<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Gospodarski oddelek

VSC sodba Cpg 19/2017
ECLI:SI:VSCE:2017:CPG.19.2017

Evidenčna številka:VSC0004797
Datum odločbe:29.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Pešec (preds.), Irena Leskovšek Jurjec (poroč.), Branko Vitez
Področje:KORPORACIJSKO PRAVO
Institut:delitev bilančnega dobička v d.o.o.

Jedro

Za izpodbijanje sklepov skupščine d. o. o. se smiselno uporabljajo določbe zakona o delniški družbi, torej tudi določba prvega odstavka 399. člena ZGD-1, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine v katerih družba posluje. Stališče, da je navedeno določilo smiselno uporabiti tudi pri d.o.o., zlasti ko gre za kapitalsko strukturirano d.o.o. kot je tožena stranka, je zavzela tudi novejša sodna praksa, kakor tudi teorija. Po stališču pritožbenega sodišča je uporabo določbe prvega odstavka 339. člena ZGD-1 mogoče izključiti le izjemoma, v primeru manjših izrazito osebno strukturiranih družb. Ni namreč spregledati, da sta tako d.o.o. kot d.d. kapitalski družbi, katerih namen je ustvarjanje dobička, zato razlikovanja med njima glede pravice do dobička ni. Osnovna korporacijska pravica delničarjev delniške družbe kot tudi družbenikov d.o.o. je pravica do dividende oziroma do dela dobička, saj imajo oboji pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci in se dobiček deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba oziroma statut ne določa drugače. V obeh oblikah družb je potrebno ustrezno zavarovati interes manjšinskih delničarjev oziroma družbenikov pred večinskimi delničarji oziroma družbeniki, ki lahko vedno znova preglasujejo manjšino, saj pri uporabi bilančnega dobička pri obeh trčita interes varstva družbe na eni strani in interesi delničarjev oziroma družbenikov na drugi strani. Ravno varstvu manjšinskih delničarjev oziroma družbenikov pa je namenjena izpodbojna tožba po 399. členu ZGD-1 in brez te določbe manjšinski družbeniki oziroma delničarji nikoli ne bi mogli doseči izplačila dobička, če bi večina temu nasprotovala. Pritožbeno sodišče tako ne vidi tehtnega razloga za drugačno obravnavanje družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo v primerjavi z delničarji delniške družbe, ko gre za delitev dobička. Praviloma manjše število družbenikov v d.o.o. in njihova večja povezanost z družbo ne moreta biti odločilna elementa zaradi katerih pravilo iz 399. člena v zvezi s členom 522 ZGD-1 o izpodbojnosti sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička ne bi veljalo za družbenike družbe z omejeno odgovornostjo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, delno pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

1. Tožbenemu zahtevku se ugodi v delu, ki glasi: Sklep št. 2.2 iz 2. točke dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 30. 6. 2015 se spremeni tako, da njegova vsebina sedaj v celoti glasi: “Skupščina se seznani z revidiranim letnim poročilom M. d.o.o. za leto 2014 in odloči, da se bilančni dobiček poslovnega leta 2014 v višini 2,310.565,00 EUR, ki je sestavljen iz prenesenega čistega dobička v višini 2,245.344,00 EUR in čistega dobička poslovnega leta 2014 v višini 65.222,00 EUR, uporabi tako, da se v višini 130.674,11 EUR, kar ustreza znesku 4 % osnovnega kapitala tožene stranke, izplača družbenikom družbe.”

2. Tožena stranka je dolžna družbenikom družbe M. d.o.o., ki so vpisani v sodnem registru na dan skupščine (30. 6. 2015), plačati 130.674,11 EUR in sicer vsakemu tolikšen del, kot sorazmerno ustreza višini njegovega poslovnega deleža, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

3. Ugodi se podrednemu tožbenemu zahtevku, ki glasi: “Bilančni dobiček v preostali višini 2,179.890,89 EUR se razporedi na “druge rezerve iz dobička.”

4. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki glasi: “Bilančni dobiček v preostali višini 2,179.890,89 EUR ostane nerazporejen in se prenese v naslednje poslovno leto 2015 kot preneseni dobiček.”

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.133,91 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 571,18 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16 dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Zahtevek tožeče stranke, ki glasi: I. Sklep števila 2.2 iz 2. točke dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 30. 6. 2015 se spremeni tako, da njegova vsebina sedaj v celoti glasi: Skupščina se seznani z revidiranim letnim poročilom M. d.o.o. za leto 2014 in odloči, da se bilančni dobiček poslovnega leta 2014 v višini 2.310.565,00 EUR, ki je sestavljen iz prenesenega čistega dobička v višini 2.245.343,00 EUR in čistega dobička poslovnega leta 2014 v višini 65.222,00 EUR, uporabi tako, da se v višini 130.674,11 EUR, kar ustreza znesku 4 % osnovnega kapitala tožene stranke, izplača družbenikom družbe, v preostali višini 2.179.890,89 EUR pa ostane nerazporejen in se prenese v naslednje poslovno leto 2015, kot preneseni dobiček. II. Tožena stranka je dolžna družbenikom družbe M. C. d.o.o., ki so vpisani v sodnem registru na dan skupščine (30. 6. 2015), plačati 130.674,11 EUR, in sicer vsakemu tolikšen del, kot sorazmerno ustreza višini njegovega poslovnega deleža, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, se v celoti zavrne kot neutemeljen. II. Ugodi se podrednemu tožbenemu zahtevku, ki glasi: I. Sklep števila 2.2 iz 2. točke dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 30. 6. 2015 se spremeni tako, da njegova vsebina sedaj v celoti glasi: “Skupščina se seznani z revidiranim letnim poročilom M. d.o.o. za leto 2014 in odloči, da se bilančni dobiček poslovnega leta 2014 v višini 2.310.565,00 EUR, ki je sestavljen iz prenesenega čistega dobička v višini 2.245.343,00 EUR in čistega dobička poslovnega leta 2014 v višini 65.222,00 EUR, uporabi tako, da se v višini 130.674,11 EUR, kar ustreza znesku 4 % osnovnega kapitala tožene stranke, izplača družbenikom družbe, v preostali višini 2.179.890,89 EUR pa se razporedi na “druge rezerve iz dobička”. II. Tožena stranka je dolžna družbenikom družbe M. d.o.o., ki so vpisani v sodnem registru na dan skupščine (30. 6. 2015), plačati 130.674,11 EUR, in sicer vsakemu tolikšen del, kot sorazmerno ustreza višini njegovega poslovnega deleža, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.133,91 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.”

2. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbena zahtevka v celoti zavrne kot neutemeljena oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži povrnitev stroškov toženi stranki. Kot ključna vprašanja v predmetni zadevi tožena stranka navaja vprašanje uporabe določbe 399. člena ZGD-1 tudi za d.o.o., vprašanje smiselne uporabe tega člena in vprašanje ali je po presoji dobrega gospodarstvenika nujno, da se glede na okoliščine v katerih tožena stranka posluje, bilančni dobiček tožene stranke ne deli med družbenike tožene stranke, najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da se določba 399. člena ZGD-1 uporabi pri d.o.o.. Četudi se uporabi, da se sledeč določbi 522. člena ZGD-1 uporabi smiselno, sodišče pa da ga je uporabilo tako, kot da bi tožena stranka bila delniška družba, kar naj bi bilo zmotno. Glede na okoliščine v katerih posluje tožena stranka je po stališču tožene stranke, po presoji dobrega gospodarstvenika nujno, da se dobiček tožene stranke ustvarjen v letu 2014 ne deli med družbenike, pri čemer se tožena stranka sklicuje na družbeno pogodbo in sprejeto strategijo poslovanja tožene stranke do leta 2018 po kateri delitev dobička med družbenike naj ne bi bila predvidena, ter v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita pomanjkljive razloge. V zvezi z zahtevki tožeče stranke navaja, da gre zgolj za en tožbeni zahtevek in ne za dva tožbena zahtevka in bi sodišče moralo odločati zgolj o enem zahtevku, ne pa o dveh in v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita kršitev ZPP. Navaja, da izpodbijana sodbe ne vsebuje nobenih razlogov o tem, zakaj podatki o poslovanju v letu 2016 (ki se v kontekstu izvedeniškega mnenja nanaša na prihodnost) niso pomembni, ker sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev ZPP v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da okoliščine, v katerih tožena stranka posluje niso takšne, da bi bilo po presoji dobrega gospodarstvenika nujno, da se dobiček tožene stranke ne deli med družbenike tožene stranke, to je, da ni podana nujnost v smislu 399. člena ZGD-1. Navaja, da je takšne okoliščine dokazala, da teh tožeča stranka ni argumentirano prerekala, da je sodišče prve stopnje na podlagi pridobljenega izvedeniškega mnenja napravilo napačen sklep, ker ni upoštevalo poslovanja tožene stranke v letu 2016, ko je ta ustvarila izgubo v višini 801.543,00 EUR in glede te podane izpovedbe T. C., vodje finančno-računovodske službe pri toženi stranki. Prav tako, da ni upoštevalo padca mlečnih kvot, pridobljenega certifikata “brez GSO” in vezave tožene stranke na lokalne pridelovalce mleka, ni upoštevalo embarga uvoza izdelkov v Rusijo ter je odločitev, da nujnost v smislu 399. člena ZGD-1 ni podana, oprlo samo na to, da tožena stranka ni kapitalsko neustrezna, ni trajneje nelikvidna ter da je ročnost kreditov ugodnejša.

3. Tožeča stranka je pritožbene navedbe tožene stranke prerekala kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena le v delu, v katerem uveljavlja, da ne gre za dva različna tožbena zahtevka, temveč le za en tožbeni zahtevek pa še to le v delu, ki se nanaša na zahtevek za spremembo skupščinskega sklepa glede delitve bilančnega dobička in plačila družbenikom. V ostalem je pritožba neutemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala primarni in podredni tožbeni zahtevek. Pretežni del primarnega in podrednega tožbenega zahtevka je identičen, razlika med njima je le v zahtevku po razporeditvi preostalega bilančnega dobička v višini 2,179.890,89 EUR, kjer primarni zahtevek glasi, da ostane nerazporejen in se prenese v naslednje poslovno leto 2015 kot preneseni dobiček, podredni pa, da se ta bilančni dobiček razporedi na druge rezerve iz dobička.

Tako res ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da gre tudi v delu identično postavljenega tožbenega zahtevka po spremembi sklepa skupščine glede razdelitve bilančnega dobička v višini 4 % osnovnega kapitala v delu točke I./I. in II./I. izreka in v točki I/II. in II/II. izreka za dva tožbena zahtevka, primarnega in podrednega, temveč gre le za en tožbeni zahtevek. Ker je sodišče prve stopnje identično postavljeni tožbeni zahtevek (kot primarni tožbeni zahtevek) enkrat zavrnilo, drugič pa mu je (kot podrednemu zahtevku) ugodilo, mu tožena stranka v zvezi s to odločitvijo utemeljeno očita postopkovno kršitev, ko navaja, da je sodba sama s seboj v nasprotju, s čimer smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno kršitev je lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo (prvi odstavek 354. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je o tem delu tožbenega zahtevka odločalo kot o enem samem tožbenemu zahtevku.(1)

6. Kolikor tožena stranka s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno tako, da se sklep skupščine tožene stranke številka 2.2 iz 2. točke dnevnega reda z dne 30. 6. 2015 spremeni tako, da se bilančni dobiček v višini 130.674,11 EUR, kar ustreza znesku 4 % osnovnega kapitala tožene stranke, uporabi tako, da se izplača družbenikom družbe in podredno tožbeni zahtevek, da se bilančni dobiček v preostali višini 2,179.890,89 EUR razporedi na druge rezerve iz dobička ter je tožena stranka ta znesek dolžna izplačati družbenikom, pritožba ni utemeljena.

7. Po toženi stranki zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tem delu niso bile storjene, saj je sodba sodišča prve stopnje v zadostnem obsegu obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji tudi ni zasledilo kršitev na katere pazi samo po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje, relevantno za pravilno odločitev v tej zadevi, zadostno in pravilno ugotovilo, z ugoditvijo zahtevku pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je to zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se določba prvega odstavka 399. člena ZGD-1 uporabi tudi pri d.o.o. in je to določilo uporabilo tako kot da bi bila tožena stranka delniška družba, kar je po stališču tožene stranke zmotno. ZGD-1 v 522. členu določa, da se za izpodbijanje sklepov skupščine smiselno uporabljajo določbe zakona o delniški družbi, torej tudi določba prvega odstavka 399. člena ZGD-1, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine v katerih družba posluje. Stališče, da je navedeno določilo smiselno uporabiti tudi pri d.o.o., zlasti ko gre za kapitalsko strukturirano d.o.o. kot je tožena stranka, je zavzela tudi novejša sodna praksa, kakor tudi teorija in ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da temu ni tako.(2) Pritožbeno stališče tožene stranke, ki temu nasprotuje, pri čemer se sklicuje na judikate, ki jim novejša sodna praksa ni sledila, po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. Po stališču pritožbenega sodišča je uporabo določbe prvega odstavka 339. člena ZGD-1 mogoče izključiti le izjemoma, v primeru manjših izrazito osebno strukturiranih družb. Ni namreč spregledati, da sta tako d.o.o. kot d.d. kapitalski družbi, katerih namen je ustvarjanje dobička, zato razlikovanja med njima glede pravice do dobička ni. Osnovna korporacijska pravica delničarjev delniške družbe kot tudi družbenikov d.o.o. (primerjaj člen 494 in 230/VII ZGD-1) je pravica do dividende oziroma do dela dobička, saj imajo oboji pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci in se dobiček deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba oziroma statut ne določa drugače. V obeh oblikah družb je potrebno ustrezno zavarovati interes manjšinskih delničarjev oziroma družbenikov pred večinskimi delničarji oziroma družbeniki, ki lahko vedno znova preglasujejo manjšino, saj pri uporabi bilančnega dobička pri obeh trčita interes varstva družbe na eni strani in interesi delničarjev oziroma družbenikov na drugi strani. Ravno varstvu manjšinskih delničarjev oziroma družbenikov pa je namenjena izpodbojna tožba po 399. členu ZGD-1 in brez te določbe manjšinski družbeniki oziroma delničarji nikoli ne bi mogli doseči izplačila dobička, če bi večina temu nasprotovala. Pritožbeno sodišče tako ne vidi tehtnega razloga za drugačno obravnavanje družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo v primerjavi z delničarji delniške družbe, ko gre za delitev dobička. Praviloma manjše število družbenikov v d.o.o. in njihova večja povezanost z družbo ne moreta biti odločilna elementa zaradi katerih pravilo iz 399. člena v zvezi s členom 522 ZGD-1 o izpodbojnosti sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička ne bi veljalo za družbenike družbe z omejeno odgovornostjo. Pritožbeno sklicevanje tožene stranke na določbe ZGD-1, ki veljajo za d.o.o. in po katerih določbe prvega odstavka 399. člena ZGD-1 za d.o.o. po stališču tožene stranke ne bi bilo mogoče uporabiti, je tako neutemeljeno.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 19. in 26. člen družbene pogodbe tožene stranke. Določilo 19. člena družbene pogodbe določa le možne načine odločitve skupščine v zvezi z delitvijo dobička, določba 26. člena pa določa pristojnost skupščine družbe. Nobena določba pa glede delitve dobička ne ureja ničesar drugače kot zakon. V nobeni določbi se družbeniki izrecno ne odpovedujejo pravici do delitve bilančnega dobička, na kar utemeljeno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo.

10. Sodišče prve stopnje je zato za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo navedeni določbi ZGD-1 in pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka izhajalo iz stališča, da so okoliščine, ki upravičujejo nedelitev bilančnega dobička izjema in da je takšna odločitev utemeljena le, če je nujna. Sodišče prve stopnje se je zato moralo prepričati ali je tožena stranka izkazala, da za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug, s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku. Pri tem je utemeljeno štelo, da je nujnost ukrepa mnogo več kot le koristnost, primernost in potrebnost in da je pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku mogoče odreči šele, če se sodišče prepriča, da za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug, s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravici do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku.(3)

11. Sodišče prve stopnje je zvezi z razlogi, ki jih je za nedelitev dobička med družbenike navajala tožena stranka presodilo, da je tožena stranka zgolj na splošno navajala razloge zaradi katerih naj bi bila upravičena do nedelitve dobička med družbenike in da navedene okoliščine, tudi če bi bile dokazane, ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi zahtevale nujen poseg v pravico družbenika do minimalnega deleža na dobičku. V zvezi z izraženimi predvidevanji tožene stranke, da bi banke odrekle financiranje poslovanja tožene stranke, če bi tožena stranka dobiček razdelila med družbenike, je sodišče zaključilo, da gre zgolj za nedokazana predvidevanja tožene stranke in da tožena stranka teh trditev ni z ničemer izkazala. Prav tako ni izkazala negativnega poslovanja zaradi ukinitve mlečnih kvot na katere se je sklicevala tudi v letu 2014 in prav tako ni izkazala, da je v letu 2014 odkupila več mleka višjega standarda (brez GSO) kot prejšnja leta, da bi opravičila svoja zatrjevanja glede višjih cen mleka. Prav tako ni z ničemer dokazala kako je embargo na uvoz mleka in mlečnih izdelkov v Rusijo vplival na njeno poslovanje, niti da je v Rusijo sploh kdaj prodajala svoje izdelke. Glede rezultata poslovanja tožene stranke v letu 2014 pa je sodišče ugotovilo, da je bil ta pozitiven. V celoti je sledilo mnenju izvedenca za ekonomijo - revizijo, da tožena stranka v letu 2014 ni kapitalsko neustrezna niti nelikvidna, da ima vzdržno zadolženost, da so njene skupne finančne obveznosti na dan 31. 12. 2014 sicer višje od stanja na dan 31. 12. 2013, da pa je ročnost teh ugodnejša, da je njen finančni položaj sicer slabši od planiranega v razvojni strategiji, da pa obseg delitve dobička med družbenike v želeni višini cca. 131.000,00 EUR ob stabilnih pogojih poslovanja ne predstavlja zneska, ki bi povzročil likvidnostne težave družbe, presežno zadolženost, in bi ogrozil realizacijo načrtovanih investicij družbe. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji, ki bi toženo stranko upravičevali, da bi družbenikom lahko odrekla pravico do izplačila dobička v zakonsko določenem najnižjem deležu. Zaključilo je, da je mogoče način za dosego zastavljenih ciljev v strategiji in premostitev spremenjenih razmer zaradi embarga, ukinitve mlečnih kvot in uporabe mleka višje kakovosti (brez GSO) doseči tudi z drugimi ukrepi in ne nujno zgolj z nedelitvijo dobička. Res je izvedenec v izvedenskem mnenju navedel tudi, da bi v primeru, če bi obstajala negotovost glede prihodnje dobičkonosti družbe in obnavljanja finančnih virov kazalo delitev ali izplačilo dobička odložiti v prihodnje obdobje, vendar tožena stranka takšnih drastičnih okoliščin, ki bi opravičevale, da je nujno (ne zgolj primerno, potrebno ali pa koristno), da se dobiček tožene stranke za poslovno leto 2014 ne deli ni z ničemer niti zatrjevala niti dokazala. Okoliščine v katerih posluje v letu 2016 in v tem letu zatrjevan negativen rezultat pa za delitev dobička za leto 2014 niso relevantne, saj je možnost izplačila bilančnega dobička odvisna od ustvarjenega dobička v posameznem poslovnem letu, torej od rezultatov poslovanja tekočega leta.

12. Tudi pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da to ni upoštevalo izpovedbe priče T. C., ne držijo. Sodišče prve stopnje je v točki 31 in delno 32 obrazložitve izpodbijane sodbe njegovo izpovedbo v bistvenem povzelo in dokazno ocenilo ter razložilo, zakaj iz te izpovedbe ni moglo zaključiti, da so izkazani pogoji za neizplačilo dobička v zahtevanem zakonskem minimumu. Pravilnosti takšnega zaključka sodišča prve stopnje pa ne more izpodbiti niti sklicevanje tožene stranke na sprejeto razvojno strategijo do leta 2018 in v njej zastavljene plane in smernice, ki si jih je za dolgoročno uspešno poslovanje zastavila tožena stranka. Navedene strategije namreč niso sprejeli družbeniki oziroma skupščina družbe. Neizpolnjevanje te strategije samo po sebi ne kaže na nujnost ukrepa iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1. Res je, da je pri poslovanju zaradi vzdrževanja dolgoročne finančne vzdržnosti potrebno delovati preventivno in proaktivno, res je tudi, da je po določbi ZGD-1 (člen 230) mogoče bilančni dobiček razporediti v druge rezerve, vendar to ne izključuje uporabe določbe prvega odstavka 399. člena ZGD-1. Nujnosti nedelitve pa tožena stranka ni izkazala. Kot je obrazloženo v sodbi VS RS III Ips 14/2009, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pojem nujnosti vsebuje razmislek o izjemnosti, za ukrep, ki posega v pravico do razdelitve dobička morajo obstojati resni razlogi. Pri presoji ali je sklep skupščine utemeljeno odrekel delničarjem pravico do udeležbe na zakonsko določenem najmanjšem deležu dobička je treba upoštevati, da je pravica do dobička njihova pomembna premoženjska pravica, ki predstavlja enega od temeljnih motivov za vlaganje v družbo. Pojem nujnosti implicira uporabo merila sorazmernosti. Stopnja varovanja dobrine, v katero posega ukrep, je na ta način določena zelo visoko. Nujnost (ukrepa) je mnogo več kot le koristnost, primernost ali potrebnost. Pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku je mogoče odreči šele, če se sodišče prepriča, da za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug, s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku.(4) Vsi ukrepi na katere se je sklicevala tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji temu standardu ne zadostijo.

13. Tudi ne drži pritožbena navedba tožene stranka, da tožeča stranka njenih trditev v zvezi z okoliščinami, ki jih je zatrjevala tožena stranka ni prerekala, ker je tožena stranka te prerekala že v odgovoru na odgovor tožene stranke(5), ko je navajala, da ne gre za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni in bi opravičevali poseg v pravico družbenikov do udeležbe na dobičku v zakonsko določenem minimumu. Opozarjala je, da se glede navedb o poslabšanju razmer na ukrajinskem in ruskem trgu tožena stranka na te sklicuje le na splošno in ne s konkretnimi primerljivimi podatki, da bi bile te okoliščine lahko odločilne le, če bi tožena stranka konkretno, s številkami navedla in dokazala, kako bi izplačilo bilančnega dobička v minimalni višini 4 % osnovnega kapitala vplivalo na poslovanje družbe v bodoče, česar pa ni storila. Sklicevanje na splošne razmere na trgu namreč po obstoječi sodni praksi za izkaz nujnosti nedelitve bilančnega dobička ne zadostuje. Nadalje je opozorila, da je tudi sicer iz letnega poročila tožene stranke razvidno, da njen poglavitni prodajni trg predstavlja Slovenija (80 % prodaj), medtem ko toženka na trgih Rusije in Ukrajine sploh ni prisotna. Glede ugovornih navedb o ukinitvi mlečnih kvot in nestabilnih razmerah na trgu mleka, pa je tožeča stranka odgovorila, da je toženka po podatkih iz letnega poročila 2014 prejela subvencije EU in nepovratna sredstva v znesku cca 550.000,00 EUR, ki jih EU daje prav za namene ukinitve kvot. Opozarjala je, da morajo za odrek pravici do delitve dobička v zakonsko minimalnem deležu obstojati resni razlogi, saj je ta pravica eden izmed osnovnih investicijskih oziroma kapitalskih motivov za vlagatelja in da je nujnost ukrepa mnogo več kot le koristnost, primernost ali potrebnost. Navedla je tudi, da glede na predložene dokaze tožena stranka ne izpolnjuje nobenih pogojev za podjetje v težavah, niti da ni verjetno izkazano, da bi izplačilo dela dobička pomembneje vplivalo na njeno poslovanje, kaj šele da izkazuje nujnost takšnega ukrepa.

14. Pritožbeno sodišče je po navedenem tako zaključilo, da pritožbeni razlogi glede nujnosti nedelitve dobička niso podani in je sodbo sodišča prve stopnje glede spremembe sklepa skupščine o delitvi bilančnega dobička in plačila družbenikom ter posledično glede pravdnih stroškov potrdilo, čeprav v okviru spremenjene sodbe, zaradi ugoditve pritožbi glede tožbenega zahtevka.

15. Tožena stranka je s pritožbo zgolj navidezno delno uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (člen 154/III v zvezi s členom 165/II ZPP), prav tako pa mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega odgovora (člen 155/I ZPP). Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Tožeča stranka je tako upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo v višini 1000 točk (tar. št. 21.1 OT), povečani za 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT ter 22 % DDV, skupno v višin 571,18 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

-----

Op. št. (1): Smiselno enako v sodbi VSC Cpg 276/2016, VSL I Cpg 1712/2014 in v sodbi VS RS III Ips 53/2015.

Op. št. (2): Glej na primer: VSM I Cpg 485/2013, VSC Cpg 276/2016, VSC Cpg 257/2015 in teorija: Darja Novak Krajšek, Podjetje in delo 2005, številka 5, stran 704, GV Založba d.o.o., 8. 8. 2015; Anja Strojin Štampar, Aleš Vahčič, Pravna praksa 2003, številka 41, stran 8-9/ GV Vestnik d.o.o., 20. 11. 2013; Peter Podgorelec, Pravna praksa 2006, številka 19-20, stran 11-14, GV Založba, d.o.o., 25. 5. 2006; Petra Weinhandl, Pravna praksa - 2015, številka 44, stran 10-12, GV Založba, 12. 11. 2015.

Op. št. (3): Tako v sodbi VS RS III Ips 14/2009.

Op. št. (4): Glej točko 14 sodbe VS RS III Ips 14/2009.

OP. št. (5): Glej prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke na list. št. 30-31 spisa.


Zveza:

ZGD-1 člen 399, 522.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NDU4