<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 552/2013

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.552.2013
Evidenčna številka:VDS0011365
Datum odločbe:07.11.2013
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu

Jedro

Izvedeni dokazi ne potrjujejo tožničinih trditev, da je bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu (tožničina selitev iz ene v pisane v drugo ni bila namerna, temveč je bila posledica reorganizacije; tožnica je imela dostop do informacij, ki jih je potrebovala pri opravljanju svojega dela ...). Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 807,50 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi oziroma izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek z utemeljitvijo, da v opisanih ravnanjih tožene stranke ni znakov trpinčenja, zaradi česar ni podanega elementa protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče se pri odločitvi o neutemeljenosti zahtevka ni opredelilo do dokazno podprtih trditev tožnice glede postopanja tožene stranke, ki po prepričanju tožnice izpolnjuje vse znake mobbinga in namesto tega to odločitev utemeljilo izključno na trditvah tožene stranke in izpovedbah A.A. in B.B.. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnice, da je B.B., vodja sektorja za splošne in pravne zadeve, v glavni pisarni naročil, da se vsa obvestila pošljejo neposredno njemu, on pa jih bo nato posredoval tistim, za katere je menil, da morajo biti z njimi seznanjeni. V kolikor je torej že prišlo do reorganizacije na delovnem mestu, ki ima za posledice spremenjen dostop do informacij, naloga in dolžnost nadrejenega delavca ostaja, da o informacijah, potrebnih za opravljanje dela, seznani podrejenega delavca, česar pa B.B. ni storil. Sodišče ob tako neupoštevanih trditvah tožnice navaja, da je tožnica razpolagala z vsemi informacijami, ki jih je potrebovala, saj je tako izpovedal B.B., čeprav je tožeča stranka trdila in izpovedala drugače, njene trditve pa je v izpovedbi potrdila tudi priča C.C., ki je povedala, da tožnica in B.B. zelo težko komunicirata, kar otežuje delo ter da tožničine podrejene od nje niso dobivale navodil za delo. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu torej nima razlogov. Povsem nerazumljivo je stališče sodišča, da tožnica ni pojasnila točno, katerih informacij s strani nadrejenih ni bila deležna. Glede na to, da gre za negativno dejstvo, ki kot tako že samo po sebi ne more biti predmet dokazovanja, ni mogoče, da bi tožeča stranka pred sodiščem znala podati vsebino informacij, s katerimi ni bila nikoli seznanjena. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev in dokaznih predlogov tožeče stranke v zvezi z dostopom do programa X in je svojo odločitev oprlo izključno na pričanje A.A. in B.B.. Sodišče glede dostopa do programa X ne vidi nepravilnosti, saj je bil tožnici dostop po tem, ko ji je bil odvzet, tudi vrnjen. Tudi ocena sodišča, da je tožnica glede na njeno delovno mesto potrebovala le vpogled v program, ni pa bilo potrebno, da bi s programom dejansko opravljala, temelji izključno na pričanju A.A. in B.B., medtem ko je tožnica ves čas trdila drugače in zato tudi predložila dokaze. Tako nasprotno od tega, kar navaja sodišče, izhaja že iz pooblastila generalne direktorice D.D. z dne 5. 1. 2009, skladno s katerim je tožnica pooblaščena za vodenje kadrovske evidence za lastne potrebe in iz česar logično sledi, da mora imeti za opravljanje svojih delovnih nalog popoln dostop do programa X. Sodišče tudi meni, da je iz elektronskega sporočila, ki ga je tožeča stranka dobila od B.B., kot odgovor na njeno vprašanje, zakaj se ne more prijaviti v program X., mogoče oceniti, da je bil odgovor objektiven ter iz njega ni mogoče razbrati znakov žaljivega in ponižujočega komuniciranja. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da tudi v kolikor je kdaj dobila nalogo, ki se nanaša na dela, za katera je sklenila pogodbo o zaposlitvi, takšne naloge ni mogla izvesti, saj ni imela dostopa do informacij. Kolikor pa je tožeča stranka želela samoiniciativno pridobiti informacije, ki jih je potrebovala za izvedbo posamezne naloge, je bil to povod za nastajanje konfliktnih situacij s strani njenih nadrejenih. Tako je bilo tudi v primeru napredovanj za zaposlene na E.E.. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedbe priče C.C. v delu, ko ta izpoveduje, da je tožnica opravljala delo izven svojega delokroga, prav tako pa se sodišče ni opredelilo do zaslišanja G.G., ki je izpovedal, da je sprva mislil, da je tožnica glede težav z nadrejenimi na delovnem mestu pretirava, ko pa so se nanj obrnili tudi ostali zaposleni, je ocenil, da v primeru tožnice ne gre za pretiravanje. Sodišče je tudi neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnilo izvedbo s strani tožnice predlaganih dokazov z zaslišanjem H.H., I.I., J.J., K.K., L.L. ter dokazov z zaslišanjem izvedenca psihiatrične stroke. Vse dokazne predloge je tožeča stranka ustrezno substancirala in sicer bi predlagane priče izpovedale o obnašanju nadrejenih do tožnice ter o tem, kako so njeni podrejeni dobivali informacije in naloge mimo nje, ne da bi za te informacije in naloge tožnica sploh vedela, kot tudi o tem, da ji je delodajalec odrejal delovne naloge zunaj njenega delokroga. Izvedenec psihiatrične stroke bi izpovedal o reagiranju tožnice na v tožbi navedeno ravnanje in kakšne posledice je to pustilo na njenem psihičnem stanju. V obravnavanem primeru je nepopolna ugotovitev dejanskega stanja očitna posledica napačne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka pa se strinja z obrazložitvijo sodišča v delu, kjer navaja, da je ob subjektivnem doživljanju tožnice vselej potrebno upoštevati do neke mere tudi objektivno stran, se pravi, ali je tisto kar je izrečeno, storjeno tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzročilo duševne bolečine. Nikakor pa se tožnica ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da naj bi v konkretnem primeru ne bi bili izpolnjeni objektivni kriteriji, skladno s katerimi bi bilo lahko mogoče ravnanje tožene stranke oziroma njenih zaposlenih opredeliti kot žaljivo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje ima skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so bili potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni in pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov kot zmotno meni pritožba. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in upoštevanja razpravnega načela (7. člen ZPP) sodišče dokaznemu predlogu ugodi le, če stranka opredeli pravno pomembno dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom ugotovi. To pomeni, da je nedovoljen informativni dokaz, ki ga poda stranka, ki ni najprej podala trditev o relevantnih dejstvih in sicer zato, ker se nadeja, da bo zanje črpala podlago prav iz izvedenega dokaza. Tudi v obravnavanem primeru gre za takšen primer. Tožnica je predlagala številne priče, ki naj bi izpovedale, kako so njeni podrejeni dobivali informacije in naloge mimo nje, ne da bi za te informacije in naloge tožnica sploh vedela, vendar pri tem tožnica ni zatrjevala, katerih informacij s strani nadrejenih ni bila deležna oziroma katere naloge so se mimo nje dodeljevale podrejenim. Ob popolnem izostanku trditvene podlage je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dokazni predlog tožnice zavrnilo kot neutemeljen in s tem ni prišlo do posega v toženkino pravico do izjave, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki ga je uveljavljala kot odškodnino zaradi zatrjevanega trpinčenja pri toženi stranki, ker je ugotovilo, da izvedeni dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da bi tožena stranka tožečo stranko trpinčila oziroma škodljivo ravnala proti njej. Do takšnega zaključka, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje prišlo po obširno izvedenem dokaznem postopku, svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnice.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v četrtem odstavku 6.a člena določa, da je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Mobbing pomeni praviloma ponavljajoče se aktivnosti ene ali več oseb, usmerjene proti posamezniku, ki so lahko bodisi psihične narave (poniževanje, kričanje) ali fizične narave (suvanje, udarjanje itd.) in katerih cilje je namen povzročiti škodo. Do pojma mobbinga in njegovih pojavnih oblik se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 1994, nazadnje kot višji svetovalec v oddelku M.. V času delovnega razmerja pri toženki nikoli ni imela posebnih težav. Vse skupaj se je začelo s prihodom novega vodje sektorja za splošne in pravne zadeve g. B.B. v juliju 2008. V tem obdobju je bila tožnica zaposlena kot vodja oddelka za splošne zadeve, ki je spadal v sektor za splošne in pravne zadeve. V zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu je zatrjevala, da je bila že v letu 2008 preseljena v drugo pisarno s tem, da je imela prej lepo pisarno na sončni strani, nato pa je bila preseljena v čisto drugačno pisarno, brez sonca. To selitev je štela kot namerno preselitev. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je bila ta selitev posledica reorganizacije, do katere je prišlo 1. 6. 2008, torej pred prihodom B.B.. Po izpovedbi direktorja tožene stranke je bil v okviru reorganizacije preseljen celotni oddelek in opravljene preselitve tudi drugih uslužbencev D.D.. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da premestitev tožnice ni bila namerna, temveč je bila posledica reorganizacije.

Sodišče prve stopnje je glede navedb tožnice, da ji je bil odvzet dostop do določenih informacij pravilno ugotovila, da je tožnica imela dostop do informacij, ki jih je potrebovala pri opravljanju svojega dela. Utemeljeno je sledilo izpovedbi direktorja tožene stranke, da je že v letu 2008 prišlo do reorganizacije znotraj D.D., da so iz oddelčne organizacije prešli na sektorsko organizacijo, kar pomeni, da se je direktor izključno pogovarjal samo z vodji sektorjev (tudi B.B. kot vodjem sektorja za splošne in pravne zadeve) in ne s posameznimi vodji oddelkov, kot je bilo to do leta 2008. Glede na spremembo reorganizacije je dopustil možnost, da je tožnica začutila spremembo v zvezi z informacijami, ki so od reorganizacije dalje potekale na relaciji direktor - vodja sektorja. Tudi po izpovedbi B.B., je bila tožnica obveščena o vsem, o čemer so bili obveščeni tudi ostali zaposleni. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je sodišče naredilo povsem nepravilno dokazno oceno, ker B.B. tožnici ni podajal informacij potrebnih za opravljanje dela, pri čemer tožnica tudi v pritožbi ne konkretizira katerih informacij naj ne bi bila deležna oziroma o katerih informacijah naj ne bi bila obveščena in so bile pomembne za njeno delo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da na trpinčenje na delovnem mestu kažejo dejanja toženke, da je najprej imela dostop do programa X., nato pa je imela le možnost vpogleda v ta program. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da imajo dostop do tega programa le določeni zaposleni znotraj javne upravne in sicer tisti, ki ta program dejansko uporabljajo pri svojem delu. Tožnica je vsekakor imela možnost vpogleda v X. in glede na njeno delovno mesto (vodja oddelka za splošne zadeve) upravljanje s tem programom ni bilo potrebno za opravljanje njenih nalog v okviru njenega delovnega mesta, temveč je zadoščal samo vpogled v program, kar pa je bilo tožnici omogočeno. Delo s programom X. so imeli le uslužbenci, ki opravljajo kadrovsko funkcijo in imajo tudi v opisu del in nalog „vnos podatkov v evidence“. Tega tožnica ni imela, zato je imela le možnost vpogleda v program X.. Pooblastilo z dne 5. 1. 2009 (A2), na katerega se v pritožbi sklicuje tožnica, in sicer da jo je generalna direktorica pooblastila „za vodenje kadrovske evidence za svoje potrebe“, ne pomeni, da bi zgolj iz tega razloga dve leti kasneje morala imeti popolni dostop do programa X.. Glede na opis del in nalog pri tožnici, kot tudi pri vodji sektorja B.B., so bile te aplikacije dostopne le na vpogled, z namenom spremljanja opravljenega dela. Dostop za delo v aplikaciji so imele le uslužbenke, ki so imele v opisu del in nalog „vnos podatkov v evidence“. Tožnica v dokaznem postopku ni zatrjevala, da bi sama opravljala vnose podatkov v evidenco, pač pa je v zvezi s tem le pavšalno navajala, da je vedno imela popolni dostop.

Glede elektronskega sporočila z dne 11. 1. 2011 (A4), ki ga je tožnica dobila od B.B. kot odgovor na njeno vprašanje, zakaj se ne more prijaviti v program X., je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bil odgovor B.B. objektiven in iz njega ni bilo razbrati znakov žaljivega ali ponižujočega komuniciranja, kot to zatrjuje tožnica. Prav nasprotno, navedeno elektronsko sporočilo kaže na to, da je bilo tožnici na njena vprašanja korektno odgovorjeno, in pri tem ji je tudi vodja sektorja B.B. pojasnil, da ima tudi sam zelo omejen dostop do tega programa; da je na D.D. za kadrovsko politiko odgovoren v skladu z ZDS direktor in namestnik, operativne funkcije pa opravlja administrator V, ki ima to opredeljeno v sistemizaciji delovnih mest; da tako tožnica kot sam (B.B.) tega nimata opredeljeno v aktu o sistemizaciji in sicer, da izvajata kakršnokoli kadrovsko funkcijo; da je stvar direktorja, če koga izmed uslužbencev pooblasti za opravljanje kakršnihkoli najzahtevnejših kadrovskih opravil ali pa jih opravi sam. Navedeno sporočilo kaže tudi na to, da se tožnice ni izločalo iz delovnega okolja ali iz komuniciranja, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev, izpovedbe tožnice in prič, kot tudi listinske dokaze dokazno ocenilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pojasnilo, iz kakšnih razlogov je verjelo izpovedbam zaslišanih prič. Tožnica v svoji pritožbi dejansko izpodbija le dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami direktorja in B.B.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ta pritožbena zatrjevanja tožnice neutemeljena. Tožnica ni bila izključena iz komunikacije, niti ji niso bile z namenom trpinčenja odvzete kakršnekoli delovne naloge. Tožnica je imela kratek čas nekaj manjši obseg dela zaradi upravičeno pričakovane soglasne premestitve, nato pa je bil z njo sklenjen dogovor o delovnih nalogah, ki je vseboval nove delovne naloge ter izpustitev nekaterih obstoječih nalog vodstvene narave iz razloga izogibanja konfliktnih situacij med njo in njenim neposredno nadrejenim. Po navedbah direktorja ji je bil del nalog odvzet soglasno, nikakor ni bil storjen z namenom trpinčenja ali mobbinga. Tudi tožnica kot vodja oddelka je bila dolžna upoštevati navodila delodajalca, predpostavljenih ter se prilagajati potrebam delovnega procesa, kar velja tudi za elektronsko sporočilo z dne 27. 10. 2011, glede parafiranja zadeve pri napredovanju zaposlene v E.E. (A7). Sodišče je tudi dokazno ocenilo izpoved priče C.C., da je med tožnico in njenim nadrejenim B.B. obstajal določen konflikt in da sta zelo težko komunicirala, kar je oteževalo delo, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Ugotovilo je, da je v konkretnem primeru šlo za otežkočeno komunikacijo med tožnico in njenim neposredno nadrejenim, vendar iz opisanih ravnanj niso bili izkazani znaki trpinčenja. Kot nesporno je ugotovilo, da so pri toženi stranki vseskozi potekale aktivnosti v zvezi s sporazumno premestitvijo tožnice tako znotraj kot zunaj davčnega urada. Upoštevajoč željo tožnice, da ostane na E.E., je bila izvedena premestitev tožnice v sektor davčne izvršbe in register, kjer tožnica sedaj dela kot višja svetovalka.

Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno presodilo vsakega od navedenih dokazov posebej, presodilo pa je tudi vse dokaze skupaj (kar mu vse nalaga 8. člen ZPP) in na podlagi tega zaključilo, da ravnanje tožene stranke v odnosu do tožnice niso imela znakov zatrjevanega trpinčenja. Glede na to ni bil podan eden od bistvenih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke nasproti tožnici (torej škodljivo dejstvo oziroma nedopustno ravnanje tožene stranke) iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. Zakonska definicija o trpinčenju (4. odstavek 6.a člena ZDR) namreč obsega ponavljajoče in sistematično negativno ravnanje, ki pa v tožničinem primeru ni bilo podano. Glede tega je potrebno poudariti, da v spornem času ravnanje tožene stranke in vsi postopki, ki jih je izvajala v konkretnem primeru za tožnico niso imeli naravo trpinčenja, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je to v sporu za presojo tožbenega zahtevka odločilnega pomena. V tej zvezi sicer vsebuje izpodbijana sodba pravilno obrazložene razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo samo do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, pri čemer na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6.a, 6.a/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyOTg4