VSRS Sodba II Ips 54/2025


pomembnejša odločba

Jedro

V tej zadevi je ostalo odprto še vprašanje, na kakšen način ugotoviti višino zahtevka za povračilo vlaganj v tujo nepremičnino. Ker med življenjskim primerom in končnim rezultatom, ki se odrazi v denarnem znesku, ni istovetnosti, je za ugotavljanje slednjega potrebna metoda, prek katere se to ugotovi posredno. Merila, ki naj začrtajo izhodišče te metode, so materialnopravna. Njihovo bistvo je, da se udejanji načelo izravnalne pravičnosti. To terja, da lastnik s plačilom ustreznega denarnega zneska izravna porušeno vrednostno neravnovesje na obligacijskopravnem področju.

Metoda, imenovana nabavno vrednostni način izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov, ustreza obogatitvenemu načelu in s tem izravnalni pravičnosti. Upošteva namreč, koliko je zaradi preteklih vlaganj nepremičnina na dan, ko je tožnica odšla iz skupnega doma, vredna več, kot bi bila brez njih. To za materialnopravni preizkus - v položaju, ko lastnik ne ponudi konkretiziranih ugovorov - zadošča.

Pritožbeno sodišče pa je to metodo materialnopravno napačno uporabilo v delu, v katerem je večvrednost nepremičnine presojalo po cenah na dan sojenja. Pravilno je, da se večvrednost ugotavlja po cenah v času, ko je prišlo do premika premoženja, to pa je trenutek prenehanja zakonske skupnosti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke v celoti zavrne ter sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. V preostalem delu se revizije zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Opredelitev zadeve

1. V tej zadevi je ostalo odprto le še vprašanje, na kakšen način ugotoviti višino zahtevka za povračilo vlaganj v tujo nepremičnino.

2. Sicer gre za pravdo o obsegu in deležih na skupnem premoženju. Med bivšima zakoncema ni sporno, kaj spada v skupno premoženje, kakor tudi ne, kakšen je delež na tem premoženju. Sporno tako tudi ni, da v skupno premoženje spada terjatev zaradi njunih skupnih vlaganj v nepremičnino. Ta je bila v lasti toženca in toženke, ki sta brat in sestra ter sta jo podedovala po starših, vsak do 1/2. Med postopkom je bila etažirana in izključni lastnik tistega dela nepremičnine, v katerega je bilo investirano, je postal toženec. Bistvo, ki je tako sedaj v ozadju te zakonskozvezne pravdne konstrukcije, je naposled razmerje med položajem tožnice, ki je vlagala sredstva v nepremičnino, in položajem toženca, ki je lastnik te nepremičnine.

3. Tožnica in toženec sta bila namreč mož in žena od 23. 2. 1980 do 11. 1. 2018. V toženčevi nepremičnini sta živela ter vanjo vlagala. Sporno je, kolikšna je terjatev zaradi vlaganj vanjo. Spor se suče okrog vprašanja uporabe obogatitvenega in vrnitvenega načela ter metod, prek katerih se naj skuša pravilno in pravično ugotoviti višino obogatitve.

Dosedanji potek postopka

4. V delu, ki je relevanten za odločanje v revizijskem postopku, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje tožnice in toženca spada njuna terjatev do "vsakokratnega lastnika nepremičnine iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine zaradi skupnih vlaganj v prvo etažo z ID znakom ... in drugo etažo z ID znakom ... ter v nadstrešek stanovanjske hiše na naslovu ..." v višini 38.200 EUR.

5. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank. Pritožbo toženca je v celoti zavrnilo, pritožbi tožnice pa je delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je 38.200 EUR zvišalo na 52.040 EUR.

Sklep o dopustitvi revizije

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 394/2024 z 12. 3. 2025 dopustilo revizijo toženca glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje o višini skupne terjatve bivših zakoncev, ki sta med trajanjem zakonske zveze vlagala v nepremičnino v izključni lasti toženca (natančneje, ali je nabavno vrednostna metoda za ugotavljanje večvrednosti nepremičnine po cenah na dan sojenja materialnopravno pravilna).

Povzetek bistvenih navedb strank v revizijskem postopku

Navedbe toženca v reviziji

7. Revident se uvodoma obregne ob izrazoslovje v tej pravdi. Trdi, da pravo ne služi visoko teoretičnim razlagam in uporabam metod, ki jih nihče ne razume - še sodišče in izvedenec ne, najmanj pa stranke v postopku. Te želijo z delitvijo skupnega premoženja zaključiti neko skupno preteklo življenjsko obdobje. Pojem nabavno vrednostna metoda za ugotavljanje večvrednosti nepremičnine po cenah na dan sojenja tako ne spada v kontekst delitve skupnega premoženja zakoncev.

8. Izhodišče odločanja mora biti ugotovitev, kaj sta stranki vlagali, kdaj sta vlagali in koliko ju je to takrat stalo. Zakonska zveza je razpadla v letu 2017. Junija se je tožnica izselila. Na dan izselitve (presečni datum) je prenehala njena uporaba skupno vloženih sredstev. Na ta trenutek je zato treba izračunati amortizacijo in ob njenem upoštevanju določiti, koliko so skupna vlaganja še vredna na dan razpada zakonske skupnosti. V tem trenutku nastane zahtevek za delitev skupnega premoženja in na ta trenutek je vezana tudi presoja vrednosti skupnega vložka. Dolžniško zamudo pa je treba obravnavati kot pri denarnih obveznostih, pri katerih rok ni določen. Ne moreta in ne smeta biti dolžina sodnega postopka ter trg cen materiala in gradbenih del tista, od katerih je odvisna ugotovitev višine skupne terjatve. Enako velja za vpliv trga nepremičnin.

9. Po prepričanju revidenta dolguje tožnici znesek, ki predstavlja polovico tega, za kar sta bili nepremičnini in nadstrešek ob prenehanju zakonske skupnosti pravdnih strank večvredni na račun njunih skupnih vlaganj. Revident trdi, da vrednosti skupnih vlaganj sodišče sploh ni ugotavljalo. Vrednost skupnih vlaganj je sorazmerno majhna v primerjavi z vrednostjo nepremičnin. Sodišče druge stopnje očitno ni razumelo odločitve II Ips 64/2015. Ko je prebralo besedo valorizacija, je po liniji najmanjšega odpora za merodajno štelo nadomestitveno vrednost v višini novih oziroma sedaj obstoječih gradbenih cen za vlaganja, ki so se izvedla pred skoraj 20 in 8 leti. Tako je dobilo enormni znesek 52.000 EUR.

10. Vrhovno sodišče bi moralo povedati, kakšna vprašanja mora sodišče postaviti izvedencu gradbene stroke pri ugotavljanju višine skupne terjatve zakoncev. Seveda na način, ki bo jasen, enostaven in razumljiv vsem udeležencem postopka. Izrazoslovje, kot so nabavno vrednostni način ugotovitve povečane vrednosti, nadomestitvena vrednost, uporaba cen ob izdaji sodne odločbe in podobno v to ne spada.

Navedbe tožnice v odgovoru na revizijo

11. Tožnica opozarja, da je Vrhovno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje, zato ne sme upoštevati revizijskih navedb toženca, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje o tem, v kakšnem obsegu je bila izvedena adaptacija obravnavane nepremičnine in kakšna je bila vrednost skupnih vlaganj v nepremičnino.

12. Zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve predstavlja nečisto denarno terjatev, zato je treba vrednost dosežene koristi presojati v času uveljavitve oziroma odločanja o vrnitvenem zahtevku. Izvedenec je zato moral oceniti, ali je vrednost nepremičnine v času sojenja zaradi vlaganj povečana v primerjavi z vrednostjo nepremičnine pred vlaganji. Ključen razlog za takšno presojo je v uporabi obogatitvenega načela. V skladu z njim je toženec kot lastnik nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja, zavezan vrniti pripadajoči znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost nepremičnine, ne pa tega, kar sta stranki v nepremičnino vložili. Višina vlaganj namreč po stališču sodne prakse ni nujno enaka povečani vrednosti nepremičnine. Uporaba obogatitvenega načela pomeni, da je treba od vloženega odšteti strošek amortizacije, ki pomeni vrednostno izrabo vloženih sredstev v obdobju od njihove vložitve do njene vrnitve. Odločilna je vrednost nepremičnine ob vrnitvi toženki in ne vrednost samih vlaganj v času, ko so bila ta izvedena. Razlikovalne okoliščine, ki bi utemeljevale odstop od ustaljene sodne prakse, v konkretnem primeru ne obstajajo in jih toženec konkretizirano niti ne zatrjuje.

Presoja Vrhovnega sodišča

13. Revizija je utemeljena.

Po kakšnih pravnih merilih sta odločili sodišče prve in druge stopnje?

14. Zadevo opredeljujejo naslednje tri okoliščine:

- zakonca sta živela v nepremičnini, ki je posebno premoženje toženca (okoliščina, da je bila solastnica tudi njegova sestra, za reševanje revizijskih vprašanj ni bistveno);

- v nepremičnino sta v tem času tudi vlagala (šlo je za vzdrževalna dela in prenove);

- zakonec, ki na nepremičnini (drugače kot drugi zakonec) nima lastninskih upravičenj, se je ob razpadu skupnosti iz nepremičnine odselil.

15. Sklep, ki iz tega sledi je, da je bilo z vlaganji sredstev v tujo nepremičnino porušeno vrednostno (premoženjsko) ravnovesje med vlagateljem, ki se je v nekem trenutku iz nepremičnine izselil, na eni ter lastnikom, ki je v nepremičnini ostal, na drugi strani.

16. Sodišče prve stopnje je pri vzpostavljanju porušenega ravnovesja izhajalo iz obogatitvenega načela, v skladu s katerim je pomembno, "kolikšna je korist oz. za koliko se je povečala vrednost nepremičnine zaradi vloženih skupnih sredstev." (27. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo, koliko je bila nepremičnina zaradi skupnih vlaganj več vredna v času razpada zakonske skupnosti (40. točka obrazložitve).

17. Osrednje vprašanje je reševalo s pomočjo izvedenke. Bistvo izvedenkine metode, imenovane nabavno vrednostni način izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov, je naslednje: ko zob časa najeda zgradbo, njena vrednost pada; treba jo je obnavljati, vzdržavati, izboljševati z vlaganjem v raznovrstne komponente zgradbe (kratkotrajne in dolgotrajne); ki imajo svojo življenjsko dobo; s tem, ko je vanje investirano, se pomladijo.

18. Končni izračun sodišča prve stopnje predstavlja razliko med vrednostjo nepremičnine, kakršna bi bila v času razpada skupnosti brez vlaganj, in njeno vrednostjo, ki upošteva (pomladitvena) vlaganja, kolikor še niso amortizirana. Ključna konstanta¹ v tem izračunu je t. i. nadomestitvena vrednost, ki je odvisna od cen v konkretnem času. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izračun, ki pri nadomestitveni vrednosti upošteva cene v času razpada skupnosti (nadomestitvena vednost je bila tedaj 760,84 EUR/m2).

19. Sodišče druge stopnje je ravnalo drugače. Upoštevalo je sicer isto metodo, vendar se je pri tem oprlo na izračun, ki pri nadomestitveni vrednosti upošteva cene v času sojenja (nadomestitvena vednost je bila tedaj 1.105 EUR/m2).

20. Končna rezultata sodišč prve (38.200 EUR) in druge stopnje (52.040 EUR) se bistveno razlikujeta. Samoumeven je zato pomislek, da je vsaj ena rešitev z vidika prava poljubna.

Meje revizijskega preizkusa

21. Skrajni rob revizijskega preizkusa opredeljuje dopuščeno revizijsko vprašanje, konkretne meje pa - ko gre za materialnopravno vprašanje - določi revident z navedbami, ki znotraj tega kroga - torej v luči dopuščenega vprašanja - napadajo nosilne razloge v obravnavani zadevi.

22. Revizijski očitek, ki tem zahtevam v celoti ustreza, se nanaša na razloček med sodbama sodišč prve in sodišča druge stopnje. To je, kateri trenutek je relevanten za ugotavljanje večvrednosti nepremičnine: čas, ko se je tožnica izselila iz dotlej skupnega doma, ali čas sojenja.

23. Drugi očitek, ki je v omejenem obsegu lahko predmet revizijske presoje, pa je graja same metode, na kateri slonita obe sodbi. Revident tej metodi očita, da je nerazumljiva, v bistvu trdi, da nima stika z življenjem in ljudmi, kar podkrepi tudi z očitkom, da sodišči sploh nista ugotavljali vrednosti skupnih vlaganj. Omejen obseg preizkusa pomeni, da lahko Vrhovno sodišče v okviru dopuščenega vprašanja presodi zgolj to, ali ni uporabljena metoda morda a priori v nasprotju z zakonskimi izhodišči zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve oziroma ali ni bila uporabljena arbitrarno, češ da nima zveze s konkretno vloženimi sredstvi, ker naj teh sodišči sploh ne bi ugotavljali.

Splošno o zahtevku za povračilo vlaganj v tujo nepremičnino

24. Najbolj splošno izhodišče te vrste zahtevkov je, da je nekdo v dobri veri vlagal v tujo nepremičnino, zato je nato lastnik v nekem trenutku obogaten.

25. Načelo izravnalne pravičnosti terja, da lastnik s plačilom ustreznega denarnega zneska izravna porušeno vrednostno neravnovesje na obligacijskopravnem področju.² Osrednje vprašanje je, kako določiti ustrezen denarni znesek. Vprašanje vsebuje pomembno pravno kakor tudi dejansko razsežnost.

26. Zakonsko izhodišče opredeljuje zakonski pojem nadomestitve vrednosti koristi (glej prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika; OZ) oziroma nadomestitve vrednosti v tujo korist uporabljene stvari (196. člen OZ). Posebno določbo vsebuje še 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ): če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Ta določba je po stališču teorije zlasti pedagoškega pomena v luči stvarnopravnih učinkov,³ terminološko pa govori v prid uporabe obogatitvenega načela. Normativno bolj pomembna je prvina iz tretjega odstavka istega člena, ki določa, da zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine, implicitno pa ob tem sporoča tudi, kdaj običajno pride do prehoda (ekonomske) koristi.

27. Teorija poudarja, da morajo "pravila restitucije (...) stremeti k temu, da najdejo ustrezno ravnotežje med interesom vlagatelja, da se mu izdatki kolikor mogoče povrnejo, in interesom lastnika, da prosto odloča o vlaganjih v lastno premoženje."⁴ "Spoznanja pravne doktrine glede obsega vrnitve pri verzijskem zahtevku na podlagi 48. člena SPZ, ki jih spremlja tudi razvoj sodne prakse, lahko strnemo v ugotovitev, da je treba pri izbiri merila obsega povrnitve vlaganj v tujo nepremičnino izhajati iz cilja prava neupravičene obogatitve, ki je vzpostavitev pravičnega ravnovesja med nasprotujočimi si interesi prikrajšanca in okoriščenca. Izravnavo položajev med njima zahteva načelo pravičnosti."⁵

28. Sodna praksa sprejema obogatitveno načelo, kar pomeni, da mora višina restitucijskega zahtevka odražati korist, ki jo ima lastnik, ne pa prikrajšanja, ki ga trpi vlagatelj (se pravi: stroškov in dela, ki jih je vložil).⁶ Iz tega razloga v restitucijski zahtevek ni mogoče preprosto preslikati vrednosti vloženih sredstev. A povedano ne pomeni, da ta niso pomembna. Ker gre za udejanjanje načela izravnalne pravičnosti, se morata obogatitev in prikrajšanje na vrednostni tehtnici ujeti v točki ravnovesja. To pomeni, da prikrajšanec dobi povrnjeno tisto povečano korist, ki je plod njegovega prikrajšanja, ne pa morebiti več. Restitucijska obveznost naj bo zato omejena z višino opravljenih vlaganj, kar ustreza pravilu francoskega prava double plafond.⁷

29. Toda vse to, kar zveni na splošni in abstraktni ravni preprosto, se na konkretni ravni ob stiku z življenjskim primerom in denarnimi vrednostmi zaplete.

O spoznavnem (gnoseološkem) problemu

30. Gre za to, da se življenjski primer odvija v živi stvarnosti. Ima svojo časovno dimenzijo: obdobje skupnega bivanja, vlaganja, a tudi obrabljanja, je lahko zelo dolgo. V tem času se udeleženci življenjskega primera večinoma ne počutijo kot udeleženci pravnega razmerja. To pomeni, da tega razmerja niti ne zasnujejo na tak način niti ga ne arhivirajo z mislijo na sodni spor. Osrednji vidik življenjskega primera so ekonomske prvine vlaganj in njihovih učinkov v stvarnem svetu. Zlasti v primerih, ko te prvine niso vrednostno dogovorjene (torej drugače kot npr. v pogodbenopravnih razmerjih), marveč so odraz življenja, jih je mogoče denarno ovrednotiti šele za nazaj. Ovrednotenje ni samodejno in tudi ne plod preproste algoritemske operacije, marveč gre za kompleksno operacijo, ki naj preslika ekonomsko ravnanje in njegov ekonomski učinek v končno numerično (denarno) vrednost.

31. Prvi pomemben sklep je zato, da med življenjskim primerom in končnim rezultatom, ki se odrazi v denarnem znesku, ni istovetnosti.

Metodologija ugotavljanja višine restitucijskega zahtevka in njena narava

32. Iz zgornjega sklepa neizogibno sledi, da je preslikava življenjskega primera v denarno ovrednoten znesek nujno plod neke metode, problemi, ki se ob tem porajajo, pa so metodološke narave.

33. Pojem metoda izvira iz grške besede "méthodos, ‛pot do cilja, način učenja ali preiskovanja’, sestavljenke iz gr. metá ‛vmes, prek’ in hodós ‛pot’".⁸ Pomembno vprašanje je, ali je ta pot - postopek, način ugotavljanja - dejanske ali pravne narave. Temu odgovoru se Vrhovno sodišče ne more izogniti z izgovorom, da gre za mešano vprašanje (quaestiones mixtae).⁹

34. Odgovor je, da je izhodišče metode materialnopravno, o čemer je bil govor zgoraj, v razdelku Splošno o zahtevku za povračilo vlaganj v tujo nepremičnino. Končna ugotovitev o povečani vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj pa je dejanska ugotovitev, saj ni v njej - razen izhodišča, kaj naj se ugotavlja - nič pravnega. Tu gre za ugotovitev, ki je plod dokazne ocene v konkretnem primeru in ne za materialnopravno prisojo zneska pravičnega denarnega nadomestila, kakor velja npr. na področju prisoje odškodnine za nematerialno škodo. Gre torej za pravo dejansko ugotovitev, ki spada v spodnjo premiso sodniškega silogizma ter se nato v silogističnem sklepu (conclusio) le še ponovi.

35. Čeprav gre pri premoščanju vrzeli med življenjskim primerom in končnim rezultatom, ki se odrazi v denarnem znesku, za sfero dejanskega stanja, je dejansko sklepanje tu posredno - prek izbrane metode - in plod dokaznega vrednotenja. Resničnost nam narekuje, da opustimo iluzijo materialne resnice. Dejanske ugotovitve v sodnih postopkih pač niso istovetne z materialno resnico. Ne le zato, ker je načelo materialne resnice v pravdnem postopku podrejeno razpravnemu načelu, marveč preprosto zato, ker sodišče dejstva vselej ugotavlja z določeno mero spoznavne stiske in skepse in zato zgolj z določeno stopnjo prepričanja. Ko gre za zelo kompleksna in težko ugotovljiva količinska dejstva, jih je izrecno pooblaščeno ugotavljati celo po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP). Pri posrednem ocenjevanju ekonomske koristi ter njenem izražanju v denarju je sodniška resničnost ta, da gre v določeni meri vselej le za oceno, čeprav je izrecno ne imenujemo prosti preudarek. Nič drugače po naravi stvari ne ravna že izvedenec, ko posredno ugotavlja npr. primerljivo tržno ceno, stopnjo amortizacije, nadomestitveni strošek in podobno.

Kakšne so metodološke možnosti?

36. Pravo, zlasti ne zakonsko, ne zapoveduje, po kateri metodi, naj sodišče ugotavlja vrednost povečane koristi. Kot je bilo že rečeno, samo izbiro metode narekujejo predvsem problemi ugotavljanja dejanskega stanja (vključno s trditveno in dokazno ponudbo strank). Materialno pravo nam pove, katera dejstva so pravno relevantna, ne narekuje pa nam, kako jih ugotavljati. Ko se vprašamo, ali je izbrana metoda materialnopravno ustrezna, se načeloma vprašamo le, ali se prilega ugotovitvi pravega (odločilnega) nabora dejstev. Vendar resnica je, da se v praksi, ob reševanju konkretnega primera sprašujemo dlje od tega. Zanima nas namreč, ali je končna ugotovitev vsaj približno pravična. Rešitev bo krivična v dveh primerih. Prvič, če bodo dejstva ugotovljena napačno zaradi dokazne napake. Drugič, če bodo dejstva metodološko iznakažena. V tem primeru gre lahko tudi za materialnopravno napako. Zato moramo za materialnopravni preizkus vedeti, kaj sodišče pravzaprav ugotavlja.

37. Pri metodi tržnih primerjav se bo sodišče (ob skoraj neizogibni pomoči izvedenca) osredotočilo na primerljive nepremičnine, ki so bile prodane v izbranem časovnem intervalu. Prek višine kupnin, kakršne so bile dosežene, bo ugotovilo, kakšna je vrednost konkretne nepremičnine. Za odgovor na osrednje vprašanje, za koliko je ta nepremičnina več vredna zaradi vlaganj, bo moralo enako tržno primerjavo opraviti še upoštevaje hipotetično stanje nepremičnine, če bi vlaganj vanjo ne bilo. Kar sodišče pri takšni metodi neposredno ugotavlja, je torej razlika med dvemi primerjalnotržnimi vrednostmi. Metodološka kakovost z vidika ustrezne (posredne) ugotovitve dejanskega stanja o vprašanju večvrednosti nepremičnine je, razumljivo, odvisna od kakovosti razpoložljivih primerjalnih podatkov (tudi velikosti vzorca). Ta vidik bo predmet presoje v luči ustreznosti (in s tem pravilnosti) dokaznega postopka.

38. Ta metoda lahko postane tudi materialnopravno problematična in privede do pravno napačnih odgovorov. Do tega bo prišlo, če je obogatitev posledica drugih (zunanjih) dejavnikov, ne pa zgolj samih vlaganj. Zato je zgrešeno, če sodišče slepo sledi neki metodi ugotavljanja koristi ter se pri tem ne ozira na udejanjanje izravnalne pravičnosti v konkretnem primeru. S takšnim primerom, v katerem je metoda ugotavljanja vrednosti prek primerljivih tržnih vrednosti povsem popačila bistvo prava neupravičene obogatitve, se je Vrhovno sodišče soočilo v sklepu II Ips 113/2021 dne 16. 3. 2022.

39. Prav z drugega zornega kota je lahko materialnopravno problematična naslednja mogoča metoda, ki je v pravni literaturi večkrat imenovana tudi stroškovna metoda. Poimenovanje sicer ni bistveno, a ker bi v cenilski stroki lahko zavajalo, je toliko bolj pomembno pojasniti njeno vsebino. Gre za metodo, pri kateri se na višino koristi sklepa neposredno iz stroškov vlaganj. Ta, ki je vlagal, zahteva nazaj vrednost premoženja, ki ga je vložil v tujo nepremičnino. V izhodišču tak pristop ustreza vrnitvenemu načelu, torej načelu, ki je lahko iz več razlogov pravno problematično. Najprej in najbolj zato, ker ne upošteva dovolj lastnikovega pravnega položaja, za katerega je vlaganje lahko (do določene mere) vsiljeno, "tudi če je imetnik zanj vedel in z njim soglašal, saj morda ni računal, da bo pozneje zavezan stroške takega vlaganja povrniti."¹⁰ To velja tem bolj, če subjektivne koristi ni, je manjša od stroškov, ali pa je korist oziroma obogatitev v času nasploh že odpadla.

40. A vendar je mogoče tudi na to metodo gledati skozi drugačno pravno prizmo - le izpeljava mora biti takšna, da je skladna z izravnalno pravičnostjo. Tedaj je v njej mogoče prepoznati celo zasnovo obogatitvenega načela, in sicer prek koncepta prihranjenih stroškov.¹¹ V literaturi najdemo razumno korekcijo izhodiščne metode prek ugovora odpada obogatitve¹², ko se "vrednotenje glede na spremembo v dolžnikovem premoženju (…) opravi šele v naslednji fazi, če se prejemnik koristi sklicuje na ugovor odpada obogatitve …". Ta ugovor lahko zajema različne okoliščine, od subjektivne manjvrednosti v primeru vsiljene obogatitve ali manjše vrednosti zaradi naknadnih sprememb. Tako zasnovan ugovor lahko zaobseže torej tako amortizacijo kot slab ekonomski učinek investicij. Na ta način metoda, ki v izhodišču sloni na vrnitvenem načelu, nazadnje učinkovito uresniči obogatitveno načelo.

41. Metoda, ki je bila uporabljena v tem postopku, se imenuje nabavno vrednostni način izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov. Enako kot pri metodi tržnih primerjav tudi tu sodišče ugotavlja razliko med dvema vrednostma nepremičnine. Prvo, višjo, pri kateri vrednost pripiše nepremičnini, kakšna je v realnosti, torej upoštevaje opravljena vlaganja, ter drugo, nižjo, pri kateri vrednost pripiše hipotetični nepremičnini, kakršna bi bila, če vlaganj ne bi bilo. Razlika med obema metodama je, kako sodišče obe vrednosti dobi oziroma oceni. V obeh primerih gre za mnenje o hipotetični ceni.

42. Pri nabavno vrednostni metodi ta temelji na vrednosti nadomestitvenega ali reprodukcijskega stroška postavitve enakovredne zgradbe. Izhodišče ugotavljanja je, koliko bi stala postavitev nove zgradbe s takšno površino. Pri izračunu se torej upošteva površina, izražena v kvadratnih metrih, ter nadomestitvena vrednost, izražena v strošku (količini denarja) na kvadratni meter. Ker zgradba ni nova, marveč že postarana, je treba nato od nje - glede na starost - odšteti fizično zastaranje za kratkotrajne (življenjska doba teh je 40 let) in dolgotrajne (življenjska doba teh pa 80 let) komponentne. Tako dobljeni znesek pomeni oceno, koliko bi bila zgradba vredna, če bi se starala brez vlaganj. Ocena druge vrednosti prav tako temelji na ceni postavitve nove zgradbe. Le da se tokrat od nje ne odšteje celotna vrednost zastaranja, saj so bile bodisi kratkotrajne bodisi dolgotrajne komponente ali pa oboje z vlaganji pomlajene. Ugotovljeni znesek je zato večji in pomeni oceno, koliko je konkretna zgradba v resnici vredna. Znesek je od prvega višji toliko, kolikor gre pripisati koristim vlaganj.

43. Tisto, kar to metodo pričvrsti na konkreten primer in je zato pomembno, je: a) v kakšne komponente (dolgotrajne ali kratkotrajne) je bilo vlagano, b) v kakšnem obsegu je bilo vlagano, v) kdaj je bilo vlagano ter d) kdaj merimo, koliko pomladitvene koristi je po preteku časa še ostalo zaradi vlaganj (povedano preprosto: koliko časa je minilo od vlaganj).

Konkretno o revidentovih očitkih

44. Metoda, imenovana nabavno vrednostni način izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov, ki je na kratko opisana v tej sodbi, podrobneje pa obrazložena in izpeljana v 29. - 36. točki ter dokazno ocenjena v 40. - 43. točki sodbe sodišča prve stopnje, je ena izmed mogočih metod. Ni edina pravilna in tudi ne materialnopravno zapovedana. Obogatitveno načelo, kot temelj izravnalne pravičnosti v pravu neupravičene obogatitve, ni istovetno s to ali ono metodo, prek katere naj se udejanji. Preizkus pokaže, da so izhodišča izbrane metode skladna s slovenskim pravom neupravičene obogatitve.

45. Najprej je treba zavrniti revizijski očitek, da sodišče ni ugotavljalo, kakšna so bila vlaganja strank v nepremičnino. Res je, da dejanska podlaga sodbe ne vsebuje ugotovitve o denarni vrednosti vloženih stroškov. Tako je, ker ta metoda ne temelji na denarni vrednosti stroškov, marveč upošteva, kakšen je bil obseg vlaganj, njihovo vrsto, dalje v katere komponente (kratkotrajne ali dolgotrajne je bilo vlagano), kakor tudi, za koliko je bila povečana neto tlorisna površina. Upošteva torej konkretne investicije, kakršne so bile stvarno (realno) opravljene, ter prek opisane metodologije nazadnje ugotovi, kako se to odrazi na večvrednosti nepremičnine, in sicer z vidika njene starosti/mladosti oziroma zastaranosti/pomladitve. Tak pristop ustreza obogatitvenemu načelu, kakršno je uveljavljeno v slovenskem živem pravu. To v danih okoliščinah za materialnopravni preizkus zadošča.

46. Revident konkretizirano ne izpodbije predpostavke, da bi zunanji dejavniki to, sicer razumno metodo ugotavljanja koristi, kakorkoli bistveno izkrivili ter s tem izmaknili uresničitvi načela izravnalne pravičnosti v konkretnem primeru. Prav tako ne trdi, da bi se metodi zoperstavil s konkretiziranim ugovorom, da je njegova obogatitev manjša, vsiljena, subjektivno manjvredna in podobno, sodišče pa bi ugovor zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ignoriralo. Kako je bila metoda uporabljena s konkretnimi podatki, pa spada v sfero ugotavljanja dejanskega stanja ter ni predmet revizijskega postopka. Revizija prav tako ni bila dopuščena glede procesnih vprašanj.

Posebej o vprašanju, v kateri časovni točki je treba terjatev izraziti v denarju

47. Treba je torej odločiti, ali je bil pravilen pristop sodišča prve stopnje, za kar se zavzema revident, ali pristop sodišča druge stopnje.

48. V prid odločitvi sodišča druge stopnje, ki je vrednost terjatve ovrednotilo po cenah na dan sojenja, govorijo predhodne sodne odločbe (torej sodna praksa). Vrhovno sodišče je tako v napotkih razveljavitvenega sklepa v zadevi II Ips 64/2015 z dne 27. 8. 2015 naložilo, "naj oceni, ali je vrednost nepremičnine v času sojenja zaradi tožnikovih vlaganj (še) povečana v primerjavi z vrednostjo nepremičnine pred vlaganji." Posebnega argumenta za to stališče ni navedlo. Sklicevalo se je na literaturo.¹³ Argument, ki ga najdemo v tej literaturi je analogna uporaba pravil odškodninskega prava, konkretno drugi odstavek 168. člena OZ. Na ta argument se opira npr. tudi odločba II Ips 599/2006 z dne 18. 6. 2008.

49. Vendar ta argument po presoji Vrhovnega sodišča ni vsebinski. V odškodninskem pravu velja načelo varstva oškodovanca. V pravu neupravičene obogatitve je treba med obema strankama, ne da bi zaradi kakšnega temeljnega načela posebej ščitili eno izmed njiju, poiskati pravično ravnovesje. Tega je treba iskati v celotni konstrukciji položaja neupravičene obogatitve.

50. Po presoji Vrhovnega sodišče je izbira časovnega trenutka sojenja v očitni opreki s pravom neupravičene obogatitve. To je izbrani časovni trenutek, po katerem je sodišče druge stopnje (23. in 24. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča v povezavi z izračuni v 37. do 39. točki sodbe sodišča prve stopnje, ki pa jih je sodišče prve stopnje iz pravnih razlogov nato zavrnilo) presojalo presežno vrednosti nepremičnine. Pritožbeno sodišče je namreč, sklicujoč se na valorizacijo, vrednost denarne terjatve ugotavljalo po cenah na dan sojenja, namesto na dan razpada zakonske skupnosti.

51. Temu pristopu revident utemeljeno nasprotuje, ko trdi, da od dneva razpada zakonske skupnosti ena stranka ne koristi več skupnih vlaganj, druga pa ji je dolžna prikrajšanje plačati. Čas sojenja s pravnim razmerjem med vlagateljem in lastnikom nima nikakršne zveze. Časovni trenutek, ki je odločilen za presojo terjatve, je tisti trenutek, v katerem je (ekonomsko) gledano prišlo do premika premoženja. To je trenutek, ko je tožnica iz dotlej skupnega doma odšla (v jeziku tretjega odstavka 48. člena SPZ: ko je kot graditeljica izgubila posest) ter ga, prav takšnega, kot je bil v tistem trenutku, ekonomsko v celoti prepustila tožencu. V tem trenutku je nastala njena terjatev, rodila se je tožba in začelo teči zastaranje. Denarni znesek kot glavnica je zato zakoličen v tem trenutku. Nobenega razumnega razloga ni, da bi vanj vnašali primesi kasnejšega dogajanja. To bi namreč končno ugotovitev, ki je že tako posredna in ni istovetna z življenjem, le dodatno popačilo, ne pa valoriziralo. V obravnavani zadevi je ta učinek nazoren. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje pravo valorizacijo sicer opravilo (glej zaključek 41. točke sodbe sodišča prve stopnje).

52. Sledeč celotnemu konceptu razmerja neupravičene obogatitve, do katere pride v primerih vlaganja v posebno premoženje zakonca ob razpadu zakonske skupnosti, katerega osrednja normativna oporna točka je tretji odstavek 48. člena SPZ, zato Vrhovno sodišče od (vsebinsko neargumentrane) sodne prakse, ki je zagovarjala presojo vrednosti terjatev po cenah na dan sojenja, odstopa.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

53. Nabavno vrednostni način izračuna z obravnavo nadomestitvenih stroškov je metoda za ugotavljanje višine obogatitvenega zahtevka, torej za ugotavljanje dejanskega stanja. Gre za eno izmed metod, ki omogoča posredno ugotavljanje dejanskega stanja, ko vlagatelj od lastnika nepremičnine uveljavlja povračilo koristi v skladu z uveljavljenim obogatitvenim načelom. Pritožbeno sodišče je to metodo materialnopravno napačno uporabilo v delu, v katerem je večvrednost nepremičnine presojalo po cenah na dan sojenja. Pravilno je, da se večvrednost ugotavlja po cenah v času, ko je prišlo do premika premoženja, to pa je trenutek razpada zakonske skupnosti.

Odločitev o reviziji

54. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je višino povračilnega zahtevka ugotavljalo po cenah na dan sojenja, namesto po cenah na dan, ko je prišlo do razpada zakonske skupnosti in s tem do prehoda koristi na toženca, napačno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče je zato reviziji delno ugodilo ter sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je vzpostavilo takšno odločitev, kot jo je sprejelo že sodišče prve stopnje. Pooblastilo za spremembo je podano v prvem odstavku 380. člena ZPP. V preostalem delu je revizijo na podlagi pooblastila iz 378. člena ZPP zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka

55. Odločitev pritožbenega sodišča je bila, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Razlogov za poseg v to odločitev ni, saj je po spremembi, v skladu s katero sta obe stranki s pritožbama propadli, zdaj v celoti skladna z merilom uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP.

56. Drugače je s stroški revizijskega postopka. Revident je z bistvom revizije uspel, vendar stroškov ni priglasil. Vrhovno sodišče zato o njih ni odločalo. Tožena stranka pa je v bistvenem delu propadla. V skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) je zato Vrhovno sodišče presodilo, da stroške krije sama.

Sestava senata in izid glasovanja

57. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Izraz konstanta je tu uporabljen kot vrednost, ki je v določenem času splošno določena. Skozi čas se seveda spreminja - navsezadnje je prav to razlog za bistveno različna rezultata v sodbah sodišč prve in druge stopnje.
² Glej tudi: N. Betetto v: L. Varanelli (ur.), Praktični komentar obligacijskega zakonika, Splošni del, 1. knjiga, Lexpera GV založba, Ljubljana 2025, str. 1136.
³ Glej M. Tratnik v: Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 283.
⁴ K. Lutman, Povrnitev stroškov in vlaganj v tujo nepremičnino: restitucijski zahtevki in pravila vračanja, Pravosodni bilten, 1/2021, str. 9.
⁵ N. Betetto, nav. delo, str. 1141.
⁶ Npr. sklep II Ips 64/2015 z dne 27. 8. 2015, sklep II Ips 78/2014 z dne 19. 11. 2015 in sodba II Ips 97/2016 z dne 11. 8. 2016.
⁷ K. Lutman, Neupravičena obogatitev, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2020, str. 240.
⁸ M. Snoj, Slovenski etimološki slovar.
⁹ Sodnik Testen se je, sicer ob neki drugi pravni problematiki, kritično zoperstavil konstrukciji Quaestiones mixtae, in sicer z argumentom, da se mora sodnik nazadnje odločiti, "ali gre za pravno ali dejansko vprašanje - tertium non datur." Glej: F. Testen, Razlikovanje pravnih in dejanskih vprašanj pri razlagi pogodb, III. Dnevi civilnega in gospodarskega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005, str. 69.
¹⁰ K. Lutman, Povrnitev ..., str. 9.
¹¹ Glej K. Lutman, Povrnitev ..., str. 11: "Obogatitev lahko tako razumemo tudi kot prihranek lastnik sredstev v višini stroškov, ki bi jih lastnik imel, če bi želel (v celoti sam) izvesti vlaganja, kakršna so bila opravljena."
¹² Glej: K. Lutman, Neupravičena obogatitev, str. 238-239 ter 281-284.
¹³ A. Polajnar Pavčnik v: N. Plavšak, M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 47.

Datum zadnje spremembe:

09.01.2026

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 394/2024
• VSL Sodba I Cp 330/2022
• VSL Sklep II Cp 1452/2022