EUR oziroma 1.900,27 EUR z DDV. Gre za en kos pločevine 9,5 x 1500 x 606.000 MM, vrste jekla P60DHT. Izterjava terjatev iz naslova reklamacij do tega trenutka ni bila mogoča, zaradi neodzivnosti dobavitelja S. Kljub urgenci se stvari niso premaknile iz mrtve točke.“19

2.1.6.2 Razdelitev premoženja

Prva faza razdelitve premoženja je sestava predloga za razdelitev premoženja, ki je rezultat postopkov, ki jih je likvidacijski upravitelj opravil in opisal v poročilu. Predlog za razdelitev premoženja je namenjen informaciji in odločitvi o razdelitvi preostalega premoženja med delničarje. Pravno ta predlog pomeni oblikovanje volje delničarjev, ki bistveno vpliva na razmerje med delničarji v družbi. Predlog za razdelitev premoženja zadeva posamezne delničarje. Ker določbe o obravnavanju predloga za razdelitev premoženja niso prisilne narave, lahko ta predlog obravnava tudi drug organ, ne nujno skupščina družbe, ampak na primer nadzorni svet družbe. Po prvem odstavku 417. člena ZGD-1 na podlagi sklepa o razdelitvi premoženja likvidacijski upravitelj razdeli premoženje v 30 dneh. Pri tem je zaradi varstva upnikov treba upoštevati določbo prvega odstavka 421. člena ZGD-1, da premoženja ni mogoče razdeliti med delničarje pred potekom šestih mesecev od zadnje objave po 405. členu tega zakona. Zakonski šestmesečni rok iz prvega odstavka 421. člena ZGD-1 ni v nasprotju s prvim odstavkom 417. člena ZGD-1, ki določa tridesetdnevni rok za razdelitev premoženja po sprejetju sklepa o razdelitvi. Tudi če bi bil likvidacijski postopek končan prej kot v šestih mesecih in bi tudi skupščina sprejela sklep o razdelitvi, pred potekom šestmesečnega roka od zadnje objave sklepa o likvidaciji premoženja ne bi bilo mogoče razdeliti med delničarje. Pri odločanju o predlogu za vpis zaključka redne likvidacije mora registrsko sodišče v okviru materialnopravne presoje utemeljenosti predloga po 4. točki prvega odstavka 34. člena ZSReg paziti na pravilno uporabo navedenih materialnopravnih določb ZGD-1.

Po prvem odstavku 418. člena ZGD-1 se po poplačilu vseh obveznosti družbe, kamor spada tudi nagrada likvidacijskemu upravitelju po 423. členu ZGD-1, preostalo premoženje razdeli med delničarje sorazmerno z njihovimi deleži. Še nevplačane deleže je treba pred razdelitvijo vplačati v skladu s statutom.

Po drugem odstavku 418. člena ZGD-1 po končani razdelitvi likvidacijski upravitelj izroči registrskemu organu na skupščini sprejeto poročilo o poteku likvidacijskega postopka in sklep skupščine o razdelitvi premoženja, izjavi, da je vse premoženje razdeljeno v skladu s sklepom o razdelitvi, in predlaga izbris družbe iz registra.

Razdelitev premoženja med delničarje je dejanje v zadnji fazi likvidacijskega postopka. Premoženje družbe se razdeli med delničarje praviloma v denarju. Da lahko likvidacijski upravitelj začne postopek razdelitve premoženja med delničarje, morajo torej biti po materialnem pravu izpolnjeni štirje pogoji: (1) poplačane morajo biti vse obveznosti družbe oziroma je likvidacijski upravitelj zagotovil ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele, in znanih terjatev, ki jih upnik ni prijavil; (2) sprejet mora biti sklep o razdelitvi premoženja, zoper katerega ni vložena izpodbojna tožba, če je sklep sprejela skupščina: (3) delničarji so vplačali morebitne nevplačane deleže v likvidacijsko maso in (4) je poteklo najmanj šest mesecev od objave sklepa o likvidaciji in poziva upnikom, da prijavijo terjatve, in delničarjem, ki imajo delnice na prinosnika, da se prijavijo.

Registrsko sodišče pri odločanju o predlogu za vpis zaključka redne likvidacije po materialnem pravu preizkusi, ali so izpolnjeni materialnopravni pogoji, ki jih za vpis zaključka redne likvidacije po 30. členu uredbe določa drugi odstavek 418. člena ZGD-1. Zato mora likvidacijski upravitelj izvesti vsa opravila pred vložitvijo predloga za izbris družbe iz registra. Po izbrisu družbe iz registra namreč po prvem odstavku 419. člena ZGD-1 ni mogoče izpodbijati dejanj likvidacijskega upravitelja, lahko pa se od njega zahteva povrnitev škode. Zakon zagotavlja pravno varnost vseh pravic in obveznosti ter dokončnost vseh dejanj, ki so bila opravljena do izbrisa družbe iz registra.

V drugem odstavku 418. člena ZGD-1 je določeno, da po končani razdelitvi likvidacijski upravitelj „izroči registrskemu organu“ na skupščini sprejeto poročilo o poteku likvidacijskega postopka in sklep skupščine o razdelitvi premoženja, izjavi, da je vse premoženje razdeljeno v skladu s sklepom o razdelitvi, in predlaga izbris družbe iz registra.

Besedilo „izroči registrskemu organu,“ ki nomotehnično ni dosledno, je treba razumeti kot obveznost likvidacijskega upravitelja, da vloži predlog za izbris družbe v likvidaciji iz registra tako, kakor je določeno v drugem odstavku 30. člena uredbe. Priloge predloga za vpis zaključka redne likvidacije so: (1) na skupščini sprejeto poročilo o poteku likvidacijskega postopka, (2) sklep skupščine o razdelitvi premoženja, (3) izjava likvidacijskega upravitelja, da je premoženje razdeljeno v skladu s sklepom skupščine.

Pri delničarjih, ki so imetniki imenskih delnic in so vpisani v delniško knjigo, likvidacijski upravitelj preveri stanje na dan pravnomočnosti sklepa o razdelitvi. Delitev premoženja med delničarje na prinosnika je povezano z izročitvijo delnice na prinosnika likvidacijskemu upravitelju. Lastne delnice v razdelitvi premoženja ne sodelujejo.20

V register se mora po 2. točki prvega odstavka 30. člena uredbe vpisati tudi podatek o tem, pri kom se hranijo poslovne knjige, knjigovodska dokumentacija in dokumentacija o likvidacijskem postopku. Pravna podlaga je določena v 424. členu ZGD-1 in je zadnje dejanje likvidacijskega upravitelja v zvezi z likvidacijskim postopkom.

2.1.7 Odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja

Po drugem odstavku 419. člena ZGD-1 je likvidacijski upravitelj odgovoren za škodo, ki jo je med likvidacijskim postopkom povzročil upniku, do vrednosti petkratnega plačila, ki ga je prejel za svoje delo. Če to ne zadošča za poplačilo škode, so solidarno odgovorni vsi delničarji do višine izplačanih deležev iz likvidacijske mase. Ne šteje se za škodo, če upnik ni dobil poplačila svoje terjatve zato, ker je ni pravočasno prijavil, likvidacijskemu upravitelju pa ni bila niti ni mogla biti znana. V navedenem drugem odstavku 419. člena ZGD-1 je določena odškodninska odgovornost likvidacijskega upravitelja za škodo, ki jo povzroči kot organ družbe.21 V tretjem odstavku 419. člena ZGD-1 so določbe o odškodninski odgovornosti likvidacijskega upravitelja do delničarjev. Ta določa, da se določbe prejšnjega (to je drugega) odstavka ne uporabljajo za škodo, ki jo je likvidacijski upravitelj povzročil delničarjem. Za tako škodo je odgovoren likvidacijski upravitelj po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. V okviru mandatnega razmerja z družbo, ki ga ima upravitelj z izdajo sklepa skupščine o njegovem imenovanju za likvidacijskega upravitelja, mora paziti na interese delničarjev (prvi odstavek 768. člena OZ).

Stroge zakonske določbe o odškodninski odgovornosti likvidacijskega upravitelja so delno omiljene s kratkimi zastaralnimi roki za uveljavitev škode. Po četrtem odstavku 419. člena ZGD-1 namreč odškodninska terjatev proti likvidacijskemu upravitelju zastara v enem letu od dneva izbrisa družbe iz registra.

2.1.8 Varstvo upnikov

V določbi drugega odstavka 421. člena ZGD-1 je urejen položaj, ko mora likvidacijski upravitelj zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele, in znanih terjatev, ki jih upnik ni prijavil.

Treba je poudariti, da ne gre za sporne terjatve, ampak tiste, katerih temelj in višina nista sporna. Za plačilo teh terjatev pa ni izpolnjen le materialno pravni pogoj, tj. zapadlost terjatve ali prijava znanih terjatev. Ustreznega zavarovanja pa ni treba dati za neznane terjatve, če jih upnik ni prijavil ali pa jih je prijavil po izteku roka za prijavo terjatev.

Likvidacijskemu upravitelju tudi ni treba dati zavarovanja za sporne terjatve. Vendar mora biti iz vsebine končnega poročila o poteku likvidacijskega postopka jasno, da je upravitelj razrešil vsa sporna razmerja z upnikom.22

2.1.9 Nadaljevanje družbe

V sodni praksi nadaljevanja družbe po sprejetju sklepa o likvidaciji nisem našla. Zato je le na kratko obravnavana možnost nadaljevanja družbe.

Po prvem odstavku 422. člena ZGD-1 velja, da lahko skupščina v primeru, če je bil sprejet sklep o likvidaciji iz razlogov iz prve ali druge alineje prvega odstavka 402. člena tega zakona, pred začetkom delitve premoženja med delničarje z najmanj tričetrtinsko večino zastopanega osnovnega kapitala odloči, da družba deluje dalje. Po drugem odstavku 422. člena ZGD-1 mora likvidacijski upravitelj v takšnem primeru predlagati registru izbris vpisa začetka likvidacije in predlogu priložiti sklep skupščine.

Od dneva sprejetja sklepa o likvidaciji do izdelave in sprejetja predloga za razdelitev premoženja se lahko bistveno spremenijo okoliščine, zaradi katerih je prišlo do likvidacije družbe. Zato zakon omogoča, da skupščina družbe pred delitvijo premoženja med delničarje sprejme sklep o nadaljevanju družbe.

V 31. členu uredbe je določeno, da je treba s predlogom za izbris vpisa začetka likvidacije (drugi odstavek 422. člena ZGD-1) zahtevati, da se v sodni register vpiše:

(1) sklep skupščine o nadaljevanju družbe, (2) sprememba firme družbe zaradi izbrisa vpisa začetka redne likvidacije, (3) sprememba vrste zastopnika (likvidator ali likvidacijski upravitelj) in morebitna sprememba oseb, pooblaščenih za zastopanje.

Predlogu za izbris vpisa začetka likvidacije je treba priložiti sklep skupščine o nadaljevanju družbe.

2.2 Smiselna uporaba določb ZGD-1 o likvidaciji delniške družbe za druge oblike gospodarskih družb in GIZ

Postopek prenehanja družbe z omejeno odgovornostjo je skoraj enak kot pri delniški družbi. Zato se po 522. členu ZGD-1 za postopek likvidacije smiselno uporabljajo določbe tega zakona o delniški družbi. Pri smiselni uporabi določb zakona je treba biti še zlasti previden. Pri smiselni uporabi določb, ki veljajo za eno obliko družbe, v konkretnem primeru za likvidacijo delniške družbe, ki jih je treba uporabiti za drugo obliko družbe, je treba vedno upoštevati značilnosti posamezne oblike družbe.

V nadaljevanju na kratko povzemam določbe 521. člena ZGD-1, ki določajo razloge za prenehanje družbe z omejeno odgovornostjo po postopku likvidacije.

Enako velja tudi za smiselno uporabo določb o delniški družbi za likvidacijo družbe z neomejeno odgovornostjo kot osebno družbo po drugem odstavku 118. člena ZGD-1. Vendar je treba poudariti, da so za družbo z neomejeno odgovornostjo razlogi za njeno prenehanje po 105. členu ZGD-1 in postopek likvidacije izčrpno urejeni v 5. oddelku od 118. do 132. člena ZGD-1.

Za prenehanje in likvidacijo gospodarskega interesnega združenja se prav tako po tretjem odstavku 576. člena ZGD-1 smiselno uporabljajo določbe o delniški družbi.

2.2.1 Redna likvidacija družbe z omejeno odgovornostjo

Po prvi in drugi alineji prvega odstavka 521. člena ZGD-1 družba preneha: (1) ko preteče čas, za katerega je ustanovljena, (2) če tako sklenejo družbeniki z vsaj tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov; družbena pogodba lahko določi višjo večino.

Po stališču teorije je likvidacijo treba primarno razumeti kot vrsto postopka, ki se izvede tedaj, kadar člane pravne osebe k sprejemu odločitve o prenehanju vodi interes razvezati družbeno razmerje z namenom poseči po premoženju, ki je do nastopa razloga za prenehanje pravno pripadlo pravni osebi, in na ta način pridobiti (stvarne) pravice na dotlej njej pripadajočem premoženju. Ker pa se v pravni osebi ne prepletajo le interesi njenih članov, ampak tudi interesi tretjih, smejo po tem premoženju kot celoti poseči in si ga razdeliti le pod pogojem, da pred tem pravno osebo „razpustijo“ in na ta način ustvarijo pogoje za razdelitev premoženja. Pri tem pa je bistveno, da morajo biti še pred tem, ko člani pravne osebe karkoli prejmejo iz naslova udeležbe pri delitvi likvidacijskega izkupička, v celoti uresničeni interesi upnikov oziroma oseb, ki nimajo statusa osebne strukture pravne osebe. Interes upnikov pravo varuje predvsem z določbami pravil o likvidaciji, po katerih morajo biti terjatve upnikov v celoti poplačane oziroma mora biti zanje zagotovljeno ustrezno zavarovanje (smiselna uporaba drugega odstavka 421. člena ZGD-1).23

Posebnosti, na katere bi bilo treba opozoriti pri likvidaciji družbe z omejeno odgovornostjo v primerjavi z likvidacijo delniške družbe, nisem našla.

Po 50. členu uredbe se za predloge vpisov pri redni (prostovoljni) likvidaciji družbe z omejeno odgovornostjo smiselno uporabljajo določbe Uredbe o delniški družbi, to je 29. do 32. člen uredbe.

2.2.2 Redna likvidacija družbe z neomejeno odgovornostjo

Likvidacija družbe se po prvem odstavku 118. člena ZGD-1 opravi v vseh primerih iz 105. člena tega zakona, razen v primeru iz tretje alineje, tj. ko so podani razlogi za stečaj družbe. Razlogi za prenehanje družbe z likvidacijo, določeni v 105. členu ZGD-1, so:

1. potek časa, za katerega je bila ustanovljena;
2. sklep družbenikov;
3. smrt ali prenehanje družbenika, če družbena pogodba ne določa drugače;
4. odpoved;
5. sodna odločba;
6. zmanjšanje števila družbenikov pod dva, razen v primeru iz 115. člena tega zakona;
7. drugi razlogi v skladu z zakonom.

Pri likvidaciji te družbe je glede na osebno jamstvo družbenikov treba poudariti močno izraženo osebno naravo.

Imenovanje likvidacijskih upraviteljev je določeno v 119. členu ZGD-1. Likvidatorji so praviloma vsi družbeniki, ki nastopijo namesto prejšnjih poslovodij in zastopnikov. Tudi če so posle družbe vodili samo nekateri družbeniki, kot likvidatorji nastopijo praviloma vsi družbeniki. V primeru smrti družbenika kot likvidatorji nastopijo njegovi dediči. Družbeniki pa lahko za likvidatorje sporazumno imenujejo druge osebe, ki niso družbeniki, ali pa jih določi sodišče.

Likvidacijske upravitelje lahko po prvem odstavku 120. člena ZGD-1 družbeniki odpokličejo, po drugem odstavku 120. člena ZGD-1 jih lahko odpokliče sodišče, in sicer samo tiste, ki jih je sámo imenovalo.

Naloga likvidacijskega upravitelja se ne razlikuje od naloge likvidacijskega upravitelja pri likvidaciji delniške družbe. Ker naloge likvidacijskega upravitelja praviloma opravljajo vsi družbeniki, za sklepanje novih poslov zaradi dokončanja nedokončanih poslov ne potrebujejo sklepa posebnega organa, ker so organ že oni sami.

Likvidatorji lahko načeloma poslujejo le skupno. Če naj posamezni likvidatorji nastopajo drugače, je treba to posebno pooblastilo likvidatorja vpisati v registru. Ne glede na to pa morajo biti imena vseh likvidatorjev vpisana v registru.

Po 125. členu ZGD-1 so omejitve pooblastil likvidacijskim upraviteljem proti tretjim osebam brez pravnega učinka. Za razliko od likvidacijskega upravitelja v delniški družbi likvidacijski upravitelj družbe z neomejeno odgovornostjo ne sme podeliti nove prokure, prejšnje prokure pa ugasnejo.

Po 126. členu ZGD-1 so likvidacijski upravitelji vezani na navodila, ki so jih glede vodenja poslov udeleženci soglasno sprejeli. To velja torej v primeru, ko vsi družbeniki niso likvidacijski upravitelji.

Glede firme in sestave likvidacijskega obračuna so posebne določbe v 127. in 128. členu ZGD-1.

Razdelitev premoženja med družbenike je zaradi posebnosti te oblike družbe urejena v 129. členu ZGD-1. Zakon razlikuje med aktivnim in pasivnim premoženjem. Po drugem odstavku 129. člena ZGD-1 se denar, ki med likvidacijo ni potreben, začasno razdeli, pri čemer je treba za pokritje še nedospelih ali spornih obveznosti kakor tudi za zavarovanje zneskov, ki pripadajo družbenikom ob končni razdelitvi, potrebni znesek zadržati. Med likvidacijo se ne uporabljajo določbe prvega odstavka 96. člena tega zakona, ki določa, da sme vsak družbenik v lastno breme dvigniti denar iz blagajne družbe do zneska 5 % svojega, v preteklem poslovnem letu ugotovljenega kapitalskega deleža in da lahko zahteva, razen če bi bilo to očitno v škodo družbe, tudi izplačilo svojega deleža pri dobičku v preteklem poslovnem letu, ki presega navedeni znesek.

V navedeni obliki družbe je po 130. členu ZGD-1 urejen tudi poračun med družbeniki.

Če je premoženje družbe pasivno in ne zadošča za poplačilo družbenih obveznosti, ga morajo vsi družbeniki dopolniti do izravnave pasiv po razmerju, v katerem po pogodbi ali zakonu delijo izgubo. Če posamezni družbeniki tega ne zmorejo, morajo to storiti drugi družbeniki po svojih medsebojnih razmerjih.

Tudi v času likvidacije obstajata dve vrsti razmerij. To so razmerja, ki se nanašajo na družbenike, ter pravna razmerja družbenikov do tretjih oseb. Katere določbe o družbi z neomejeno odgovornostjo je treba uporabiti za razmerja med družbeniki in do tretjih oseb, je določeno v 131. členu ZGD-1.24

Ureditev prijave izbrisa in hranjenje poslovnih knjig družbe iz sodnega registra je podobna kot pri izbrisu delniške družbe. Tudi za predlog za vpis v zvezi z redno (prostovoljno) likvidacijo se po 58. členu uredbe smiselno uporabljajo določbe uredbe, ki veljajo za delniško družbo, tj. od 29. do 32. člena.

2.2.3 Redna likvidacija (evropskega) gospodarskega interesnega združenja (GIZ) in (EGIZ)

Poleg klasičnih razlogov prenehanja GIZ 575. in 576. člen ZGD-1 urejata tudi prenehanje zaradi prenehanja enega od članov združenja. Pri GIZ se domneva, da ob smrti ali prenehanju enega od članov združenja združenje obstaja še naprej. Člani združenja pa se v pogodbi lahko dogovorijo, da združenje v primeru prenehanja enega člana združenja preneha.

Drugače kakor glede prenehanja GIZ za člana evropskega združenja velja, da mu po drugem odstavku 578. člena ZGD-1 samodejno preneha članstvo v združenju z dnem začetka likvidacije. Pod pogoji in s smiselno uporabo 575. člena ZGD-1 lahko pride tudi do prenehanja EGIZ.

3 REDNA LIKVIDACIJA DRUGIH PRAVNIH OSEB (ZAVODI, ZADRUGE, JAVNE AGENCIJE, SOCIALNA PODJETJA)

3.1 Zavod, zadruga, javna agencija

Na dileme o tem, ali je za druge pravne osebe mogoče izvesti postopek likvidacije, je bilo že opozorjeno.25 Avtorica se je spraševala, ali je zaradi odsotnosti določb matičnih zakonov o zadrugah, zavodih in javnih agencijah o tem, kdo in po kakšnem postopku izvede njihovo likvidacijo, sploh mogoča njihova redna likvidacija. Ali pa se morda zanje lahko izvede le sodna likvidacija? Ne le, da že ime "prisilna likvidacija" nakazuje, da ne gre za prenehanje zaradi prostovoljne odločitve pristojnega organa pravne osebe, tudi 419. člen ZFPPIPP izrecno določa, da se pravila prisilne likvidacije uporabljajo le tedaj, kadar zakon določa, da likvidacijo izvede sodišče. Nobeden od matičnih zakonov, ki urejajo organizacijo in delovanje zadrug, zavodov in javnih agencij, pa ne določa, da likvidacijo izvede sodišče. ZZ in Zakon o javnih agencijah (ZJA)26 določata le, da se likvidacija opravi v skladu z zakonom, medtem ko Zakon o zadrugah (ZZad)27 glede postopka izvedbe likvidacije sploh nima nobene določbe. Kot že rečeno, pa sta zakona, ki urejata likvidacijo, dva: ZGD-1, ki ureja avtonomno oziroma redno likvidacijo, in ZFPPIPP, ki ureja sodno oziroma prisilno likvidacijo.28

Vendar pa lahko ugotovimo, da je namen redne in prisilne likvidacije dejansko enak, tj. poplačilo vseh obveznosti pravne osebe, torej upnikov, razdelitev ostanka premoženja članom pravne osebe in izbris pravne osebe iz sodnega registra. Poleg tega se po izrecni določbi 1. točke 421. člena ZFPPIPP večina določb ZGD-1 o likvidaciji smiselno uporablja tudi za prisilno likvidacijo.

Starejša sodna praksa je bila odklonilna do smiselne uporabe določb o likvidaciji za zavode po ZGD-1.29

Zavzeto je bilo namreč naslednje stališče:

Po mnenju pritožbenega sodišča ZZ v XIII. poglavju, kjer je urejeno prenehanje zavoda, ne predvideva postopka prostovoljne (redne ali skrajšane oblike) likvidacije zavoda v skladu z določbami ZGD-1, kot to pravno zmotno razloguje pritožnik. ZZ namreč ni določil, da lahko zavod kot pravna oseba sam izvede postopek (prostovoljne) likvidacije, niti ni določil pravil oz. pogojev za izvedbo takšnega postopka. Ker omenjeni zakonski predpis ni določil, kdo izvede likvidacijo zavoda, jo mora izvesti sodišče po določbah ZPPSL.„

Na argument v prid novejše sodne prakse je bilo že opozorjeno, in sicer zato,30 ker se je po tretjem odstavku 1. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL)31 sodni postopek prisilne likvidacije vedno opravil, kadar je zakon določal izvedbo likvidacije v skladu z zakonom, pa pri tem ni določil, kdo postopek izvede. Take določbe veljavni ZFPPIPP nima, pač pa v 419. členu določa, da se prisilna likvidacija izvede le tedaj, ko zakon določa, da jo izvede sodišče. Tega pa, kot že rečeno, ne določa nobeden od matičnih zakonov, ki urejajo zadruge, zavode in javne agencije.

Novejša sodna praksa likvidacijo zavoda dopušča na podlagi smiselne uporabe določb ZGD-1 o prostovoljni likvidaciji.32

Pri obravnavanju vprašanja načina prenehanja zavoda iz sodnega registra, kjer registrsko sodišče ni dovolilo izbrisa zavoda le na podlagi njegovega prenehanja brez izvedenega postopka likvidacije, je bilo glede možne izpeljave postopka likvidacije zavoda zavzeto naslednje stališče:

Zakon o zavodih, kot edini način prenehanja zavoda na podlagi sklepa ustanoviteljev o prenehanju zavoda, predvideva prenehanje po opravljenem postopku likvidacije zavoda. Ker Zakon o zavodih v takšnem primeru ne predvideva izbrisa zavoda iz sodnega registra brez likvidacije, predlogu predlagatelja, da se ga izbriše iz sodnega registra na podlagi predloženega sklepa ustanoviteljev, ne da bi se izvajal kakršenkoli postopek likvidacije, ni mogoče slediti.“

3. 2 Socialno podjetje

Status socialnega podjetja je opredeljen v 8. točki drugega člena Zakona o socialnem podjetništvu (ZSocP).33 Socialno podjetje je nepridobitna pravna oseba, ki pridobi status socialnega podjetja in je lahko društvo, zavod, ustanova, gospodarska družba, zadruga, evropska zadruga ali druga pravna oseba zasebnega prava, ki ni ustanovljena izključno z namenom pridobivanja dobička, ter premoženja ne deli, prav tako ne deli ustvarjenega presežka prihodkov nad odhodki.

V 28. členu ZSocP je omenjena likvidacija socialnega podjetja, in sicer se ne glede na določbe drugih zakonov po končanem postopku likvidacije socialnega podjetja premoženje, ki je ostalo po poplačilu upnikov in vrnitvi morebitnih prostovoljnih in obveznih deležev, lahko prenese le na drugo socialno podjetje, nepridobitno pravno osebo ali občino.

Iz te določbe izhaja, da je zakon predvidel možnost likvidacije, pri čemer ni povsem jasno, ali gre za prostovoljno ali prisilno likvidacijo. Postopek likvidacije se določi glede na osnovne statusne organiziranosti socialnega podjetja, ki so navedene v 8. točki 2. člena ZSocP. Zato je treba vedno kot materialnopravno podlago za odločitev o tem, ali je mogoče izpeljati postopek redne likvidacije, uporabiti določbe matičnega zakona, po katerem je organizirano socialno podjetje. Če je po teh matičnih določbah mogoče tudi s smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji izpeljati postopek redne likvidacije, ga je mogoče izpeljati tudi za socialno podjetje, pri čemer je treba upoštevati posebno določbo 28. člena ZSocP.

4 SKLEP

Postopek redne (prostovoljne) likvidacije je za delniško družbo podrobno določen v ZGD-1. Smiselno je mogoče te določbe uporabljati tudi za druge oblike gospodarskih družb in (evropsko) gospodarsko interesno združenje. Pri smiselni uporabi teh določb je treba upoštevati pomen in bistvene značilnosti vsake od njih v tistih delih, kjer se razlikujejo od delniške družbe.

Za druge pravne osebe in smiselno uporabo določb o redni likvidaciji delniških družb, na katero napotuje tudi uredba, pa je treba prav tako upoštevati njihove statusne značilnosti, bistvo in način njihovega delovanja.

Če je le mogoče priti do pozitivnega odgovora glede dileme o možni redni likvidaciji tudi drugih oblik pravnih oseb, bi bilo treba, kadar je to mogoče, izpeljati postopek redne likvidacije in se izogniti postopku pred sodiščem s prisilno likvidacijo po ZFPPIPP.

Vsem dilemam o smiselni uporabi postopka redne likvidacije bi se lahko izognili z določbami v matičnih zakonih, kjer bi bila ta vrsta prenehanja v zakonu izrecno predvidena in bi bile upoštevane tudi vse posebnosti njihovih pojavnih oblik.

VIRI IN LITERATURA:

- Bohinc, Rado. V: Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2., dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 2. knjiga, Ljubljana, IUS SOFTWARE GV Založba, red. Marijan Kocbek, str. 324–325.

- Ivanjko, Šime. V: Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2., dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 2. knjiga, Ljubljana, IUS SOFTWARE GV Založba, red. Marijan Kocbek, str. 614.

- Novak Krajšek, Darja. Postopek in pravne posledice prenehanja pravnih oseb z likvidacijo in brez likvidacije, Podjetje in delo, št. 2, leto 2011, str. 238–246.

- Novak Krajšek, Darja. Statusne lastnosti in posebnosti pravnih oseb iz ZISDU-3, ZUAIS in ZKUASP, str. 1–25., še neobjavljeno, predstavljeno na Registrski šoli, 23.–25. 5. 2018

- Prelič, Saša., Zabel, Bojan., Ivanjko, Šime., Podgorelec, Peter., Kobal, Aleš. Družba z omejeno odgovornostjo, Ljubljana, GV založba, 2009, str. 500–501.

--------------------------

1 Prispevek je bil predstavljen v Registrski šoli 2018 od 23. do 25. maja v Kranjski Gori, ki jo je organiziral Center za izobraževanje v pravosodju, in po razpravi dopolnjen za objavo.

2 Uradni list RS št. 31/2015, 81/2015 in 77/2016.

3 Uradni list RS, št. 32/15.

4 Več o statusnih lastnostih pravnih oseb po ZUISDU-3 in ZUAIS glej: Novak Krajšek, nav. delo Statusne, str. 1–25.

5 Uradni list RS, št. 54/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 65/08, 49/09, 82/13 - ZGD-1H, 17/15 in 54/17).

6 Primerjaj drugi odstavek 31. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11 – skl. US, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15 in 15/17.

7 Primerjaj 52. člen Zakona o zavodih (ZZ), Uradni list RS – stari, št. 12/91, Uradni list RS/I, št. 17/91 – ZUDE, Uradni list RS, št. 55/92 – ZVDK, 13/93, 66/93, 66/93, 45/94 – odl. US, 8/96, 31/00 – ZP-L, 36/00 – ZPDZC in 127/06 – ZJZP.

8 To so po 3. členu ZSReg: družba z neomejeno odgovornostjo, komanditna družba, družba z omejeno odgovornostjo, delniška družba, komanditna delniška družba, evropska delniška družba, gospodarsko interesno združenje, evropsko gospodarsko interesno združenje, zadruga, evropska zadruga, zavod, skupnost zavodov, druge pravne osebe, za katere zakon določa, da se vpišejo v sodni register.

9 Prvi odstavek 405. člena ZGD-1.

10 Uradni list RS, št. 43/07, 5/10, 25/14, 54/15 in 1/18.

11 Več o postopku sprejemanja skupščinskega sklepa o prenehanju družbe glej: Ivanjko, nav. delo, str. 614.

12 Bohinc, nav. delo, str. 324–325.

13 Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr., 10/15 – popr., 27/16, 31/16 – odl. US, 38/16 – odl. US, 63/16 – ZD-C in 30/18 – ZPPDID).

14 Uradni list RS, št. 49/07, 98/07, 13/08, 49/09, 54/15 in 1/18).

15 Ivanjko, prav tam, str. 633.

16 V sodni praksi je bilo obravnavano vprašanje, ali je finančni načrt izvršilni naslov. Sodišče je zavzelo stališče, da ni, več v sodbi VSK Cpg 203/2015 z dne 3. 9. 2015.

17 Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18.

18 VSL sklep IV Cpg 1309/2010 z dne 24. 11. 2010.

19 Sklep VSL IV Cpg 43/2018 z dne 31. 1. 2018.

20 Več glej: Ivanjko, prav tam, str. 651.

21 Več o odškodninski odgovornosti likvidacijskega upravitelja do upnikov glej Ivanjko, prav tam, str. 655.

22 V sklepu VSL IV Cpg 43/2018 z dne 31. 1. 2018 je sodišče druge stopnje v zvezi z ravnanjem upravitelja v položaju, ko ni mogel razrešiti spornega razmerja s svojim upnikom, zavzelo naslednje stališče: "Upravitelj ni dolžan zagotoviti ustreznega zavarovanja za sporne terjatve. Ker ne more prisiliti upnika, da vloži tožbo, lahko upravitelj vloži ugotovitveno tožbo z zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da določena terjatev ne obstaja".

23 Prelič, nav. delo, str. 500–501.

24 131. člen ZGD-1 glede razmerij med družbeniki napotuje na uporabo 2. oddelka poglavja o družbi z neomejeno odgovornostjo, glede razmerij s tretjimi osebami pa na določbe 3. oddelka istega poglavja.

25 Novak Krajšek, nav. delo, str. 238.

26 Uradni list RS, št. 52/02, 51/04 – EZ-A in 33/11 – ZEKom-C.

27 Uradni list RS, št. 97/09 – uradno prečiščeno besedilo.

28 O primerjavi določb postopka redne likvidacije po ZGD-1 in sodne likvidacije po ZFPPIPP glej Novak Krajšek, prav tam, stran 240.

29 VSL Sklep Cpg 227/2007 z dne 20. 9. 2007.

30 Novak Krajšek, prav tam, str. 241.

31 Uradni list RS, št. 67/93, 45/94 – UZITUL-A, 74/94 – odl. US, 8/96 – odl. US, 25/97 – ZJSRS, 39/97, 1/99 – ZNIDC, 52/99, 101/01 – odl. US, 42/02 - ZDR, 58/03 – ZZK-1, 10/06 – odl. US in 126/07 – ZFPPIPP.

32 VSL Sklep IV Cpg 1616/2015 z dne 27. 1. 2016.

33 Uradni list RS, št. 20/11, 90/14 – ZDU-1l in 13/18.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o sodnem registru (1994) - ZSReg člen 4, 4-12, 24, 24/2, 34, 34/1, 34/1-4
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 člen 50, 50/1, 50/1-3, 105, 118, 119, 120, 125-129, 129/2, 402, 402/1, 402/1-2, 403, 403/1, 403/2, 404, 404/1, 405, 405/2, 405/3, 406, 406/1, 407, 408, 409, 410, 411, 412, 412-1, 412-9, 413, 414, 415, 416, 416/1, 417, 417/1, 418, 419, 419/1, 419/2, 419/3, 419/4, 421, 422, 423, 424, 521, 522, 576, 576/3
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP člen 232, 419, 421, 421-1
Zakon o socialnem podjetništvu (2011) - ZSocP člen 28

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) - člen 29 - 32, 58
Datum zadnje spremembe:
04.06.2020

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00OTQwNw==