<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba II U 193/2017-29
ECLI:SI:UPRS:2019:II.U.193.2017.29

Evidenčna številka:UP00041008
Datum odločbe:12.12.2019
Senat, sodnik posameznik:Vlasta Švagelj Gabrovec (preds.), Mojca Medved Ladinek (poroč.), Nevenka Đebi
Področje:JAVNI USLUŽBENCI - ŠOLSTVO
Institut:zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje - mednarodni kongres ali konferenca

Jedro

Splošno znano dejstvo je, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni, včasih pa tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam predstavijo svoje referate in so iz tega razloga navedeni v programih takih konferenc z imeni in priimki, temo referata, navedbo institucije, iz katere prihajajo ter časom in lokacijo (navedba konferenčnih prostorov oziroma dvorane), kjer bo predavanje izvedeno.

Tožnica dodatnih dokazil, da je samostojni referat na mednarodni konferenci tudi dejansko izvedla, ni predložila, niti teh ni predložil organizator konference, tožena stranka pa teh na drug način ne more pridobiti. Tožena stranka je po načelu proste presoje dokazov in načelu materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku obstaja dvom o vsebinski verodostojnosti predloženih potrdil, da je šlo resnično za izvedbo referatov, zaradi česar izvedbe referatov na mednarodni konferenci ni mogoče šteti kot dokazno materialno pravno relevantno dejstvo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožnice za napredovanje v naziv svétnica, ki ga je dne 21. 1. 2016 na podlagi 6. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (v nadaljevanju Pravilnik), vložila ravnateljica Osnovne šole A.A. V odločbi je ugotovljeno, da je imela tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv pridobljen naziv svetovalka več kot 5 let, da je pri svojem delu nadpovprečno uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk, ni pa predložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerim bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom mogoče vrednotiti z najmanj 3 točkami.

2. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je tožnica na podlagi dokazil z opravljenim dodatnim strokovnim delom v skladu z 20. členom Pravilnika po a) in b) razdelku izkazala dovolj točk, medtem ko za dodatno strokovno delo, ki je v skladu s Pravilnikom ovrednoteno s tremi (3) ali več točkami, ni izkazala zadostnega števila točk. Skladno z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, namreč ni bilo mogoče vrednotiti sodelovanja tožnice s petimi aktivnimi samostojnimi referati na 12., 13., 14, in 15. Mednarodni znanstveni konferenci B., saj ni bil predložen program posveta iz katerega bi lahko bili razvidni naslovi in izvajalec referata, kakor tudi ne njegova časovna izvedba. Prav tako pa iz predložene dokumentacije ni bila razvidna mednarodna raven posveta, ki bi morala obsegati sodelovanje najmanj vsaj treh držav, z obširno obrazložitvijo, kot izhaja iz odločbe, ki jo sodišče na tem mestu ne ponavlja.

3. Zaradi prejema večih obvestil in anonimnih prijav, ki jih je tožena stranka prejela, je tožena stranka preverila dejstva v zvezi z organizacijo in izvedbo mednarodnih znanstvenih simpozijev B. v zadnjih letih in na podlagi prejete dokumentacije različnih strank ugotovila, da je bilo v letih 2008 do 2015 organiziranih 21 mednarodnih posvetov v organizaciji B., pri čemer naj bi bilo v letu 2013 in v letu 2015 organiziranih vsako leto 5 mednarodnih posvetov. Za posvete ni mogoče ugotoviti po kakšnem programu so potekale predstavitve prispevkov, saj je iz predloženih dokazil razviden le časovni razpored najema prostorov ter okvirni načrti poteka posvetov. Iz vabil na mednarodne posvete in okvirnih programov posvetov so razvidne predstavitve projektov, razstav, posterjev, predavanj, delavnic in podelitve nagrad, ni pa razvidna izvedba referatov ter aktivnih udeležencev posvetov. Po č) razdelku je namreč mogoče vrednotiti le izvedbo referata na mednarodni konferenci ali kongresu, druge oblike prispevkov se vrednotijo s točkami po a) in b) razdelku. V postopku napredovanj v nazive je bilo pri toženi stranki vloženih večje število potrdil o izvedenem referatu na mednarodnem posvetu v organizaciji B., kot je v času trajanja posvetov referatov fizično mogoče izvesti. Nadalje niso dosegljivi programi posvetov, prav tako pa iz nobenega dokazila ni bilo mogoče ugotoviti, da bi šlo za mednarodni posvet v skladu z 2. alineo č) razdelka 20. člena Pravilnika v povezavi z zadnjim odstavkom istega člena, v skladu s katerimi bi morali na posvetnih sodelovati pripadniki vsaj treh držav. Tako ni bilo mogoče ugotoviti niti, da bi posamezni strokovni delavci izvedli referat, niti da bi izvedli predstavitev izdelka, delavnico, predavanja, plakat ali kakršnokoli drugo obliko dodatnega strokovnega dela, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu s č razdelkom 20. člena Pravilnika. V zbornikih je bilo neresnično navedeno, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport finančno podpira posvete v organizaciji B.

4. Tožnica je bila o vseh ugotovitvah tožene stranke obveščena še pred izdajo izpodbijane odločbe in z dopisom tožene stranke z dne 20. 10. 2016 in 17. 11. 2016 pozvana k dopolnitvi. Tožena stranka je tožnico pozvala, da se na podlagi 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnica je predlog dne 16. 11. 2016 in 2. 12. 2016 dopolnila z dopisom, vendar tudi iz predložene dokumentacije in pojasnil ni bilo mogoče ugotoviti izvajalce prispevkov ter kraj in čas izvedbe, zaradi česar po oceni tožene stranke potrdil ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom Pravilnika. Tožnica tako po oceni tožene stranke ni predložila zahtevane dokumentacije, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

5. Tožena stranka je namreč presodila, da tožnica ni dokazala, da je na mednarodnih posvetih B. sodelovala z referatom, ki ga je mogoče oceniti s štirimi točkami, saj je po njeno oceni mogoče s štirimi točkami vrednotiti le izvedbo referata, ki ga ne gre enačiti s prispevkom predstavitve delavnice, plakata, razstave ali projekta, ki so se prav tako odvijale na navedenih posvetih, torej za različne oblike prispevkov na konferencah, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, ki jo sodišče na tem mestu ne ponavlja. Ker tožnica do dneva odločanja, za njeno napredovanje v naziv svétnica, predloga za napredovanje, ni dopolnila z ustreznimi dokazili, s katerimi bi izkazala zadostno število točk za opravljena dodatna strokovna dela, je tožena stranka ugotovila, da ob vložitvi predloga za napredovanje, ni izpolnjevala vseh pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno, zato je predlog za njeno napredovanje, v naziv svétnica, zavrnila.

6. Tožnica v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke kot neutemeljeno. Navaja, da je bil predlogu za napredovanje priložen predlog za napredovanje skupaj s potrdili, ocena delovne uspešnosti in mnenje učiteljskega zbora, kakor tudi dokazila o sodelovanju na mednarodnih znanstvenih posvetih, kar dokazuje izpis iz zbornika prispevkov, razstava izdelka in predstavitev ter dodatno potrdilo o izdaji petih potrdil za samostojni referat in izjavo za javnost B. Tožeča stranka prilaga sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi opr. št. I U 1659/2010 z dne 21. 9. 2011, s katero je bilo v praktično v identični zadevi v celoti ugodeno. Svoje argumente je pojasnil tudi organizator mednarodne konference v obvestilu za javnost z dne 20. 8. 2016 in v oktobru in decembru 2016. Po mnenju tožeče stranke se v odločbi tožena stranka opira zgolj na določen listinski dokaz, kar pa predstavlja poseg v z Ustavo varovano pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Tožena stranka po mnenju tožeče stranke namreč ni presojala tudi ostalih dokazov in se do vseh predloženih dokazov ni opredelila in jih posledično tudi ni obrazložila. Tožeča stranka je seznanjena, nima pa sicer listinskih dokazov, da je tožena stranka v enakovrstnih zadevah, še v letih 2015 in 2016, na podlagi predloženih potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov, izdajala odločbe o napredovanju v naziv. Pravilnik se v letu 2016 ni spremenil in je torej enak, kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015, ko so bile izdane pozitivne odločbe na osnovi enakih listin istega organizatorja. Organizator mednarodnega posveta B. naj iz varnostnih razlogov in ščitenja avtorskih pravic in osebnih podatkov ni želel toženi stranki predložiti nekaterih dodatnih listin. Tožnica tako predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da vlogi za napredovanje v višji naziv v celoti ugodi in izda odločbo o napredovanju v naziv svétnik, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Povzema razloge in materialno pravno podlago za izdano odločitev in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V zvezi s sklicevanjem tožnice na sodbo opr. št. I U 1659/2010 z dne 21. 9. 2011 tožena stranka meni, da v konkretnem primeru ni relevantna, saj gre v zadevi, o kateri je odločeno, z izpodbijano odločbo za odločanje o drugačnem dejanskem stanju. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožena stranka na podlagi enakih potrdil, kot jih je predložila tožnica, izdala odločbe o napredovanjih v drugem primeru, pri čemer je tožeča stranka kot dokaz priložila odločbo MIZŠ z dne 11. 1. 2016, je tožena stranka sodišču v vednost posredovalo pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1373/2016-11 z dne 04. 04. 2017, kjer je bila izdana v pravno in dejansko istovrstni zadevi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno ali je izvedbo predstavitve projektov, ki bi jih naj tožnica predstavila na posvetih v ... mogoče vrednotiti kot izvedbo samostojnega referata na mednarodni konferenci in ali ga je mogoče vrednotiti po č točki 20. člena Pravilnika. Navedeno pomeni, da je sporna dejanska izvedba referatov ocenjenih kot strokovnega dela znatne zahtevnosti tožnice na Mednarodnem znanstvenem posvetu B., saj tovrstne izvedbe, v skladu s Pravilnikom, ni bilo mogoče potrditi.

10. Pravilnik v 11. členu določa pogoje za napredovanje v naziv svétnik. V naziv svétnik lahko napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki je imel naziv svetovalec najmanj pet let, je uspešen pri svojem delu, je uspešno končal programe nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja v vzgoji in izobraževanju oziroma je pridobil dodatna funkcionalna znanja, s katerimi lahko v skladu s tem Pravilnikom izkaže najmanj 7 točk in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

11. V skladu s točko č) 20. člena Pravilnika je samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci ovrednoten s štirimi točkami. Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci tudi po oceni sodišča predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi tako na izvedbeni ravni, kot po vsebini. Za mednarodno raven ali sodelovanje šteje sodelovanje med tremi ali več državami. Splošno znano dejstvo je, da so mednarodne konference ali kongresi pomembni dogodki, običajno znani širši strokovni, včasih pa tudi laični javnosti, njihov pomen in vsebino pa določajo prav nastopajoči predavatelji, ki tam predstavijo svoje referate in so iz tega razloga navedeni v programih takih konferenc z imeni in priimki, temo referata, navedbo institucije, iz katere prihajajo ter časom in lokacijo (navedba konferenčnih prostorov oziroma dvorane), kjer bo predavanje izvedeno.

12. Tožnica je izvedbo referatov na mednarodnem posvetu izkazovala s potrdili B., na katerih je navedeno, da B. potrjuje udeležbo tožnice na Mednarodnem znanstvenem posvetu B. ( na vsakem za dva dni). Priložila je kolofone zbornikov s kazali prispevkov, iz katerih pa ni razvidno, kdaj je tožnica dejansko izvedla referat in katere tuje države in predavatelji so na konferenci sodelovali. Zaradi navedenega je tožena stranka ponovno pozvala tožnico, da dopolni predlog za napredovanje z dodatnimi dokazili, iz katerih bo razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden. Tožnica dodatnih dokazil, da je samostojni referat na mednarodni konferenci tudi dejansko izvedla ni predložila, niti teh ni predložil organizator konference, tožena stranka pa teh na drug način ne more pridobiti. Tožena stranka je po načelu proste presoje dokazov in načelu materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku obstaja dvom o vsebinski verodostojnosti predloženih potrdil, da je šlo resnično za izvedbo referatov, zaradi česar izvedbe referatov na mednarodni konferenci ni mogoče šteti kot dokazno materialno pravno relevantno dejstvo. Tudi po oceni sodišča je tožena stranka utemeljeno posumila v verodostojnost izdanih potrdil, saj je tožnica na glavni obravnavi sama potrdila, da je bila na posvetu zgolj nekaj ur, v terminu določenem za slovenske udeležence, medtem ko je predložila potrdilo, da je na konferenci sodelovala dva dni. Že iz vabil za prijavo na mednarodni znanstveni posvet, ki se nahajajo v spisovnem gradivu izhaja, da Organizacijski odbor vabi udeležence na „posvet na katerem bodo potekale razstave projektov, predstavitve projektnega dela od 15.00-19.00 ure“ in drugi dan „na razstavo tujih projektov in predstavitve inovativnih projektov mladih raziskovalcev“, pri čemer bodo predstavljeni uspešno izvedeni samostojni ali medpredmetni projekti in delavnice v sekcijah.

13. Tožnica, je na glavni obravnavi izpovedala, da je bila fizično prisotna na vseh navedenih posvetih, kjer je zelo kratko (v nekaj minutah) opravila tudi predstavitev vsakokratnega projekta. Za posvete je sama plačala kotizacijo (cca 270,00 EUR) za vsako posamezno udeležbo, medtem ko morebitnega plačila za izvedbo referata ni prejela. V zborniku je objavila zgolj povzetek referata, medtem ko vsebine referata, ki bi vseboval širšo obrazložitev povzetka prispevka referata in bi bil objavljen v zborniku ni izvedla. Tako ne držijo tožbene navedbe, da sodelovanje tožnice izhaja tudi iz Zbornika prispevkov, saj zbornika, v katerem so navedeni zgolj naslovi projektov in kratki povzetki le-teh v nekaj stavkih, ni mogoče enačiti z zbornikom prispevkov.

14. Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke, da tožeča stranka ob podaji predloga ni izpolnila pogoja, ki bi ustrezal kriterijem referata po č točki 20. člena Pravilnika, saj tožnica ni izkazala, da je izvedla samostojni referat. Predstavitev projekta med zgolj slovenskimi udeleženci, kolegi učitelji, ki traja zgolj nekaj minut namreč tudi po oceni sodišča ni mogoče enačiti s pojmom samostojne izvedbe referata na mednarodni konferenci, pri čemer je vprašljiva tudi dolžina izvedbe, glede na to, da iz vabil, ki jih je tožnica predložila v postopek izhaja, da so se predstavitve projektov izvajale zgolj en dan, in sicer v popoldanskih urah. Iz predloženih kolofonov izdanega zbornika namreč izhaja, da je bilo udeležencev na posameznem simpoziju več kot sto (zadnja številka 106) in glede na to, da iz vabila na konferenco jasno izhaja, da bodo predstavitve projektov potekale v časovnem obdobju med 15.00 in 19.00 uro, bi navedeno pomenilo, da v kolikor bi predstavitve potekale ves čas, brez prekinitve, bi imel posamezni udeleženec (ob predpostavki, da je bilo zgolj 100 udeležencev), na voljo le 2,4 minute za posamezno predstavitev, kar pa zagotovo ne ustreza referatu težje strokovne zahtevnosti.

15. Tudi iz vabil na domnevno mednarodno konferenco ne izhaja, da bi naj udeleženci izvedli samostojni referat, temveč zgolj, da bo v zgoraj navedenem časovnem obdobju predstavljeno „projektno delo za slov. udeležence v slovenskem jeziku“, česar prav tako ni mogoče enačiti z izvedbo samostojnega referata na mednarodnem kongresu. Domnevno 15 minutne predstavitve projekta tudi po oceni sodišča ni mogoče oceniti kot samostojne izvedbe referata, saj iz iz č točke 20. člena Pravilnika izhaja, da v kategorijo, ki se ocenjuje s štirimi točkami sodijo zahtevnejši dosežki kot so mentorstvo za dosežena prva tri mesta na mednarodni ravni, koncertna izvedba orkestralno-instrumentalnih del, celovečerni solistični koncert, objavljen prevod učbenika, štiriletno strokovno delo v strokovnem svetu za vzgojo in izobraževanje ali obdobje enega mandata vodenja komisije strokovnega sveta in podobno. Predstavitev projektov, ki bi jih naj na posvetu predstavila tožnica, po oceni sodišča tako, iz že zgoraj navedenih razlogov, ne sodijo v to kategorijo.

16. Tudi okoliščina, da je povzetek tožničinih prispevkov objavljen v zborniku, ne more izpodbiti predmetne odločitve, saj ta objava ne izkazuje, ne da je dejansko šlo za mednarodni posvet ali konferenco (zgolj naslov mednarodni ne zagotavlja, da so bili na njem prisotne najmanj tri druge države, še posebej ob upoštevanju, da iz predloženega kolofona zbornika povzetkov udeležencev ne izhaja niti en sodelujoči izmed katerekoli tuje države), še manj pa, da je bil izveden referat kot ga določa Pravilnik, saj je tožnica tudi sama potrdila, da je predstavila projekt drugim kolegom in da tudi širšega prispevka o predstavljenem projektu, razen povzetka, ki je bil objavljen v Zborniku, ni pripravila.

17. Sodišče še pripominja, da ne drži tožbena trditev, da je izpodbijana odločba oprta le na določen listinski dokaz. Tožena stranka namreč v svoji odločbi pojasnjuje potek celotnega ugotovitvenega postopka (ki je po določilih 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, dopusten), v katerega je pritegnila tako tožnico kot organizatorja B. in nato na podlagi proste presoje dokazov, kar pomeni na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka zaključila, da dejstva, da je tožnica izvedla samostojne referate na mednarodnem znanstvenem posvetu oziroma konferenci v organizaciji B., ni mogoče šteti za dokazanega (10. člen ZUP). Trditvi tožeče stranke, da je s tem poseženo v njeno ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS tako ni mogoče pritrditi.

18. Neutemeljeno je tudi tožbeno sklicevanje na odločanje v drugih zadevah. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi ugotovljenih dejstev in predloženih dokazov v konkretnem postopku, zaradi česar temelji na konkretnem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava. Ugotovitveni postopek je namreč stvar vsake posamezne zadeve, zaradi česar je v postopku po temeljnem načelu materialne resnice (8. čl. ZUP1), pred izdajo odločbe treba ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo. Kadar se namreč glede posameznih dejstev ali dokazov pojavi dvom, je potrebno dvome in nejasne okoliščine pred izdajo odločbe raziskati.

19. Sodišče nadalje, glede na navedbe tožeče stranke iz pripravljalnih vlog pripominja, da iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica v postopku pred upravnim organom predlagala zaslišanje prič, saj iz njene pripravljalne vloge z dne 1. 6. 2017 izhaja, da bo izjave priče predložila šele sodišču, ki jih je dne 19. 6. 2017 tudi predložila, (datirane z dne 9. 6. 2017), kar pomeni, da navedene izjave niso bile predložene v postopek pred upravnim organom, saj je bila predmetna tožba vložena 13. 4. 2017 in se tožena stranka v svoji odločbi torej do njih niti ni mogla opredeliti. V postopku pred sodišče pa gre za pritožbeno novoto, ki je sodišče v skladu s 52. členom ZUS-1 ne sme upoštevati, saj tožnica ni izkazala nobenega izmed pogojev navedenih v tem členu.

20. Sodišče je na glavni obravnavi tožnico in njenega pooblaščenca tudi seznanilo z listino - anonimna prijava (kljub temu, da je bila tožnica z njeno vsebino seznanjena že s strani tožene stranke), pri čemer sodišče pripominja, da odločba tožene stranke ni bila izdana na podlagi navedene listine.

21. Sodišče pa je na glavni obravnavi zavrnilo dokaz za vpogled v spis upravnega organa številka 10051-4234/2015/2 in odločbe z dne 7. 1. 2016, saj tožeča stranka ni določno navedla kaj bi naj sodišče po vpogledu v navedeni spis preverilo, v katere listine bi naj vpogledalo in katera pravno relevantna dejstva bi želela tožeča stranka z izvedbo tega dokaza dokazati. Dejansko stanje je namreč potrebno ugotoviti v vsakem primeru posebej in tudi za vsako stranko posebej, zaradi česar postopkov ni mogoče medsebojno primerjati, prav tako pa gre tudi v tem predlogu za pritožbeno novoto.

22. Sodišče je tudi po opravljeni javni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1) ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zaradi česar je sodišče, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Načelo materialne resnice obvezuje organ, da pri ugotavljanju dejstev išče dejansko, nedvoumno, resnično stanje za dokazano. Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, letnik 2004, str. 80.


Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) - člen 11, 20, 20č
Datum zadnje spremembe:
25.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1MDgw
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*