<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1461/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1461.2014

Evidenčna številka:VDS0013779
Datum odločbe:07.05.2015
Senat:Silva Donko (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - nepremoženjska škoda - varovanje dostojanstva delavca pri delu - protipravno ravnanje

Jedro

Tožnikova nadrejena tožnika ni trpinčila z zmerjanjem, uporabo žaljivih besed, ustrahovanjem, grožnjami ali poniževanjem in ni kakorkoli drugače nedopustno posegla v njegove osebnostne pravice in dostojanstvo. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.

Zmotno je stališče pritožbe, da že postavljena diagnoza „mobbing na delovnem mestu“, kot izhaja iz predložene medicinske dokumentacije, predstavlja ugotovitev o obstoju mobbinga oziroma trpinčenja tožnika na delovnem mestu v tem sporu. Na podlagi zdravstvene dokumentacije (izvidi psihiatra) in sodbe, v kateri je bil predmet spora zaključek bolniškega staleža, namreč ni mogoče ugotoviti protipravnega ravnanja tožene stranke, saj iz nje ni razvidnih opisov konkretnih ravnanj tožene stranke, ki naj bi za tožnika pomenili mobbing ali trpinčenje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile tožniku zatrjevane premestitve ponujene iz organizacijskih razlogov z namenom racionalizacije poslovanje tožene stranke in ne zaradi namernega izločanja tožnika iz poslovalnice, v kateri je bil zaposlen. Zato so se kot neutemeljene izkazale trditve tožnika, da je podano šikaniranje zaradi ponujenih premestitev na druga delovna mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 20.000,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 1.326,75 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (pravilno: sojenje), toženi stranki pa naloži plačilo vseh nadaljnjih stroškov tega postopka, vse v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi spregledalo, da je priča A.A. tožnikova nadrejena, ki je nad njim izvajala mobbing in je življenjsko pričakovati, da bo vse očitke zoper sebe zavračala. Zaslišane priče pa so eksistenčno odvisne od tožene stranke, zato ni mogoče pričakovati odgovorov, ki bi bremenili toženo stranko. Sodišče ni upoštevalo tožnikovih navedb glede trpinčenja, izpovedi prič, ki niso eksistenčno povezane s toženo stranko, še zlasti izpovedi prič B.B., C.C., D.D. in E.E., in tudi ne strokovnih medicinskih ugotovitev F.F., dr. med. spec. psih., ki je pri pregledu tožnika dne 25. 8. 2011 potrdil diagnozo Mobbing na delovnem mestu ter Prilagoditveno motnjo. Priča C.C. je še posebej izpostavila, da si je tožnik vse zapisoval (celotno kronologijo dogodkov za več datumov nazaj). Priča B.B. sicer res ni znala izpovedati, kakšen je bil odnos med A.A. in tožnikom, vendar so ji o tem povedale bivše sodelavke. Izpovedala je tudi o tem, kakšen je bil splošen odnos A.A. do sodelavcev. Sodišče se do njunih izpovedi ne opredeli. Ostale zaslišane priče sicer trpinčenja direktno niso potrdile, so ga pa potrdile v milejši obliki s tem, ko so opisale, kakšna je bila A.A.. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar potrjujejo tudi tožnikovi zapiski o dogodkih, ki jih je tožnik sproti beležil. Ocena sodišča, da gre za neverodostojne zabeležke, je napačna. Sodišče se ni opredelilo do sodbe DSS opr. št. IX Ps 3121/2011 z dne 5. 9. 2012, ki je bila izdana v socialnem sporu med tožnikom in ZZZS zaradi neupravičene prekinitve bolniškega staleža, ki je bil posledica mobbinga. Iz navedene sodbe izhaja, da je bil tožnik zaradi trpinčenja na delovnem mestu več kot šest mesecev v bolniškem staležu. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami sodišča, da naj bi bila A.A. tista, nad katero naj bi tožnik izvajal mobbing, saj navedeno iz spisa ne izhaja. Sodišče ni upoštevalo izpovedi E.E., ki je posredno potrdil tožnikove trditve, da je šlo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko za mobbing in ne za poslovni razlog, saj je od takrat obstoječih osmih direktorjev tržnega segmenta na tem delovnem mestu ostal le tožnik, zaradi česar je bilo mogoče to delovno mesto ukiniti. Zaključek sodišča, da so bile ponudbe o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto podane z namenom racionalizacije, je zmoten. Poudarja, da je bil tožnik s svojim delovnim mestom zadovoljen in ni nikoli prosil ali kandidiral na drugo delovno mesto. Edini razlog za ponujene premestitve je pritisk na tožnika zaradi znižanja njegove plače, saj je bila njegova plača višja, kot jo je imela njegova nadrejena. Poleg tega bi se tožena stranka za spremembo delovnega mesta lahko poslužila naloga za spremembo organizacijske enote, za katerega ni potrebna sprememba pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z dogodkom, pranjem osebnega avtomobila, ki je bil v zasebni lasti direktorice, sodišče pristransko sprejema navedbe A.A. in direktorice G.G. ter pri tem ne upošteva tožnikovih navedb v pripravljalnih vlogah, njegove izpovedi in njegovih zabeležk o tem dogodku. V zvezi s primerom H. sodišče spregleda, da je bila A.A. v tem času, ko je klicala v zvezi z zahtevo po izbrisu hipoteke na stanovanjski hiši, v bolniškem staležu in že samo dejstvo, da je klicala v času, ko ni delala, izkazuje posebno zainteresiranost za ta primer. Ob upoštevanju navedenega in izpovedi prič, da je bila A.A. avtoritativna, da je vladala s silo moči, da je imela tiste, ki jih je bolj „ljubila“ in tiste, ki jih je „mučila“, je zmoten zaključek sodišča, da zaradi navedenega dogodka ni bila jezna. Poudarja, da primera predaje seznama komitentov za čas odsotnosti A.A. ni izpostavljal v smislu, da tega ne bi mogel narediti, ampak je izpostavil način predaje posla A.A. z besedami, da je „ne zanima, kako bo to naredil in da zaradi nje lahko vsak dan pije Red bull“. Sodišče ne pojasni, zakaj je sledilo izpovedi A.A. v zvezi z okoliščinami primerov I.I. s.p. in J.J. s.p.. Zaključek sodišča, da ni verjetno, da bi A.A. tožnika žalila po telefonu, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Poleg tega A.A. v času, ko je tožnika žalila, še ni vedela, da je bila poslovna odločitev drugačna. Neutemeljen je zaključek sodišča, da pri oddaji ponudb za občini K. in L. ni prišlo do mobbinga. Tožnik je kronološko, vsebinsko smiselno in podprto z listinski dokazi na zaslišanju na glavni obravnavi pojasnil vse okoliščine dogodka v zvezi s pripravo ponudbe za kredit za občino K.. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zatrjevanega trpinčenja ni bilo, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Navaja, da ni bil neprimeren oziroma nepotreben le odvzem dela v zvezi s pripravo ponudb za občini K. in L., ampak predvsem sam način odvzema dela, z zmerljivkami in s poniževanjem. Tudi v zvezi z ugotavljanjem okoliščin v zvezi z odvzemom pooblastila za nadomeščanje vodje poslovalnice, sodišče dokaze ocenjuje le posamično, ne pa tudi vseh dokazov skupaj in medsebojni vpliv oziroma potek dogodkov, kot povezano celoto. Ni sporno, da so organizacijske rešitve v zvezi s poslovanjem in delovnim procesom v avtonomni sferi delodajalca, vendar je bistveno, da je bilo tožniku pooblastilo vzeto v času, ko je izpostavil mobbing. Zaključek sodišča v zvezi s štirinajst dnevno prekinitvijo kumunikacije ni utemeljen. Iz spisa ne izhaja, da je A.A. v 14 dneh po prijavi mobbinga na kakršenkoli način komunicirala s tožnikom. Tudi v primeru, če bi dejansko pošiljala obvestila, ki jih je dolžna pošiljati vsem podrejenim, tega ni mogoče šteti za komunikacijo. Tudi izpoved A.A., da naj bi v tem času popravljala njegove izdelke, ni z ničemer izkazana. Nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča, da A.A. ni sklicala dveh neformalnih sestankov. Ob upoštevanju, da so zaslišane priče eksistenčno odvisne od tožene stranke, je mogoče zaključiti, da se je tudi dejansko zgodilo tako, kot je tožnik kronološko in podprto z listinskimi dokazi na zaslišanju podrobno pojasnil. Navedeno izhaja iz dopisa z dne 18. 11. 2009, ki ga je po e-pošti posredoval direktorici G.G. in iz zabeležke razgovora med vodjo Poslovalnice M. g. N.N. in tožnikom z dne 2. 12. 2009. V zvezi z ocenjevanjem delovne uspešnosti sodišče ne upošteva nepravilnosti, ki jih je izpostavil tožnik, in v celoti sledi izpovedi A.A.. O subjektivnosti ocen delovne uspešnosti in vplivu le-te na odpoved pogodbe o zaposlitvi je prepričljivo izpovedal E.E., do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče ni upoštevalo izpovedi D.D. in se do nje ni opredelilo. D.D., ki je bil prav tako zaposlen na delovnem mestu direktor tržnega segmenta, je prepričljivo izpovedal, da se na delovnem mestu direktorja tržnega segmenta niso nikoli ukvarjali s trženjem produktov tožene stranke, temveč le z izterjavo dolgov oziroma s problematičnimi komitenti. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih trditev, da tožnik pred letom 2009 ni nikoli opravljal teh nalog. V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga poudarja, da je bila ta dejansko podana zaradi mobbinga in navaja, da je zoper pravnomočno sodbo I Pd 1295/2011 z dne 27. 11. 2012 vložil ustavno pritožbo, o kateri Ustavno sodišče RS sicer še ni odločalo. Tožnik navaja, da je sodišče posamezne dogodke obravnavalo parcialno oziroma ni ocenjevalo vseh dokazov skupaj, ki izkazujejo načrtno trpinčenje tožnika s strani A.A., vključno z doseganjem končnega cilja, to je prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju.

Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po tej točki je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Tožnik s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vseh dokazov skupaj, smiselno očita kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi, po presoji pritožbenega sodišča, dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine iz naslova mobbinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je opravilo natančno presojo vseh očitkov, ki jih je tožnik naval kot mobbing in je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnika in številne priče, tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka tožnika trpinčila oziroma škodljivo ravnala proti njemu. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnika.

ZDR v 6a. členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Nadlegovanje se po drugem odstavku 6a. člena ZDR šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona. Po določbi četrtega odstavka 6a. člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca, ki po tretjem odstavku 45. člena ZDR v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2005 za nedoločen čas na delovnem mestu direktor tržnega segmenta. Tožena stranka je v septembru 2009 sprejela Politiko preprečevanja nadlegovanja in trpinčenja delavcev tožene stranke in Pravilnik o preprečevanju spolnega in drugega nadlegovanju ter trpinčenja delavcev na delovnem mestu tožene stranke ter s sklepom z dne 28. 7. 2009 imenovala O.O. za pooblaščenko za sprejemanje prijav in raziskovanje prijavljenih primerov prepovedanega ravnanja spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. Tožnik je pri toženi stranki dne 19. 10. 2009 vložil prijavo mobbinga na delovnem mestu zaradi ravnanj vodje poslovalnice A.A., ki pa s strani O.O. ni bil ugotovljen. Tožnik je dne 15. 2. 2010 podal še zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 7. 2. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 6. 2011. Tožnik je v sodnem postopku uveljavljal nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar je sodišče s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1295/2011 z dne 27. 11. 2012 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 290/2013 z dne 4. 7. 2013 njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik je zoper sodbo VDSS opr. št. Pdp 290/2013 z dne 4. 7. 2013 vložil še revizijo, ki pa jo je VS RS s sodbo opr. št. VIII Ips 240/2013 z dne 10. 3. 2014 zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da A.A., ki je bila tožnikova nadrejena, tožnika ni trpinčila z zmerjanjem, uporabo žaljivih besed, ustrahovanjem, grožnjami ali poniževanjem in da tudi ni kakorkoli drugače nedopustno posegla v njegove osebnostne pravice in dostojanstvo. Tožnik je sicer zatrjeval, da naj bi A.A. nad njim izvajala mobbing z zmerjanjem z neprimernimi izrazi, uporabo žaljivih besed, vpitjem in ustrahovanjem, grožnjami o izgubi zaposlitve ter poniževalnim odnosom do njegovega dela, vendar sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni verjelo, saj nobena od zaslišanih prič ni potrdila njegovih očitkov. Da sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovi izpovedi, ne pomeni, da njegovih navedb o morebitnem trpinčenju s strani A.A. ni upoštevalo, kot uveljavlja tožnik v pritožbi, saj je stvar dokazne ocene, komu bo sodišče verjelo in komu ne. A.A. je tožnikove očitke zanikala, iz skladnih izpovedi prič, zaposlenih pri toženi stranki, P.P., R.R., S.S., T.T., G.G. ter U.U. pa tudi izhaja, da A.A. ni žalila, zmerjala in poniževala tožnika oziroma ostalih sodelavcev. Tožnikovih očitkov zoper nadrejeno A.A. prav tako niso potrdili tožnikovi sodelavci V.V., Z.Z., A.B., A.C., A.D. ob zaslišanju v kazenski zadevi opr. št. I Kpd 36694/12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o eksistenčni odvisnosti od tožene stranke. Res je sicer, da so zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine, ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. V kolikor je do zatrjevanih dejanj mobbinga prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma sodelavci, sicer zaposleni pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedbe pa so v zvezi z zatrjevanimi očitki tožnika o žaljenju, zmerjanju in poniževanju s strani A.A., enake.

Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo tudi izpovedi prič C.C. in B.B., ki pri toženi stranki nista več zaposleni. Pritožbeni očitek tožnika, da sodišče njunih izpovedi ni upoštevalo, je zato neutemeljen. Sicer pa tudi C.C. ni potrdila tožnikovih očitkov zoper A.A.. V zaslišanju v kazenski zadevi opr. št. I Kpd 36694/12 je C.C. poudarila, da ji niso znani konflikti med tožnikom in A.A.. Na zaslišanju v tem sporu pa je pojasnila, da ni slišala, da naj bi A.A. sodelavcem govorila, da so luzerji, debili in bedaki oziroma da bi uporabljala žaljive izraze. V zvezi z enim dogodkom je sicer res izpovedala, da je slišala pogovor med tožnikom in A.A., iz katerega je bilo razumeti, da ta ni bila zadovoljna z njim oziroma njegovim delom, vendar pri tem ni mogla z gotovostjo potrditi, da je A.A. tožniku rekla, da je len in nesposoben za delo. Neutemeljeno zato tožnik v pritožbi izpostavlja del pričine izpovedi, iz katere naj bi takšna izjava nedvoumno izhajala. Pravilno pa je sodišče prve stopnje v zvezi s pričanjem B.B. izpostavilo, da se je ta upokojila že v letu 2004, torej pred dogodki, ki jih tožnik izpostavlja kot trpinčenje. Njena izpoved o odnosu A.A. do sodelavcev pred tožnikovo zaposlitvijo pri toženi stranki pa za odločitev v tej zadevi ni pravnoodločilna.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo medicinskega izvida F.F., dr. med. spec. psih. z dne 25. 8. 2011 o postavljeni diagnozi Mobbing na delovnem mestu in Prilagoditveni motnji ter pravnomočne sodbe DSS opr. št. IX Ps 3121/2011 z dne 5. 9. 2012, izdane v socialnem sporu med tožnikom in ZZZS, zaradi neupravičene prekinitve bolniškega staleža, kot posledice mobbinga na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se do navedene dokumentacije sicer res ni izrecno opredelilo, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve, saj iz dokaznega sklepa izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče odločitev sprejelo tudi ob upoštevanju le-te. Zmotno je stališče pritožbe, da že postavljena diagnoza mobbing na delovnem mestu, kot izhaja iz predložene medicinske dokumentacije, predstavlja ugotovitev o obstoju mobbinga oziroma trpinčenja tožnika na delovnem mestu v tem sporu. Na podlagi zdravstvene dokumentacije (izvidi psihiatra F.F., dr. med. spec. psih.) in sodbe DSS pod opr. št. IX Ps 3121/2011 z dne 5. 9. 2012, v kateri je bil predmet spora zaključek bolniškega staleža, namreč ni mogoče ugotoviti protipravnega ravnanja tožene stranke, saj iz nje ni razvidnih opisov konkretnih ravnanj tožene stranke, ki naj bi za tožnika pomenili mobbing ali trpinčenje.

Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izpovedi prič T.T. in C.C. sicer res ugotovilo, da je bila A.A. kot nadrejena zelo dinamična, eksplozivna, strokovna, natančna, da je želela imeti red ter da je pogosto v izdelkih podrejenih našla napake in je zato prihajalo do nejevolje med zaposlenimi, kar pa samo so sebi še ne potrjuje, da je A.A. nedopustno posegla v osebno dostojanstvo oziroma osebnostne pravice tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da gre tožnikova zatrjevanja o domnevnem mobbingu na delovnem mestu pripisati njegovemu subjektivnemu doživljanju dogodkov na delovnem mestu in da ravnanja tožene stranke objektivno ni mogoče opredeliti kot protipravnega. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da tega tudi ne izkazuje kronološki potek dogodkov, ki jih tožnik v svoji beležki izpostavlja kot mobbing. Sodišče prve stopnje je v zvezi s posameznimi dogodki oziroma očitki natančno ugotovilo vse okoliščine. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje ter jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. V zvezi z zatrjevanimi očitki pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da ti očitki bodisi niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR.

V celoti so se kot neutemeljene izkazale trditve tožnika, da je podano šikaniranje zaradi ponujenih premestitev na druga delovna mesta. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi A.A. in G.G. ugotovilo, da so bile tožniku zatrjevane premestitve ponujene iz organizacijskih razlogov z namenom racionalizacije poslovanje tožene stranke in ne zaradi namernega izločanja tožnika iz poslovalnice, v kateri je bil zaposlen. Okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, da je bil s svojim delovnim mestom zadovoljen, da ni nikoli prosil ali kandidiral na drugo delovno mesto, pri organizacijskih odločitvah delodajalca v zvezi s premestitvami niti niso pomembne. Da je bilo premestitev pri toženi stranki veliko in da niso bile nekaj neobičajnega nenazadnje izhaja tudi iz poročila o standardizaciji poslovalnic z dne 27. 6. 2007 in seznama delavcev v Podružnici AE. in AF.. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil edini razlog za ponujene premestitve pritisk na tožnika zaradi znižanja njegove plače, ki naj bi bila višja, kot jo je imela nadrejena A.A., saj tega sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ugotovilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da A.A. niti ni bila pristojna za odločanje v zvezi s premestitvami oziroma ni v zvezi s tem imela nobenih pooblastil. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi se tožena stranka za spremembo delovnega mesta lahko poslužila naloga za spremembo organizacijske enote. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v skladu z določbo 47. člena ZDR sprememba naziva delovnega mesta eden izmed razlogov za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in zato zgolj na podlagi dejstva, da je bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, ni mogoče zaključiti, da je šlo v tem primeru za šikaniranje tožnika.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da s pranjem avtomobila G.G. dne 5. 12. 2008 nad tožnikom ni bil izvajan mobbing. Tožnik je sicer v zvezi s tem dogodkom zatrjeval, da mu je pranje avtomobila naročila A.A., G.G. pa mu je nato izročila ključe, gotovino in mu povedala, kje se vozilo nahaja, vendar je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi A.A., ki je pojasnila, da o konkretnem pranju avtomobila ničesar ne ve ter da ji G.G. ni nikoli rekla, da naj gre tožnik oprat njen avto. Njena izpoved je skladna tudi z izpovedjo G.G., ki je potrdila, da o pranju avtomobila z A.A. ni govorila, pač pa je o tem govorila s svojo tajnico, šele kasneje pa je izvedela, da naj bi avto na čiščenje dejansko odpeljal tožnik. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tudi v kolikor bi res prišlo do takšnega naročila s strani nadrejenih, tako ravnanje ne ustreza zakonski definiciji trpinčenja na delovnem mestu v tem smislu, da bi bilo sistematično in ponavljajoče se negativno ali žaljivo ravnanje usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaradi primera mizarstva H. nad tožnikom ni bil izvajan mobbing. Tožnik je navedeni primer izpostavljal kot dogodek, ki naj bi nadrejeno A.A. tako razjezil, da naj bi ga začela sistematično napadati. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami primera ugotovilo, da je A.A. v času, ko je bila v bolniškem staležu, poklicala T.T. in ji naročila naj napravi izbris hipoteke za stanovanjsko hišo družine H.. Ker T.T. tega ni želela storiti, sta šla skupaj s tožnikom do G.G., ki se je z njuno odločitvijo strinjala in je zato poklicala A.A. ter ji pojasnila, da hipoteke ne morejo izbrisati. Glede na to, da iz izpovedi T.T. ni razvidno, da bi bila A.A. zaradi navedenega dogodka na tožnika jezna in da je bila po omenjenem dogodku še dlje časa v bolniškem staležu, je prepričljiva dokazna presoja sodišča prve stopnje, da A.A. zaradi navedenega dogodka ni bila jezna v takšni meri, da bi tožnika pozneje zaradi tega dogodka trpinčila. Pritožbene navedbe, da že dejstvo, da je A.A. v zvezi z navedenim primerom klicala v času bolniškega staleža, kaže na njeno posebno zainteresiranost za navedeni primer in njeno avtoritativno naravo, navedenega zaključka sodišča prve stopnje ne uspejo izpodbiti.

Tožnik v pritožbi v zvezi z dogodkom predaje seznama komitentov, ki ga je A.A. tožniku prinesla pred njenim odhodom na dopust, vztraja, da je bil mobbing s strani nadrejene podan v načinu predaje posla, ko mu je nadrejena rekla, „da jo zanima, kako bo to naredil, saj je važno le, da bo vse narejeno in da zaradi nje lahko vsak dan pije Red bull“. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da takšno ravnanje nadrejene ne ustreza zakonski definiciji mobbinga, ki bi vzpostavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Tudi v zvezi z okoliščinami primerov I.I. s.p. ter J.J. s.p. je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nad tožnikom ni bil izvajan mobbing s strani nadrejene A.A.. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bila v obeh primerih sprejeta drugačna poslovna odločitev, kot jo je zahtevala A.A., vendar je ob nadaljnji ugotovitvi, da se je A.A. zavedala, da je bila ta odločitev usklajena z njenimi nadrejenimi in torej ni šlo za samostojno odločitev tožnika, sprejemljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi A.A. tožnika v konkretnih primerih žalila po telefonu, da je nesposoben.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da nad tožnikom ni bil izvajan mobbing v zvezi z oddajo ponudb za občini K. in L.. Tožnik je sicer zatrjeval, da mu je A.A. neutemeljeno vzela dokumentacijo za pripravo ponudb za kreditiranje za občini K. in L., vendar je sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izpovedi prič A.A., G.G. in T.T., ugotovilo, da A.A. tožniku dokumentacije za ponudbo ni vzela zato, ker bi ga trpinčila, ampak je v skladu z navodilom nadrejenih morala pripraviti ponudbe, ki je tožnik ni hotel. Da je tožnik delovno nalogo glede priprave ponudb za občino K. odklonil, izhaja iz izpovedi T.T. iz kazenske zadeve opr. št. I Kpd 36694/12 (B47). Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z navedenim primerom ugotovilo, da A.A. v komunikaciji s tožnikom ni uporabljala žaljivih izrazov.

Prav tako do trpinčenja tožnika ni prišlo pri odvzemu pooblastila za nadomeščanje vodje poslovalnice. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo pri odvzemu tožnikovih pooblastil za nadomeščanje vodje poslovalnice za poslovno oziroma organizacijsko odločitev tožene stranke, da se pooblastilo podeli P.P. in ne za trpinčenje tožnika. Iz skladnih izpovedi prič A.A. in G.G. namreč izhaja, da je P.P. bistveno bolje poznala merila in področje naložb, zaradi česar je bilo tudi ocenjeno, da je primerna oseba za nadomeščanje vodje poslovalnice. V tem delu torej ni šlo za sankcioniranje tožnika, temveč za avtonomno odločitev tožene stranke oziroma njenega delavca, ki je nadrejen tožniku in sam odloča o tem, kako bo organiziral delovni proces.

Sodišče prve stopnje je pravilno kot neutemeljene zavrnilo trditve tožnika, da je bil nad njim izvajan mobbing s tem, ko naj bi A.A. z njim za 14 dni prekinila komunikacijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je med njima poslovna komunikacija še vedno obstajala, saj iz izpovedi A.A. izhaja, da je vse svoje sodelavce obveščala glede novosti in vabljenja na sestanke, poleg tega je popravljala njegove izdelke. Pritožbene navedbe, da zaradi dejstva, da je bila A.A. dolžna obvestila pošiljati vsem zaposlenim, zaradi česar takšnega komuniciranja ni mogoče šteti kot obstoj poslovne komunikacije, so neutemeljene. Ravno obratno, dejstvo, da je A.A. tožnika obravnavala kot vse zaposlene, izkazuje, da tožnika ni imela namena izločati iz delovnega okolja.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o neobstoju dveh neformalnih sestankov, ki naj bi jih sklicala A.A. in kjer naj bi ta podrejenim sodelavcem prepovedala prenose poslovnega skrbništva problematičnih komitentov v poslovno skrbništvo tožnika. Obstoja takšnih neformalnih sestankov namreč ni potrdila nobena od zaslišanih prič oziroma se priče niso spomnile, da bi imele kakšen neformalni sestanek na to temo. Tožnikove navedbe, da naj bi obstoj neformalnih sestankov potrjevala dopis z dne 18. 11. 2009 in zabeležka razgovora med G.G. in tožnikom z dne 2. 12. 2009, so neutemeljene. Iz navedene listinske dokumentacije je namreč razvidno zgolj to, da je tožnik vodjo poslovalnice M., N.N. in G.G. obvestil, da naj bi po njegovih informacijah do teh sestankov prišlo, kar pa še ne izkazuje, da je do sestankov dejansko res prišlo.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da pri ocenjevanju tožnikovega dela za leto 2009 in 2010 ter pri polletni oceni za obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010 ni šlo za mobbing. Sodišče je namreč na podlagi izpovedi prič A.A. in G.G. ugotovilo, da je bil tožnik ocenjen v skladu s postopkom in po kriterijih, ki jih določa Pravilnik o spremljanju, ocenjevanju in nagrajevanju delovne uspešnosti (v nadaljevanju Pravilnik). Poleg tega je sodišče ugotovilo, da tožnik zoper oceno za leto 2009 ni vložil zahteve za njeno presojo in da je bil njegov tožbeni zahtevek za razveljavitev ocene za leta 2010 s sodbo opr. št. I Pd 1079/2011 z dne 6. 12. 2013 zavrnjen. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče E.E. glede subjektivnosti ocen delovne uspešnosti in vplivu le–te na tožniku podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo vse tožnikove navedbe, da je šlo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za mobbing. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar je bila odpoved zakonita, o čemer je bilo pravnomočno odločeno v delovnem sporu pred sodiščem prve stopnje opr. št. I Pd 1295/2011 z dne 27. 11. 2012. V zvezi s to odpovedjo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnik neuspešno sklicuje na neutemeljenost odpovednega razloga, saj je bilo ugotovljeno, da je odpoved zakonita, prav tako z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnik ni bil diskriminiran. Pritožbene navedbe, da je zoper pravnomočno sodbo I Pd 1295/2011 z dne 27. 11. 2012 vložil ustavno pritožbo, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da nad tožnikom ni bil izvajan mobbing s strani A.A. v zvezi z določitvijo nalog na letnem razgovoru v maju 2010. Tožnik je mobbing utemeljeval z dejstvom, da mu je nadrejena določila takšne naloge oziroma takšen obseg nalog, ki jih do takrat ni nikoli opravljal oziroma zanje s strani tožene stranke niti ni bil usposobljen (pridobitev 50 novih komitentov ter odobritev 100 kreditov tem komitentom v vrednosti 5 milijonov EUR). Sodišče je na podlagi skladnih izpovedi prič R.R., T.T., A.G., U.U. ter iz zapisnika o zaslišanju priče V.V. v kazenski zadevi opr. št. I Kpd 36694/12 ugotovilo, da A.A. tožniku na razgovoru dne 4. 5. 2010 ni postavila ciljev za leto 2010, ki ne bi bilo uresničljivi oziroma jih tožnik ne bi mogel izpolniti. Priče so skladno izpovedale, da so imeli nekateri drugi skrbniki določene še višje cilje, kot jih je imel tožnik. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da so bile tožniku naložene delovne naloge, ki jih je bil dolžan opravljati v skladu s pogodbo o zaposlitvi, pri tem pa je pravilno izhajalo iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2005 in opisa delovnega mesta direktorja tržnega segmenta. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da teh nalog tožnik pred letom 2009 ni nikoli opravljal. Neutemeljeno se v pritožbi tožnik sklicuje na izpoved D.D., ki je bil prav tako zaposlen na delovnem mestu direktorja tržnega segmenta. D.D. je zaslišan kot priča sicer res izpovedal, da se na delovnem mestu direktorja tržnega segmenta nikoli niso ukvarjali s trženjem produktov tožene stranke, temveč le z izterjavo dolgov, vendar je v zvezi s tem pojasnil tudi, da sam v pogodbi o zaposlitvi te naloge ni imel določene. Bistveno pri presoji v zvezi z določitvijo nalog tožniku pa je ravno to, da je bil tožnik te naloge dolžan opravljati v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V tem delu torej ni šlo za mobbing nad tožnikom, temveč za ravnanje tožene stranke, ki je v celoti zakonito in utemeljeno na dejstvu, da je imela tožnikova nadrejena za takšno določitev nalog podlago v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za zaključek, da bi tožena stranka nasproti tožniku ravnala protipravno, s čimer bi bil izpolnjen eden od obveznih elementov za njeno odškodninsko odgovornost proti tožniku. Ker ni bila ugotovljena odškodninska odgovornost delodajalca po splošnih pravilih civilnega prava, torej da gre za protipravno ravnanje, krivdo, nastanek škode in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne, ker presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6a, 6a/1, 6a/2, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131, 131/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzMTIw