<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 22010/2015
ECLI:SI:VSRS:2018:I.IPS.22010.2015

Evidenčna številka:VS00011585
Datum odločbe:01.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sklep VSK II Kp 22010/2015
Datum odločbe II.stopnje:16.06.2015
Senat:Branko Masleša (preds.), Marjeta Švab Širok (poroč.), Marjana Lubinič, Barbara Zobec, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - obstoj kaznivega dejanja - ponavljajoče se ravnanje - enkratno ravnanje - mobbing - šikaniranje na delovnem mestu - zavrženje obtožnega predloga

Jedro

Kaznivo dejanje po 197. členu KZ-1 ima štiri izvršitvene oblike, ki so naštete v prvem odstavku navedenega člena. Te so: spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ter neenakopravno obravnavanje.

V izreku obtožnega akta je opisanih šest ravnanj obdolženega, ki vsako zase predstavlja psihično nasilje oziroma neenako obravnavanje oškodovanca. Napačno je pravno stališče, da je treba več ravnanj storilca, ki so v vzročni zvezi (v konkretnem primeru izvirajo iz istega spora), šteti kot eno samo dejanje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo storjena kršitev prvega odstavka 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Postojni je s sklepom z dne 8. 4. 2016 iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca N. Š. zoper obdolženega R. P. zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo oškodovanca kot tožilca.

2. Višje sodišče v Kopru je s sklepom II Kp 22010/2015 z dne 16. 6. 2016 zavrnilo pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca in oškodovancu naložilo plačilo sodne takse v znesku 100,00 eurov.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP na način iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena določba prvega odstavka 197. člena KZ-1.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obdolženemu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njej nista izjavila.

B.

5. Obtožni predlog je obdolženemu očital, da je v razdobju nekaj manj kot dveh mesecev kot direktor in vodja raziskovalnega projekta nad oškodovancem, ki je bil znanstveni raziskovalec na navedenem projektu, izvajal psihično nasilje zaradi objave članka, katerega soavtor je bil oškodovanec, tako da je najprej zahteval umik že objavljenega članka z grožnjo, da bo sicer zoper oškodovanca predlagal uvedbo disciplinskega postopka, zatem preko e-poštnega sporočila, poslanega več naslovnikom, od oškodovanca zahteval, da preneha z vsemi aktivnostmi na projektu; oškodovancu poslal dopis „Opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi“, za kar ni imel nobene zakonite podlage ali pooblastila, pri čemer drugemu soavtorju članka tovrstnega opozorila ni poslal; sklical izredni razširjeni kolegij v terminu, za katerega je vedel, da se ga oškodovanec ne bo mogel udeležiti in predstavil svoje poglede, ko pa je želel oškodovanec istim udeležencem predstaviti svoje videnje, mu je to preprečil tako, da je sklical sestanek z obvezno udeležbo; oškodovancu v pisnem pozivu neutemeljeno očital negospodarno rabo sredstev ter v navedenem časovnem obdobju oškodovanca zaničevalno imenoval „črv“. V posledici navedenega je pri oškodovancu povzročil ponižanje tako na strokovnem kot na osebnem področju ter prestrašenost zaradi bojazni pred izgubo službe. V abstraktnem delu pa je bilo navedeno, da je obdolženi na delovnem mestu in v zvezi z delom s psihičnim nasiljem in neenakopravnim obravnavanjem drugemu zaposlenemu povzročil ponižanje in prestrašenost.

6. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da ravnanje, kot je opisano, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Tem razlogom je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da ne dvomi, da se je oškodovanec počutil ponižanega in prizadetega, ob tem pa je ocenilo, da stopnja ogrožanja kazenskopravne zavarovane dobrine in njegovo trajanje nima znakov očitanega kaznivega dejanja. Navedlo je, da bi bilo kaznivo dejanje podano zgolj, v kolikor bi šlo za sistematično ponavljajoče se in dlje časa trajajoče psihično maltretiranje oškodovanca. Ob sklicevanju na odločbo Višjega sodišča v Celju II Kp 7226/2009 z dne 19. 10. 2010 ter na definicijo trpinčenja v Zakonu o delovnih razmerjih se je postavilo na stališče, da je navedeno kaznivo dejanje tipično ponavljajoče se ravnanje, ki na daljši rok privede do prepovedanih posledic, to je do ponižanja in prestrašenosti oškodovanca. Navedenega standarda ravnanja obdolženega ne dosega, saj so vsi dogodki, opisani v obtožnem predlogu, posledica enkratnega (akutnega) spora in nesoglasja med obdolžencem in oškodovancem, izključno v zvezi z delom na enem projektu.

7. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih še navedlo, da je bil obdolženi oškodovancu pred nastankom spora že tri leta in deset mesecev nadrejen, pa oškodovanec v tem času ni bil deležen kakršnegakoli šikaniranja, izpostavilo je tudi, da soavtor članka, ki bi po logiki stvari moral tudi biti oškodovanec, zoper obdolženega ni podal kazenske ovadbe. S tem je prvostopenjsko sodišče podalo oceno sodišču predloženih dokazov, kar ne more biti predmet presoje, ko se ocenjuje, ali ima ravnanje, kot je opisano v obtožnem aktu, vse zakonske znake kaznivega dejanja. S tem je preseglo okvir presojanja opisa kaznivega dejanja.

8. Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1 je povzeto po 26. členu Evropske socialne listine, ki zavezuje državo, da mora delavce zaščititi, med drugim tudi pred ponavljajočimi se graje vrednimi ali očitno negativnimi ter žaljivimi dejanji. Po 26. členu te listine mora država uveljaviti pravico do dostojanstva pri delu. Navedena zaveza je v naš pravni red prevzeta v 7. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Kazenskopravna zaščita dostojanstva na delovnem mestu pa je zagotovljena s kaznivim dejanjem šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1. Delo zagotavlja ekonomsko in socialno varnost, kar ima na drugi strani za posledico tudi ranljivost zaposlenega, ki zahteva posebno zaščito.

9. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011 (s katero je ugotovilo, da je bila z odločbo Višjega sodišča, na katerega se je skliceval izpodbijani sklep, kršena določba prvega odstavka 197. člena KZ-1) poudarilo, da ima kaznivo dejanje po 197. členu KZ-1 štiri izvršitvene oblike, ki so naštete v prvem odstavku navedenega člena. Enako izhaja tudi iz Komentarja kazenskega zakonika (dr. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017). Izvršitve oblike tega kaznivega dejanja so: spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ter neenakopravno obravnavanje. Vrhovno sodišče je tako v navedeni odločbi, kakor tudi v odločbi VIII Ips 48/2015, na katero se prav tako sklicuje vrhovni državni tožilec, poudarilo razliko med izvršitvenima oblikama psihično nasilje in trpinčenje, ki je slovenski prevod izraza „mobbing“. Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu je širše od tako imenovanega mobbinga, saj je mobbing oziroma trpinčenje le ena od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja. Samo izvršitvena oblika trpinčenje, ki je povzeta po 7. členu ZDR-1, terja ponavljajoča ali sistematična ravnanja, ki se izvršujejo skozi daljše časovno obdobje. Ostale izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja pa ne terjajo, da bi šlo za dlje časa trajajoče ravnanje obdolženega.

10. Upoštevaje očitke iz obtožnega predloga, kot so povzete v točki 5 te odločbe, je pritrditi državnemu tožilcu, da je bil na obdolženega naslovljen očitek psihično nasilje in neenakopravno obravnavanje, ni pa bil na obdolženega naslovljen očitek trpinčenja. Nižji sodišči ob presoji opisa kaznivega dejanja nista ocenjevali očitanih izvršitvenih oblik, temveč sta s tem, ko sta ocenili, da obdolženčevo ravnanje ne predstavlja sistematično, ponavljajoče se in dlje časa trajajoče psihično maltretiranje oškodovanca, po vsebini ocenjevali, ali je podana izvršitvena oblika trpinčenje, ki se obdolžencu sploh ni očitalo. Sodišči sta pravilno navedli, da so vsa opisana ravnanja obdolženega posledica enkratnega spora med njim in oškodovancem. Vendar pa sta zmotno šteli, da je iz navedenega razloga vsa ravnanja obdolženega šteti kot eno samo dejanje. V izreku obtožnega akta je opisanih šest ravnanj obdolženega, ki vsako zase predstavlja psihično nasilje oziroma neenako obravnavanje oškodovanca. Napačno je torej pravno stališče nižjih sodišč, da več ravnanj storilca, ki so v vzročni zvezi, (v konkretnem primeru izvirajo iz istega spora) šteti kot eno samo dejanje.

11. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v zgoraj citiranih odločbah mora za obstoj kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu biti poleg prepovedanega ravnanja obdolženca podana tudi posledica, to je povzročena prestrašenost ali ponižanje delavca. Obstoj navedene posledice je prvostopenjsko sodišče sicer ugotovilo, saj je v razlogih sklepa navedlo, da ne dvomi, da se je oškodovanec zaradi ravnanj obdolženega počutil ponižanega in prizadetega.

12. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da ravnanja obdolženega, kot so opisana v obtožnem aktu, imajo vse zakonske znake kaznivega dejanja po členu 197. KZ-1. Opisano je tako psihično nasilje, kot tudi neenakopravno obravnavanje (glede na soavtorja članka), ki je bilo usmerjeno v ponižanje oškodovanca tako na strokovnem kot na osebnem področju. Grožnje, da bo predlagal uvedbo disciplinskega postopka in izrek opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (za kar obdolženi sicer ni imel pooblastil), pa so pri oškodovancu za posledico povzročile prestrašenost zaradi bojazni pred izgubo službe.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so bili v opisu obdolženčevega ravnanja v obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Okrajno sodišče v Postojni je zato s tem, ko je s sklepom iz razloga po 1. točki 277. člena ZKP obtožni predlog zavrglo, kršilo prvi odstavek 197. člena KZ-1 na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo in je utemeljena, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP zahtevi ugodilo tako, da je ugotovilo kršitev zakona, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 197, 197/1.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1-1, 372, 372-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NjAx