VSRS Sodba I Ips 32307/2014


pomembnejša odločba

Jedro

Pri presoji, ali gre za mučenje živali ali za pogin živali brez povzročenega ji trpljenja, je treba upoštevati intenziteto storilčevega ravnanja, torej težo oziroma način usmrtitve (npr. vrsto in naravo uporabljenega sredstva ter vrsto in naravo prizadejanih posledic), kot tudi storilčev odnos do tovrstnega dejanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju I K 32307/2014 z dne 30. 11. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 32307/2014 z dne 10. 4. 2018 kršen prvi odstavek 220. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 32307/2014 z dne 30. 11. 2017 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu na podlagi iste zakonske določbe v zvezi s 57. členom KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je na podlagi 6. točke prvega odstavka 69. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzem rovnice z lesenim ročajem. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka ter po drugem odstavku 105. člena ZKP oškodovanca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v opisu kaznivega dejanja izpustilo besedo "trikrat" v tretji vrstici opisa ter v odločbi o kazenski sankciji tako, da se v izrečeni pogojni obsodbi obsojencu določena kazen zniža na štiri mesece zapora, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ-1 vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodba sodišča druge stopnje z vidika uporabe kazenskega zakona napačna, saj so v obsojenčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja mučenja živali po drugem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno sodno odločbo.

3. Obsojenec in njegov zagovornik na zahtevo vrhovnega državnega tožilca nista odgovorila.

B.

4. Vložnik zahteve trdi, da je iz dejstvenega opisa že na prvi pogled jasno, da je potrebno s strani obsojenca uresničene zakonske znake, ki so bili ugotovljeni znotraj obravnavanega historičnega dogodka oziroma s tem povezanega dejanskega stanja, vse od 1. 1. 1995, ko je bilo v Kazenski zakonik prvič inkriminirano kaznivo dejanje mučenje živali, subsumirati zgolj in samo kot kaznivo dejanje mučenje živali po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 341. člena KZ-1, nikakor pa ne kot kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca obsojenčevo ujetje tujega psa v železno past ter temu posledično zadobljene hude in obsežne poškodbe psa, ki jih je obsojenec zatem nad popolnoma nemočno, nebogljeno, s smrčkom v železno past ujeto in zato tudi že hudo trpečo živaljo, nadgradil še z udarjanjem z rovnico, kar je v skupnem seštevku v končni fazi povzročilo izkrvavitev in posledični pogin, zunaj vsakega razumnega dvoma pomeni izpolnitev vseh zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja mučenja živali po drugem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena KZ-1.

5. Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi neuporabno. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je "tujo stvar uničil, s tem da je v kraju Vrba v bližini svoje stanovanjske hiše nastavil past, v katero se je, dne 28. 1. 2014, med 17.00 in 17.30 uro, ujel pes, last B. B., nato pa ga z rovnico še udaril po glavi, v posledici česar je pes, ki je utrpel zlom in zdrobitev čelnice, pretinov čelne votline in zgornje školjčne votline, lamel sitkinega blodnjaka, senčnega podaljška leve ličnice, zlom spodnje čeljusti ter zob, poškodbe krvnih žil širšega področja glave in s tem obsežne krvavitve v podkožje čela, mišice glave, oči, sinuse in možgane, izkrvavel in poginil."

6. Kot pravilno navaja vložnik, je okrožno državno tožilstvo v novem sojenju vztrajalo pri dne 22. 6. 2015 spremenjenem obtožnem predlogu, ki je obsojencu očital storitev kaznivega dejanja mučenja živali po drugem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena KZ-1B, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja, z obsežnejšim dejstvenim opisom.¹ Sodišče prve stopnje je nato v opis poseglo na dveh podlagah, (i) ker dokazni postopek ni potrdil, da naj bi obsojenec udaril psa s palico debeline 3 do 4 cm po desni nadlahtnici ter (ii) ker je presodilo, da v izvršitvenih ravnanjih v opisu kaznivega dejanja nista izkazana zakonska znaka "surovo ravnanje" in "pogin, povzročen na krut način", zaradi česar je iz opisa izpustilo še tosmerne oblike izvršitvenega ravnanja. Sodišče druge stopnje je ob delni ugoditvi pritožbe obrambe zaradi nedokazanosti nato iz opisa izpustilo še besedo "trikrat", ki se je nanašala na obsojenčeve udarce psa po glavi z ostrim delom rovnice, ko je bil ta ujet v past za spodnjo čeljust.

7. Z vztrajanjem pri dne 22. 6. 2015 spremenjenem obtožnem predlogu vrhovni državni tožilec smiselno zatrjuje kršitev načela akuzatornosti ter s tem kršitev prvega odstavka 354. člena ZKP in prvega odstavka 19. člena ZKP, ugotovitev katerih pa v predlogu zahteve ni podal, zato predstavlja predmet presoje (zgolj) opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe.

8. Načelno gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je v primeru, ko storilec s svojim ravnanjem povzroči pogin živali, a ne na krut način oziroma, da ta pri tem ne trpi, podano kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, vendar pa je treba soglašati z vrhovnim državnim tožilcem, da so tudi v reduciranem dejstvenem opisu zadostno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena KZ-1B oziroma sedaj po tretjem odstavku 341. člena KZ-1D, s čimer utemeljeno opozarja na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

9. Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka surovega ravnanja zadostuje navedba, da se je v past, ki jo je nastavil obsojenec, ujel pes, ki je v posledici ujetja zadobil v izreku izpostavljene težke poškodbe v predelu gobca. Uporaba pasti je namreč v skladu z določbami Zakona o divjadi in lovstvu in Zakona o zaščiti živali v Sloveniji prepovedana, ker živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju oziroma povzroči njeno nepotrebno ali neprimerno usmrtitev; zgolj v omejenem obsegu oziroma pod določenimi zakonskimi pogoji se jo lahko uporablja za lov na divjad in kot taka torej nikakor ni namenjena lovu psa.

10. Enako gre ugotoviti tudi v zvezi s problematiziranim zakonskim znakom kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, tj. pogin, povzročen na krut način, ki je v obravnavanem primeru v opisu dejanja v zadostni meri konkretiziran z navedbo, da je obsojenec psa z rovnico udaril še po glavi, s čimer mu je povzročil v izreku naštete poškodbe v predelu čelnice, ki so s poškodbami, zadobljenimi z ujetjem v past, povzročile obsežne krvavitve, zaradi katerih je pes poginil (šele) z izkrvavitvijo. V očitku je torej mogoče jasno prepoznati krut način pogina, saj obsojenčevo ravnanje ni povzročilo hipne smrti, temveč je pes iz zadobljenih ran krvavel, zaradi česar je trpel vse do pogina.

11. Pri presoji, ali gre za mučenje živali ali za pogin živali brez povzročenega ji trpljenja, je zato treba upoštevati intenziteto storilčevega ravnanja, torej težo oziroma način usmrtitve (npr. vrsto in naravo uporabljenega sredstva ter vrsto in naravo prizadejanih posledic), kot tudi storilčev odnos do tovrstnega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je obsojenčevo ravnanje opredelilo kot poškodovanje tuje stvari, in ne kot mučenje živali, glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. S tem, ko je obsojenčevo ravnanje opredelilo po prvem odstavku 220. člena KZ-1, je tako zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

C.

12. Vrhovno sodišče je po navedenem ugotovilo, da je zatrjevana kršitev kazenskega zakona podana, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP to kršitev zakona samo ugotovilo, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo, saj gre za napačno uporabo materialnega prava, ki jo je sodišče prve stopnje storilo v obsojenčevo korist.

13. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali sodniki Barbara Zobec, Maja Baškovič, Marjeta Švab Širok in mag. Aleksander Karakaš.

-------------------------------
¹ Obsojencu je očital, da je "surovo ravnal z živaljo in na krut način povzročil njen pogin, s tem da je dne 28. 1. 2014, med 17.00 in 17.30 uro, v kraju Vrba, v bližini svoje stanovanjske hiše, psa, last B. B., [...] z ostrim robom rovnice [...] udaril po glavi in mu tako zlomil in zdrobil čelnico, pretine čelne votline in zgornje školjčne votline, lamele sitkinega blodnjaka, senčni podaljšek leve ličnice ter poškodoval krvne žile širšega področja glave, kar je povzročilo obsežne zunanje krvavitve in krvavitve v podkožje čela, mišice glave, oči, sinuse in možgane, zaradi katerih je pes izkrvavel in poginil, pogin psa pa je povzročil na krut način, saj je udarce zadal psu, ko je ta bil za spodnjo čeljust ujet v past, ki jo je obsojenec pred tem nastavil, ki se je pes kljub otresanju in zvijanju glave ni mogel osvoboditi, past pa mu je zlomila spodnjo čeljust ter polomila zobe, zaradi česar je cvilil in bil povsem nemočen ter se mu ni mogel umakniti."

Datum zadnje spremembe:

09.12.2025

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 18587/2020
• VSL Sodba VII Kp 46928/2018
• VSL Sklep VII Kp 20459/2020