VSRS Sodba I Ips 54651/2018


pomembnejša odločba

Jedro

Sodišče mora, ko razlaga zakon glede na življenjski primer, ugotoviti, katera dejstva tega primera so upoštevna z vidika posameznega zakonskega znaka. Upoštevna dejstva življenjskega primera, ki jih izlušči v konkretni dejanski stan za vsak posamezni znak kaznivega dejanja, mora primerjati z zakonskim dejanskim stanom, ki ga ustavnoskladno izlušči iz besedila zakonske določbe. Upoštevna dejstva konkretnega dejanskega stanu se morajo določno in striktno (lex certa, lex stricta) ujemati z zakonskim dejanskim stanom - z vsakim posameznim znakom kaznivega dejanja. Izluščenje dejstev konkretnega dejanskega stanu glede na zakonski znak kaznivega dejanja pomeni konkretizacijo znakov kaznivega dejanja.

Kaznivo dejanje neupravičenega sprejemanja daril pomeni posebno obliko pasivnega podkupovanja v poslovnem prometu. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 247. člena KZ se imenuje vnaprejšnje pasivno podkupovanje. Zanj je bistveno, da storilec ravna v okviru svojih pooblastil, vendar škodljivo za organizacijo, saj sprejme podkupnino ravno zato, da zanemari njene koristi. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 247. člena KZ pa se imenuje nepravo vnaprejšnje pasivno podkupovanje. Dejanje po tem odstavku se od dejanja po prvem odstavku razlikuje prav po tem, da storilec terja ali sprejme podkupnino za sicer dovoljeno, torej zakonito sklenitev posla ali opravo storitve. Storilec torej pri tem kaznivem dejanju sklene zakonit posel in pri tem ne zanemari koristi svoje gospodarske organizacije ali ji povzroči škodo.

S kaznivim dejanjem neupravičenega sprejemanja daril je tesno povezano kaznivo dejanje neupravičenega dajanja daril, ki je v KZ-1 inkriminirano v določbi 242. člena. Pri tem kaznivem dejanju gre za aktivno podkupovanje osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku tega člena storilec podkupuje osebo, ki opravlja gospodarsko dejavnost, z namenom, da pri njej doseže kakšno nedovoljeno ravnanje pri sklenitvi posla ali storitve, ki mora biti v nasprotju s koristmi organizacije, ali pa povzročiti škodo v organizaciji, kjer oseba opravlja gospodarsko dejavnost. Po drugem odstavku gre za podkupovanje v isti obliki kot pri prvem odstavku, le da je usmerjeno v dovoljen posel osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost.

Obravnavani primer se od doslej presojanih primerov tehtanja kolidirajočih (ustavno) pravno zavarovanih pravic po metodi tako imenovane praktične konkordance, ki jih je že obravnavalo Vrhovno sodišče, razlikuje po tem, da sta bili osebi, ki sta posegli v pravno zavarovano dobrino posameznika, ki je s posegom v njuno pravico do zasebnosti pridobil dokaze, kasneje pravnomočno oproščeni storitve kaznivega dejanja. Vendar ta okoliščina nima vpliva na utemeljeno presojo sodišča prve in druge stopnje.

Okoliščina, da sta bila obsojeni A. A. in notar E. E. kasneje oproščena storitve kaznivega dejanja poskusa goljufije na škodo D. D. v ničemer ne vpliva na življenjsko razumno presojo D. D., da sta ga v času, ko je napravil zvočne posnetke pogovorov obsojeni A. A. in notar E. E. v njegovi finančni stiski izsiljevala in finančno rešitev njegove gospodarske družbe pogojevala s prejemom visoke nedovoljene nagrade.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 1.100,00 EUR, obsojena B. B. in C. C. pa sta dolžna plačati vsak sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 54651/2018 z dne 3. 3. 2023 spoznalo:

− obsojenega A. A. za krivega storitve treh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Na podlagi pravil o steku mu je izreklo enotno kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 60 EUR, kar skupaj znese 18.000 EUR. V izrečeno zaporno kazen mu je vštelo čas pridržanja in pripora;

− obsojenega B. B. za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena v zvezi z 38. členom KZ-1 in kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1. Po pravilih o steku mu je izreklo enotno kazen osem mesecev zapora in stransko denarno kazen 160 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, kar skupaj znese 6.400,00 EUR;

− obsojeno C. C. za krivo storitve kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1. Izreklo ji je kazen osem mesecev zapora in stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 60,00 EUR, kar skupaj znese 12.000,00 EUR. Sodišče je odločilo, da se obsojenki odvzame sprejeta nedovoljena nagrada tako, da je dolžna plačati znesek 4.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so obsojenci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

3. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 54651/2018 z dne 26. 1. 2024 delno ugodilo pritožbam zagovornika obsojene C. C. in zagovornika obsojenega B. B., glede obsojene C. C. pa je tudi po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah spremenilo. Obsojeni C. C. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da ostane izrečena stranska denarna kazen v celoti nespremenjena. Obsojenemu B. B. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po pravilih o steku določilo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da enotna stranska denarna kazen ostane v celoti nespremenjena. V preostalem je pritožbe obsojene C. C. in njenega zagovornika ter zagovornika obsojenega B. B. in v celoti pritožbe zagovornika obsojenega A. A., okrožne državne tožilke in oškodovanca D. D. zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da je obsojeni A. A. kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 885,00 EUR.

4. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti:

− zagovorniki obsojenega A. A., kot navajajo v uvodu, zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP ter zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti vseh obtožb, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjen senat;

− zagovornik obsojenega B. B., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 371. člena ZKP in zaradi kršitev 22., 25., 29. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da obsojenca oprosti očitkov iz obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na obsojenega B. B. in zadevo vrne v novo odločanje;

− zagovorniki obsojene C. C., kot navajajo v uvodu, zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojeno C. C. oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo okrožnemu sodišču ali višjemu sodišču v novo odločitev ali sojenje.

5. Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti podanimi v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala njihovo zavrnitev. Navedla je, da zvočni posnetki pogovorov, ki jih je napravil D. D. sicer predstavljajo poseg v pravico do zasebnosti obsojenega A. A. in E. E., vendar pa ne pomenijo nedovoljenih dokazov, ker se mora pravica do zasebnosti umakniti pravici oškodovanca do varovanja svojih legitimnih interesov, da se je sodišče ustrezno opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo in izzvarnosti kriminalne dejavnosti, da je neutemeljena trditev zagovornika obsojenega B. B., da je sodišče prekoračilo obtožbo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje jasen in razumljiv in da vsebuje določeno konkretizacijo izvršitvenih ravnanj obsojencev, zato kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja obramba vseh obsojencev, ni podana ter da zagovorniki obsojenega A. A. ne uveljavljajo kršitve po 5. točki 372. člena ZKP, temveč ugovarjajo primernosti izrečene kazenske sankcije. Poudarila je še, da vse zahteve za varstvo zakonitosti izražajo nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, s čimer po vsebini nasprotujejo s pravnomočno odločbo ugotovljenemu dejanskemu stanju.

6. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obramba obsojencev in obsojena A. A. ter B. B. seznanjeni. Obsojeni C. C. odgovora vrhovne državne tožilke ni bilo mogoče vročiti. Zagovorniki obsojenih A. A. in B. B. so v izjavah izrazili nasprotovanje stališčem vrhovne državne tožilke in v bistvenem ponovili trditve zahtev za varstvo zakonitosti. Zagovorniki obsojenega A. A. so poudarili, da je napačno stališče vrhovne državne tožilke, da je obsojeni A. A. izvrševal kaznivo dejanje v času snemanja zvočnih posnetkov, da ne držijo navedbe v odgovoru, da obsojenčeva obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja protispisnosti, temveč dvom v dejanske zaključke sodišče in da Vrhovno državno tožilstvo v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona ne navaja ničesar novega. Zagovornik obsojenega B. B. je v odgovoru navedel, da se Vrhovno državno tožilstvo ni poglobilo v kršitve, ki jih je obramba zatrjevala v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil obsojenec deležen nepoštenega kazenskega postopka, v katerem mu je bila kršena pravica do učinkovite obrambe in da se odgovor vsebinsko ne opredeli do zatrjevanih kršitev kazenskega zakona.

B-1.

7. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je mogoče obsojencem očitana ravnanja razdeliti v tri ločene sklope.

8. V prvem delu izreka (točki 1.1 in 1.2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) se obsojenemu A. A. očita, da je pri opravljanju dejavnosti bančništva preko obsojenega B. B. od F. F. zase zahteval nedovoljeno nagrado kot protiuslugo za pridobitev stanovanjskega kredita F. F. V zvezi s tem dejanjem se obsojenemu B. B. očita, da je pomagal obsojenemu A. A. tako, da je F. F. izročil mobilno telefonsko številko obsojenega A. A., zato da je obsojeni F. F. lahko vzpostavil kontakt z njim, hkrati pa se je z obsojenim A. A. dogovoril, da bo od F. F. prevzel nedovoljeno nagrado in jo izročil obsojenemu A. A..

9. Drug del izreka (točke 2.1, 2.2 in 2.3) se nanaša na ravnanje obsojenih C. C., A. A. in B. B.. Obsojeni C. C. se očita, da je zase najprej sprejela obljubo nedovoljene nagrade v neugotovljeni višini kot protiuslugo za pridobitev informacij za pridobitev gradbenega posla družbi G., d. o. o., v nadaljevanju pa se ji očita, da je dala tej družbi prednost pred drugimi ponudniki, s čimer je poskrbela, da je bila izbrana za izvajalko gradbenih del, zato pa je od obsojenega B. B. prejela 4.000,00 EUR nedovoljene nagrade.

10. Obsojenemu A. A. se očita, da je pomagal obsojeni C. C. pri storitvi prej opisanega kaznivega dejanja tako, da je od obsojenega B. B. zahteval zase in za obsojeno C. C. nedovoljeno nagrado v višini 10.000,00 EUR, kot protiuslugo za pridobitev informacij pri pripravi ponudbe za izvedbo gradbenih del in kot protiuslugo za pridobitev gradbenega posla družbi G., d. o. o.

11. V okviru kaznivih dejanj, vezanih na pridobitev gradbenega posla družbi G., d. o. o., se obsojenemu B. B. očita, da je obsojenima C. C. in A. A. obljubil nedovoljeno nagrado kot protiuslugo za pridobitev informacij oziroma kasneje pridobitev gradbenega posla ter da je obsojeni C. C., potem ko je družba posel dobila, izročil 4.000,00 EUR nedovoljene nagrade.

12. V okviru tretjega sklopa kaznivih dejanj (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) se obsojenemu A. A. očita, da je kot vodja poslovne enote H., d. d., od I. I. dvakrat zahteval nedovoljeno nagrado; prvič v višini 5.000,00 EUR za pridobitev posojila v znesku med 150.000,00 in 160.000,00 EUR in drugič 2.500,00 EUR kot protiuslugo za pridobitev posojila v višini 100.000,00 EUR.

B-2.

13. Vložniki zahtev za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona z navedbami, da so obsojencem očitana ravnanja tako pomanjkljiva, da ne izpolnjujejo zakonskih znakov kaznivih dejanj. Zatrjevana kršitev ni podana. Iz opisa ravnanj obsojencev so namreč določno razvidni vsi zakonski znaki očitanih jim kaznivih dejanj.

14. V skladu z utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je določeno v 28. členu Ustave, med drugim terja opis izvršitvenega ravnanja, ki se očita obdolžencu, z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis, ki je v zadostni meri konkretiziran, namreč omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje storilčeve pravice do obrambe. Prav tako je vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da golo prepisovanje zakonskega besedila ne zadosti standardu konkretizacije dejanskega stanu kaznivega ravnanja.

15. Iz ustavnosodne presoje je nadalje razvidno, da mora sodišče, ko razlaga zakon glede na življenjski primer, ugotoviti, katera dejstva tega primera so upoštevna z vidika posameznega zakonskega znaka. Upoštevna dejstva življenjskega primera, ki jih izlušči v konkretni dejanski stan za vsak posamezni znak kaznivega dejanja, mora primerjati z zakonskim dejanskim stanom, ki ga ustavnoskladno izlušči iz besedila zakonske določbe. Upoštevna dejstva konkretnega dejanskega stanu se morajo določno in striktno (lex certa, lex stricta) ujemati z zakonskim dejanskim stanom - z vsakim posameznim znakom kaznivega dejanja. Izluščenje dejstev konkretnega dejanskega stanu glede na zakonski znak kaznivega dejanja pomeni konkretizacijo znakov kaznivega dejanja.¹

16. Zagovorniki obsojenega A. A. v zvezi z vsemi obsojencu očitanimi ravnanji uveljavljajo, da iz njihovega opisa ni razviden element zanemarjanja koristi organizacije ali druge fizične osebe oziroma povzročitev škode. Vložniki zahteve ob tem ne upoštevajo, da je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 oziroma kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 in ne kaznivih dejanj oziroma pomoči pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 241. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 29407/2010 z dne 20. 3. 2015 podrobno obrazložilo razliko med prvim in drugim odstavkom storitve kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril oziroma nedovoljenega dajanja daril. Presodilo je, da kaznivo dejanje neupravičenega sprejemanja daril pomeni posebno obliko pasivnega podkupovanja v poslovnem prometu. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 247. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ)² se imenuje vnaprejšnje pasivno podkupovanje. Zanj je bistveno, da storilec ravna v okviru svojih pooblastil, vendar škodljivo za organizacijo, saj sprejme podkupnino ravno zato, da zanemari njene koristi. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 247. člena KZ³ pa se imenuje nepravo vnaprejšnje pasivno podkupovanje. Dejanje po tem odstavku se od dejanja po prvem odstavku razlikuje prav po tem, da storilec terja ali sprejme podkupnino za sicer dovoljeno, torej zakonito sklenitev posla ali opravo storitve. Storilec torej pri tem kaznivem dejanju sklene zakonit posel in pri tem ne zanemari koristi svoje gospodarske organizacije ali ji povzroči škodo.

17. S kaznivim dejanjem neupravičenega sprejemanja daril je tesno povezano kaznivo dejanje neupravičenega dajanja daril, ki je v KZ-1 inkriminirano v določbi 242. člena. Pri tem kaznivem dejanju gre za aktivno podkupovanje osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku tega člena storilec podkupuje osebo, ki opravlja gospodarsko dejavnost, z namenom, da pri njej doseže kakšno nedovoljeno ravnanje pri sklenitvi posla ali storitve, ki mora biti v nasprotju s koristmi organizacije, ali pa povzročiti škodo v organizaciji, kjer oseba opravlja gospodarsko dejavnost. Po drugem odstavku gre za podkupovanje v isti obliki kot pri prvem odstavku, le da je usmerjeno v dovoljen posel osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost.

18. V obravnavanem primeru se obsojenemu A. A. pri storitvi dveh kaznivih dejanj očita, da je pri opravljanju dejavnosti bančništva zahteval nedovoljene nagrade kot protiusluge za pridobitev posojil pri H. d.d. Poleg tega se mu očita še, da je pomagal obsojeni C. C., da je prišla do nedovoljene nagrade, ki jo je prejela kot protiuslugo za to, da je poskrbela, da je družba G., d. o. o., pridobila posel za izvedbo gradbenih del. Tako dajanje posojil, ki je ena temeljnih dejavnosti vsake banke, kot iskanje in izbira izvajalca gradbenih del za sanacijo strehe avtobusne postaje predstavlja dovoljene posle, ki sami po sebi niso nezakoniti. Upoštevaje navedeno je neutemeljena trditev zahteve zagovornika obsojenega A. A., da je opis vseh očitanih kaznivih dejanj nezakonit, ker ne vsebuje opisa škode, ki je nastala organizaciji, oziroma zanemarjanja njenih koristi.

19. Neutemeljene so tudi trditve zahtev za varstvo zakonitosti, da pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko 1.1, ni opredeljeno, kakšno vlogo in možnost je imel obsojeni A. A. pri pridobivanju ali ohranitvi posla, da pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko 2.1 ni navedeno, na kakšen način bi lahko C. C. vplivala na pridobitev posla družbi G., d. o. o., oziroma s kakšnimi izvršitvenimi ravnanji je obsojenka naredila protiuslugo navedeni gospodarski družbi ter da iz opisa kaznivega dejanja pod 3.1 ni razviden vpliv obsojenega A. A. na pridobitev posla.

20. Kot je v zvezi z vsebinsko enakimi pritožbenimi trditvami utemeljeno in podrobno presodilo že višje sodišče,⁴ opisi obsojencem očitanih kaznivih dejanj zatrjevanih pomanjkljivosti ne vsebujejo.

21. Tehnika opisa inkriminiranih ravnanj pod točkama 1.1 in 1.2 izreka sodbe sodišča prve stopnje terja povezavo med storilcem kaznivega dejanja obsojenim A. A. in pomagačem pri tem kaznivem dejanju obsojenim B. B. Iz celotnega opisa je tako določno razvidno, da je položaj, ki ga je imel obsojeni A. A. pri H., d. d., (bil je vodja njene poslovne enote), omogočal odločilni prispevek pri pridobitvi stanovanjskega kredita F. F. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča namreč ni nujno, da ima oseba, ki je podkupnino zahtevala, prejela oziroma ji je bila obljubljena, v organizaciji položaj oziroma dejansko pooblastilo za sklenitev posla. Zadošča že, da ima položaj, ki omogoča vpliv na sklenitev posla, torej da lahko doseže, da bo posel sklenjen.⁵ Iz celotnega opisa kaznivih dejanj pod točko 1.1. in 1.2 je nadalje določno razvidno, da je obsojeni B. B., po seznanitvi z zahtevo obsojenega A. A. za plačilo nedovoljene nagrade kot protiusluge za ureditev stanovanjskega kredita, F. F. posredoval mobilno telefonsko številko obsojenega A. A. ter da sta se obsojena B. B. in A. A. dogovorila, da bo prvi od F. F. prevzel nedovoljeno nagrado, ki jo bo izročil drugemu, kot protiuslugo za to, da bo F. F. pri H., d. d., pridobil stanovanjski kredit.

22. Ustrezno konkretizirana so tudi ravnanja obsojene C. C. (točka 2.1 izreka sodbe sodišča prve stopnje), njenega pomagača obsojenega A. A. (točka 2.2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) in dajalca nedovoljene nagrade obsojenega B. B.. Iz navedenih opisov je jasno razviden vpliv obsojene C. C. na pridobitev gradbenega posla družbi G., d. o. o. Njeno ravnanje je ob pomoči obsojenega A. A. potekalo na dveh, med seboj logično povezanih ravneh: naprej je sprejela obljubo nedovoljene nagrade kot protiuslugo za pridobitev informacij pri pripravi kvalitetne in konkurenčne ponudbe za izvedbo gradbenih del in kot protiuslugo za pridobitev navedenega gradbenega posla, nato pa je v postopku zbiranja ponudb dala prednost družbi G., d. o. o., pred drugimi ponudniki, s čimer je poskrbela, da je bila navedena družba izbrana za izvajalko sanacije strehe na avtobusni postaji v ..., za kar je na koncu prejela 4.000,00 EUR nedovoljene nagrade.

23. Neutemeljena je tudi trditev zahteve zagovornikov obsojenega A. A., da v opisu kaznivega dejanja pod točko 3.3 ni opisan vpliv obsojenca na pridobitev oziroma ohranitev posla. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojeni A. A. od I. I. v krajšem časovnem obdobju dvakrat zahteval plačilo nedovoljene nagrade kot protiuslugo za pridobitev posojila pri H., d. d. Enako kot pri opisu kaznivega dejanja pod točko 1.1 je tudi v opisu tega kaznivega dejanja določeno navedeno, da je obsojeni A. A. opravljal gospodarsko dejavnost v H., d. d., v kateri je bil vodja njene poslovne enote v ... Takšen položaj obsojenca, kot že pojasnjeno, vsekakor zadošča za njegov vpliv na pridobitev posojila posameznemu komitentu.

24. Neutemeljena je tudi trditev zagovornikov obsojene C. C., da v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ni konkretizirano, da je bilo kaznivo dejanje storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko 2.1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bila obsojena C. C. v času storitve kaznivega dejanja zaposlena kot referentka za trženje in skrbnica razpisa gradbenih del pri opravljanju storitvenih dejavnosti v družbi J., d. o. o. V nadaljevanju opisa je navedeno, da so se gradbena dela, za pridobitev katerih je obsojenka najprej sprejela obljubo nedovoljene nagrade, nato pa tudi nedovoljeno nagrado, nanašala na sanacijo strehe avtobusne postaje v ... Takšen posel se brez dvoma uvršča med opravljanje gospodarske dejavnosti.

25. Neutemeljeni so tudi očitki zagovornika obsojenega B. B., da je pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko 1.2 "sam sebi sporočil zahtevo po nedovoljeni nagradi", da je šlo le za pripravljalno dejanje in da je v izreku podana nejasnost, za katero konkretno opravilo je obsojeni A. A. zahteval nedovoljeno nagrado. Kot že rečeno, je iz opisa kaznivih ravnanj pod točkama 1.1 in 1.2 brez sence dvoma razvidno, da je obsojeni A. A. zahteval nedovoljeno nagrado kot protiuslugo za pridobitev stanovanjskega kredita F. F. pri H., d. d. Iz opisa pod točko 1.2 izreka sodbe sodišča prve stopnje je jasno razvidna pomoč obsojenega B. B. pri ravnanju obsojenega A. A.. Obsojeni B. B. je namreč F. F. izročil mobilno telefonsko številko A. A. zato, da je F. F. z obsojenim A. A. vzpostavil kontakt, pri tem pa je vedel, da mu posreduje telefonsko številko, da mu bo obsojeni A. A. uredil stanovanjski kredit kot protiuslugo za plačilo nedovoljene nagrade. Poleg tega se je z A. A. dogovoril, da bo od F. F. prevzel nedovoljeno nagrado in jo izročil obsojenemu A. A.. Upoštevaje takšen opis kaznivega dejanja je neutemeljeno stališče zagovornika obsojenega B. B., da je opis kaznivega dejanja skregan s pravili logike, da je v njem podana nejasnost, da je vprašanje, zakaj je obsojeni A. A. zahteval nagrado in da gre po vsebini zgolj za (nekaznivo) pripravljalno ravnanje.

26. Obširne trditve zahtev, s katerimi skušajo vložniki prepričati, da obsojenci kaznivih dejanj niso storili (da je iz izpovedb prič K. K. in L. L. razvidno, da obsojeni A. A. ni imel vpliva na odobritev financiranja, da je pogovor med obsojenima A. A. in B. B. potekal izključno "v luči stroškov in ne nagrade za ureditev kredita za stanovanje", da je bila odobritev kreditov povsem neodvisna od vpliva obsojenega A. A., ker je bila v izključni pristojnosti kreditnega odbora, v katerem obsojenec ni sodeloval, da je izpovedba I. I. motivirana s sodelovanjem z državnim tožilstvom v zameno za milejšo sankcijo; da zahteva po nedovoljeni nagradi F. F. sploh ni nikoli dosegla, da obstaja razlika med odstotkom in zneskom nedovoljene nagrade, da v primeru vnaprejšnjega dogovora za posel informacije za kvalitetno in konkurenčno ponudbo niso potrebne, da "osvežena" odobritev v sodbi pritožbenega sodišča nima opore v dokazih spisa, da formalni položaj referenta, ki ga je imela obsojena C. C. ne zadostuje za njen dejanski vpliv, da zgolj okoliščina, da je družba G., d. o. o., dobila posel, še ne opravičuje očitka, da ji je obsojena C. C. dala prednost), ne pomenijo uveljavljanja kršitve kazenskega zakona, temveč predstavljajo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

27. Zagovornik obsojenega B. B. po vsebini uveljavlja kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da ravnanje sodišča prve stopnje, ki je poseglo v opis kaznivega dejanja pod točko 1.2 izreka, predstavlja kršitev načela akuzatornosti, nedopustno "samoiniciativo sodišča", pomeni pa tudi nedopusten poseg v obsojenčevo pravico do obrambe ter poštenega in nepristranskega sojenja. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je sodišče, namesto da bi obsojencu izreklo oprostilno sodbo, samo spremenilo opis kaznivega dejanja, pri tem pa je iz opisa izpustilo bistveni očitek in obsojenca kljub temu obsodilo.

28. Specializirano državno tožilstvo je obsojenemu B. B. v zvezi z ravnanjem opisanim pod točko 1.2 izreka sodbe med drugim očitalo, "da je posredoval F. F. zahtevo A. A. po plačilu nedovoljene nagrade". Sodišče je po opravljenem dokaznem postopku, ob nespremenjenem abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja, v njegovem konkretnem delu omenjeno navedbo nadomestilo z besedilom "po seznanitvi z zahtevo A. A. po plačilu nedovoljene nagrade".

29. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili že iz očitka Specializiranega državnega tožilstva, preden je vanj poseglo sodišče, razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 241. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča⁶ je namreč razvidno stališče, da objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje, kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja za obsojenca ugodnejši.

30. V obravnavanem primeru med sodbo in obtožbo, kljub spremenjenemu opisu, obstaja subjektivna in objektivna identiteta, saj se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena, in na dejanje, ki je predmet obtožbe. Opis kaznivega dejanja v delu izreka, ki ga problematizira obramba obsojenega B. B., se nanaša na isti historični dogodek, na katerega se je nanašala obtožba, in je bil s strani sodišča spremenjen le zato, ker dokazni postopek ni z gotovostjo izkazal, da je obsojeni B. B. posredoval F. F. tudi zahtevo obsojenega A. A. za plačilo nedovoljene nagrade. S tem je sodišče ravnalo v obsojenčevo korist, ker je opravilo tako imenovano redukcijo kazenskopravnega očitka obsojencu. Zato obtožba ni mogla biti prekoračena, še zlasti upoštevaje, da so v opisu kaznivega dejanja ostali vsi bistveni elementi očitka obsojenemu B. B. nespremenjeni. Nespremenjen je tako ostal očitek, da je obsojeni B. B. F. F. izročil telefonsko številko obsojenega A. A., pri čemer je vedel, da posreduje A. A. telefonsko številko, da mu bo ta uredil kredit v zameno za plačilo nedovoljene nagrade, poleg tega pa se je, kar je bistveno, z obsojenim A. A. dogovoril, da bo od F. F. nedovoljeno nagrado prevzel in jo izročil obsojenemu A. A..

31. Trditev zahteve zagovornika obsojenega B. B., da je bil zaradi ravnanja sodišča, ki je poseglo v konkreten del opisa kaznivega dejanja, obsojeni B. B. postavljen v položaj presenečenja, zaradi česar mu je bila kršena pravica do obrambe in celo pravnega sredstva, je nesubstancirana do te mere, da je Vrhovno sodišče v postopku odločanja z zahtevo za varstvo zakonitsti ne more preizkusiti. Iz zahteve za varstvo zakonitosti namreč ni razvidno v dokazovanju katerega dejstva je bila obramba zaradi ravnanja sodišča prikrajšana, še manj pa je pojasnjeno katere dodatne (razbremenilne) dokaze bi obramba obsojenega B. B. predlagala, če bi bila pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje seznanjena s spremembo konkretnega dela kazenskopravnega očitka obsojencu.

32. Jedrna trditev vloženih zahtev za varstvo zakonitosti je, da je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložniki kršitev utemeljujejo z navedbami, da je vse dokazno gradivo v obravnavani zadevi posledica nedovoljenega posega v zasebnost obsojenega A. A. in E. E. s strani D. D., ki je nezakonito zvočno snemal pogovore med njimi. Zagovorniki obsojenega A. A. poudarjajo, da snemanje ni bilo "narejeno v koliziji ustavnih interesov D. D.", da so se zvočna snemanja med drugim izvajala tudi v notarski pisarni, v kateri je pričakovanje zasebnosti še višje, zlasti pa, da je bil obsojeni A. A. oproščen kaznivega dejanja na škodo D. D., zaradi česar je napačno stališče pritožbenega sodišča, da so posnetki nastali v trenutku izvrševanja kaznivega dejanja. Zagovornik obsojenega B. B. poudarja, da sta bila obsojeni A. A. in E. E. pravnomočno oproščena obtožbe na škodo D. D., zato slednjega ni mogoče šteti za oškodovanca. Izpodbijana pravnomočne sodbe je obremenjena s paradoksom, ker sodišče v njej zakonitost zvočnih posnetkov in na njihovi podlagi pridobljenih dokazov utemeljuje z zaščito pred kaznivim dejanjem, hkrati pa samo ugotavlja, da kaznivega dejanja sploh ni bilo. Kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podobno utemeljujejo tudi zagovorniki obsojene C. C., ki izpostavljajo, da poseg D. D. v pravico do zasebnosti obsojenega A. A. ni bil upravičen, zato ne more prestati testa sorazmernosti in legitimnosti.

33. V obravnavanem primeru so za odločitev pravno relevantna naslednja dejstva, ki so razvidna iz kazenskega spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe:

− D. D. je v januarju in februarju 2018 brez vednosti obsojenega A. A. in notarja E. E. napravil zvočne posnetke njihovih pogovorov, ki jih je kasneje predložil organom pregona, in ki so bili med drugim podlaga za izdajo številnih odredb o hišnih preiskavah in za izdajo odredbe za pridobitev podatkov iz elektronskega komunikacijskega omrežja:

− v razlogih izpodbijane sodbe je pravnomočno ugotovljeno, da je bilo zvočno snemanje posledica finančnega izsiljevanja D. D., ki si je prizadeval za finančno prestrukturiranje družbe M., d. o. o., od katerega je bil odvisen obstoj tega podjetja in hkrati vir preživljanja njegove družine in v podjetju zaposlenih delavcev. D. D. je bil žrtev finančnega izsiljevanja v smislu, da bodo težave njegove družbe rešene le, če bo pri notarju deponiral 300.o00,00 EUR;

− v zvezi z navedenim ravnanjem je bila zoper obsojenega A. A. in notarja E. E. v tem postopku vložena obtožnica, v kateri jima je Specializirano državno tožilstvo očitalo poskus storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Očitalo se jima je, da sta na škodo D. D. želela pridobiti veliko protipravno premoženjsko korist, z dejanjem pa je bila povzročena velika premoženjska škoda, s tem, da je bilo D. D., ki je bil direktor družbe M., d. o. o., z njune strani lažnivo prikazovano, da bo za družbo M., d. o. o. urejen delni odpust obveznosti do banke, če bo položil pri notarju E. E. veliko vsoto denarja oziroma da se za njegovo družbo "ne bo dobro končalo, če tega denarja ne bo položil na skrbniški račun notarja". Obsojeni A. A. in E. E. naj bi torej D. D. zapeljala v zmoto, da je mislil, da mu bo obsojeni A. A. uredil prestrukturiranje kredita za družbo M., d. o. o., če bo nakazal denar na račun notarja E. E. Vse navedeno pa je bilo laž, ker so postopki prestrukturiranja kreditov v N., d. d., tekli neodvisno od obsojenega A. A., na takšen način pa sta želela od njega pridobiti veliko premoženjsko korist;

− obsojeni A. A. in notar E. E. sta bila z izpodbijano pravnomočno sodbo oproščena očitka poskusa kaznivega dejanja goljufije na škodo D. D.. Iz razlogov sodbe je mogoče razbrati, da je bil nosilni razlog za izdajo oprostilne sodbe, da je D. D. vedel, da bi denar moral dati za podkupovanje bančnih uslužbencev, objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju goljufije pa ne more in ne sme biti koruptiven oziroma nezakonit pravni posel.

34. Zgolj z jezikovno razlago določbe 18. člena ZKP ni mogoče najti razlikovanja med položaji, kadar so ustavne pravice pri pridobivanju dokazov kršene s strani državnih organov in položaji, ko so kršene s strani posameznikov. ZKP namreč prepoveduje opiranje sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo, ne določa pa, kdo je takšne dokaze pridobil. Kadar sta pri pridobivanju dokazov s strani posameznikov neposredno ogroženi dve ustavni pravici in sicer določena ustavna pravica obdolženca na eni in določena ustavna pravica oškodovanca na drugi strani, je po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča treba opraviti tehtanje med prizadetima ustavnima pravicama. Rezultat takšnega tehtanja, v skladu z načelom sorazmernosti, lahko pomeni, da poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni njene kršitve. Pravica do zasebnosti namreč ni absolutna pravica; tudi zanjo, kot za vse ostale človekove pravice velja, da je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena). Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovane zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Takšno pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stori posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavna pravica, ki ji je treba dati prednost, ob upoštevanju načela sorazmernosti. Na splošno velja, da čim manj je intimno področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.⁷

35. Obravnavani primer se od doslej presojanih primerov tehtanja kolidirajočih (ustavno) pravno zavarovanih pravic po metodi tako imenovane praktične konkordance, ki jih je že obravnavalo Vrhovno sodišče, razlikuje po tem, da sta bili osebi, ki sta posegli v pravno zavarovano dobrino posameznika, ki je s posegom v njuno pravico do zasebnosti pridobil dokaze, kasneje pravnomočno oproščeni storitve kaznivega dejanja. Vendar ta okoliščina nima vpliva na utemeljeno presojo sodišča prve in druge stopnje⁸, da je D. D. v času nastanka zvočnih posnetkov ravnanje obsojenega A. A. in notarja E. E. utemeljeno dojemal kot protipravno ravnanje oziroma kot poskus njegovega finančnega izsiljevanja. Sodišče je tako utemeljeno zaključilo, da je D. D. v času naprave zvočnih posnetkov utemeljeno posegel v ustavno pravico do zasebnosti obsojenega A. A. in notarja E. E. v obrambi svoje pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. Zvočne posnetke je namreč napravil z namenom pridobiti si dokazno gradivo, s katerim bi preprečil dokončanje koruptivnega kaznivega dejanja na njegovo škodo oziroma na škodo družbe M., d. o. o. Z ravnanjem obsojenega A. A. in notarja E. E. je bilo namreč grobo poseženo v njegovo človeško dostojanstvo in pravico do osebne varnosti, saj je imel legitimni namen, da dokonča postopek reprogramiranja kredita na način, kot je bil dogovorjen, ne da bi mu bilo zato treba plačati nedovoljeno nagrado. Sodišče je zato utemeljeno sklenilo, da odločitev D. D., da zvočno posname pogovore in si tako zagotovi dokaze za morebitne nadaljnje pravne postopke, ni pomenila zlorabe zvočnega snemanja in namernega povzročanja škode sogovornikoma, temveč v stiski varovanje lastnih pravno zavarovanih interesov bančnega komitenta.

36. Povedano drugače: okoliščina, da sta bila obsojeni A. A. in notar E. E. kasneje oproščena storitve kaznivega dejanja poskusa goljufije na škodo D. D. v ničemer ne vpliva na življenjsko razumno presojo D. D., da sta ga v času, ko je napravil zvočne posnetke pogovorov obsojeni A. A. in notar E. E. v njegovi finančni stiski izsiljevala in finančno rešitev njegove gospodarske družbe pogojevala s prejemom visoke nedovoljene nagrade. Upoštevaje ravnanje obsojenega A. A. in E. E., ki je med drugim razvidno iz vsebine nastalih zvočnih posnetkov, je razumna presoja sodišča, da se je moralo varstvo njune pravice do zasebnosti oziroma pravice do glasu umakniti pravici D. D. do njegovega osebnega dostojanstva in varnosti njega in njegovega premoženja.

37. Nestrinjanje vložnikov zahtev s pravnomočno ugotovljenimi dejstvi, ki so sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi vodila do zaključka, da v obravnavanem primeru ni podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in obširno navajanje, da je D. D. zvočne posnetke napravil z namenom, da z njimi izsili dogovor med banko in gospodarsko družbo M., d. o. o., da bi svoje ustavne pravice lahko zavaroval s podajo kazenske ovadbe, da se D. D. ni počutil ogroženega, da v resnici ni zasledoval zaščite svojih ustavnih pravic, temveč rešitev svoje gospodarske družbe in svojih osebnih dolgov, da ni bil deležen nikakršnih pritiskov, da je D. D. po lastni izpovedbi grožnje prejemal šele po nastanku spornih zvočnih posnetkov, da D. D. sploh ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, zaradi česar ga ni mogoče šteti za oškodovanca, da o prestrukturiranju družbe M., d. o. o., med D. D., obsojenim A. A. in notarjem E. E. sploh ni bilo govora, da je pritožbeno sodišče "vsebinsko popravljalo razloge sodbe sodišča prve stopnje", da je D. D. zvočne posnetke zlorabil in jih celo javno predvajal na televiziji ter da je bilo njegovo ravnanje ves čas dobro premišljeno in načrtovano ter motivirano z željo doseči odpust obveznosti pri banki, ne pomeni uveljavljaja kršitve zakona, temveč ponovno uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

38. Zagovorniki obsojenega A. A. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo, da je bil z ravnanjem D. D. kršen obsojenčev privilegij zoper samoobtožbo, hkrati pa je prišlo do izzvanosti kriminalne dejavnosti. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je D. D. usmerjeno "provociral" kriminalno dejavnost z namenom uporabe zvočnih posnetkov v pogajanjih z N., d. d., da je v njegovem ravnanju mogoče prepoznati elemente "državljanske provokacije" ter da je njegovo ravnanje v celoti spodkopalo smisel privilegija zoper samoobtožbo.

39. Uveljavljana kršitev ni podana. Pri varovanju privilegija zoper samoobtožbo, ki ga zagotavlja četrta alineja 29. člena Ustave in pri prepovedi izzivanja kriminalne dejavnosti, ki sicer v skladu s četrtim odstavkom 155. člena ZKP nima za posledico dokazne ekskluzije, temveč izključitev kazenskega pregona, gre za vertikalno razmerje med državo in posameznikom, kot posledica spoznanja, da je posameznik v razmerju do države šibkejša stranka. V obravnavanem primeru, kot že pojasnjeno, dokazi niso bili zbrani s strani agentov države, temveč s strani zasebnika, ki je varoval svoje ustavno zagotovljene pravice. To ima za posledico, da o kršitvi privilegija zoper samoobtožbo oziroma izzvanosti kriminalne dejavnosti, ki sta pridržani ravnanjem države, v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti.

40. Obsojenčevi zagovorniki s trditvami v zahtevi, da se je D. D. pred snemanjem posvetoval z nekdanjimi policisti iz Črne Gore, da je napravil posnetke z namenom zasledovati lastne nelegitimne poslovne interese ter da mu je pri nastanku posnetkov pomagal tudi detektiv O. O., ne uveljavljajo kršitve obdolženčevih ustavnih jamstev oziroma kršitve zakona, temveč ponovno nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

41. Zagovorniki obsojenega A. A. uveljavljajo še, da je sodišče kršilo kazenski zakon pri odmeri kazenske sankcije. Kršitve utemeljujejo z navedbami, da je izrečena prostostna kazen prestroga, da se je obsojenec zaposlil v trgovinski gospodarski družbi, ki ni povezana z bančnim sektorjem, da je oče dveh nepreskrbljenih otrok, da je šlo za enkratni odklon v njegovem življenju in da je tudi stranska denarna kazen odmerjena prestrogo. S temi trditvami obsojenčeva obramba podaja drugačno presojo okoliščin, pomembnih za izbiro kazenske sankcije in okoliščin, ki jih je sodišče ovrednotilo pri presoji teže obsojencu očitanih kaznivih dejanj. S temi trditvami torej uveljavlja primernost izrečene kazni, to je, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in na njeno odmero pravilno upoštevane. Gre torej za dejanske okoliščine, ki ne morejo biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

42. Zagovorniki obsojenega A. A. s trditvijo v zahtevi, da je sodišče skrb za mladoletnega otroka upoštevalo samo pri obsojenem B. B., ne pa tudi pri obsojenem A. A., čeprav je tudi pri njem podana ta okoliščina, nakazujejo na kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. To načelo pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. Načelo enakosti je treba uporabiti tudi pri odmeri kazni, pri čemer je bistveno, da sodišče pri tem opravilu ne postopa samovoljno, temveč se drži vsebinskih usmeritev zakona.

43. V obravnavanem primeru je obsojencu izrečena zaporna in stranska denarna kazen v razlogih izpodbijane sodbe razumno in podrobno obrazložena. Odločbi o kazenski sankciji zato ni mogoče očitati arbitrarnosti. Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom, ker je pri soobsojencu upoštevalo skrb za mladoletna otroka, pri obsojenem A. A. pa tega ni izrecno navedlo med olajševalnimi okoliščinami. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane, glede na ugotovljene okoliščine vsakega konkretnega primera posebej, ob upoštevanju teže samega kaznivega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja, tako v korist, kot v breme storilca. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče⁹ ta olajševalna okoliščina, upoštevaje težo obsojencu očitanih kaznivih dejanj ter višino protipravno pridobljene premoženjske koristi, za katero si je obsojenec prizadeval, nima vpliva na vrsto in višino izrečene kazenske sankcije.

C.

44. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteve pa so bile vložene tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jih je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

45. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenci z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, so dolžni plačati sodne takse, in sicer obsojeni A. A. v znesku 1.100,00 EUR, obsojena B. B. in C. C. pa vsak v znesku 500,00 EUR. Sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

46. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 879/14 z dne 20. 4. 2015.
² To kaznivo dejanje je sedaj opredeljeno v prvem odstavku 241. člena KZ-1.
³ To kaznivo dejanje je sedaj inkriminirano v drugem odstavku 241. člena KZ-1.
⁴ 27., 28., 29., 31. in 32. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
⁵ Primerjaj na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014.
⁶ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 168/97, I Ips 11/2001, I Ips 332/2003, I Ips 214/2005 ter številne druge.
⁷ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009, I Ips 5909/2011 z dne 18. 7. 2013, I Ips 9933/2011 z dne 13. 11. 2015, I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016, I Ips 65218/2010 z dne 13. 4. 2017, I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021, I Ips 15167/2018 z dne 7. 4. 2022 in druge.
⁸ 9. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.
⁹ 39. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 16993/2021
• VSRS Sodba IV Ips 22/2018
• VSRS Sodba I Ips 69329/2020