<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 805/2013

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.805.2013
Evidenčna številka:VDS0011525
Datum odločbe:23.01.2014
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Silva Donko (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - družba z omejeno odgovornostjo - poslovodstvo - odškodnina - mobing - trpinčenje na delovnem mestu

Jedro

Tožena stranka oddelka tehnološki razvoj ter tožnikovega delovnega mesta ni ukinila na pravno veljaven način. Sklep o ukinitvi tožnikovega oddelka je bil namreč sprejet na kolegiju, ki glede na določbe ZGD-1 ni poslovodni organ. Sklep o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta pa je podpisal lastnik, ki je bil v času izdaje tega sklepa upravičen le do skupnega zastopanja družbe, zato bi moral ta sklep podpisati tudi takratni direktor, ki je družbo zastopal samostojno. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je tako nezakonita že zaradi dejstva, ker zanjo ni bilo pravne podlage.

Tožnik je navajal dejstva in predlagal dokaze, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu (tožnik je bil večkrat kritiziran in deležen graje s strani nadrejenih, pri čemer je prihajalo do poniževanja in do neprimernega besednega izražanja). Tožena stranka ni uspela dokazati, da trpinčenja ni bilo oziroma da je naredila vse potrebno za njegovo odpravo, zato tožniku pripada odškodnina zaradi mobinga oziroma trpinčenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki:

- za čas od 20. 5. 2010 do 25. 11. 2010 obračunati in izplačati razliko med neizplačano bruto plačo po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 5. 2004 in prejeto plačo po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 5. 2010 za delovno mesto „projektant konstrukter“, ki skupaj znaša 9.062,82 EUR, od te bruto razlike med plačami (za mesece junij do november 2010 v zneskih, navedenih v izreku) odvesti še neplačan del prispevkov in davkov, in ji izplačati neto razliko med plačami za zahtevano obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od navedene razlike med plačami od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka);

- izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 13.000,00 EUR, in sicer 5.000,00 EUR zaradi nezakonite odpovedi in 8.000,00 EUR zaradi mobbinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh da ne bo izvršbe. V presežnem delu (glede odškodnine v višini razlike od prisojene do vtoževane odškodnine v znesku 30.000,00 UER), se tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške njenega pooblaščenca v višini 1.935,00 EUR in stroške za izvedenstvo medicinske stroke v skupnem znesku 1.299,76 EUR v roku 15 dni, od dneva poteka paricijskega roka po tej sodbi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku narekovala ukinitev tehnološkega oddelka, ki je bila izvedena potem, ko je bila dosežena avtomatizacija proizvodnje elektromagnetnih dušilk. Novoustanovljeni oddelek je skrbel za uvajanje novih tehnologij v sistemu varčevanja z energijo, za to pa tožnik ni imel ustreznih delovnih izkušenj (in tudi ne zadolžitev). Sodišče ni pravilno ugotovilo, zakaj je bil tehnološki oddelek ukinjen. Na kolegiju, kjer se je obravnavala ukinitev tega oddelka in delovnega mesta vodje, je bil prisoten tudi lastnik A.A. kot prokurist, ki je tudi podpisal sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Direktorju B.B. pa je naložil zadolžitve glede reorganizacije. Lastnik je pristojen in upravičen odločati o pogojih proizvodnje in kadrovski politiki. Sodišče ni zaznalo izsiljevanja tožnika v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je direktorju A.A. 9. 12. 2009 poslal elektronsko sporočilo, iz katerega izhaja, da je sam tožnik izkazal pripravljenost na odpoved, kar pa je pogojeval z izplačilom nagrade za inovacije in neizplačanih nagrad za uspešnost. Vprašanja glede inovacij bi tožnik lahko uveljavljal v drugih postopkih in na drugih pravnih temeljih, ne more pa tega pogojevati pri odpovedi iz poslovnih razlogov. Sodišče tudi ni posvetilo pozornosti dejstvu, da se je tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki povezoval z drugimi pravnimi subjekti. V pritožbi še poudarja, da je sodišče neutemeljeno ugodilo tožnikovim reparacijskim zahtevkom. Za mobbing potrebni elementi v danem primeru ne obstajajo, saj jih niso ugotovile niti inšpekcijske službe, niti policija. Določeni neprimerni izrazi pa še ne pomenijo mobbinga, saj mora biti poslovodstvu dopuščeno, da kdaj „preseka“ nepotrebne debate oziroma zavrne predloge. Lastnik oziroma od njega imenovana oseba mora imeti pravico suverenega in dokončnega odločanja, sicer pride do kaosa. Če tožnik s takim principom pri toženi stranki ni bil zadovoljen, bi moral to rešiti v predpisanih postopkih.

Tožnik je v odgovoru na tožbo izpostavil, da morajo vsi postopki temeljiti na pravnih podlagah in da lastnik podjetja ne more odločati le po svoji presoji, saj nima poslovodne funkcije. Na odločitve lahko vpliva le preko organov poslovodenja v okviru zakona. Kolegij ima v podjetju strokovno-posvetovalno nalogo. Poudaril je, da je bil v podjetju, poleg svojih zadolžitev, po naročilu direktorja še vodja raznih delovnih skupin ter je bil zadolžen tudi za kadrovske zadeve v zvezi s tehnično strokovnim kadrom, za izobraževanje delavcev v proizvodnji in reševanje težjih problemov pri vzdrževanju, ipd. Nikoli, tudi v primeru vpeljave inovacij, ni deloval mimo zadolžitev ali brez odobritve direktorja. V podjetju se namreč ni dogajalo nič brez vedenja direktorja in lastnika. V sodnem postopku ni bilo govora o svojevoljnem delovanju tožnika - tožena stranka si je navedeno izmislila za potrebe pritožbe. Sam je vedno zahteval dobro organizacijo in strokovnost, zato je vodil zapiske in pisno dokumentacijo. V zvezi z inovacijami, ki sicer niso predmet tega postopka, tožnik dodaja, da na prijavo inovacij niti po dveh letih ni dobil odgovora skladno z zakonom o pravicah industrijske lastnine iz delovnega razmerja. Te inovacije toženi stranki prinašajo zmanjšanje materialnih stroškov v višini več sto tisoč evrov na leto.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka tožniku podala v skladu s prvo alinejo 3. odstavka 88. člena in 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka oddelka tehnološki razvoj ter tožnikovega delovnega mesta ni ukinila na pravno veljaven način, in da je izpodbijana odpoved nezakonita, zato je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tudi zahtevku za plačilo nepremoženjske škode zaradi mobbinga. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

ZDR v 1. odstavku 18. člena določa, da v primeru, ko je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost, podružnica tuje družbe ali druge organizacije, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. V 10. členu Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št 42/2006 in spremembe, v nadaljevanju: ZGD-1) je določeno, da se za poslovodstvo štejejo organi ali osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščeni, da vodijo njene posle, pri čemer se pri družbi z omejeno odgovornostjo za poslovodstvo šteje en ali več poslovodij. Iz 515. člena ZGD-1 nadalje izhaja, da ima družba z omejeno odgovornostjo enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. Družbena pogodba določa, ali delujejo skupno ali kot posamični poslovodje.

Med strankama ni sporno, da je kolegij tožene stranke na seji dne 14. 1. 2010 sprejel sklep o ukinitvi oddelka tehnološki razvoj, na podlagi tega sklepa pa je A.A. (sicer lastnik podjetja) istega dne sprejel sklep o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta vodja tehnološkega razvoja. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta oba sklepa neveljavna in da za izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni bilo veljavne pravne podlage. Sklep o ukinitvi tožnikovega oddelka je bil namreč sprejet na kolegiju, ki glede na določbe ZGD-1 ni poslovodni organ. Iz Poslovnika kakovosti tožene stranke v prilogi B7 izhaja, da je kolegij imenoval direktor družbe za lažje opravljanje nalog za strokovni in posvetovalni organ. Sklep o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta pa je podpisal A.A., ki je bil v času izdaje tega sklepa upravičen le do skupnega zastopanja družbe (kakor to izhaja iz zgodovinskega izpiska za toženo stranko), zato bi moral ta sklep podpisati tudi takratni direktor B.B., ki je družbo zastopal samostojno. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil A.A. kot lastnik pristojen in upravičen odločati o okvirih in pogojih proizvodnje ter kadrovski politiki tožene stranke, saj lahko veljavne odločitve o zadevah družbe z omejeno odgovornostjo sprejema le poslovodja oziroma direktor, kar nenazadnje izhaja tudi iz Poslovnika kakovosti tožene stranke. Glede na to, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zaradi dejstva, ker zanjo ni bilo pravne podlage, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami glede utemeljenosti odpovednega razloga ni ukvarjalo. Prav tako za odločitev v tem sporu niso relevantne tožnikove zahteve za izplačilo nagrad za inovacije oziroma uspešnost. Sodišče prve stopnje pa je, glede na ugotovljeno nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku pravilno prisodilo zahtevane razlike v plači ter odškodnino.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da elementi mobinga oziroma trpinčenja v konkretnem primeru ne obstajajo, nepravilno pa je tudi pritožbeno stališče, da ima lastnik ali od njega pooblaščena oseba pravico do suverenega odločanja, v okviru katere lahko pride do neprimernega besednega izražanja. Kot že navedeno zgoraj, ima pravico do vodenja in zastopanja družbe ter sprejemanja odločitev v zvezi z njo le poslovodni organ, ki pa mora pri svojem poslovanju in izvrševanju nalog postopati zakonito ter pri tem upoštevati predpisane zapovedi oziroma prepovedi. Prepoved trpinčenja na delovnem mestu pa je eno temeljnih načel delovnega prava. V skladu z določbo 2. odstavka 45. člena ZDR je v primeru spora, ko delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s 1. odstavkom tega člena (ki določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev) dokazno breme na strani delodajalca. Tožnik je navajal dejstva in predlagal dokaze, ki opravičujejo domnevo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da trpinčenja ni bilo oziroma da je naredila vse potrebno za njegovo odpravo, zato je pravilen tudi zaključek, da tožniku pripada odškodnina zaradi mobinga oziroma trpinčenja.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Skladno z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) tožena stranka sama krije stroške postopka v delu pritožbe, ki se nanaša na spor o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka s pritožbo ni uspela niti v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini zaradi trpinčenja, zato sama nosi stroške celotne pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 45, 45/2, 18, 18/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/3, 90. ZGD-1 člen 10, 515.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzMjEy