VSL Sklep II Cp 2159/2025


pomembnejša odločba

Jedro

Pritožnik v domačem okolju ne more obvladati svojih bolezensko pogojenih ogrožajočih ravnanj. To potrjuje konkretna preteklost, ko je pritožnik začenši pred letom 2017 kršil spolno integriteto otrok (deklic), tako da je bil za to štirikrat kazensko obsojen, prestal zaporne kazni, a dejanja po prestajanju kazni spet ponovil, nazadnje je bil leta 2023 zato v priporu.

Pritožnik zaradi nedopustne vrzeli v delovanju sistema socialne varnosti na prosto mesto v ustreznem zavodu v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice čaka že dve leti. Pri pretehtanju ustavnopravne vzdržnosti odločitve, naj tam počaka še tretje leto, je bilo odločeno, da psihiatrična bolnišnica to zasilno začasno varstvo izvršuje na način, ki je z vidika pritožnikove osebne svobode sam po sebi sorazmeren in vsebuje tudi terapevtske prvine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Že oktobra 2023 je okrajno sodišče na predlog pristojnega centra za socialno delo (CSD) sklenilo, naj se 32-letni A. A. (nasprotni udeleženec) za največ 1 leto (tj. do 25. 10. 2024) sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda B. Ker zavod ni imel prostih mest, je odločilo, naj na prosto mesto počaka v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice C., tako da sme tam ostati najpozneje do 25. 10. 2024. Mesto v zavodu se ni sprostilo niti do 25. 10. 2024 in tedaj je sodišče sprejelo smiselno enaki odločitvi z učinkom do 25. 10. 2025. Ker niti tega dne ni bilo prostih mest, je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa. Tako je v II. točki izreka sklenilo, naj se nasprotnega udeleženca do 24. 10. 2026 proti njegovi volji sprejme v varovani oddelek istega socialno varstvenega zavoda, ki mora nasprotnega udeleženca namestiti na prvo prosto mesto v vrstnem redu sprejemanja na podlagi sklepa sodišča. In ker v navedenem zavodu (še vedno) ni prostega mesta, je podaljšalo njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice C., do dejanskega sprejema v zavod, vendar najdlje do 24. 10. 2026 (III. točka izreka). Nasprotnemu udeležencu je med narokom omejilo pravico pri izvajanju dokazov (I. točka izreka). Nosilna je ocena, da na noben milejši način ni mogoče odvrniti iz duševne motnje izvirajoče nevarnosti, da bo nasprotni udeleženec nadaljeval s kaznivimi kršitvami spolne nedotakljivosti mladoletnih.

2. Nasprotni udeleženec se po odvetniku pritožuje zoper II. in III. točko izreka sklepa. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa, tako da se mu izreče ukrep nadzorovane obravnave, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Rdeča nit pritožbe je prepričanje, da je mogoče vzroke in ogrožanja, ki so pri nasprotnem udeležencu pogojeni z duševno motnjo, odvrniti že z nadzorovano obravnavo kot milejšo obliko pomoči. Da je zadostna že takšna obravnava doma, po mnenju pritožnika potrjujejo - poleg izjav njegovega očeta in njega samega - zlasti mnenja psihiatra in socialne službe v PB C., kjer pritožnik biva na odprti enoti in vikende preživlja doma, brez vsakršnih odklonskih ravnanj. Temu naj sodišče ne bi pripisalo nobene teže. Če bi ostal doma z očetom, bi bilo to zanj dovolj strukturirano okolje. V njem bi se lahko osebno razvijal (tudi z zaposlitvijo kot kuharski pomočnik, za kar je izučen), deležen bi bil multidisciplinarne obravnave koordinatorjev in učinki bi bili zato boljši kot ob namestitvi v zavod oziroma PB C. Ob slepem in nekritičnem sledenju izvedenki naj bi sodišče prezrlo, da je bil s prestajanja kazni pogojno odpuščen z varstvenim nadzorstvom (kar pomeni, da je imel pozitivno prognozo in kritičen uvid), tam naloženih pogojev (ki se odločilno prekrivajo z nadzorovano obravnavo) pa ni kršil. Ker tega gradiva sodišče ni pridobilo, naj bi kršilo pravico do izvajanja dokazov v pritožnikovo korist in s tem 22. člen Ustave. Slednjič pritožnik opozarja na izrazito nesorazmernost že doslej dve leti trajajočega ukrepa "namestitve na varovani oddelek (oddelek pod posebnim nadzorstvom)", ki nima časovne zamejitve in pomeni nedopusten poseg v njegove ustavne pravice (predvsem osebno svobodo). Že iz razlogov sklepa naj ne bi bilo niti približno jasno oziroma je negotovo, če in kdaj bo pritožnik sploh lahko nameščen v ustrezen socialno varstveni zavod.

3. Pritožba ni utemeljena.

O sprejetju v SVZ brez privolitve

4. Sodišče prve stopnje je tretjič zapored izreklo enoletni sprejem pritožnika v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda B. Ker so vsa mesta v zavodih zasedena, je bilo prisiljeno že tretjič zapored odločiti, naj pritožnik prosto mesto - vendar najdlje eno leto - še naprej čaka v varovanem oddelku Psihiatrične bolnišnice C. (v nadaljevanju PB), kjer ga čaka že od novembra 2023.

5. Varovani oddelek je oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji (17. točka 2. člena Zakona o duševnem zdravju¹ - ZDZdr). Sprejetje posameznika na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez njegove privolitve pomeni poseg v človekovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. To človekovo pravico sme sodišče omejiti pod pogoji, ki jih določa zakon - prvi odstavek 74. člena ZDZdr v zvezi s prvim odstavkom 75. člena ZDZdr. Zakon določa, da morajo biti izpolnjeni tile pogoji:

- akutno bolnišnično zdravljenje je zaključeno oziroma ni potrebno;

- oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način;

- oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

- navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteni presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja;

- navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi) in

- oseba izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.

6. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so navedene zahteve izpolnjene. Postopek je izpeljalo korektno, v njem prav ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in pri sprejetju odločitve prav razlagalo pravne norme. Zaslišalo je pritožnika v navzočnosti odvetnika in očeta, ki je njegov skrbnik. Dejstva, za katerih spoznanje samo nima znanja, je ugotavljalo s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke, ta pa je skrbno preučila pomembnejše listine iz sodnega spisa in vsebino pritožnikovega zdravstvenega kartona.

7. Jedro izpodbijane odločitve je ocena, da ima pritožnik zaradi dveh povezanih duševnih motenj hudo moteni presojo realnosti in obvladovanje svojih ravnanj (tako da ne more obvladovati svojih ravnanj, ki jih vodijo spolni impulzi, in se posledic teh dejanj ne zaveda v celoti). Duševni motnji sta blaga duševna manjrazvitost, ki ustreza mentalni starosti 9-12 let s povprečnim IQ 50-69, in na njeni podlagi razvita motnja nagibov in navad (ki se manifestira kot trajno ponavljajoče slabo prilagojeno vedenje, ko se zdi, da se pacient nikoli ne uspe upreti nagibom, da bi izvedel vedenjski vzorec). Zaradi tega pritožnik huje ogroža zdravje drugih - otrok oziroma mladoletnih deklic. Hudo ogrožanje zdravja je sodišče prepoznalo v dejstvu, da pritožnik ponavlja kaznive posege v spolno integriteto deklic. Za seboj ima pet takšnih spolnih napadov. Zaradi njih je bil štirikrat obsojen na zaporno kazen, vselej je ob vrnitvi v domače okolje nevarna dejanja ponavljal. Leta 2018 izrečeno več kot 3-letno zaporno kazen je zaradi pogojnega odpusta prestajal krajši čas. Zadnje dejanje pred sprejetjem v PB novembra 2023 je storil poleti 2023, ko je masturbiral pred mladoletnico.²

8. Pritožnik ne izpodbija niti ugotovitev niti ocene o tem, da z opisanimi ravnanji, ki jih zaradi duševne motnje ne zmore nadzorovati (se jim ne zmore upreti) in katerih posledic ne razume povsem, huje ogroža zdravje deklic oziroma mladoletnic. Temu smiselno pritrjuje, ko se zavzema za izrek nekega drugega - milejšega - ukrepa po ZDZdr, to je nadzorovana obravnava. Tudi predpostavka nadzorovane obravnave je namreč opisano ogrožanje (drugi odstavek 80. člena ZDZdr). Odločilna razlika med obema ukrepoma je, da se nadzorovana obravnava izvaja v domačem okolju, ker posameznik za preprečevanje vzrokov in ogrožanj ne potrebuje nujno okolja z nepretrgano posebno zaščito in varstvom.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z utemeljitvijo prvostopenjskega, oprto na strokovna dognanja sodne izvedenke, da pritožnik za odvračanje vzrokov (in) ogrožanj nujno potrebuje vseobsežno podporo in varstvo visoko strukturiranega okolja SVZ.

10. Sodišče prve stopnje pri tem ni prezrlo ne pritožnikovih zagotovil o prihodnji spremembi vedenja ne izvidov in poročil PB o pritožnikovem stanju. Upoštevalo je v slednjih zapisane ugotovitve, da je pritožnikovo stanje po dveh letih bivanja v bolnišnici stabilno (je miren, urejen in spoštljiv), drži se terapevtskih dogovorov in navodil ter zato hodi na t. i. terapevtske vikende v domače okolje, ne opažajo vedenjskih odklonov. A je ta dejstva prepričljivo ovrednotilo. Postavljena so v kontekst še drugih dejstev iz izvida sodne izvedenke (da so podobno dobro funkcioniranje opisovali v zaporu, a je pritožnik dejanja potem v domačem okolju ponavljal; da tudi v PB ostajajo v ospredju občasni vedenjski vzorci s težavami pri upoštevanju pravil in da se pritožnik uspe prilagoditi ob vzpodbudi; da ne uživa alkohola, a ima težave pri obvladovanju drugih impulzov - kava, uspavala, pomirjevala -, ki jih v urejenem bolnišničnem okolju uspe umiriti). Predvsem pa je sodišče preplet vsega tega vrednotilo s strokovno pomočjo sodne izvedenke. Tu je ključna utemeljitev, da sta psihična in vedenjska stabilnost ter s tem manjša možnost za ponovitev spornih dejanj natanko posledica urejenega visoko strokovnega okolja PB. Pritožbeni sklic na ugotovitev bolnišničnega psihiatra, da je pritožnik "razvil ustrezen uvid in kritičnost do preteklih ravnanj", je iztrgan iz konteksta - tako izvida samega, kakor celotnega dokaznega gradiva. V izvidu namreč piše, da je pritožnikov uvid ustrezno razvit "v sklopu blage duševne manjrazvitosti". Tudi zato ta izvid ni v opreki s celovito zgrajenim mnenjem izvedenke, da pritožnik, kot v vsakem postopku doslej, sicer ponavlja, da bo poslej vse v redu, a ne zmore (zares, polno) razumeti vzrokov namestitve in ne sprejeti posledic svojih dejanj.

11. Izpodbijani sklep, opirajoč se na izvedenkino ekspertizo, prepričljivo pojasni, da pomenijo terapevtski vikendi doma le kratka dogovorjena obdobja s preverjanjem absistinence³ in psihične stabilnosti ob vsakodnevni podpori zaposlenih. Mogoči so torej le v ozkem, vsakič sproti strokovno pretehtanem obsegu. Dejstvo, da med njihovim potekom pri pritožniku niso zaznali odklonskih ravnanj, zato po strokovni oceni izvedenke ne pomeni, da zmore pritožnik v prihodnje bivati doma brez obravnavanih nevarnosti. Odločilno je, da so vikendi doma mogoči prav zato, ker biva pritožnik v okolju PB, ki je strukturirano s terapevtskim dogovarjanjem, zaposlitvijo (okupacijo), abstinenco in preverjanjem psihičnega stanja ter v katerem pritožnik jemlje zdravila (z njimi se pritožnikovih duševnih motenj ne da zdraviti, a zmanjšujejo njegovo notranjo napetost in s tem verjetnost impulzivnih vedenjskih reakcij). Strokovna ocena izvedenke, da pritožnik takega okolja ne more imeti doma pri očetu, naj je ta še tako skrben, je tudi izkustveno jasna. Po naravi stvari je odnos do družinskega člana drugačen od odnosa s terapevtom ali zdravnikom, struktura vsakdana v terapevtsko-varstvenem okolju pa pomembno drugačna kot doma. Da pritožnik, če živi v doma z očetom, ne more obvladati svojih bolezensko pogojenih ogrožajočih ravnanj, potrjuje konkretna preteklost, začenši pred letom 2017 in vse do poletja leta 2023 - ko je bil nato novembra nameščen v varovano okolje PB. V tem času je pritožnik kršil spolno integriteto otrok (deklic), tako da je bil za to štirikrat kazensko obsojen, prestajal zaporne kazni, a dejanja po prestani kazni spet ponovil, nazadnje je bil leta 2023 na Hrvaškem zato v priporu. Zato je sodišče prve stopnje tudi tu utemeljeno sledilo strokovni oceni izvedenke, da vzrokov ogrožanj ni mogoče odpraviti že tako, da bi pritožnik živel doma z očetom, pri tem pa bi njegovo zdravljenje (tj. prejemanje zdravil za zmanjševanje notranjih napetosti) s podpornimi obiski, ki so v povprečju enkrat tedensko, nadzorovali koordinatorji pod okriljem bolnišnice.

12. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni samoiniciativno pridobilo in preučilo gradiva probacijske enote, zadolžene za varstveno nadzorstvo pritožnika med njegovim pogojnim odpustom, ni ničesar kršilo. Pravice do izjavljanja mu s tem ni moglo kršiti zato, ker pritožnik ni predlagal izvedbe takega dokaza. Poleg tega je (nesporno) ugotovljeno, da je pritožnik poleti 2023, torej po izrečenem pogojnem odpustu z varstvenim nadzorstvom, spet kršil spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let, in bil za to v priporu na Hrvaškem. V tej luči je toliko bolj očitno, da vprašanje podrobnosti pritožnikovega odnosa (konkretnih zavez in navodil) s probacijsko enoto ne more utemeljiti sklepa, da je mogoče vzroke in ogrožanja odvrniti tako, da ostane pritožnik doma in jemlje zdravila ob nadzoru zunanjih koordinatorjev.

O čakanju na prosto mesto v oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom

13. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da pomeni namestitev v bolnišnični oddelek pod posebnim nadzorom posebno hud poseg v človekove pravice, pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje. Sodišče prve stopnje je naletelo na trk med normativno ureditvijo in stvarnostjo delovanja sistema v resničnem življenju. Izbrani SVZ, podobno kot vsi drugi primerni zavodi, je poln, in to že tretje leto. Zato takojšnja namestitev nasprotnega udeleženca v tak zaseden zavod ni mogoča - prizadela bi njegovo osebno dostojanstvo in varnost ter duševno in telesno celovitost ter iste človekove pravice drugih stanovalcev, lahko pa tudi zaposlenih v zavodu. Zaradi te nedopustne vrzeli v delovanju sistema socialne varnosti je sodišče prisiljeno tehtati dvoje. Na eni strani nevarnost, ki bi jo zaradi nezmožnosti nadzorovati spolne impulze za zdravje (duševno in telesno integriteto) otrok pomenila pritožnikova popolna svoboda. Na drugi strani tehtnice so negativni učinki, ki jih ima za pritožnika zadržanje v psihiatrični bolnišnici pod posebnim nadzorom, čeprav akutnega zdravljenja tam ne potrebuje in čeprav tamkajšnja terapevtska obravnava ni enaka tisti v ustreznem socialno varstvenem zavodu. Temu je treba prišteti še dejstvo, da poslanstvo bolnišnice ni varstvo, temveč zdravljenje, in da so tudi njene kapacitete omejene. Skladno s sodno prakso lahko opisano tehtanje v okoliščinah konkretnega primera pokaže, da je ustavnopravno nujna začasna namestitev v psihiatrični bolnišnici, ki ima varovani oddelek, in lahko zagotovi primerno varstvo.⁴

14. Sodišče se mora v tem primeru tako spoprijeti s še stopnjevano težavnim vprašanjem, ali je že tretje leto trajajoč poseg v osebno svobodo, ki je mišljen kot zasilna začasna premostitev, še ustavnopravno vzdržen. Ali pa je breme, ki ga mora za dosego nujnega varstva duševnega in telesnega zdravja deklic nositi pritožnik, postalo pretežko, da bi odtehtalo koristi tega sicer nujnega varstva. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da prevladajo pozitivni učinki vrednote ščitenja spolne nedotakljivosti deklic.⁵ Za ta premislek je pomembno, da PB C. sodno naloženo nalogo zasilnega varovalnega okolja (in terapije, za katero sicer ni treba hospitalizacije) izvršuje na način, ki je sam po sebi sorazmeren. Očitno ne izvršuje trdega, nepredušnega varovanja, temveč pritožnikovo svobodo uravnotežuje z upoštevanjem konkretnih individualnih okoliščin, povezanih s tveganji za ogrožajoča ravnanja. Izvršuje očitno tudi nekatere terapevtske naloge (glej 11. točko te obrazložitve),⁶ ki so pripeljale do določenega napredka. Tako iz zdravstvene dokumentacije, povzete v izpodbijanem sklepu, izhaja, da je bil pritožnik, v nasprotju s prvim letom bivanja v PB, v zadnjem obdobju (28. 7. 2025), potem ko je večkrat preživel t. i. terapevtski vikend doma in se od tam vrnil urejen, doma pa sodeloval z domačimi, premeščen na odprto enoto PB in terapevtske vikende zdaj pogosto preživlja doma. PB res skladno s sklepom sodišča drži roko nad pritožnikovo osebno svobodo. A to nalogo - podobno kot to velja za varovani oddelek SVZ⁷ - upravlja na način, ki pritožniku omogoča, da začasno svobodno zapušča strukturirano varovano okolje (in/oziroma biva na odprtem oddelku), ko PB upoštevaje vse konkretne okoliščine pritožnikovega stanja strokovno presodi, da je to dovolj varno. Navsezadnje je tudi pritožnik, čeprav si v prvi vrsti želi domov, na naroku izjavil, da mu je v odprtem oddelku PB dobro.

15. Ne drži, da izrečeni ukrep ni časovno omejen. Izrečen je za največ eno leto. Najkasneje tedaj bo sodišče s pomočjo sodnega izvedenca na novo in celovito presojalo, ali je glede na okoliščine, ki bodo obstajale takrat, še naprej nujno posebno varstvo pritožnika, in če, kakšno.

Sklepno

16. Pritožbene trditve torej niso utemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni zaznalo kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Ker je tako, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (II. In III. točka izreka).

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 77/08 in nasl. - v nadaljevanju ZDZdr.
² V svojem poročilu z dne 16. 1. 2020 (priloga A6) predlagatelj podrobneje opisuje, da je pritožnik leta 2017 prestajal zaporno kazen zaradi kaznivih dejanj spolnega nasilja po 173. členu KZ-1 in spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 173. členu KZ-1, nato pa leta 2018 ponovno, njegovo vedenje se po 29. 7. 2019 prestani kazni ni umirilo in je bil 2. 12. 2019 spet obsojen ter je začel 13. 1. 2020 kazen spet prestajati.
³ Pritožnik je izpovedal, da je spolna dejanja izvrševal opit.
⁴ Tako v odločbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019 in II Ips 71/2019 z dne 27. 6. 2019.
⁵ Nedopustne stike z njimi je pritožnik očitno izvajal zunaj, npr. v okolici plesne šole ali na ulici (Poročilo policijske postaje ... v prilogi A7).
⁶ Tako je iz povzetka zdravstvene dokumentacije izvedenskega mnenja psihiatrinje D. D., ki je bilo izdelano pred izdajo sklepa z dne 4. 11. 2024 (list. št. 156/2), razvidno, da je imel denimo julija 2024 "omogočene vse aktivnosti v delovni terapiji, ki se jih samostojno udeležuje, in druge skupinske dejavnosti."
⁷ Da je ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve tega vprašanja takšna praksa socialno varstvenih zavodov, ki jo podpira tudi Ministrstvo za solidarno prihodnost, potrjuje raziskovalno poročilo Arnež J. in drugi: Preobrazba varovanih oddelkov v skupnostne oblike oskrbe odraslih in otrok z oviranostmi: poročilo o raziskavi, Založba Univerze, 2025 (https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/view/749/1134/11498), str. 175-177.

Datum zadnje spremembe:

09.01.2026

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2480/2018
• VSM Sklep I Cp 206/2024
• VSL Sklep I Cp 1644/2021