<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 561/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.561.2011

Evidenčna številka:VDS0008285
Datum odločbe:21.10.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - elementi odškodninskega delikta - protipravno ravnanje - zastaranje

Jedro

Opozarjanja na napake pri delu in na nepravilen odnos do dela, tudi če je to opravljeno z nekoliko povišanim glasom nadrejenega, še ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, če ne gre za ponavljajoče, sistematično, graje vredno oz. očitno žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti delavcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi obstoj terjatve tožnice iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v znesku 10.000,00 EUR ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (8 dni) do plačila (1. odstavek izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.159,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba v 1. točki izreka nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje ni uporabilo 2. odstavka 45. člena ZDR, po katerem je delodajalec tisti, ki nosi dokazno breme, da šikaniranja ni bilo, kar je kršitev materialnega zakona. Dejstva, ki izhajajo iz listinske dokumentacije, ki jo je predložila tožnica, upravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s 1. odstavkom 45. člena ZDR. Sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je tožnica delala v takšnem delovnem okolju, kjer ne bi bila izpostavljena šikaniranju nadrejenih. Ugotovilo je le, da je toženka sprejela akt o preprečevanju mobbinga, kar pa še ne pomeni, da takega ravnanja ni bilo. Sodišče se je ukvarjalo le z ocenjevanjem šikaniranja, ki ga je predstavljala odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je ugotavljanjem šikaniranja glede opozarjanj na napake in podobno, s predhodnimi sistematičnimi, dolga leta trajajočimi odnosi na njenem delovnem mestu ter z razporeditvami na slabše plačana delovna mesta pa se ni ukvarjalo. Toženka nosi dokazno breme, da v konkretnem primeru glede razporejanja tožnice na nižja delovna mesta ni prišlo do mobbinga. Že s predložitvijo akta o sistemizaciji bi tožena stranka to lahko dokazovala. Tožnica je bila od leta 1991 dalje na delovnem mestu mojster šivalnice I, ob sprejemu nove sistemizacije pa je bila še v istem letu premeščena na delovno mesto mojster II, za kar ni prejela nove pogodbe o zaposlitvi. V letu 1994 je sledila nadaljnja degradacija na delovno mesto kontrolor II, ki je tudi točkovno nižje ovrednoteno. Delovno mesto mojster II je namreč bilo ohranjeno in ga je zasedla druga delavka, čeprav so ji v odredbi št. ... zapisali, da njeno delo ni več potrebno in da mora zaradi potreb delovnega procesa, ki v odredbi niso bile navedene, sedaj opravljati delo kontrolorja in ne kontrolorja I, kar bi bil višji položaj od kontrolorja II.

Poleg razporeditev na nižja delovna mesta je bila tožnica deležna tudi premestitev v tujino ter nenehnih premeščanj znotraj družbe in izven nje in sicer v hčerinsko družbo ..., iz družbe ... v ... (odredba z dne 28. 5. 2003), pri čemer je toženka kot razlog za premestitev navajala „potrebe“. Sodišče ni ugotavljalo, ali se je za temi premestitvami dejansko skrival poskus utišanja delavke, ki je pogosto opozarjala na napake, z izvolitvijo v predstavniški organ delavcev pa je čedalje bolj postajala trn v peti svojim nadrejenim. Vrhunec šikaniranja je odpoved iz krivdnega razloga zaradi razlogov, ki gotovo niso bili resni. Okoliščine, ki so pripeljale do odpovedi, zlasti povsem nerazumno vedenje tožnice ob podani odpovedi in nespoštovanje navodil (le v letu pred odpovedjo), so odraz posledic, ki jih je na tožničinem duševnem zdravju pustilo dolgotrajno sistematično izločevanje iz delovnega procesa, kar bi lahko pojasnil izvedenec psihiatrične stroke, vendar tega dokaza sodišče ni izvedlo. V luči ugotavljanja obstoja mobbinga bi se moralo sodišče do teh navedb vsaj opredeliti in ugotoviti, ali so bili razlogi dejansko takšne narave, da nikakor ni šlo za mobbing.

Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo razsoditi v skladu s pravilom o dokaznem bremenu. Toženka ni dokazala, da šikaniranja ni bilo oz. da je poskrbela za delovno okolje, ki takšnega ravnanja ne tolerira. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da nenehna kontrola s strani nadrejenih, ki se odraža v tem, da nadrejeni nenehno hodi delavcu za petami, ne predstavlja šikaniranja. Prav s tem so nadrejeni tožnici kazali, da je drugačna od drugih, ki jih niso nenehno zasledovali. Delo v takšnem delovnem okolju ni prijetno, če se delavec vsak trenutek boji, da bo storil kaj narobe. Ker je bila pod stalnim nadzorom nadrejenih, se je počutila diskriminirano, osramočeno in prizadeto, kar se je začelo odražati na njenem psihičnem in fizičnem zdravju. Posledično je po letih nespoštovanja njenega dela in osebnosti, ko je prekršila nekaj delodajalčevih pravil, prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kaj se je dogajalo od leta 1991 naprej, pa sodišča ni zanimalo. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj tudi prič sodišče ni vprašalo, zakaj in v kakšnih okoliščinah je prihajalo do številnih prerazporeditev. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke II. odstavka 339. člena ZPP, ker se do navedb tožnice sploh ni opredelilo oz. jih niti ni obravnavalo, saj sodba o tem nima razlogov. Tožnica ni izpodbijala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z utemeljenostjo odpovednih razlogov, ni pa razčistilo okoliščin prerazporeditev, ne ob zaslišanju prič ne ob zaslišanju tožnice.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena, zlasti v delu, v katerem tožnica trdi, da tožena stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena iz 2. odstavka 45. člena ZDR. V obsežnem dokaznem postopku je tožena stranka dokazala, da ni izvajala nobenega mobbinga nad tožečo stranko, predložila je Pravilnik o preprečevanju neustreznega vedenja in ravnanja v delovnem okolju, kar pomeni, da je na normativni podlagi storila vse, kar je potrebno za preprečevanje mobbinga. Na predlog tožene stranke je sodišče zaslišalo številne priče, ki so jasno povedale, da tožeča stranka nikoli ni navajala nobenih dejanj, ki bi pomenila dejanja mobbinga. V zvezi z razporeditvami na druga delovna mesta po spremembi sistemizacije ni dokazano, da naj bi bila tožnica oškodovana, saj ni z ničemer dokazala, da je šlo za nižjo plačo. V kolikor bi šlo za mobbing v času, ko je prišlo do prerazporeditev na druga delovna mesta, bi bil tožbeni zahtevek v tej smeri v celoti zastaran. Sodišče je pravilno odločilo, da ni šlo za kršenje pravic iz delovnega razmerja, ter da ni šlo za sistematično in ponavljajoče se ravnanje, usmerjeno proti tožnici, ki bi bilo graje vredno oz. za očitno negativno in žaljivo ravnanje in ugotovilo, da je bila tožeča stranka s strani nadrejenih upravičeno opozorjena na napake pri svojem delu. Zato je potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso nejasni niti med seboj v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Do bistvenih tožničinih navedb se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da jih ni obravnavalo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

Tožnica je v obravnavanem individualnem delovnem sporu uveljavljala plačilo odškodnine (oz. zahtevala ugotovitev obstoja terjatve iz naslova odškodnine) zaradi nepremoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi trpinčenja na delovnem mestu v znesku 10.000,00 EUR. Tožnica je zatrjevala, da je tožena stranka nad njo že dalj časa izvajala šikaniranje na delovnem mestu oz. mobbing, zlasti zato, ker je opozarjala na mnoge nepravilnosti v tehnologiji, kar nekaterim nadrejenim ni bilo po volji. Zato so tožnico neprestano prerazporejali na različna delovna mesta in jo tako degradirali, nadrejena delavka pa jo je šikanirala in diskreditirala pred sodelavci, ker je vedno dajala kakšne pripombe pred sodelavci, ki se niti niso smeli več pogovarjati s tožnico niti o vprašanjih strokovne narave. Nalagali so ji delo, ki ni bilo v opisu njenega delovnega mesta, delala je v nemogočih pogojih pri dnevni izdaji komadov, za rešitev težav oz. odpravo tehničnih napak, zaradi katerih je trpelo tožničino delo in na katere je opozarjala nadrejene, pa niso poskrbeli. Dne 2. 10. 2008 je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, vendar je pri tem šlo za skonstruirano obdolžitev. Vse navedeno je imelo za posledico psihične težave v obliki nespečnosti, občutku nemoči, nelagodja na delovnem mestu, poslabšalo se ji je stanje sladkorne bolezni in pojavile so se zdravstvene težave v obliki zvišanega krvnega pritiska.

Sodišče prve stopnje je glede na ugovor tožene stranke najprej preverjalo, ali je terjatev zastarala. Pravilno je ugotovilo, da je ugovor zastaranja neutemeljen, ker se odškodninski zahtevek nanaša na mobbing, ki naj bi se proti tožnici izvajal že od leta 1991 dalje pa vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2008. Pri tem se je pravilno oprlo na določbo 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami), po kateri odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Drugačno stališče tožene stranke, pri katerem vztraja tudi v odgovoru na pritožbo, to je da naj bi terjatev glede mobbinga v zvezi z razporeditvami tožnice na druga (slabše plačana) delovna mesta zastarala, je torej zmotno.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že po temelju. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbo 4. odstavka 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami), ki določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu in da je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Sklicevalo pa se je tudi na določbe 44. in 45. člena ZDR, pa tudi na določbo 184. člena istega zakona, po kateri mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki je delavcu povzročena z delom ali v zvezi z delom, pri čemer je poudarilo, da je ta obveznost podana, če so ugotovljeni vsi elementi odškodninskega delikta in sicer nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) v 4. odstavku 6.a člena posebej uzakonil prepoved trpinčenja na delovnem mestu. Vendar pa okoliščina, da v spornem obdobju (od leta 1991 dalje, torej v času veljavnosti ZDR90, ZTPDR oz. ZDR) ta prepoved v zakonskih predpisih še ni bila izrecno določena, ne pomeni, da so bila ravnanja, ki so predstavljala mobbing, dovoljena, saj je obstajala pravna podlaga in možnost uveljavljanja odškodnine za nepremoženjsko škodo od delodajalca po splošnih načelih civilnega prava.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanja tožene stranke oz. njenih vodilnih in drugih delavcev ni mogoče opredeliti kot protipravno oz. da ravnanje toženke ne pomeni trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Pri tem je poudarilo, da že iz same zakonske definicije trpinčenja na delovnem mestu izhaja, da gre za ponavljajoče se, sistematično ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti delavcu, oz. graje vredno in očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, ki bi bilo usmerjeno proti tožnici, takšno obnašanje oz. ravnanje nadrejenih in drugih delavcev do tožnice pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno. Pred sodiščem prve stopnje je bil izveden obsežen dokazni postopek. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost zaslišanih prič, saj ni utemeljenih razlogov za dvom o tem, da so zaslišane priče govorile resnico ( njihova zaslišanja so bila dovolj natančna, pri zaslišanjih pa je imela tožeča stranka dovolj možnosti, da s postavljanjem konkretnih vprašanj doseže dopolnitev njihovih izpovedb). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in pravilna, saj jo izvedeni dokazi potrjujejo. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo, da opozarjanja na napake pri delu in na nepravilen odnos do dela, tudi če je to opravljeno z nekoliko povišanim glasom nadrejenega, še ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, če ne gre za ponavljajoče, sistematično, graje vredno oz. očitno žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti delavcu, pravilno pa je tudi štelo, da ima delodajalec pravico delavca opozarjati na napake pri njegovem delu in mu izrekati ukrepe v primeru nespoštovanja delovnih dolžnosti. Glede na izpovedi zaslišanih prič in tožnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica imela enake pogoje za delo kot vsi ostali delavci, tudi glede premestitev na druga delovna mesta v primeru potreb v delovnem procesu, in da iz predloženih dokazov ni razbrati, da bi bila tožnica premeščena v druge obrate zaradi šikaniranja tožene stranke ali da bi ji bile dodeljene naloge, neprimerne njeni kvalifikaciji oz. sposobnosti. Poleg tega pa je zlasti na podlagi izpovedi zaslišanih prič D.O., M.Š., S.K.R., Š.T. in B.B. pravilno zaključilo, da toženki ni mogoče očitati, da tožnici ni zagotovila delovnega okolja, kjer ne bi bila izpostavljena nadlegovanju in trpinčenju, saj iz izpovedi navedenih izhaja, da je šlo za normalne odnose v procesu proizvodnje pri toženki.

Ker že prvi element odškodninske odgovornosti, to je protipravnost, ni bil dokazan, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker ostalih elementov odškodninskega delikta ni ugotavljalo. Glede na takšno presojo tudi ni bilo niti pogojev niti potrebe za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, tako da so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Enako velja za pritožbeni očitek, da naj bi bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo 2. odstavka 45. člena ZDR, po katerem je delodajalec tisti, ki nosi dokazno breme, da šikaniranja tožnice pri toženi stranki ni bilo. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da naj bi se sodišče ukvarjalo le z ocenjevanjem šikaniranja, ki ga je predstavljala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa z razporeditvami na slabše plačana delovna mesta.

V obsežnem dokaznem postopku so bile vpogledane predložene listine in zaslišane številne priče, večina na predlog tožene stranke, tako da je povsem brez podlage očitek tožeče stranke, da pravilo o dokaznem bremenu iz citirane določbe ZDR ni bilo upoštevano. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni ukvarjalo le z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak je preverjalo tudi resničnost drugih tožničinih navedb o domnevnem šikaniranju in mobbingu, ki naj bi ga nadrejeni izvajali nad njo v daljšem obdobju, vključno s problemom razporejanja na druga delovna mesta od leta 1991 dalje, ko se je tožnica vrnila iz Egipta, kjer je vodila proizvodnjo. Čeprav je tožnica očitno ves čas imela občutek, da so bile prerazporeditve izvedene iz šikanoznih razlogov, ker je bila kritična do ukrepov vodstva oz. je neuspešno opozarjala na napake pri delu, je dejstvo, da izvedeni dokazi njenih trditev s tem v zvezi ne potrjujejo, zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje s tem v zvezi. Zlasti ker celo tožnica sama tudi v pritožbi navaja, da naj bi bile razporeditve povezane s sprejemanjem novih aktov o sistemizaciji. Ne nazadnje je imela tožnica tudi pravico do pritožbe zoper sklepe o razporeditvi in do sodnega varstva, ki je ni uveljavljala. V sodnem sporu je, kot izhaja iz sodbe VDSS opr. št. Pdp 946/98 z dne 28. 9. 2000 (A 19), uveljavljala le denarni zahtevek zaradi prikrajšanja pri plačah za čas od leta 1991 do 31. 8. 1994, v višini razlike v plači med plačo za delovno mesto mojster II in mojster I, vendar v sporu ni uspela, ker je sodišče ugotovilo, da pri plači ni bila oškodovana, ker je dobivala višjo plačo kot bi jo dobivala po obračunski osnovi bivšega delovnega mesta mojster šivalnice I. Le s pavšalnimi trditvami ni mogoče utemeljevati mobbinga v zvezi z razporejanjem na druga delovna mesta. S tem v zvezi je neutemeljen tudi očitek, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prič ni vprašalo, zakaj in v kakšnih okoliščinah je prihajalo do številnih razporeditev. Tožnica je sodelovala na narokih za glavno obravnavo, na katerih so bile priče zaslišane, zato je nedvomno tudi sama imela možnost postavljati vprašanja pričam, če je ocenjevala, da niso bile dovolj podrobno zaslišane.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo zavrnilo, je torej pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP). Stroški odgovora na pritožbo pa ne predstavljajo potrebnih stroškov v smislu 155. člena ZPP, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku. Zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.


Zveza:

ZDR člen 6.a, 6.a/4, 44, 45, 45/2, 184. OZ člen 352.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.02.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyODkx