<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 678/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.678.2014

Evidenčna številka:VDS0013410
Datum odločbe:08.01.2015
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - trpinčenje na delovnem mestu - šikaniranje - mobing

Jedro

Zaradi slabih ekonomskih rezultatov se je tožena stranka odločila za reorganizacijo dela z združevanjem del in nalog. Delo na delovnem mestu „vodja prevzema“, za katerega je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je postalo nepotrebno. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR.

Tožena stranka je dokazala, da je obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ravnanje tožene stranke pred podajo odpovedi (dve ponudbi novih pogodb za neustrezno delo, pri čemer bi tožeča stranka obdržala enako plačo, ter opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) ne utemeljuje zaključka, da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo iz šikanoznih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2013; da se ugotovi, da je tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu vodje prevzema tudi po 10. 8. 2013, ter da ji delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2013 ni prenehalo; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja prevzema in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 10. 8. 2013 pa vse do vnovičnega nastopa dela, priznati vse pravice iz in po delu ter ji mesečno obračunati vsakomesečno bruto plačo v znesku 1.161,03 EUR, ter ji po odvodu vseh davkov in prispevkov izplačati neto znesek v višini 810,40 EUR vsakomesečne plače, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji vpisati manjkajočo delovno dobo za čas trajanja nezakonite odsotnosti z dela v delovno knjižico (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka in jo izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo odločilno dejstvo, da so obstajali poslovni razlogi za redno odpoved tožeči stranki, ki naj bi bil v reorganizaciji in racionalizaciji dela zaradi slabih poslovnih rezultatov, ter da ne obstajajo razlogi povezani z osebo delavca. Sodišče prve stopnje tudi navaja, da je tožena stranka obrazložila razlog za odpoved ter ga dokazala s predloženimi podatki o njenem finančnem stanju, iz katerih naj bi izhajalo, da tožena stranka posluje z izgubo, ki se je v primerjavi z letom 2012 v prvi polovici leta 2013 povečala. Tožena stranka v obdobju od 1-6/2013 ni poslovala z izgubo v poslovni enoti A.. To dejstvo ne izhaja iz priloženih bilanc stanja in uspeha kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Iz bilance pod točko 6 čisti poslovni izid poslovnega leta izhaja, da je le-ta znašal v obdobju od 1-6/2013 v višini 790.006,06 EUR, medtem ko je za isto obdobje za leto 2012 znašal 706.051,15 EUR. Glede na navedeno postavko ne more poslovna enota A. poslovati v letu 2012 z zatrjevano izgubo. Sodišče prve stopnje se do navedenih trditev tožeče stranke ni opredelilo, temveč je posplošeno navajalo, da iz priloženih bilanc in drugih listin izhaja, da tožena stranka posluje z izgubo, v primerjavi z letom 2012, v prvi polovici leta 2013. Glede odločilnega dejstva ali je tožena stranka dejansko poslovala z izgubo, gre za strokovno vprašanje, ki je finančno računovodske ali revizijske narave, zato bi bilo sodišče prve stopnje dolžno ugoditi dokaznemu predlogu tožeče stranke po pritegnitvi sodnega izvedenca. Samo s sodnim izvedencem, ki ima potrebno strokovno znanje, bi bilo mogoče ugotoviti pravo dejansko stanje, torej kakšen poslovni rezultat dejansko izkazujejo podatki iz bilance. Sodišče je tudi zmotno presodilo, da redna odpoved iz poslovnih razlogov ni bila v povezavi z osebo tožeče stranke oziroma v zvezi z njenim ravnanjem. Dokazno breme obstoja poslovnega razloga za odpoved iz poslovnih razlogov je na strani delodajalca, ta pa ni dokazal obstoja poslovnega razloga, medtem ko je na drugi strani tožeča stranka z veliko verjetnostjo uspela dokazati, da je izrečena odpoved posledica mobbinga in trpinčenja tožeče stranke. V nasprotju z izvedenimi dokazi so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tudi glede očitanih kršitev o nepravilnostih pri delu tožeče stranke, ni izkazano, da bi bila ta podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem se sklicuje na zaslišanje B.B. in dejstvo, da je tožeča stranka prejela opomin in nato še dve ponudbi za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar gotovo ne bi prejela, če bi bile očitane nepravilnosti razlog za odpoved. Tožeča stranka je najprej prejela dve ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi, vendar za neustrezno delo in ko je ti dve ponudbi obrazloženo zavrnila, ji je tožena stranka z dopisom z dne 4. 2. 2013 zagrozila, da se bo poslužila zakonskih postopkov, predvidenih za primer nespoštovanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nakar je dejansko prejela najprej opozorilo in nato odpoved. Tožeča stranka je več kot dvajset let delala na odgovornih delovnih mestih pri toženi stranki, nato pa delo izgubila kljub dejstvu, da je tožena stranka še v začetku leta 2013 zaposlila nove delavce, čeprav naj bi že v letu 2012 zaradi izgube razmišljala o zaprtju PE, vendar navedenih del ni ponudila tožeči stranki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tako da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6.. 7. 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov glede zatrjevanja tožeče stranke, da tožena stranka ni poslovala z izgubo. Ta kršitev je lahko podana le v primeru, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali je tožena stranka v posledici slabih poslovnih rezultatov v trgovskem centru v A. spremenila organizacijo dela tako, da je dejansko ostalo delovno mesto „vodja prevzema“ nezasedeno in delo, ki ga je opravljala tožeča stranka razporedila med ostale delavce. Glede tega vprašanja ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge, ki med seboj tudi niso v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in bilanco stanja za obdobje od 1-6/2013. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo podatke o finančnem stanju tožene stranke in sicer bilanco stanja na dan 31. 12. 2012, v primerjavi z bilanco za prvo polovico leta 2013 ter sprejelo dokazno oceno, da je tožena stranka poslovala z izgubo, ki se je v primerjavi z letom 2012 v prvi polovici leta 2013 povečala, pri čemer trgovski center v A., v primerjavi z ostalimi trgovskimi centri tožene stranke, posluje z najvišjo stopnjo izgube (11. točka obrazložitve).

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, ki bi se opredelil do obstoja ekonomskega razloga. Po določbi 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V konkretnem primeru ni šlo za tak primer, saj sodišče bilanc tožene stranke ni preverjalo v smislu njihove pravilnosti in bi bilo iz tega razloga potrebno angažirati izvedenca finančno-računovodske stroke. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v predložene bilance, iz katerih je izhajalo, da tožena stranka beleži izgubo. Utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi posameznim delavcem, brez katerih delodajalec lahko dosega cilje svojega poslovanja, lahko podani že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (torej v smislu preprečevanja negativnega poslovnega izida) in ne šele, ko delodajalec že zabrede v izgubo, kar je bilo v konkretnem primeru.

Očitek o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke pa je tudi vsebinsko neutemeljen. Za obstoj ekonomskega razloga, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju določenega dela, zadostuje že izkazanost zmanjšanja prihodkov v poslovalnici, v kateri takšen delavec dela. Tožena stranka pa je dokazala tudi obstoj organizacijskega razloga, to je, da je delovno mesto tožnika ostalo nezasedeno in razporeditev njegovega dela na preostale zaposlene pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja:

-da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu kot „vodja prevzema“ z uvrstitvijo v V. tarifni razred;

-da je tožena stranka tožniku vročila dne 14. 1. 2013 ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „polnilec prodajnih polic“ z uvrstitvijo v III. tarifni razred in 17. 1. 2013 za delovno mesto „prodajalec svetovalec za vrt“, ki je uvrščeno v IV. tarifni razred, pri čemer bi tožnik ohranil isto višino plače, kot jo je imel na delovnem mestu „vodja prevzema“;

-da je tožnik ponudbi tožene stranke zavrnil z obrazložitvijo, da sta ponudbi neustrezni in poniževalni, hkrati pa pomenita izvajanje mobinga in šikaniranje na delovnem mestu;

-da je tožena stranka navedbe tožnika z dopisom z dne 4. 2. 2013 zavrnila in ga opozorila na ugotovljene nepravilnosti pri opravljanju dela, zaradi česar se bo morala poslužiti zakonskih postopkov;

-da je tožena stranka tožnika dne 15. 2. 2013 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve in mu očitala zamujanje na delo v obdobju od 8. 10. 2012 do 12. 12. 2012 ter na napake pri prevzemanju blaga ter posledično povzročanju škode toženi stranki;

-da je tožena stranka tožniku dne 17. 6. 2013 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z obrazložitvijo, da delodajalec beleži slabe rezultate, zato je poleg ostalih ukrepov za znižanje stroškov poslovanja prisiljen tudi v dodatno reorganizacijo in racionalizacijo dela zaposlenih in da se slabi poslovni rezultati še posebej odražajo v trgovskem centru v A.. Delodajalec je ugotavljal, da zasedba delovnega mesta „vodja prevzema“ ni potrebna, saj je možno zagotavljanje optimalnega poteka sprejemanja in izdajanja blaga v trgovini C. doseči tudi z razporeditvijo dela med vodjo skupine za logistiko in prevzemnike, zato je posledično prenehala potreba po opravljanju dela „vodja prevzema“, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnik.

Neutemeljen in protispisen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni dokazala slabe poslovne rezultate, še posebej v trgovskem centru v A., kjer je zaposlen tožnik. Tožena stranka je slabo finančno stanje dokazala s predloženimi podatki in sicer z bilanco stanja na dan 31. 12. 2012, iz katere je v primerjavi s prvo polovico leta 2013, razvidno, da se je izguba v znesku - 706.051,15 EUR povečala na - 790.006,06 EUR. Primerjava poslovanja po trgovskih centrih pa je pokazala, da tožena stranka posluje z izgubo, ki se je v primerjavi z letom 2012 v prvi polovici leta 2013 povečala in da trgovski center v A. v primerjavi z ostalimi trgovskimi centri tožene stranke posluje z najvišjo stopnjo izgube. Tudi zaslišana zakonita sozastopnika tožene stranke sta podrobno pojasnila slabo ekonomsko situacijo tožene stranke, ki se je odločila za združitev posameznih delovnih mest oz. nalog (najprej za režijske delavce in delavce v logistiki). Tako so delavcem ponudili delo na drugih delovnih mestih, tudi na tistih, kjer se je zahtevala nižja izobrazba, pri čemer so delavci ohranili isto višino plače, kot so jo imeli na prejšnjem delovnem mestu. V posledici slabih ekonomskih rezultatov se je tožena stranka odločila za reorganizacijo dela z združevanjem del in nalog, pri čemer je delo na delovnem mestu „vodja prevzema“, za katerega je imela tožeča stranka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, postalo nepotrebno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prišlo pri toženi stranki do prenehanja potreb po tožnikovem delu iz ekonomskih in organizacijskih razlogov. V pristojnosti delodajalca je, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom znižanja stroškov dela. V zvezi s tem je treba izhajati iz materialnopravnega izhodišča, da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije, niti o tem, s koliko zaposlenimi bo delodajalec opravljal delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen in da je delovno mesto, na katerem je bil pred odpovedjo zaposlen tožnik, ostalo nezasedeno, še vedno sistemizirano, ker je tožena stranka upala, da se bo poslovanje izboljšalo. Tožena stranka je v procesu organizacije posamezna dela in naloge združila in v primeru nalog delovnega mesta „vodje prevzema“, je te naloge prerazporedila na delovno mesto „vodja logistike“.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je navedena prerazporeditev nalog na drugo delovno mesto povsem dopustna odločitev tožene stranke, saj se delodajalec lahko ob obravnavanju ekonomskega razloga povsem samostojno odloči za drugačno organizacijo dela in poslovanja ter delovne naloge ustrezno razporedi med zaposlene. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga je odločilno le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za take kršitve delodajalca, ki bi pomenile kršitev prepovedi diskriminacije. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožena stranka dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ravnanje tožene stranke pred podajo odpovedi (dve ponudbi novih pogodb za neustrezno delo, pri čemer bi tožeča stranka obdržala enako plačo, ter opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje zaključek, da je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo iz šikanoznih razlogov, kot to ponovno izpostavlja tožeča stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je po zaključnem dokaznem postopku ugotovilo obstoj utemeljenega odpovednega razloga, ki ni bil navidezen, prav tako pa tudi pravilno zaključilo, da ni podana kršitev prepovedi diskriminacije ali drugih nedovoljenih ravnanj tožene stranke v smislu trpinčenja, šikaniranja ali mobinga, kot to zatrjuje pritožba. Trpinčenje na delovnem mestu je v skladu s četrtim odstavkom 6.a člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) izrecno prepovedano in opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da odpoved iz poslovnih razlogov pomeni ponižanje, diskriminacijo in maščevanje, ki se je kazala v dveh ponudbah nove pogodbe o zaposlitvi, za neustrezno delo in dopisu tožene stranke z dne 4. 2. 2013, iz katerega naj bi izhajalo, da se bo tožena stranka poslužila zakonskih postopkov, predvidenih za primer nespoštovanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku in tudi drugim delavcem v januarju 2013 ponudila neustrezne pogodbe o zaposlitvi, za katere se je zahtevala nižja stopnja stroškovne izobrazbe, pri tem pa bi delavci obdržali enake plače, še ne pomeni trpinčenja ali šikaniranja. Prav tako ne more pomeniti mobinga dopis tožene stranke, ko je tožnika opozorila na nepravilnosti pri delu in mu izrekla opomin zaradi zamujanja na delo in napak pri prevzemanju blaga. Sozastopnik tožene stranke je pojasnil, da so tožnika na nepravilnosti pri delu opomnili, kar stori tožena stranka tudi pri drugih delavcih, kadar pride do nepravilnosti, pri čemer očitane nepravilnosti niso bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč tožnika opozorila na nepravilnosti pri delu v mesecu februarju 2013, medtem ko je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel v mesecu juniju 2013.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka že v začetku leta 2013 zaposlovala nove delavce, navedenih del pa ni ponudila tožniku. Tožena stranka je izkazala, da je tožniku ponudila možnost zaposlitve na dveh drugih delovnih mestih (neustreznih), vendar ob ohranitvi enake višine plače, kot jo je imel tožnik po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, vendar tožnik teh ponudb ni sprejel. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tudi ugotovilo, da je tožena stranka prosta delovna mesta prednostno ponujala že zaposlenim delavcem, tudi tožniku, prav tako pa je bila omogočena prijava na razpisano delovno mesto vsem delavcem, tožnik pa se na razpisana delovna mesta ni prijavil. Sicer pa novi ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da v primeru poslovnega razloga preverja možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, kot je to določal prej veljavni ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6a, 88, 88/1, 88/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4NjU4