<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba in sklep Pdp 1466/2014

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1466.2014
Evidenčna številka:VDS0015409
Datum odločbe:16.04.2015
Senat:Sonja Pucko Furman (pred.), Tatjana Prebil (poroč.), Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - kaznovalna funkcija odškodnine

Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so ravnanja glavne inšpektorice A.A., ki je tožnici kot nadrejena brez strokovno utemeljenih razlogov odvzela vsa pooblastila za vodenje službe ter delovna sredstva, predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Pravilna je tudi ugotovitev, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma da ni ravnala malomarno. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu, po temelju utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kaznovalno funkcijo za toženo stranko. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZDR je bil delodajalec delavcu v primeru trpinčenja odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina za nepremoženjsko škodo po določbah civilnega prava pa nima kaznovalne funkcije. Šele 8. člen ZDR-1 je določil, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu tudi odvračanje delodajalca od ponovnih kršitev.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Inšpektorata RS ... z dne 9. 6. 2010 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 4. 5. 2011; kar je tožnica zahtevala drugače (da se sklepa odpravita) je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati denarno odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2011 dalje, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. Višji zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2011 je zavrnilo (II. točka izreka). V delu tožbenega zahtevka je postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa) ter tožbo v delu zahtevka zavrglo (II. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 421,96 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo, svoje stroške postopka tožnica krije sama (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in tožena stranka.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del II. točke sodbe in le za znesek 3.000,00 EUR in zoper III. točko sklepa glede odločitve o pravdnih stroških zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi in samo odloči tako, da ji prisodi še 3.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede višine odmere denarne odškodnine oprlo na določbe Obligacijskega zakonika glede povrnitve nepremoženjske škode, ni pa upoštevalo tudi Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. 7. 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu. V skladu z 18. členom Direktive 2006/54/ES mora odškodnina za trpinčenje obsegati poleg funkcije satisfakcije prizadetega delavca (povračilna funkcija odškodnine) predvsem tudi odvračevalni učinek (penalna funkcija odškodnine) na povzročitelja glede njegovih bodočih kršitev. Sodišče mora v postopku presoje predpisov pri razlagi nacionalnega prava upoštevati pravo EU, saj se le tako zagotovi njegova polna učinkovitost. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo pravnega standarda odškodnine za trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je res upoštevalo primerljivo sodno prakso pritožbenega sodišča, vendar vsi primeri na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, nimajo primerljivega dejanskega stanja kot konkretni primer. Šlo je za grobo obliko trpinčenja storjeno s strani vodilne osebe, ki bi morala biti s svojim ravnanjem za zgled vsem ostalim. Poleg tega so vsi preventivni mehanizmi, ki bi morali v skladu z veljavnimi predpisi delovati, v celoti zatajili. Meni, da bi bilo treba tožnici priznati vsaj še 3.000,00 EUR. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Na tožnici je bilo v celoti dokazno breme, zato bi moralo sodišče ob uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP celotne stroške naložiti toženi stranki. Poleg tega je tožnica po temelju uspela v celoti, po višini deloma, zato je njen celotni uspeh na prvi stopnji 60 % in ne 20 %, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naloži tožnici plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da ima javni uslužbenec v primeru nedopustnih ravnanj s strani delodajalca možnost vložiti neposredno sodno varstvo, vendar pa ima tudi možnost vložitve pisne zahteve za varstvo pravic, kar je v konkretnem primeru storila tožnica. To pa pomeni, da je dolžna spoštovati roke, ki so za vložitev ustreznih pravnih sredstev prepisani v Zakonu o javnih uslužbencih. Glede pravočasnosti tožbe se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na odločitev Vrhovnega sodišča RS s sklepom opr. št. VII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012, saj navedena odločitev ni konsistentna s konkretnim dejanjem. Po stališču tožene stranke se navedena odločitev Vrhovnega sodišča RS nanaša zgolj na primere prenehanja delovnega razmerja, drugačna pa je situacija v ostalih primerih, ko v skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena ZJU pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca. Tožena stranka vztraja, da je bila tožba v konkretnem primeru vložena prepozno. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je odločila 4. 5. 2011, sklep je bil tožnici (po spisovnih podatkih) vročen 12. 5. 2011. V skladu s pravnim poukom je tožnica vložila tožbo šele 14. 6. 2011, kar pomeni, da je zamudila rok za sodno varstvo. Tožba tožnice ni dopustna in bi jo sodišče moralo zavreči. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je v obdobju med septembrom 2009 in januarjem 2010 dejansko šlo za mobbing zoper tožnico s strani neposredno nadrejene delavke A.A., ker ji ni bil zagotovljen obseg del in nalog skladno s pogodbo o zaposlitvi, odvzeta so ji bila vsa pooblastila in vse pristojnosti in vsa za delo potrebna delovna sredstva. Sodišče prve stopnje je v le v enem zatrjevanem segmentu tožnice ugotovilo izvajanje mobbinga, to je v segmentu odreditve drugega dela v Inšpekciji ..., kar predstavlja ukrep, ki ga je glavna inšpektorica realizirala z izdajo sklepov o dodelitvi drugega dela z dne 5. 11. 2009 ter kasneje tudi s sklepom z dne 2. 10. 2009. V dejstvu, da sodišče prve stopnje pristojnost za izdajo ukrepa odreditve drugega dela predstojnici odreka, tožena stranka vidi temeljno zmoto sodišča prve stopnje, ko je kot dejanje, ki ustreza pojmu mobbinga označilo zgolj posamezne dogodke, ki so bili namenjeni izvedbi ukrepa odreditve drugega dela. Priče na katerih izjavah je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, ne morejo podati verodostojnih ocen o organizacijskih vprašanjih, ki so v izključni domeni predstojnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo izvajanje mobbinga zgolj v segmentu odreditve drugih del tožnici, ugotovitve je utemeljilo na izjavah prič ter ni upoštevalo izpovedbe A.A., bivše predstojnice organa, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je prepričana, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka, upoštevajoč pravilno uporabo materialnega prava sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da je predstojnica organa s svojimi ukrepi namerno hotela škodovati tožnici in jo zavestno skušala osebnostno degradirati. V nobeni izpovedbi prič ni zaznati niti enega stavka o tem, da bi bil razlog za odreditev drugega dela kakršnakoli osebna okoliščina na strani tožnice. Dejstvo je, da v konkretnem primeru ni šlo za nadlegovanje tožnice v smislu 15.a člena Zakona o javnih uslužbencih ter drugega odstavka 2. člena Uredbe o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih, saj domnevne kršitve niso bile usmerjene na neko tožničino osebno okoliščino, česar tožnice niti ne omenja, kaj šele zatrjuje oz. dokazuje. Ker tožnica ni zatrjevala, kakšen je bil namen tožene stranke oziroma ni zatrjevala, da bi bila zatrjevana ravnanja tožene stranke namenjena tožničini degradaciji glede na njeno katerokoli osebno okoliščino, v konkretnem primeru ne moremo govoriti o šikaniranju. Tožena stranka je prepričana, da tožnica glede na izsledke dokaznega postopka in glede na njene trditve ni upravičena do odškodnine, saj tožbeni zahtevek že po temelju ne more biti utemeljen. Tako sodišče ni upoštevalo izpovedbe zaslišane priče A.A., ki jo je podala v svojstvu takratne predstojnice organa in tožničine nadrejene, saj njeno izpovedbo iz neupravičenih razlogov ni obravnavalo v tej luči. Sodišče se je pri vprašanjih organizacijske narave oprlo na izpovedbe prič, ki v zvezi s temi vprašanji glede na njihov delovnopravni status iz opravičenih razlogov ne morejo podati verodostojne ocene. A.A., ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot glavna inšpektorica je vse očitke glede šikaniranja oz. mobinga zanikala. Dejanj, ki jih ji očita tožnica, v svoji izpovedi ni zanikala, vendar je pojasnila, da z njimi ni nikoli imela namena šikanirati tožnice. Prav služba, ki jo je vodila tožnica, bi morala pomeniti podporo inšpekciji, vendar svoje funkcije ni izpolnjevala. Njen namen je bil okrepiti pravno službo, vendar je na podlagi več kadrovskih zadev in drugih pravno spornih oz. napačnih odločitev tožnice v inšpekcijskih zadevah izgubila zaupanje vanjo. Zato se tožnici ni več izročalo vhodne pošte. Ker je bila tožnica veliko odsotna, je morala zaradi zagotovitve tekočega dela ukrepati tako, da je delo začela odrejati drugim delavcem, tožnici pa je odvzela naloge in pooblastila za vodenje službe. Tožnici so odvzeli dostop do baz podatkov, evidenc in elektronske pošte zgolj iz razloga, ker je imela odrejena dela iz drugih področij, tako da ni več potrebovala dostopa do teh podatkov. Premestitev tožnice je bila izvedena, ker je bila na novo ustanovljena služba, tam se je pokazala potreba po delih, za katera je tožnica imela znanja. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpovedbe posameznih prič in jih v povezavi z dejanji v takratnem času tudi napačno obravnavalo. V nasprotju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero je v celoti poklonilo vero izjavam prič, je ugotovilo neverodostojnost tričlanske komisije, ki je ugotavljala kršitev tožničinih pravic. Tožena stranka trdi, da se nad tožnico ni izvajal nikakršen dalj časa trajajoči proces trpinčenja oziroma druga graje vredna dejanja v zvezi z njo oz. njenim delom. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica v tožbi navedla, da je bila od septembra 2009 do premestitve v februarju 2010 in deloma še po tem datumu žrtev trpinčenja na delovnem mestu s strani nadrejene delavke A.A.. Zahtevala je odškodnino v višini 10.000,00 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glavna inšpektorica A.A. tožnici brez strokovno utemeljenih razlogov odvzela vsa pooblastila in kompetence za vodenje službe za splošne in pravne zadeve ter delovna sredstva. Tožnici od septembra 2009 dalje ni več omogočila opravljanja svojega dela in svojih nalog, vsa dela in naloge ji je odvzela in jih prerazporedila med druge delavce. S tem je tožena stranka kršila dostojanstvo tožnice in njene osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obdobju med septembrom 2009 in januarjem 2010 dejansko šlo za mobbing zoper tožnico s strani neposredno nadrejene delavke. Zaradi ravnanj tožene stranke je tožnica trpela duševne bolečine, ki so bile posledica nedopustnih ravnanj glavne inšpektorice, zato je tožnica v skladu z določbo drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) upravičena do pravične denarne odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo v višini 2.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Upoštevalo je, da psihično trpljenje pri tožnici ni povzročilo hujših zdravstvenih motenj, ampak le krajši čas trajajočo psihično stisko. Takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijata obe pravdni stranki.

11. Četrti odstavek 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) določa, da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Če gre za delovno okolje oziroma odnose na delovnem mestu, mora biti delavcu izkazano takšno trpinčenje oziroma v posledici duševne bolečine, ki občutno presegajo običajno življenjsko obnašanje posameznika, ki se v danih razmerah od njega pričakuje. Delavec mora v skladu s trditvenim bremenom dokazati, da je zaradi trpinčenja utrpel škodo, pri čemer je na drugi strani dokazno breme na delodajalcu, da je delavcu zagotovil takšno delovno okolje, v katerem ni mogel biti izpostavljen kakršnemukoli nadlegovanju ali trpinčenju, in da je glede tega sprejel ustrezne ukrepe za zaščito delavcev. Poleg tega morajo biti glede obstoja odškodnine ugotovljeni vsi elementi odškodninske odgovornosti po načelih civilnega prava, da se lahko delodajalca obremeni s plačilom odškodnine. Odškodnina nima narave kazni za delodajalca, temveč predstavlja zadoščenje delavcu za nastalo trpljenje in čustvene bolečine.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica zamudila rok za sodno varstvo. Kadar komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v vsakem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v tridesetdnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ni odločila v roku. Tožnica je tožbo vložila v roku 30 dni od prejema sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba vložena pravočasno pravilen.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so za ravnanja glavne inšpektorice A.A., ki je tožnici brez strokovno utemeljenih razlogov odvzela vsa pooblastila za vodenje službe ter delovna sredstva, predstavljala sistematično, graje vredno ravnanje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot zahteva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Za ugotovitev, da je tožnica v navedenem obdobju utrpela trpinčenje je imelo sodišče prve stopnje zadostno oporo v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je izpovedbe zaslišanih prič, ki so pričali o pravnorelevantnih dejstvih pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožena stranka skuša izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje s tem, da navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče A.A., češ, da njena izpovedba, ki jo je podala v svojstvu takratne predstojnice organa in tožničine nadrejene ni potrdila tožničinih trditev. Pri presoji izpodbijane odločitve je treba upoštevati, da gre za dokazno oceno in s tem povezanimi trditvami komu verjeti in komu ne, ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti za sprejeto odločitev. Dokazni postopek je jasno pokazal, da so ravnanja tožnici predpostavljene delavke, ugotovljena s strani sodišča prve stopnje, predstavljala graje vredno, žaljivo in očitno negativno ravnanje ali vedenje, ki je bilo usmerjeno proti tožnici, s čimer je tožena stranka uresničila vse znake trpinčenja. Pravilna je tudi ugotovitev, da je zaradi navedenih ravnanj tožene stranke tožnici nastala škoda na zdravju, da je podana vzročna zveza med nastankom škode ter protipravnim ravnanjem tožene stranke ter da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma da ni ravnala malomarno.

14. V zvezi s prisojo odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bila tožnica izpostavljena trpinčenju pet mesecev, zaradi česar je bila krajše obdobje tudi v bolniškem staležu, da pa psihično trpljenje pri tožnici ni povzročilo hujših zdravstvenih težav. Zato je ocenilo, da je pravična denarna odškodnina v višini 2.000,00 EUR.

15. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi morala imeti prisojena odškodnina tudi kazensko funkcijo za toženo stranko. V skladu s tretjim odstavkom 45. člena ZDR je bil delodajalec delavcu v primeru trpinčenja odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina za nepremoženjsko škodo po določbah civilnega prava pa nima kaznovalne funkcije. Šele 8. člen novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je določil, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu tudi odvračanje delodajalca od ponovnih kršitev.

16. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Ob preizkusu odločitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški postopka odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški postopka so bili odmerjeni glede na dosežen uspeh strank v postopku.

17. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. člen ZPP), prav tako tožena stranka in tožnica ne navajata nobenih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa (odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, ker s pritožbama nista uspeli, odgovora na pritožbi pa nista prispevala k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).


Zveza:

OZ člen 179, 179/2. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/3. ZDR-1 člen 8. ZJU člen 39, 39/2. ZPP člen 8.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3MTk2