<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 1233/2014

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1233.2014
Evidenčna številka:VDS0013248
Datum odločbe:04.12.2014
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Tatjana Prebil
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - okrnitev osebnostnih pravic - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - razžalitev dobrega imena in časti - nepremoženjska škoda - javni uslužbenec - diskriminacija - prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu

Jedro

Tožena stranka ni maltretirala tožnika na delovnem mestu oziroma mu je zagotavljala delovne pogoje v skladu z 42. členom ZDR. Ravnanja zaposlenih pri toženi stranki (župan oziroma občinski funkcionarji in delavci naj bi se do njega nesramno in žaljivo vedli, z namenom doseči prenos lastninske pravice na njegovih solastnih nepremičninah, po katerih je potekala kategorizirana javna pot,...) ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja delavcev tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno. Mobbing ni bil podan, zato ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi opravičevalo priznanje odškodnine zaradi kršenja osebnostnih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.900,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.036,27 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj iz izvedenih in predloženih dokazov izhaja, da je tožena stranka ponavljajoče in sistematično poniževala tožnika, zaradi česar je le-ta utrpel škodo. Župan, direktor občinske uprave in ostali delavci tožene stranke so namreč tožnika s svojim ravnanjem kontinuirano in sistematično trpinčili na delovnem mestu, pri čemer je bil poglavitni namen župana tožene stranke prisiliti tožnika v prenos lastninske pravice na določenih zemljiščih v korist tožene stranke. Tožena stranka je ravnala protipravno, saj je s svojim ravnanjem posegla v osebnostne pravice tožnika. Dnevno je vršila pritisk nad tožnikom s številnimi nerazumnimi pozivi na zagovor, z izvajanjem pritiska na tožnika, naj prenese lastninsko pravico v korist tožene stranke, grožnjami z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar je po prepričanju tožnika potrebno šteti kot psihično nasilje na delovnem mestu. Ravnanje tožene stranke se ujema z definicijo trpinčenja na delovnem mestu, kot ga je zavzela sodna praksa. Mobbing predstavlja specifično obliko obnašanja na delovnem mestu, ko posameznik ali skupina sistematično psihično grdo ravna ali ponižuje drugo osebo z namenom, da škodi ugledu, časti, človeškemu dostojanstvu in osebni integriteti, vse do prenehanja delovnega razmerja. Zgolj s sprejetjem Pravilnika o ukrepih zavarovanja dostojanstva v občinski upravi Občine A. z dne 13. 9. 2010 tožena stranka tožniku ni zagotovila okolju v katerem ne bi bil izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Od odločitve Ustavnega sodišča RS, št. U-I-113/08-10 z dne 2. 4. 2009 je tožena stranka izvrševala na tožnika pritiske, izsiljevanja in grožnje. Vse to je z namenom, da se tožnika prisili prenesti lastninsko pravico na zemljiščih parc. št. ..., ... in ..., vse k.o. A. na toženo stranko. Tožnikovo psihično duševno stanje se je zaradi tega poslabšalo do te mere, da je moral poiskati psihiatrično pomoč. Iz izvida specialista psihiatra izhaja, da se tožnik zaradi hudih psihičnih težav sedaj redno zdravi v psihiatrični ambulanti in da so težave izključna posledica sistematičnega trpinčenja in poniževanja tožnika s strani funkcionarjev in delavcev tožene stranke. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnika psihično strla redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne trpinčenje na delovnem mestu. Tožnik je izkazal vse predpostavke odškodninske odgovornosti v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika in sicer protipravno ravnanje tožene stranke, nastanek škode ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem ter povzročeno škodo.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je odškodninski zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke uveljavljala plačilo odškodnine v višini 10.900,00 EUR in sicer 8.300,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic, ker so ga delavci in funkcionarji tožene stranke sistematično poniževali in trpinčili ter posegli v njegove osebnostne pravice, ter 2.600,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ker so delavci in funkcionarji tožene stranke o njem trdili, da malomarno opravlja svoje delo, čeprav so vedeli, da so njihovi očitki neutemeljeni.

Ker je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot javni uslužbenec, je treba pri presoji odškodninske obveznosti tožene stranke izhajati petega odstavka 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami; ZJU), ki določa, da se za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Za presojo odškodninske odgovornosti tožene so torej bistvene določbe ZJU, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost delodajalca ter določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), kolikor ZJU ne določa drugače. ZJU v prvem odstavku 140. člena določa, da mora delodajalec javnemu uslužbencu povrniti škodo po splošnih načelih civilnega prava, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Po drugem odstavku 140. člena ZJU se odškodninska odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ) je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost povzročitelja za škodo.

ZJU v prvem odstavku 15. člena določa, da mora delodajalec javnega uslužbenca varovati pred šikaniranjem, grožnjami in podobnimi ravnanji, ki ogrožajo opravljanje njegovega dela. V skladu s 15a. členom ZJU pa je prepovedano vsako fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali vedenje javnega uslužbenca, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo delovno okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Ker tožnik zatrjuje diskriminacijo in mobbing na delovnem mestu, sta za pritožbeno rešitev zadeve pomembni tudi splošni določbi določbi 6. in 6a. člena ZDR, saj bolj podrobno kot ZJU opredeljujeta prepoved diskriminacije in prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu.

Po določbi prvega odstavka 6. člena ZDR mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. V skladu z tretjim odstavkom 6. člena ZDR sta prepovedani neposredna in posredna diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine iz prvega odstavka tega člena. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora v skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je po določbi sedmega odstavka 6. člena ZDR delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

ZDR v 6a. členu prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Nadlegovanje se po drugem odstavku 6a. člena ZDR šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona. Po določbi četrtega odstavka 6a. člena ZDR je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, ki je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Varovanje dostojanstva delavca pri delu določa tudi 45. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je po določbi drugega odstavka 45. člena ZDR dokazno breme na strani delodajalca, ki po tretjem odstavku 45. člena ZDR v primeru nezagotavljanja varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom tega člena delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki in njeni pravni prednici od 2. 10. 1978 do 17. 1. 2012, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8. 7. 2011. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu „vzdrževalec V“. Tožnik je dne 22. 4. 2008 na Ustavno sodišče Republike Slovenije podal pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 6. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Občini A. (Odlok). Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-113/2008-10 z dne 2. 4. 2009 odločilo, da je 6. člen Odloka, kolikor pod zap. št. 12 kategorizira javno pot B.: odsek C., v delu, ki poteka po zemljiščih parc. št. ..., ..., ... k.o. B., ki so v solasti tožnika, v neskladju z Ustavo RS, z njenim 33. in 69. členom. S to odločbo je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna ugotovljeno neskladje odpraviti v roku 6 mesecev, bodisi s sklenitvijo pravnega posla za pridobitev zemljišča z lastniki oziroma v istem roku pričeti postopek razlastitve, v skladu z zakonom izpeljati postopek za ukinitev javne poti. Tožnik je zatrjeval, da so se potem, ko je bila sprejeta odločitev Ustavnega sodišča, pričeli župan ter predsednik občinske uprave, posledično pa tudi ostali zaposleni pri toženi stranki, nesramno in žaljivo vesti do tožnika, ga trpinčiti, vse z namenom, da bi tožena stranka dosegla prenos njegove (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah na toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je po natančno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni maltretirala tožnika na delovnem mestu oziroma mu je zagotavljala delovne pogoje v skladu z 42. členom ZDR. Opredelilo se je do vseh trditev tožnika, natančno analiziralo vse dejanske situacije, ki naj bi utemeljevale mobbing ter ugotovilo, da mobbing ni podan, posledično pa tudi ni prišlo do protipravnega ravnanja, ki bi opravičevalo priznanje odškodnine zaradi kršenja osebnostnih pravic.

Tožnik je svoj odškodninsko zahtevek utemeljeval z naslednjimi razlogi:

- župan oziroma občinski funkcionarji in delavci naj bi se do njega nesramno in žaljivo vedli, z namenom doseči prenos lastninske pravice na njegovih solastnih nepremičninah, po katerih je potekala kategorizirana javna pot;

- župan tožene stranke naj bi na sestankih vplival na tožnika tudi tako, da ga je pozival k upokojitvi in ga zastraševal z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi;

- tožena stranka je izvajala poostren nadzor nad delom tožnika, mu neupravičeno očitala malomarno opravljanje dela, kar je vse rezultiralo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi;

- tožena stranka je tožnika izključevala iz kolektiva in mu onemogočala dostop do informacij, povezanih z njegovim delom.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo župana tožene stranke D.D. ter priče E.E., direktorja občinske uprave, F.F., tajnico tožene stranke ter ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju res nekajkrat pozvan na sestanek k županu tožene stranke, ki se ga je občasno udeležil tudi direktor občinske uprave, z namenom ureditve spornega lastninsko pravnega razmerja v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih ter prepričljivih izpovedb župana in prič ugotovilo, da na sestankih ni bilo izsiljevanja ali pritiskov na tožnika za sklenitev dogovora o odkupu tožnikovega solastniškega deleža. Ugotovilo je tudi, da je bil s tožnikovim bratom, ki je solastnik navedenih parcel, in tudi z nekaterimi ostalimi solastniki spornih zemljišč, že pred tem sklenjen sporazum o lastništvu zemljišč. Zato je bilo tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno prizadevanje tožene stranke, da bi na sestankih in pogovorih s tožnikom tožena stranka le dosegla dogovor. K temu jo je navsezadnje zavezovala tudi odločitev Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi tudi ugotovilo, da je tožnika k sporazumni rešitvi vprašanja lastninske pravice pozival že prejšnji župan, na sestankih z aktualnim županom pa ni prišlo do povzdigovanja glasov in žaljivih tonov. Priča F.F. je izpovedala, da župan ni nikoli vpil na tožnika, enako pa tudi priča G.G., vodja pravnih zadev pri toženi stranki, ki prav tako ni slišala vpitja župana. Tudi izpovedbe prič H.H., ki je zaposlen na področju prometa, komunale in cest ter I.I., zaposlenega na medobčinskem inšpektoratu in redarstvu J., potrjujejo prizadevanja župana, da se lastniško stanje uredi. Po več neuspelih poskusih pa je tožena stranka vložila zahtevek za razlastitev, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listinske dokumentacije v spisu (B 29 in B 30).

Utemeljeno so bile zavrnjene tudi vse tožnikove navedbe o žaljivem ravnanju pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar je bila odpoved zakonita, o čemer je bilo pravnomočno odločeno v delovnem sporu pred sodiščem prve stopnje opr. št. Pd 368/2011. V zvezi s to odpovedjo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnik neuspešno sklicuje na neutemeljenost odpovednega razloga, saj je bilo ugotovljeno, da je odpoved zakonita, prav tako pa ni bilo nobenih elementov trpinčenja v zvezi s poskusom vročitve obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je dne 25. 5. 2011 poizkusila tožniku vročiti obvestilo o nameravani redni odpovedi, pri tej vročitvi sta bila prisotna tudi priča E.E. in župan tožene stranke. Župan naj bi mu takrat rekel „tukaj imaš odločbo, tukaj podpiši“. Tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča vročanje v prisotnosti prič neutemeljeno šteje za trpinčenje, saj ni z ničemer izkazano ravnanje tožene stranke, ki bi ustrezalo zakonski definiciji trpinčenja oziroma mobbinga iz 6. oziroma 6a. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika tudi pravilno ugotovilo, da ga je ob priliki vročanja obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri odhodu iz županove pisane zagrabila panika, ker je dejstvo, da ni imel možnosti razmisleka o odpovedi, kakor tudi ne možnosti zagovora, zanj predstavljalo izjemen šok. Ker pa je tožena stranka dokazala, da v zvezi z vročanjem ni ravnala protipravno, ni mogoče tožniku prisoditi odškodnine zaradi psihičnih težav. Besede župana "tukaj imaš odločbo, tukaj podpiši", kar je izpovedal tožnik, namreč ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu.

Tožniku je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje dne 17. 4. 2008 izrečen pisni opomin zaradi ugotovljene disciplinske kršitve oziroma nepravilnosti pri delu, ki je bila povezana s sprejemom pošte. Tudi glede tega je bilo ugotovljeno, da ni šlo za dogodek, ki bi bil povezan s kasnejšim postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takšno ravnanje predstavlja pravico delodajalca, da delavcu, v kolikor šteje, da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, izreče pisni opomin. Po izpovedi župana tožene stranke je šlo za dogodek, ko je tožnik zlorabil pooblastilo za sprejem pošte tožene stranke in je skril pošto, v kateri je bila administrativna prepoved za odtegovanje plače. Ker torej pri izreku pisnega opomina ni šlo za protipravno ravnanje, niso podani elementi odškodninskega delikta. Zato tožnik neutemeljeno navaja, da je podana odškodninska odgovornosti, ker mu je tožena stranka očitala malomarno dejanje ter mu s tem kršila osebnostne pravice v zvezi z delom.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bil dejansko tožnik tisti, ki se je začel izogibati komunikaciji s sodelavci, pri čemer je to utemeljeno uprlo na izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in prič. Tožnik ni več odzdravljal, zato ga tudi sodelavci niso več pozdravljali.

Prav tako je bilo ugotovljeno, da je moral tožnik enako kot vsi ostali delavci evidentirati prihod in odhod na delo in z dela, zato so protispisne njegove trditve o tem, da je trpinčenje predstavljajo tudi poostren nadzor nad njegovim delom in obveznostjo evidentiranja. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je E.E. sicer večkrat poklical tožnika v svojo pisarno, vendar iz razloga, da mu je odredil določeno nalogo, ne pa z namenom preverjanja, kje se tožnik nahaja ali kaj počne. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedi priče E.E., da tožnika ni zaničeval in poniževal, kot je trdil tožnik, temveč da je bila komunikacija profesionalna. Upoštevalo je tudi izpovedbe prič H.H., F.F., E.E. in zakonitega zastopnika tožene stranke, da je bilo običajno tudi odrejanje posameznih delovnih nalog preko tajnice, ki je tožnika poklicala po telefonu ali v pisarno. Ker je tožnik opravljal terensko delo in lastne pisarne ni imel, je bila zato tovrstna komunikacija po telefonu običajna. Mobbinga tudi ne predstavlja dejstvo, da je moral tožnik izročiti oziroma vrniti službeni telefon in ključe, saj je bila ugotovljena njegova trajnejša nezmožnost za delo zaradi bolezni in je bilo treba dati telefon in ključe drugemu vzdrževalcu.

Vse navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča dokazuje, da se odnos zaposlenih pri toženi stranki do tožnika po prejemu ustavne odločbe ni spremenil oziroma ni bilo takšno, kot ga prikazuje tožnik v tožbi. Zato tudi sklicevanje tožbe na definicijo mobbinga ni utemeljeno, saj iz ravnanja tožene stranke oziroma njenih delavcev ne izhajajo elementi, ki opredeljujejo mobbing. Ravnanja zaposlenih pri toženi stranki torej ni z ničemer mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja delavcev tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno, saj tega ne potrjuje izvedeni dokazni postopek.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Odgovor tožene stranke na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).


Zveza:

ZJU člen 5, 15, 15/1, 15a, 140, 140/1. OZ člen 131, 131/1. ZDR člen 6, 6/1, 6/3, 6/6, 6/7, 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc3OTEx