VSL sklep II Cp 121/95

Jedro

Razsodnost kot subjektivni kriterij oporočne sposobnosti ima tako intelektualno komponento, t.j. sposobnost razumeti pomen dejanja, ki ga predstavlja sestava oporoke, kot voljno komponento, t.j. sposobnost ravnati v skladu z razumom. Vendar je zaradi pomanjkanja bodisi intelektualne bodisi voljne komponente sposobnosti oporočitelju mogoče odreči razsodnost le, če je to posledica okoliščin, ki so biološke narave.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za razveljavitev oporoke pokojne F.H. z dne 3.5.1992. Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da so toženko vedno klicali M. in s tem imenom je navedena tudi v oporoki. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni pasivno legitimirana. Dejstvo, da je v oporoki zapisano, da oporočiteljica nima znakov duševne bolezni ali druge nerazsodnosti, še ne pomeni, da je izključena možnost nerazsodnosti. Gre namreč za strokovno vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti brez sodelovanja izvedenca psihiatra. Sodišče je zmotno ocenilo tudi pomen toženkinega pisma z dne 8.4.1975, saj v njem med drugim piše, da ji je zdravnik rekel, da je mati v težki depresiji. Iz pisma tudi izhaja, da se oporočiteljica ni bila sposobna normalno pogovarjati. Pokojna F.H. je nekaj let pred smrtjo iz T. potovala v G. in v G. pozabila izstopiti, tako da se je odpeljala na Go. Vse to kaže, da je šlo pri njej vsaj za sklerozo.

Sodišče bi moralo zato priskrbeti medicinsko dokumentacijo za F.H., ki se nahaja v zdravstvenih domovih v G., T. in N.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da toženka ni stvarno pasivno legitimirana. Dejstvo, da je namesto z imenom F.S. v tožbi označena kot M.S., namreč ne pomeni, da gre za drugo osebo. Tožnik je namreč pojasnil, da so jo vsi vedno klicali M., pa tudi v oporoki je navedena s tem imenom. Ker je bila njena istovetnost ugotovljena tudi na glavni obravnavi, tako ne more biti dvoma, da je tožba vložena zoper pravo osebo, t.j. zoper oporočno dedinjo.

Razsodnost (sposobnost za razsojanje) kot subjektivni kriterij oporočne sposobnosti ima tako intelektualno komponento, t.j.

sposobnost razumeti pomen dejanja, ki ga predstavlja sestava oporoke, kot voljno komponento, t.j. sposobnost ravnati v skladu z razumom.

Vendar je zaradi pomanjkanja bodisi intelektualne bodisi voljne komponentne sposobnosti oporočitelju mogoče odreči razsodnost le, če je to posledica okoliščin, ki so biološke narave (če je torej nerazsodnost posledica duševne bolezni, duševne zaostalosti ali duševne motnje, kot je vpliv alkohola, mamil, strupov, bolezni, senilnosti ipd.). Zato pritožnik utemeljeno opozarja na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje bi moralo namreč ugotoviti oporočiteljičino zdravstveno stanje v času, ko je napravila oporoko in vpliv morebitne duševne bolezni ali duševne motnje (tožnik zatrjuje, da je bila oporočiteljica depresivna in sklerozna) na njen razum in voljo. Ker pa je za to potrebno strokovno znanje, bi moralo sodišče angažirati ustreznega izvedenca. Glede na to, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Ob ponovnem obravnavanju naj si sodišče prve stopnje priskrbi zdravstveno dokumentacijo za pokojno F.H. (kot zatrjuje pritožnik, se ta dokumentacija nahaja v ZD G., ZD T. in ZD N.), nato pa z izvedencem psihiatrom oziroma nevropsihiatrom ugotovi vpliv morebitne duševne bolezni ali duševne motnje na oporočiteljičino intelektualno in voljno sposobnost. Pri tem velja opozoriti, da mora biti izvedenčeva vloga omejena le na to, da s svojim strokovnim znanjem omogoči sodišču ugotoviti potrebne okoliščine o zdravstvenem stanju oporočiteljice in o vplivu tega stanja na njeno duševno (intelektualno in voljno) stanje v času zapisa oporoke. Zaključek, ali je bila oporočiteljica razsodna, pa je izključno pravne narave in zato pridržan zgolj sodišču.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 253/96
• VSL sodba II Cp 833/2000
• VSK sodba I Cp 1235/2004