VSL sklep I Cpg 877/2001

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v spornih kartah prepozna nadgrajene zgodovinske zemljevide, ki jih ni moč najti v drugih kartografskih virih, in da vsebina ter način reševanja problemov v teh kartah kažeta na element kartografske manire, ki lahko uživa avtorskopravno zaščito. Proti pravilnosti takšne presoje pritožbeno sodišče nima pomislekov, upoštevaje standard verjetnosti, ki je podlaga presoji v postopku zavarovanja z začasno odredbo, in izhajajoč predvsem iz spornih kart tožečih strank. Dokazno breme izpodbijanja originalnosti spornih kart je na strani tožene stranke. V zvezi s presojo same kršitve pritožbeno sodišče glede spornih prosojnic ugotavlja zelo veliko stopnjo podobnosti izrisa meja in podoben način predstavitve, kar vsaj s stopnjo verjetnosti vzbuja vtis o prevzemanju bistvenih elementov z verjetnostjo izkazanih avtorskopravno zavarovanih značilnosti spornih kart tožeče stranke. Poleg tega iz podatkov spisa sledi, da bi prva tožena stranka bila lahko seznanjena s spornimi kartami iz Malega zgodovinskega atlasa, kar bi ji lahko omogočilo sporno prevzemanje.

 

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje o ugovoru se spremeni tako, da se 1. tč. izreka sklepa o začasni odredbi v delu, v katerem se nanaša na prvo toženo stranko, glasi: "Prvi toženi stranki se zasežejo in izključijo iz prometa ter shranijo posamezni primerki kart, prosojnic, osnutkov, matric in negativov za naslednje karte iz 1. in 2. dela Atlasa prosojnic z naslovom Zgodovina Slovencev: 1. Reformacija na Slovenskem - prosojnica P 17 - iz 1. dela Atlasa prosojnic, 2. Nastajanje slovenskih meja v letu 1918 do 1919 - prosojnica P 11 - iz 2. dela Atlasa prosojnic, 3. Določitev slovenskih meja leta 1920 - prosojnica P 12 - iz 2. dela Atlasa prosojnic, 4. Kraljevina SHS - prosojnica P 10 - iz 2. dela Atlasa prosojnic, 5. Gospodarstvo Dravske banovine - prosojnica P 13 - iz 2. dela Atlasa prosojnic, 6. Razkosanje Jugoslavije leta 1941 - prosojnica P 14 - iz 2. dela Atlasa prosojnic, 7. Slovensko narodno prebujanje - prosojnica P 1 - iz 2. dela Atlasa prosojnic, 8. Slovensko gospodarstvo od konca 2. svetovne vojne do osamosvojitve - prosojnica P 18 - iz 2. dela Atlasa prosojnic. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani, a nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje o ugovoru. III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prve tožene stranke proti sklepu o začasni odredbi z dne 10.5.2001, ki ga je izdalo v tem gospodarskem sporu. S sklepom o začasni odredbi je v 1. tč. izreka odločilo, da se toženim strankam zasežejo in izključijo iz prometa ter shranijo vsi izvodi Atlasa prosojnic Zagodovina Slovencev, prvi in drugi del, kot tudi osnutki, matrice, negativi in posamezni primerki kart iz 1. in 2. dela Atlasa prosojnic: "1. Reformacija na Slovenskem na str. 40 Malega zgodovinskega atlasa (MZA), pod toženčino označbo prosojnice P17 Reformacija na Slovenskem; 2. Vzpostavljanje slovenskih meja v letu 1918 do 1919 na str. 64 MZA oz. pod toženčino označbo prosojnice P11; 3. Določitev slovenskih meja leta 1920 na str. 64, MZA oz. pod toženčino označbo prosojnice P12; 4. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev na str. 65, MZA oz. pod toženčino označbo prosojnice P10; 5. Gospodarstvo Dravske banovine na str. 67 MZA oz. pod toženčino označbo prosojnice P13; 6. Napad na Kraljevino Jugoslavije in njeno razkosanje na str. 76 MZA oz. pod toženčino označbo prosojnice P14; 7. Začetki slovenskega narodnega prebujanja na str. 56 MZA oz. pod toženčino označbo prosojnice P11 (pravilno: P1); 8. Gospodarstvo Slovenije v letih 1945 do 1990 na str. 86 MZA oz. pod toženčino označbo prosojnice P 18;" Toženim strankam je s sklepom o začasni odredbi nadalje (v 2. tč. izreka) "prepovedalo nadaljnjo reprodukcijo in distribucijo Atlasa prosojnic Zgodovina Slovencev, prvi in drugi del, in sicer kart, navedenih pod 1. tč. izreka sklepa. Za primer kršitve je prvi toženi stranki zagrozilo s plačilom denarne kazni 500.000,00 SIT, drugi do četrti toženi stranki pa s plačilom 100.000,00 SIT. Predlog za začasno odredbo glede preostalih kart je v 5. tč. izreka zavrnilo. Prva tožena stranka se je pravočasno pritožila proti sklepu o ugovoru zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je smiselno predlagala, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da nima pravnega interesa uveljavljati kršitev, ki se tičejo postopka proti drugi, tretji in četrti toženi stranki. Pritožnik ima nadalje prav, ko opozarja, da mu dopolnitev predloga za začasno odredbo ni bila vročena do izdaje sklepa o začasni odredbi. Drži tudi, da sodišče v obravnavanem primeru ni odločalo po 2. odst. 170. čl. ZASP. Vendar pa se sporna dopolnitev nanaša na predlog o določitvi denarne kazni, ki je nujna sestavina predloga za izdajo začasne odredbe, s katero sodišče dolžniku prepove določeno ravnanje (prim. 2. odst. 273. čl. ZIZ), če naj ima takšen sklep naravo sklepa o izvršbi (1. odst. 268. čl. ZIZ). Sodišče o takšnem predlogu, če gre za izvršilni postopek (2. odst. 273. čl. ZIZ se sklicuje na 226. čl. ZIZ), praviloma odloča brez predhodne seznanitve dolžnika, saj gre za pravno sredstvo, ki je po vsebini najbližje sredstvu izvršbe. Sporne opustitve zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre enačiti z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki se v postopku zavarovanja uporablja smiselno (15. in 239. čl. ZIZ). Res sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je za primer kršitve zagrozilo prvi toženi stranki z denarno kaznijo 500.000,00 SIT. Toda pritožbeno sodišče je kljub tej pomanjkljivosti izpodbijani sklep lahko preizkusilo. Odločitev o primernosti zagrožene denarne kazni sodi v področje materialnega prava, sporna denarna kazen pa po presoji pritožbenega sodišča ustreza okoliščinam primera. Da učinkuje začasna odredba takoj, določa 5. odst. 9. čl. ZIZ (v zvezi z 239. čl. ZIZ in 4. odst. 170. čl. ZASP). Sodišču posebnih razlogov o tem delu izpodbijane odločitve zato ni bilo treba zapisati. Sodišče prve stopnje se je glede spornega avtorstva druge do šeste tožeče stranke pravilno oprlo na 1. odst. 11. čl. ZASP. Druga do šesta tožeča stranka so se v tožbi sklicevale na soavtorstvo (12. čl. ZASP). Temu prva tožena stranka ni oporekala. V takšni situaciji ne more biti sporno vprašanje, kateri izmed tožnikov je avtor posamezne tematske karte. Sklep o začasni odredbi z dne 10.5.2001 pa očitno izhaja iz zatrjevanega soavtorstva, ki pri tematskih kartah ni izključeno, saj terja sodelovanje različnih strokovnjakov. Da so bile na prvo tožečo stranko prenešene (nekatere) materialne avtorske pravice, prva tožena stranka ni izpodbijala. Zakaj so po presoji pritožbenega sodišča legitimirane vse tožeče stranke, pa bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. V postopku izdaje začasne odredbe po 1. odst. 170. čl. ZASP to določilo izčrpno ureja pogoje za izdajo (prim. načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, Poročilo o sodni praksi VSS 1/92, str. 39). Predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ tako predlagatelju ni treba izkazovati. Pritožbeno sodišče se, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da več razlogov govori v prid prepričanju, da sporne karte iz Malega zgodovinskega atlasa ustrezajo pojmu avtorskega dela (prim. 5. čl. ZASP). Pri tem je pritožnika treba opozoriti na dejanske okoliščine, ki jih je s tem v zvezi ugotavljalo sodišče prve stopnje in ki so razvidne iz obrazložitve sklepa o začasni odredbi z dne 10.5.2001 in obrazložitve sklepa o ugovoru proti temu sklepu. Zlasti v slednji je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v spornih kartah prepozna nadgrajene zgodovinske zemljevide, ki jih ni moč najti v drugih kartografskih virih, in da vsebina ter način reševanja problemov v teh kartah kažeta na element kartografske manire, ki lahko uživa avtorskopravno zaščito (11. tč. 2. odst. 5. čl. ZASP). Proti pravilnosti takšne presoje pritožbeno sodišče nima pomislekov, upoštevaje standard verjetnosti, ki je podlaga presoji v postopku zavarovanja z začasno odredbo, in izhajajoč predvsem iz spornih kart tožečih strank. Dokazno breme izpodbijanja originalnosti spornih kart pa je tako ali tako na strani tožene stranke. V zvezi s presojo o obstoju izključne avtorske pravice na spornih kartah pritožbeno sodišče dodaja naslednje: Prvič, sodišče prve stopnje ni z ugotavljanjem napak na spornih kartah utemeljevalo izključne avtorske pravice. V tem je našlo odgovor na vprašanje, ali je bila ta pravica kršena. In drugič, tožeče stranke ne morejo imeti izključne avtorske pravice na predstavljenih podatkih (ne topografskih ne zgodovinskih), pač pa na konkretnem načinu predstavitve in morda izboru zgodovinskih podatkov, kolikor ta ni pogojevan z učnim načrtom. Vsaj s stopnjo verjetnosti je izkazana zatrjevana kršitev pravice do reprodukcije (23. čl. ZASP) in pravice do predelave (33. čl. ZASP), ki ju v postopku v zvezi z začasno odredbo ni moč povsem jasno in dokončno definirati. Upoštevaje obseg prenosa avtorskih pravic na prvo tožečo stranko (prim. Založniške pogodbe oz. pogodbe o avtorskem delu - priloge A 34, A 22, A 23, A 21), je zato vsaj s stopnjo verjetnosti podana kršitev avtorskih pravic druge do šeste tožeče stranke (prim. 3. odst. 33. čl. ZASP). V zvezi s presojo same kršitve pa pritožbeno sodišče glede spornih prosojnic ugotavlja zelo veliko stopnjo podobnosti izrisa meja in podoben način predstavitve, kar vsaj s stopnjo verjetnosti vzbuja vtis o prevzemanju bistvenih elementov z verjetnostjo izkazanih avtorskopravno zavarovanih značilnosti spornih kart tožeče stranke. Poleg tega iz podatkov spisa sledi, da bi prva tožena stranka bila lahko seznanjena s spornimi kartami iz Malega zgodovinskega atlasa, kar bi ji lahko omogočilo sporno prevzemanje. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da je tako presoja o obstoju avtorskega dela kot tudi o zatrjevani kršitvi v konkretnem primeru odvisna (med drugim) tudi od odgovora na strokovna vprašanja (npr. o postopku kreacije kart, generalizaciji podatkov in možnostih kopiranja), na katera v postopku zavarovanja ni moč dati odgovora. Sporne prosojnice so v Atlasu prosojnic povezane tako, da jih je moč ločiti. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljeni obseg kršitev ne opravičuje uveljavljanega zasega, izključitve iz prometa in prepovedi reprodukcije ter distribucije celotnega prvega in drugega dela Atlasa prosojnic. Uveljavljano sodno varstvo presega obseg zatrjevanih in z verjetnostjo ugotovljenih kršitev, ki sodno varstvo odločilno determinirajo (prim. 167. čl. ZASP). Povedano drugače, uveljavljena odstranitvena in prepovedna začasna odredba je lahko utemeljena le v obsegu ugotovljene kršitve. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. in 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1784/98
• VSL sklep II Cp 2319/2005
• VSL sklep I Cpg 948/2000