<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sklep Pdp 496/2014

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.496.2014
Evidenčna številka:VDS0013384
Datum odločbe:13.11.2014
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Silva Donko (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka - načelo enakega obravnavanja

Jedro

Ker je tožnica prejela pisno opozorilo pred odpovedjo kljub dejstvu, da ni storila kršitev delovnih obveznosti, ki jih očita tožena stranka in je bila tožena stranka z navedenim seznanjena, je evidentno, da je šlo za očitno neutemeljeno opozarjanje ter pisna opozorila niso bila dana z namenom, ki ga predvideva ZDR. Ravnanje tožene stranke kaže na to, da je bil namen opozoril ustvarjanje psihičnega pritiska nad tožnico, kar je nesprejemljivo in nezakonito in je eden od tipičnih izvršilnih znakov mobbinga.

K mobbingu lahko pripomorejo tudi nejasno opredeljene naloge v notranjih organizacijskih aktih, neskladnost notranjih aktov z zakonskimi in podzakonskimi akti, neprimernosti dodeljenih nalog glede na sistemizirano delovno mesto in preobremenjenost z delom, kot tudi premestitev delavca z namenom, da se ga izloči iz dotedanjega delovnega okolja in sodelavcev, kar delavcu prepreči, da bi ohranjal in vzdrževal socialne stike. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da imajo vodstveni delavci pooblastila in zakonsko podlago, da lahko premeščajo delavce ter jim lahko izdajo opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za katere se kasneje lahko tudi izkaže, da so bila neupravičeno izdana in da takšnih ravnanj nadrejenih delavcev ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu (mobbing), napačno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v višini 13.055,00 EUR in odškodnino za čas odpovednega roka v višini 5.222,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2012 dalje do plačila; nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 1.186,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila; stroške predhodnega postopka v znesku 424,17 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila; odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 4.766,85 EUR neto (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 2.086,42 EUR, v roku 8 dni (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nezakonita, ker je na delno pravilno ugotovljeno dejansko stanje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je bistveno kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju tožnice je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov navaja nekaj, kar iz teh listin ne izhaja. Sodišče prve stopnje pa je tudi odločalo v nasprotju s pravilom o trditvenem dokaznem bremenu. Tožnica je navajala, da je direktorica tožene stranke v daljšem časovnem obdobju zoper njo in tudi druge delavce izvajala različna destruktivna dejanja, ki jih je tožnica občutila kot oviro in oškodovanje njene osebnosti (mobbing). Navajala je, da je bila zaradi diskriminatornih ravnanj delodajalca oz. njegove direktorice ter njenih izvršitvenih pomočnikov psihično zelo prizadeta, v službi se je povečala njena osamitev, razmere pa so se stopnjevale do takšne stopnje, da pritiska ni več vzdržala in je sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. in 7. alineji 112. člena ZDR. V zvezi z dokaznim postopkom ter dokazno oceno sodišča je tožnica izpostavila, da je sodišče prve stopnje med drugim zaslišalo priče, ki jih je predlagala tožena stranka, in so bile hkrati obtožene, da naj bi nad tožnico izvajale trpinčenje, to so glavna sestra A.A. in vodilna sestra B.B.. Povsem razumljivo je, da so zanikale, da naj bi se do tožnice neprimerno obnašale ter jo šikanirale na delovnem mestu, saj bi njihovo priznanje pomenilo tudi njihovo kazensko odgovornost. Ker so bile priče močno zainteresirane za izid tega spora, bi moralo sodišče prav njihove izpovedi skrbno oceniti v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje bi se moralo skrbno opredeliti tudi do izpovedb večine drugih prič, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki ter ekonomsko in finančno odvisne od tožene stranke. Izpovedale so o slabih odnosih v zavodu in neprimernem ravnanju direktorice, A.A. in B.B. do tožnice in drugih delavcev. Da je bilo stanje odnosov v zavodu zaradi ravnanja direktorice slabo, so potrdile priče C.C., D.D. dr. med. in E.E. ter F.F., vendar se sodišče, do njihovih izpovedi ni argumentirano opredelilo in ni navedlo, zakaj verjame predvsem direktorici G.G. ter glavni sestri A.A. in zakaj ostalim pričam, ki jih je predlagala tožnica, ne verjame, oz. zakaj meni, da priče niso verodostojne. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpovedbo C.C., ki je izpovedala o neprimernem odnosu in ignoriranju nadrejenih, ki se je kazalo tudi v tem, da direktorica ni pozdravljala niti priče niti tožnice, zaključilo, da bi bilo takšno ravnanje direktorice res grdo in nekulturno, da pa se o tem, kaj je C.C. izpovedala, ne more prepričati, saj je bila direktorica zaslišana pred to pričo in je sodišče ni ponovno zaslišalo. Hkrati je sodišče popolnoma pavšalno zaključilo, da se kdaj pa kdaj zgodi, da na pozdrav na hodniku pač pozabiš ali pa mimoidočega spregledaš. Takšen zaključek sodišča je, po mnenju pritožbe, v celoti v nasprotju z izpovedjo priče C.C. in torej v direktnem nasprotju z izvedenim dokazom (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 239. člena ZPP), saj ta priča ni izpovedala, da direktorica niti nje niti tožnice kdaj pa kdaj ni pozdravila, temveč je izpovedala, da ju je ignorirala. Sodišče je, na podlagi izpovedi prič o podanih opozorilih delavcem, brisanja nadur delavcem, spreminjanja evidence opravljenih ur, zaključilo, da je očitno obstajala neka napetost pri toženi stranki, da pa je potrebno upoštevati, da ima direktor v rokah poslovne odločitve, čeprav le-te za večino delavcev niso dobre ali sprejemljive. Zaključek sodišča prve stopnje, da s pisnim opozorilom delavcu ne nastane nobena škodljiva posledica, če kasneje ne pride do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter da podaja opozorila še ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu, je materialno pravno zmoten. Direktorica tožene stranke je zelo slabo ravnala med drugim tudi s predsednico sindikata C.C. in svojo tajnico E.E. ter ginekologom D.D., dr. med., pri čemer sta slednja tudi formalno zahtevala odpravo kršitev iz naslova trpinčenja na delovnem mestu in o tem obvestila inšpektorat. Navedeno so zaslišane priče tudi izrecno potrdile. Tožena stranka oz. njena direktorica je tudi tajnico E.E. trpinčila (premestila jo je v osamljeno pisarno, nadirala ter ji nato praktično odvzela vse delovne naloge), tako da je psihično popolnoma dekompenzirala in bila daljše obdobje v bolniškem staležu. Tudi D.D. dr. med. je izpovedal, da je bil sam deležen zelo odklonilnega odnosa s strani direktorice, da je bil zaradi slabih odnosov na tem, da zamenja službo, da je tudi sam uveljavljal zahtevo za odpravo kršitev zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje ni objektivno presodilo pisnih opozoril, ki jih je tožena stranka podala tožnici. Namen opozoril je bil izključno v izvajanju psihičnega pritiska nad tožnico in torej v ustvarjanju zastraševalnega delovnega okolja, v katerem je z delavci, ki se bojijo za svojo socialno ekonomsko varnost, lažje manipulirati. Skladno s pravno teorijo (Heinz Leymann) namreč prav neutemeljeno opozarjanje predstavlja enega od tipičnih ravnanj mobbinga. Do navedenih trditev tožnice pa se sodišče v sodbi ni opredelilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do zatrjevanja tožnice, da pisna opozorila, ki jih je prejela, ne predstavljajo le šikaniranja na delovnem mestu, temveč tudi diskriminacijo, kar pa je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na tožnico so se obračale sodelavke v primeru kršitev delovnih obveznosti, ker je bila tožnica včasih predsednica sindikata. Tudi v zvezi s tem jo je direktorica klicala na zagovor in ji zagrozila, da bodo sledile sankcije. Navedeno je potrdila tudi priča C.C. in sicer, da se je tožnica direktorici zamerila zaradi njenega sindikalnega udejstvovanja. Zaradi takšnega ravnanja direktorice se je tožnica počutila ogroženo in se ni upala več s sodelavkami pogovarjati, da ne bi bila izpostavljena ponovnim pritiskom. Prav tako pa so se kasneje tudi sodelavke, ki so se same bale, da bodo šikanirane s strani direktorice in glavne sestre, izogibale komunikaciji s tožnico. Navedeno je tožnici povedala sodelavka H.H., ki jo je tožnica tudi predlagala za zaslišanje, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, pri tem pa je tožnici vzelo možnost dokazovanja odločilnih dejstev, kar je bistvena kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sicer pa je tudi priča E.E. izpovedala, da se je tudi sama bala pogovarjati s tožnico in tudi glede te izpovedi sodišče v sodbi ni navedlo nobenih razlogov. Prav tako je tožena stranka tožnico diskriminirala pri koriščenju dopusta, saj tožnica do zadnjega ni vedela ali ji bo dopust odobren in je morala vedno moledovati za dopust, kar je bilo izjemno ponižujoče. Tožena stranka pa je tožnico klicala na delo tudi takrat, ko je koristila dopust, čeprav za to ni bilo nobene potrebe. Tako se je v mesecu septembra 2011 zgodilo, da je bila tožnica na dopustu, delodajalec pa jo je z dopusta predčasno poklical na delo, kljub temu, da je delavka I.I. predčasno odšla domov, ker ni imela dela. Sodišče prve stopnje se do tega ravnanja tožene stranke ni opredelilo, čeprav gre za odločilno okoliščino, ki kaže na to, da je delodajalec nad tožnico vršil mobbing, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opisana ravnanja delodajalca kažejo na to, da je tožena stranka tožnici, na vse mogoče načine in seveda z izgovori organizacijskih ukrepov, sistematično nagajala in jo tako psihično obremenjevala. Priča E.E. je izpovedala, da je direktorica tožene stranke tožnico, D.D. dr. med. in predsednico sindikata C.C. pred drugimi sodelavci imenovala „golazen“. Pojasnila je, da je z direktorico delala, zato točno ve, kaj je izjavila. Tudi D.D. dr. med je izpovedal, da mu je E.E. istega dne zgroženo povedala, kar je slišala in prav tako je priča C.C. izpovedala, da ji je E.E. vsa zgrožena povedala o dogodku tega dne. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo navedeni dogodek, o katerem so izpovedale te priče ter zaključilo, da E.E. ne verjame, da je direktorica uporabila ta izraz, glede na to, da izpoved direktorice na glavni obravnavi ne daje podlage, da bi bil njen besednjak tako prostaški. Tožnica je več kot 10 let delala v ambulanti za ultrazvok in je bila v letu 2010 premeščena v ginekološko ambulanto, čeprav zato ni bilo nobenega razloga. Tožnica je svoje nadrejene potem, ko je bila premeščena v ginekološko ambulanto, tudi ves čas prosila, naj ji omogočijo, da bo odgovorila na e-pošto pacientk (neodgovorjenih 70 e-mailov), vendar tožena stranka tožnici tega ni omogočila, kar tožena stranka v postopku niti ni prerekala. Priča F.F. je izpovedala, da so v nadaljevanju pacientke klicale po telefonu in da je bila tožnica deležna njihove jeze in žaljivk, ker niso prejele datuma pregleda in se je nato morala tožnica v imenu zavoda tem pacientkam opravičiti. Tožnica navaja, da jo je s takšnim ravnanjem delodajalec namenoma spravil v žaljiv in ponižujoč položaj nasproti pacientkam, ki so se upravičeno jezile, saj niso vedele, da je tožnica premeščena. Tožnica se je počutila nemočno, užaljeno in osramočeno, še posebej ob dejstvu, ker se je vedno trudila, da je pacientkam pravočasno odgovorila. Tudi priči B.B. in A.A. sta potrdili, da jih je tožnica prosila, da bi pacientke obvestila, pri čemer je B.B. krivo izpovedala, da je zadevo rešila z informatikom. Tudi po premestitvi v ginekološko ambulanto je bila tožnica zadolžena za elektronsko naročanje pacientk, in je morala dnevno odgovoriti na preko 40 e-sporočil in to v 24 urah. Odgovore pa je morala pisati v času rednega delovnega procesa v ambulanti, ne glede na število pacientk, ki so bile na pregledu v ambulanti. Tudi kadar je bila tožnica na dopustu, jo je ob povratku v službo čakalo preko 200 neodgovorjenih e-sporočil. Navedeno kaže na to, da je tožena stranka tožnico prekomerno obremenila z delom, nato pa jo lovila na napakah in jo neutemeljeno opominjala. Sodišče se do tega ravnanja tožene stranke sploh ni opredelilo. Tožnica ne oporeka dejstvu, da je v pristojnosti delodajalca, da organizira delovni proces, vendar meni, da je način, kako je tožena stranka tožnico premestila, popolnoma neprimeren. Tudi priča J.J. dr. med. je namreč izpovedal, da se kolegi s premestitvijo tožnice niso strinjali, ker ni bilo razlogov za njeno premestitev. V nadaljevanju pa je direktorica vodilni sestri B.B. celo izrecno prepovedala, da bi tožnica lahko nadomeščala v ultrazvočni ambulanti, kar je B.B. sama povedala tožnici. Direktorica je torej tožnici s takšnimi ravnanji dokazovala svojo premoč v delovnem procesu, s čimer je skušala tožnico, ki se je med drugim zavzemala za pravice delavec, popolnoma podrediti. V zvezi s temi očitki pa je sodišče zaključilo, da iz postopka izhaja, da tožnica po premestitvi očitno res ni bila več razporejena za nadomeščanje v ultrazvočno ambulanto, vendar pa je razporejanje delavk v pristojnosti delodajalca, zato v tem primeru ne gre za šikaniranje. Tožnica je bila več kot dve leti izpostavljena intenzivnemu grdemu ravnanju, ki se je izkazovalo s sovražno komunikacijo, neutemeljenim kritiziranjem, ignoriranjem in grožnjami z izgubo zaposlitve. Sodišče prve stopnje pa se do večine spornih ravnanj tožene stranke, ki jih je tožnica navajala in so o njih izpovedale tudi priče, ni opredelilo. Zato je tožnica v pritožbi poudarila, da dokazna ocena ni v tem, da sodišče prepiše izpovedbe strank in prič ter vsebino posameznih listin v spisu, temveč se mora sodišče do teh izvedenih dokazov opredeli. Tožnica, glede na sodno prakso kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da sta za opredelitev kaznivega dejanja po 197. členu KZ dovolj že dve graje vredni dejanji delodajalca, meni, da bi lahko pritožbeno sodišče, ob pravilni uporabi materialnega prava, samo odločilo, da je izredna odpoved tožnice utemeljena in torej da je tožnica posledično tudi upravičena najmanj do denarnih zahtevkov iz naslova odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Tožnica pa tudi izpostavlja, da je materialnopravno nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za neizrabljen letni dopust. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je glede na 166. člen ZDR, delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izkoristiti, pri čemer se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja (VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011). Tožnica je bila od 4. 1. 2012 pa do prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu. Ta je predstavljal objektivni razlog, zaradi katerega tožnica letnega dopusta ni mogla izkoristiti, vzroka pa tudi ni mogla predvideti. Ker je odločitev sodišča nepravilna, je posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče skrbno ocenilo izpovedbe prič G.G., A.A., B.B., K.K. in L.L., kar tudi izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako se je sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo tudi do izpovedi prič C.C., E.E. in D.D.. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne ter tožnici naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oz. zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oz. zapisnikov tolmači drugače kot stranka oz. jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. V zvezi z dokaznim postopkom ter dokazno oceno sodišča pa tožnica utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje med drugim zaslišalo priče, ki jih je predlagala tožena stranka in za katere je tožnica hkrati trdila, da so nad njo izvajale mobbing. Pravilno opozarja tožnica, da so bile priče močno zainteresirane za izid te pravde in zato bi moralo sodišče prav njihove izpovedi skrbno oceniti, predvsem pa v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Prav tako tožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi se moralo skrbno opredeliti do izpovedbe večine drugih prič, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki in so ekonomsko in finančno odvisne od tožene stranke ter so izpovedale o slabih odnosih v zavodu in neprimernem ravnanju direktorice do tožnice.

Delodajalec je v skladu z določbo 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) dolžan varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Dolžan je zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu (prvi odstavek 45. člena ZDR). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je dokazno breme na strani delodajalca (drugi odstavek 45. člena ZDR). V primeru kršitve te obveznosti, je delavec, če zaradi kršitev utrpi škodo, upravičen do denarne odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR). Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 184. člena ZDR, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje temelji in sicer: 1.) nedopustno ravnanje, 2.) škoda, 3.) vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4.) odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) določa načelo obrnjenega dokaznega bremena. To načelo v praksi pomeni, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO, Ur. l. RS, št. 50/2004 s spremembami) v prvem odstavku 5. člena kot nadlegovanje opredeljuje nezaželjeno ravnanje, temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo, kar v celoti ustreza definiciji trpinčenja na delovnem mestu iz četrtega odstavka 6.a člena ZDR. Obenem drugi odstavek 5. člena ZUNEO določa, da se nadlegovanje iz prejšnjega odstavka šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona, kar pomeni, da imajo diskriminirane osebe (torej tudi žrtve trpinčenja na delovnem mestu), v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUNEO pravico do odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava.

Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da ni podana protipravnost zatrjevanih ravnanj tožene stranke (torej, da niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost tožene stranke), pri čemer pa ni upoštevalo, da je dolžna tožena stranka kot delodajalec dokazati, da tožnica ni bila neenako obravnavana in da ni bila žrtev mobbinga. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu in posledično v zvezi z odškodninskim zahtevkom tožnice neraziskano. Tožnica je v tožbi trdila, da je bila pri toženi stranki zaposlena 36 let in je vzorno sodelovala z vsemi dotedanjimi direktorji. Dolga leta je bila tožnica predsednica sindikata in članica Sveta zavoda ter zoper njeno delo nikoli ni bilo pripomb vse do leta 2010, ko so zakonita zastopnica tožene stranke in njene pomočnice pričele izvrševati dejanja, ki jih je materialnopravno mogoče definirati kot trpinčenje na delovnem mestu in diskriminacija. V letu 2010 je direktorica kandidirala za drugi mandat in ker so tožnica, predsednica sindikata C.C. in član Sveta zavoda D.D. dr. med. podpirali drugega kandidata, se je kasneje direktorica nad njimi znesla tako, da jih je ovirala ter onemogočala pri normalnem delovnem procesu in socialnih odnosih na delovnem mestu.

Tožnica je trdila, da ji je direktorica neutemeljeno in neupravičeno izdala več pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožnica ni kršila nobenih delovnih obveznosti oz. drugih navodil za delo in ji tudi ni predočila, katere kršitve bi naj storila. Po mnenju tožnice je bil namen opozoril zgolj ustvariti psihični pritisk nad tožnico. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka podala tožnici opozorilo dne 8. 9. 2010, zaradi izpisovanja računov za samoplačniške ambulante v rednem delovnem času, pisno opozorilo dne 19. 5. 2011 zaradi neprimernega komuniciranja po e-pošti s pacientko ter pisno opozorilo dne 23. 12. 2011 prav tako zaradi neprimernega komuniciranja s pacientko in ker je tožnica prekoračila svoja pooblastila s tem, da je pacientki posredovala navodila, ki bi jih moral izdati izključno zdravnik. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bilo opozorilo z dne 8. 9. 2010 očitno neprimerno, ker delodajalec tožnici pred opozorilom ni dal nobenih navodil glede opravljanja dela, kar je potrdila tudi direktorica, vendar pa sodišče, z vidika materialnega prava, tega dejanja ni opredelilo kot izvrševanje mobbinga oz. šikaniranja na delovnem mestu. Sodišče bi moralo materialnopravno oceniti in se jasno opredeliti, ali takšno dejanje predstavlja mobbing ali ne, glede na to, da je tožnica samoplačniške račune izpisala izključno na predlog zdravnika in predhodno v zvezi s tem tožnica ni prejela nobenih navodil delodajalca, zato ni mogla biti seznanjena, da pomeni takšna pomoč zdravniku kršitev delovnih obveznosti, še posebej, ker s tem, da navedeno pomeni kršitev, niso bili seznanjeni ostali zaposleni (sodelavke tožnice in zdravniki, ki so delali v samoplačniških ambulantah). Enako bi moralo oceniti sodišče tudi pisno opozorilo z dne 19. 5. 2011, za katerega je tožnica prav tako trdila, da ji je bilo izdano povsem neupravičeno in da tožena stranka nikoli ni obrazložila, katero kršitev bi naj storila in kaj bi naj pomenilo neprimerno komuniciranje s pacientko. Tožena stranka tožnici tudi nikoli ni predočila spornega elektronskega sporočila, ki bi naj predstavljalo neprimerno komuniciranje, kar je potrdila tudi direktorica G.G..

Zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z izdajo opozoril pred odpovedjo, ki jih je tožena stranka posredovala tožnici, je napačen, saj ni nepomembno ali je delavec storil kršitev ali ne. Ker je tožnica prejela pisno opozorilo kljub dejstvu, da ni storila kršitev delovnih obveznosti, ki jih očita tožena stranka, saj sta to izrecno potrdila tako J.J. dr. med., kot D.D. dr. med. in je bila tožena stranka z navedenim seznanjena, je torej po mnenju pritožbenega sodišča evidentno, da je šlo za očitno neutemeljeno opozarjanje ter pisna opozorila niso bila dana z namenom, ki ga predvideva ZDR. Ravnanje tožene stranke kaže na to, da je bil namen opozoril ustvarjanje psihičnega pritiska nad tožnico, kar pa je absolutno nesprejemljivo in nezakonito in je eden od tipičnih izvršilnih znakov mobbinga.

Stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju z veljavno sodno prakso, saj je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je kot protipravno potrebno opredeliti takšno izvrševanje pooblastil, ki je v nasprotju z namenom teh pooblastil oz., ki se izvršuje z namenom, da se drugemu povzroči škodo in se ga prizadene (Pdp 1087/2012 z dne 20. 3. 2013, Pdp 1448/2010 z dne 4. 4. 2011, Pdp 96/2012 z dne 1. 2. 2012, Pdp 1448/2010 z dne 4. 4. 2011, Pdp 96/2012 z dne 1. 2. 2012). Zato je stališče sodišča prve stopnje, da niso podani elementi mobbinga, ker je tožena stranka ravnala v skladu s svojimi pooblastili in je torej uporabljala zakonite ukrepe, materialnopravno zmotno. K mobbingu lahko pripomorejo tudi nejasno opredeljene naloge v notranjih organizacijskih aktih, neskladnost notranjih aktov z zakonskimi in podzakonskimi akti in v neprimernosti dodeljenih nalog glede na sistemizirano delovno mesto in prav tako preobremenjenost z delom, kot tudi premestitev delavca z namenom, da se ga izloči iz dotedanjega delovnega okolja in sodelavcev, kar delavcu prepreči, da bi ohranjal in vzdrževal socialne stike. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da imajo vodstveni delavci pooblastila in zakonsko podlago, da lahko premeščajo delavce ter jim lahko izdajo opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za katere se kasneje lahko tudi izkaže, da so bila neupravičeno izdana in da takšna ravnanja nadrejenih delavcev ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu (mobbing), napačno.

V zvezi z opozorilom pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2010, zaradi izpisovanja računov v samoplačniški ambulanti v rednem delovnem času je celo direktorica potrdila, da je opozorilo prejela le tožnica in da tožnica predhodno ni bila opozorjena, da računov ne sme izdajati. Direktorica je sicer bila pooblaščena za izdajo opozorila pred odpovedjo delavcu zaradi kršitev delovnih obveznosti, vendar pa navedeno pomeni protipravno ravnanje v kolikor namen opozorila ni v izboljšanju delovnega procesa, temveč je njegov namen izključno v izvajanju psihičnega pritiska na zaposlenega in torej v ustvarjanju zastrašujočega delovnega okolja.

V primeru, ko delavec v sodnem postopku zatrjuje, da je bil s pisnim opozorilom šikaniran, da torej njegov namen ni bil tisti, ki ga predvideva zakon, temveč je bil njegov namen zgolj ustvariti psihični pritisk na delavca, je dolžnost sodišča, da takšno opozorilo objektivno presodi, kar pa v konkretnem primeru sodišče zaradi zmotne interpretacije materialnega prava ni storilo. Skladno s pravno teorijo prav neutemeljeno opominjanje predstavlja enega od tipičnih ravnanj mobbinga. K mobbingu pripomore tudi dodeljevanje nejasnih delovnih nalog. Za uspešno opravljanje vsakega dela je zelo pomembno, da delavec ve, katere so njegove obveznosti in kakšna so njegova pooblastila oz. kaj delodajalec od njega pričakuje in katere pristojnosti ima za opravljanje svojega dela. Slabljenje takšnega načina dela pomeni rušenje odnosov na delovnem mestu in ustvarjanje ugodnega okolja za mobbing. Tožnica je za pisno opozorilo, ki ga je prejela 23. 12. 2011, trdila, da ni prekoračila svojih pooblastil, ko je podala navodila pacientki, ki je navajala, da ima srbečico in ji je tožnica svetovala naj kupi Canesten. Navedeno sta potrdili priči J.J., dr. med. in D.D. dr. med. (ginekologa), ko sta izpovedala, da je tožnica ravnala pravilno, po navodilih ginekologov in skladno s prakso v ginekološki ambulanti in da ni kršila pravil nobene delovne obveznosti ali prekoračila pooblastil. V zvezi z navedenim opozorilom pa je sodišče v nasprotju s sodno prakso zaključilo, da je popolnoma nepomembno, ali delavec stori kršitev ali ne, bistveno pač je, da je v domeni delodajalca, da ga pisno opozori in to ne glede na to, da delavec kršitve sploh ni storil.

V zvezi s trdivami tožnice, katere je v celoti potrdila tudi priča C.C., da je direktorica tožene stranke G.G. ignorirala tako tožnico kot pričo C.C., tako da ju na hodniku ni pozdravila oz. jima ni odzdravila, pa pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da v kolikor ju direktorica ni pozdravila, je to sicer grdo in nekulturno, da pa je na podlagi življenjskih izkušenj mogoče zaključiti, da se lahko vsakemu zgodi, da zaradi samega delovnega ritma, kot tudi razpoloženja, na pozdrav na hodniku pozabi ali pa mimoidočega spregleda. Sodišče prve stopnje je dejansko navedlo razloge, ki jih tožena stranka ni zatrjevala ter dokazovala v postopku. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso zatrjevale (kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP). Prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da ne verjame priči E.E., da je direktorica tožnico, C.C. in D.D. dr. med. imenovala „golazen“, ker je po izpovedi direktorice na glavni obravnavi sodišče prepričano, da besednjak direktorice ni tako prostaški. Sodišče je navedlo razloge, ki jih tožena stranka ni zatrjevala ter dokazovala v postopku, torej brez ustrezne trditvene podlage, torej v nasprotju s prvim odstavkom 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP.

Tožnica, priča C.C. in D.D. dr. med. so skladno izpovedali, da se je direktorica potem, ko so odkrito podprli njenega proti kandidata, začela nad njimi znašati in jih je ovirala ter onemogočala pri normalnem delovnem procesu in socialnih odnosih na delovnem mestu. Izpovedali so, da direktorici delavci niso bili naklonjeni ter so imeli spor z njo že leto pred njeno kandidaturo, ker jim je črtala veliko število nadur, ki so jih delavci morali oddelati ter niso prejeli plačila za oddelane nadure.

Utemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi večine prič, ki jih je predlagala tožnica in da je verjelo izključno direktorici G.G., vodilni sestri B.B. in glavni sestri A.A., zaradi katerih je tožnica ravno toženi stranki očitala šikaniranje na delovnem mestu in se ni opredelilo do izpovedi prič, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki in od nje ekonomsko odvisne, pa so vseeno upale izpovedati o slabih odnosih in neprimernem ravnanju direktorice ter glavne sestre. To so bile priče F.F., E.E., C.C., M.M. in D.D. dr. med.. Sodišče prve stopnje se je do izpovedi večine teh prič sploh ni opredelilo, čeprav so priče potrdile, da je direktorica vršila mobbing nad tožnico.

Sodišče se tudi ni opredelilo do očitka tožnice, da ji je tožena stranka nalagala objektivno preveč obveznosti in jo na tak način sabotirala z namenom, da bi tožnica storila napake pri delu, zaradi katerih bi jo lahko kaznovala. Tožnica je trdila, da je dnevno morala odgovoriti na preko 40 e-sporočil pacientk in v kolikor je bila odsotna, se je le-teh nabralo tudi preko 200. Navedeno so potrdile tudi priče.

Prav tako se sodišče ni opredelilo do zatrjevanj tožnice, da so se sodelavke bale kontaktirati s tožnico, da ne bi še same bile deležne šikan s strani glavne sestre in direktorice. Navedeno je potrdila E.E., ki je izrecno izpovedala, da se je bala pogovarjati s tožnico, da si ne bi nakopala težav s strani direktorice.

Pritožbeno sodišče poudarja, da tako kot delodajalec upravičeno pričakuje spoštljiv odnos podrejenega do nadrejenega, tudi delavec upravičeno pričakuje spoštljiv in korekten odnos od delodajalca ter delavcev, s katerimi vsakodnevno sodeluje. Takšen postulat je navsezadnje uzakonjen v 197. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami), skozi katerega se uresničujejo pravice dostojanstva pri delu kot osebnostne pravice, opredeljene v določilu 26. člena Evropske socialne liste (Zakon o ratifikaciji Evropske socialne liste, Ur. l. RS, št. 24/99 z dne 10. 4. 1999 - Mednarodne pogodbe, št. 7/99). Tožena stranka, na kateri je bilo v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZDR dokazno breme, je bila dolžna dokazati, da je ravnala skladno s 44. in 45. členom ZDR. Sodišče prve stopnje pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, bo sodišče prve stopnje moralo ponovno dokazno oceniti izpovedi prič in trditve tožnice, da predstavljajo ravnanja tožene stranke mobbing. Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati obstoječo sodno prakso, ki trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje kot vsako ponavljajočo se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Gre za sistematično slabo ravnanje s podrejenimi, ki se lahko ponavlja kontinuirano in žrtvam povzroča večje ali manjše socialne, psihične in zdravstvene težave. Z „mobbingom“, po definiciji Heinza Leymanna, razumemo s konfliktnostjo obremenjeno komunikacijo med sodelavci ali med predpostavljenimi in podrejenimi, pri čemer je napadena oseba v podrejenem položaju in jo ena ali več oseb sistematično, pogosto in dalj časa neposredno ali posredno napada z namenom izključitve iz delovnega razmerja. Cilj in namen takšnega ravnanja je odstraniti posameznika z njegovega področja delovanja. Gre torej za proces povezanega dogajanja na delovnem mestu, v katerem se proti posamezniku izvajajo različna destruktivna dejanja, ki se ponavljajo dalj časa in jih prizadeti občutijo kot oviranje in oškodovanje njihove osebnosti. Kot je pritožbeno sodišče že zapisalo, je delodajalec, v skladu z določbo 44. člena ZDR dolžan varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. V primeru kršitve te obveznosti, je delavec, če zaradi kršitev utrpi škodo, upravičen do denarne odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenilo je, da samo ne more odpraviti navedenih pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe materialnega prava najmanj preuranjeno zaključilo, da je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen, saj dejanskega stanja sploh ni popolnoma ugotovilo. V kolikor bi dejansko stanje prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče in o zadevi razsodilo, bi bila s tem strankama odvzeta pravica, da sodbo izpodbijajo tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločitev.


Zveza:

ZDR člen 6a, 6a/4, 44, 45, 45/1, 45/2, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1. ZUNEO člen 5, 5/1, 5/2, 22, 22/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4NTky