VSRS Sodba in sklep VIII Ips 23/2025


pomembnejša odločba

Jedro

V primeru neenakomerno razporejenega ali prerazporejenega delovnega časa se število ur dela in počitka spreminja. S tem se spreminja tudi število prostih ur delavca; ko dela več, je prostih ur manj in obratno. V takšnem primeru mora delodajalec paziti, da delavcu kljub temu zagotavlja najmanj minimalni dnevni in tedenski počitek ter da delavec ne preseže maksimalnega števila tedenskih delovnih ur.

Ur izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc - zato, da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za koliko ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 urno tedensko obremenitev). Pomembno je tudi, da gre za ure, ko delavec nima delovnih obveznosti do delodajalca in prosto razpolaga s svojim časom!

Teh primerov ni pravilno enačiti z upravičeno odsotnostjo z dela zaradi izrabe letnega dopusta ali bolniškega staleža, saj se ure takšne odsotnosti štejejo v kvoto delovnih ur in se priznavajo kot ure, za katere delavcu pripada nadomestilo plače, čeprav niso oddelane. V teh primerih ne gre za izravnalne ure, saj se z njimi ne izravnava presežek ur, temveč se te ure priznajo enako kot ure, ko delavec dela. V tožnikovem primeru izravnalnih ur pa gre za izravnavo, ki omogoča doseči povprečno število ur delovnega časa. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) torej pomeni, da v tem obdobju delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba šteti kot čas počitka.

Izrek

I. Revizija tožeče stranke se zavrne.

II. Reviziji tožene stranke se ugodi ter se sodba in sklep sodišča druge stopnje razveljavita v I. točki izreka, v delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožene stranke zoper odločitev v I., IV. in V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ter v III. točki izreka, sodba in sklep sodišča prve stopnje pa se razveljavita v I., IV. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da plača tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2023 dalje, v 15. dneh (I. točka izreka sodbe). Višji zahtevek v znesku 8.400,28 EUR je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). S sklepom je dovolilo spremembo tožbe (III. točka izreka), naložilo tožniku, da toženki povrne stroške postopka v višini 1.300,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), ter odločilo, da je za plačilo sodne takse v 26 odstotnem deležu zavezana toženka (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v IV. točki izreka delno spremenilo tako, da je znesek stroškov postopka, ki ga je tožnik dolžan plačati toženki, znižalo na 1.054,68 EUR (I. točka izreka). V ostalem je pritožbo tožnika in pritožbo toženke v celoti zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 31/2025 z dne 11. 4. 2025 dopustilo revizijo tožnika glede vprašanja, ali je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da je tožnik v obdobju 14 zaporednih dni (referenčno obdobje) upravičen do najmanj 59 ur počitka (11 ur dnevnega počitka in dvakrat po 24 ur tedenskega počitka), če se tedenski počitek zagotavlja za to obdobje skupaj v enotnem nepretrganem trajanju.

4. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 41/2025 z dne 11. 4. 2025 dopustilo tudi revizijo toženke glede vprašanja, ali se izravnalne ure delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, ko delavec ne dela, štejejo v čas počitka ali v delovni čas.

5. Tožnik v reviziji navaja, da je toženka v kolektivni pogodbi napačno določila, da ima delavec po 12 dneh dela pravico do počitka v skupnem trajanju 59 ur (in sicer dvakrat po 24 ur in 11 ur), saj ga je toženka na ta način prikrajšala za 11 ur počitka. Sklicuje se na 155. in 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) ter Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva), po kateri dnevni počitek (3. člen Direktive) ni del tedenskega počitka in ima delavec pred časom tedenskega počitka tudi pravico do dnevnega počitka. To v primeru neenakomerno oziroma začasno prerazporejenega delovnega časa, ki velja v primeru toženke, v obdobju 14 zaporednih dni pomeni pravico do dnevnega in tedenskega počitka v skupnem trajanju 70 ur in ne 59 ur, kot je v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje presodilo sodišče druge stopnje. Pri tem je sicer obrazložilo, da to ne vpliva na višino prisojene nepremoženjske škode, saj naj bi na to višino vplivale predvsem večletne kršitve, ki so vplivale na psihofizično stanje tožnika. Navaja, da je revizijsko vprašanje predlagal v sklopu presoje pravilnosti odločitve pritožbenega sodišča glede premoženjske škode. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegove pritožbe oziroma podrejeno spremembo te odločitve.

6. Toženka v reviziji najprej povzema dejansko stanje in dosedanji potek postopka, nato pa ureditev delovnega časa v ZDR-1 in Direktivi, skupaj s tolmačenji Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki je pojasnilo, da se pojma delovni čas in čas počitka medsebojno izključujeta. Namen počitka je zagotoviti delavcu, da zaradi neenakomernih delovnih vzorcev ne poškoduje sebe, sodelavcev in drugih ter da se ne okvari njegovo zdravje. Namen dnevnega počitka je odmakniti delavca iz delovnega okolja za določeno število ur, ki morajo biti ne le zaporedne, temveč morajo tudi neposredno slediti delovnemu času. Glede na sodno prakso SEU je za enakovredni nadomestni počitek značilno, da delavec v tem času do svojega delodajalca ni zavezan z ničemer, kar bi mu onemogočalo, da se svobodno in neprekinjeno posveča svojim interesom in da se odpravijo učinki dela na njegovo varnost in zdravje. V primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa v okviru šest mesečnega referenčnega obdobja lahko delo v določenem obdobju traja več, kot znaša redna dnevna ali tedenska delovna obveznost, v preostalem časovnem obdobju pa manj. Pogoj je, da se delovni čas izravna v referenčnem obdobju. Zato je treba razlikovati med izravnavo ur delovnega časa znotraj referenčnega obdobja in kompenzacijo morebitnih presežkov ur iz prejšnjega referenčnega obdobja s prostimi urami ali dnevi v tekočem referenčnem obdobju. V tej zadevi je pomembna le izravnava znotraj referenčnega obdobja. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik v času takšne izravnave ni imel delovnih obveznosti niti ni bil dolžan priti na delo in tega obdobja ni mogoče vštevati v delovni čas, vendar pa je napačno presodilo, da obenem ne gre za počitek v smislu določb ZDR-1. S tem je po oceni toženke prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, saj ta čas ni opredeljen kot delovni čas niti kot čas počitka. Sklicuje se tudi na razloge Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018, da se odsotnost z dela zaradi kompenzacije nadur všteva v ure delovnega časa, medtem ko to po naravi stvari ne velja za odsotnost z dela zaradi izravnave neenakomerno razporejenega delovnega časa znotraj tekočega referenčnega obdobja. V zadnjem primeru delavec že pojmovno ne more biti upravičeno odsoten z dela, ker delovne obveznosti nima in ni dolžan priti na delo. Sodišče druge stopnje je izpostavilo tudi, da je delavec upravičen do odsotnosti z dela zaradi izrabe ur znotraj referenčnega obdobja poleg zakonsko določenega minimalnega počitka (dnevnega oziroma tedenskega), vendar je (glede na strogo ločevanje obdobja dela in počitka) takšna razlaga neutemeljena. Toženka je dodatek k več opravljenim uram plačevala sproti (v mesecu, v katerem je delavec ustvaril presežek ur), v svojih evidencah pa je beležila izrabo "kompenzacijskih ur", ko je bil tožnik prost; te ure je upoštevala kot "reducirane kompenzacijske ure" in na ta način zmanjševala sprotne presežke ur. Nepravilno stališče sodišč druge in prve stopnje glede upoštevanja izrabe kompenzacijskih ur znotraj referenčnega obdobja je vplivalo na presojo o kršitvah največjega dovoljenega števila tedenskih ur, pravice do dnevnega in tedenskega počitka, posledično pa tudi na odločitev o nepremoženjski škodi. Obseg teh kršitev je bistveno manjši od obsega, ki ga je zatrjeval tožnik in ki sta ga ugotovili sodišči ter ne more povzročiti takšnih nevšečnosti, ki bi presegle prag pravno relevantne nepremoženjske škode. Strinja se sicer s tem, da se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne odmerja glede na število ur izostalega počitka itd., temveč se upoštevajo okoliščine vpliva večletnih kršitev na psihofizično stanje tožnika, vendar je presoja obsega nevšečnosti in škode, ki jo je tožnik utrpel, odvisna predvsem od števila kršitev pravic, do katerih je po mnenju toženke prišlo izjemoma in niso bile tako intenzivne, da bi utemeljile priznanje odškodnine.

7. Toženka se v odgovoru na revizijo tožnika v zvezi z vprašanjem dnevnega in tedenskega počitka v obdobju 14 zaporednih dni najprej sklicuje na določbe ZDR-1 in Direktive ter v zvezi s tem podaja svoje tolmačenje dnevnega in tedenskega počitka. Meni, da je delodajalec v takem primeru dolžan zagotoviti delavcu le 59 ur počitka skupaj in ne več. Opozarja tudi na pomanjkanje pravnega interesa tožnika za revizijo, saj se tožnik načeloma strinja s stališčem sodišča, da število ur počitka ne vpliva na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. S tem zahtevkom je v celoti uspel. Revizija ni bila dopuščena s tem v zvezi glede vprašanja premoženjske škode. Zato ni podan njegov pravni interes in je njegovo revizijo treba zavreči.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

K reviziji tožnika

9. Tožnik je odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi kršitve pravil o delovnem času pri toženki, ločeno opredelil kot odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Jasno je razmejil obe obliki škode in ju ločeno ovrednotil tudi po višini. Tako je za nepremoženjsko škodo zahteval plačilo 3.000,00 EUR odškodnine, njegovemu zahtevku iz tega naslova pa je bilo v celoti ugodeno. Na drugi strani je bil zahtevek za odškodnino za premoženjsko škodo v celoti zavrnjen.

10. Glede na to se tožnikova revizija nanaša le na odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka za premoženjsko škodo, kar sam poudari tudi na koncu revizije. Vendar pa ob tem razen zavzemanja za to, da bi mu morala toženka zagotavljati 70 ur skupnega počitka v 14 dneh (dvakrat po 24 ur tedenskega počitka in dvakrat po 11 ur dnevnega počitka), kar je stališče sodišča prve stopnje, namesto le 59 ur skupnega počitka (11 ur dnevnega počitka in dvakrat po 24 ur tedenskega počitka), kar je stališče sodišča druge stopnje, ne navede, v čem bi stališče, za katerega se zavzema, lahko vplivalo na odločitev o njegovem zahtevku iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo. Povedano z drugimi besedami tožnik ne utemelji, zakaj in na kateri podlagi je bil zaradi nezagotovljenega 70-urnega skupnega počitka oškodovan na premoženjskem področju in bi mu prav zato pripadala odškodnina za premoženjsko škodo. Tudi iz sodb sodišč druge in prve stopnje ne izhaja, da je bila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odškodnino za premoženjsko škodo kakorkoli odvisna od vprašanja dolžine minimalnega tedenskega počitka.

11. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP njegovo revizijo zavrnilo.

K reviziji toženke

Presoja sodišč prve in druge stopnje

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu upravljalca dvigal in je delo opravljal v neenakomerno razporejenem oziroma začasno prerazporejenem delovnem času. Referenčna obdobja so trajala šest mesecev (od 1. 1. do 30. 6. in od 1. 7. do 31. 12.). Takšno obdobje določa toženkina kolektivna pogodba, natančneje pa je delovni čas pri njej urejen z Delovnim navodilom DN 227; za tožnika je veljal urnik 03Z1. Po tem urniku je bil delovni čas v prvi izmeni od 6.00 do 13.15, v drugi izmeni od 14.00 do 21.15, v tretji izmeni pa od 22.00 do 5.15, razen ob sobotah, ko je v prvi izmeni trajal od 6.00 do 13.30, v drugi izmeni od 14.00 do 21.30 in v tretji izmeni od 22.00 do 5.30. V tožnikovem primeru se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost 40 ur tedensko v obdobju dveh tednov (DN 227, točka 3.8.). Toženka je imela urejeno tudi začasno prerazporejanje delovnega časa in možnost "kompenziranja" ur, ki jih je tudi posebej evidentirala kot "kompenzacijske ure". Ne glede na navedeno navodilo in letni razpored dela je bilo delo tožniku odrejeno tako, da je v prvi izmeni običajno opravljal delo do 14.00, v drugi izmeni do 22.00 in v tretji izmeni do 6.00. Njegov delovni čas je bil evidentiran na način, da je čas dela v skladu z navodili predstavljal redno delo, dodatnih 45 minut, ki jih je običajno opravil do konca izmene, pa je bilo v evidencah opredeljeno kot "kompenzacijske ure". Podobno je veljalo za delo ob sobotah. Večkrat mu je bilo odrejeno tudi delo ob nedeljah, mesečno pa tudi nadurno delo, pri čemer se je mesečna kvota do 20 ur evidentirala kot nadurno delo, preostanek pa kot "kompenzacijske ure".

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka dejansko ni predvidevala dela tožnika le 7 ur in 15 minut med tednom in 7 ur in 30 minut ob sobotah, temveč je predvidela daljše delo, večinoma do navezave na naslednjo izmeno. Nadurno delo je tožniku odrejala v nasprotju s 144. členom ZDR-1, saj za odreditev nadurnega dela niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Obrazložilo je, da je nadurno delo mogoče uvesti le izjemoma in z omejitvami, česar pa toženka ni dokazala. Napačna je bila izbira toženke med nadurnim delom in prerazporeditvijo delovnega časa. Sodišče je toženki po posameznih mesecih v obdobju od aprila 2018 do aprila 2023 tudi konkretno očitalo, da je nadure nad zakonskim maksimumom nepravilno spreminjala in štela za "kompenzacijske ure" ter pri tem ugotovilo kršitev mesečne kvote nadurnega dela.

14. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da je toženka z neustreznim prerazporejanjem delovnega časa kršila šesti odstavek 148. člena ZDR-1, po katerem pri neenakomerni razporeditvi in začasni prerazporeditvi delovnega časa le-ta ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Po posameznih tednih od 9. 4. 2018 do 26. 3. 2023 je ugotovilo kršitve - preseganje ur in število preseženih ur. Toženka je preseganje v določenih tednih sicer smiselno priznala, v drugih pa ne. Pomembno je poudariti, da je sodišče prve stopnje preseganje 56 delovnih ur v nekaterih tednih ugotovilo tudi zato, ker od kvote ur delovnega časa (redne ure, "kompenzacijske ure" in nadure) ni odštelo tudi ur, ko je bil tožnik odsoten z namenom "kompenziranja" presežkov ur, ki jih je opravil v neenakomerno razporejenem delovnem času.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi kršitev dnevnega in tedenskega počitka v določenih obdobjih 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR-1). Presodilo je, da bi morala toženka v 14 zaporednih dneh zagotoviti tožniku najmanj 70 ur počitka v enotnem nepretrganem trajanju, od tega dvakrat po 11 ur dnevnega počitka in dvakrat po 24 ur tedenskega počitka. Štelo je, da se obdobje izravnalnih ur delovnega časa znotraj referenčnega obdobja (oziroma "kompenzacijskih ur", kot jih imenuje toženka) ne šteje kot čas počitka po zakonu, čeprav delavec ne dela in ni na razpolago delodajalcu, saj bi bil tak delavec neenakopravno obravnavan v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom (tako kot delavcu z enakomerno razporeditvijo delovnega časa izrabe morebitnega presežka ur v tednu ni mogoče odrediti na nedeljo, ker bi bil s tem prikrajšan za tedenski počitek, velja tudi za delavce z neenakomerno razporejenim delovnim časom). Navedlo je, "da ima delavec z zakonom določen čas počitka poleg pravice do izravnave ur. Odsotnost zaradi izravnave ur pomeni, da delavec delovne obveznosti nima in ni dolžan priti na delo, zaradi tega pa take odsotnosti ni mogoče šteti v delovni čas, prav tako pa tudi izrabe ur delovnega časa ni mogoče šteti za počitek po zakonu, čeprav delavec dejansko počiva". Tudi v tem primeru je sodišče prve stopnje v posameznih 14 dnevnih obdobjih od 7. 5. 2018 do 5. 3. 2023 ugotovilo kršitve minimalnega števila ur tedenskega počitka, ki ga toženka ni zagotovila tožniku.

16. Naslednjo kršitev je sodišče ugotovilo v tem, da toženka v 24 urah tožniku ni zagotovila 11 ur neprekinjenega počitka. To kršitev je ugotovilo v obdobju od 1. 7. 2018 do 25. 3. 2023, v nekaterih dnevih. V 11 ur neprekinjenega minimalnega dnevnega počitka, ki ga mora delodajalec zagotoviti delavcu, tudi v tem primeru ni štelo tistih ur, med katerimi je tožnik koristil "kompenzacije".

17. Ker sodišče ni ugotovilo obstoja premoženjske škode tožnika zaradi prikrajšanja pri plačilu za delo (redno delo in nadure) oziroma za nezagotovljen počitek, je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Ugotovilo pa je, da je kršitev zakonskih pravil glede delovnega časa in počitka tožnika prekomerno obremenila in mu povzročila stres; zato se ni mogel v zadostni meri posvetiti svojim prostočasnim aktivnostim in družini; prišlo je do okrnitve njegove pravice do zdravega življenjskega okolja; dodatne težave zaradi takšnega načina dela so se kazale v preutrujenosti, težavah s spanjem, koncentraciji in glavobolih. Sodišče mu je zaradi tega, kot posledici številnih kršitev v petletnem obdobju, prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo (zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve njegovih osebnostnih pravic) v višini 3.000,00 EUR.

18. Sodišče druge stopnje se je s takšno presojo strinjalo. Potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za odškodnino za premoženjsko škodo in o priznanju odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem je sicer zavzelo stališče, da bi morala toženka v 14-dnevnem obdobju tožniku zagotoviti le 59 ur dnevnega in tedenskega počitka skupaj (enkrat 11 ur dnevnega počitka in dvakrat po 24 ur tedenskega počitka), vendar tudi tega ni storila. Obenem se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje glede upoštevanja izravnalnih ur, ko je tožnik sicer počival; nasprotna razlaga bi po stališču sodišča druge stopnje pomenila, da bi mu bila odvzeta pravica do počitka. Navedlo je, da "zato take odsotnosti ni mogoče šteti za počitek, čeprav delavec dejansko počiva. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se čas izravnave šteje za opravljeno delo, zato ga je kot takega pravilno upoštevalo pri ugotavljanju presežka maksimalnega delovnega časa" itd. Soglašalo je tudi s presojo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo in pri tem upoštevalo tudi načelo objektivizacije ugotovljenih kršitev v petletnem obdobju.

Presoja revizijskega sodišča

19. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je v primerih neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa znotraj referenčnega obdobja (takšna razporeditev delovnega časa je veljala tudi pri toženki) delovni čas v posameznem tednu lahko daljši ali krajši od zakonskega minimuma, skupno tedensko povprečje na koncu referenčnega obdobja pri delodajalcu pa naj bi znašalo 40 ur (sedmi odstavek 148. člena ZDR-1). Ure, ki v posameznem tednu znotraj referenčnega obdobja presegajo ali ne dosegajo polnega delovnega časa, niso presežki (viški) ali manki ur v pravem pomenu. Presežek nastane, če ure po koncu referenčnega obdobja presežejo povprečje tedenske obveznosti dela v celotnem referenčnem obdobju. Zato je treba razlikovati med pojmom izravnave ur znotraj referenčnega obdobja in morebitno kompenzacijo presežka ur (nadur) iz prejšnjega referenčnega obdobja s prostimi urami oziroma dnevi v tekočem referenčnem obdobju.¹

20. Kompenzacija ur predstavlja možnost delodajalca, da po koncu referenčnega obdobja nastale presežke ur, ki v takšnem primeru predstavljajo nadure,² ne plača (kar je sicer najbolj običajno), temveč jih v naslednjem referenčnem obdobju nadomesti s prostimi urami.³ Gre torej za nadomestitev več opravljenih ur v prejšnjem referenčnem obdobju s prostimi urami v naslednjem referenčnem obdobju, te ure pa se v takšnem primeru vštevajo v ure delovnega časa naslednjega referenčnega obdobja. To že po naravi stvari ne velja za izravnavo ur v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa znotraj tekočega referenčnega obdobja.⁴

21. Predmet spora v tej zadevi niso prave kompenzacijske ure, ki se prenašajo iz enega v drugo referenčno obdobje⁵, temveč le izravnalne ure znotraj referenčnih obdobij, ki pa jih toženka imenuje "kompenzacijske ure." V svojih evidencah je namreč tudi ure, ki jih je tožnik opravil nad načrtovanimi delovnimi obveznostmi in obveznostmi, ki izhajajo iz letnega razporeda dela in tožnikovega urnika v skladu z DN 277, evidentirala kot "kompenzacijske ure". Toženka uporablja izraze "kompenzacijske ure", "koriščenje kompenzacij", "odobrene kompenzacije" in "reducirane kompenzacije", ki nimajo enakega pomena. Njene evidence s pojasnili o pomenu izrazov so sicer pomembne za presojo konkretnih kršitev, saj nekatere evidentirane "kompenzacijske ure" predstavljajo ure, ki jih je tožnik dejansko opravil, druge pa so ure, ki jih je koristil kot proste ure ("odobrene kompenzacije", "reducirane kompenzacije"). Poimenovanje teh ur s strani toženke je neustrezno in glede na gornja pojasnila o naravi kompenzacijskih in izravnalnih ur lahko ustvarja nepotrebno zmedo. Bistvena ugotovitev pri tem je, da je tožnik velikokrat opravil več ur, kot je bilo predvideno v internih aktih in je bilo načrtovano (čeprav pa se je glede na organizacijo dela pri toženki dejansko vedelo, da bo opravljal več ur dela) ter da mu je toženka za te ure kasneje omogočala "koriščenje kompenzacij", kar pomeni zgolj izravnavo ur delovnega časa (toženka to imenuje "reducirane kompenzacijske ure"). To so bile ure, ko tožnik ni opravljal dela, z odrejanjem teh ur pa je toženka sproti zmanjševala prejšnje presežke ur. Kot navedeno gre za tako imenovane izravnalne ure ne glede na to, kako so formalno opredeljene v evidencah toženke. Te evidence je zato treba ustrezno tolmačiti.

22. Kot navedeno je toženka kljub neenakomerno razporejenem delovnem času tožniku odrejala nadure, obenem pa je te ure v obsegu nad zakonsko dovoljenim številom nadur evidentirala kot "kompenzacijske ure" in jih omogočala izravnati s kasnejšim koriščenjem že v času referenčnega obdobja. Revizija glede kršitev z odrejanjem teh ur in njihovim evidentiranjem ni bila dopuščena niti predlagana, zato revizijsko sodišče o teh zaključkih in o njihovem vplivu na odločitev o višini odškodnine ne more presojati.

23. Problem "kompenzacijskih ur" je glede na dopuščeno vprašanje pomemben v zvezi z ugotovitvami sodišč o kršitvah najdaljšega tedenskega delovnega časa 56 ur (šesti odstavek 148. člena ZDR-1), kršitvah tedenskega počitka v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR-1) in glede zagotavljanja najmanj 11 ur neprekinjenega dnevnega počitka med zaporednima delovnima dnevoma (drugi odstavek 155. člena ZDR-1).

24. V zvezi s preseženim delovnim časom nad 56 ur tedensko je toženka večji del teh presežkov priznala, nekaterim očitkom kršitev pa je konkretno nasprotovala (pripravljalna vloga toženke z dne 3. 4. 2024). Sodišče prve stopnje je npr. že v prvem tednu, ki se navaja kot primer kršitve (od 9. 4. 2018 do 15. 4. 2018), tožniku priznalo 43,75 rednih ur⁶, 10,25 evidentiranih "kompenzacijskih ur" in 8 nadur, ni pa upoštevalo, da je bil tožnik v četrtek 12. 4. 2018 odsoten zaradi koriščenja izravnalnih ur (v evidencah "koriščenje kompenzacij"), v petek pa je koristil izravnavo v času od 12.30 do 13.15.⁷ Koriščenja izravnalnih ur ni mogoče šteti za delovne oziroma "redne ure".

25. Revizijsko sodišče se ne strinja s presojo sodišč nižje stopnje, ki koriščenja pravih izravnalnih ur nista upoštevali v tedenski kvoti opravljenih ur. Prav to v nekaterih primerih pripelje do napačnega zaključka o preseženih 56 urah maksimalnega tedenskega delovnega časa. Različnih "kompenzacijskih ur" (kot jih je opredelila toženka) ni mogoče mešati. Eno so namreč ure dela, druge pa so ure počitka zaradi izravnave. V zadnjem primeru tožnik ni delal. Sodišči sta v kvoto opravljenih ur napačno šteli le evidentirane "kompenzacije" iz rubrike kvote prisotnosti (ure, ki jih je tožnik opravil, toženka pa jih je evidentirala kot "kompenzacijske ure"), nista pa odšteli "koriščenja kompenzacij" (ur, ko tožnik ni delal). Takšno štetje je napačno, saj izravnalnih ur ni mogoče šteti v kvoto ur delovnega časa. Ur izravnave ("koriščenje kompenzacij") torej ni mogoče obravnavati kot ur dela oziroma jih ni mogoče šteti v delovni čas, s posledično presojo, da je tožnik prav zato v nekaterih primerih presegel maksimalno tedensko delovno obveznost.

26. Pravilno upoštevanje izravnalnih ur je pomembno tudi za pravilno presojo obsega kršitev v zvezi z zagotavljanjem tedenskih počitkov (skupaj z dnevnimi počitki) in kršitev dnevnega počitka. Dneva, ko je tožnik v celoti izravnaval ure in ni bil prisoten na delu, sodišči nista šteli v čas počitka. Na ta način sta v nekaterih primerih ugotovili kršitev počitka (dnevnega in tedenskega). Obenem sta sodišči prve in druge stopnje čas, ko je tožnik izravnaval ure in ni delal, enačili s primeri odsotnosti z dela tožnika zaradi izrabe letnega dopusta oziroma bolniškega staleža.

27. Revizijsko sodišče se s tem ne strinja. V primeru neenakomerno razporejenega ali prerazporejenega delovnega časa se število ur dela in počitka spreminja. S tem se spreminja tudi število prostih ur delavca; ko dela več, je prostih ur manj in obratno. V takšnem primeru mora delodajalec paziti, da delavcu kljub temu zagotavlja najmanj minimalni dnevni in tedenski počitek ter da delavec ne preseže maksimalnega števila tedenskih delovnih ur. To pomeni, da lahko delavčeva obremenitev v nekaterih tednih (lahko tudi več tednov) znaša več kot 40 ur, v drugih pa manj. Kot pojasnjeno, gre v primerih koriščenja izravnalnih ur le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc - zato, da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za koliko ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 urno tedensko obremenitev). Pomembno je tudi, da gre za ure, ko delavec nima delovnih obveznosti do delodajalca in prosto razpolaga s svojim časom! Delavec torej zakonsko določenega počitka nima "poleg pravice do izravnave delovnega časa", kot je navedlo sodišče prve stopnje. To napačno stališče predpostavlja, da gre za dve posebni pravici, vendar izravnava ni neka dodatna pravica ali posebna pravna kategorija, temveč predstavlja le obdobje odsotnosti, s katerim se uravnava število ur neenakomerno razporejenega ali začasno prerazporejenega delovnega časa.

28. Teh primerov tudi ni pravilno enačiti z upravičeno odsotnostjo z dela zaradi izrabe letnega dopusta ali bolniškega staleža, saj se ure takšne odsotnosti štejejo v kvoto delovnih ur in se priznavajo kot ure, za katere delavcu pripada nadomestilo plače, čeprav niso oddelane.⁸ V teh primerih ne gre za izravnalne ure, saj se z njimi ne izravnava presežek ur, temveč se te ure priznajo enako kot ure, ko delavec dela. V tožnikovem primeru izravnalnih ur pa gre za izravnavo, ki omogoča doseči povprečno število ur delovnega časa. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) torej pomeni, da v tem obdobju delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba šteti kot čas počitka.

29. Tudi SEU v razlagi določb Direktive loči ure dela in ure počitka, ki se med seboj izključujejo, ne pozna pa vmesne kategorije, ki sta jo s svojo nepravilno razlago vzpostavili sodišči druge in prve stopnje.⁹

30. Glede na opisano sta sodišči druge in prve stopnje v večjem številu primerov ugotovljenih kršitev v zvezi s koriščenjem tedenskega počitka v skupnem 14-dnevnem obdobju (z 11-urnim dnevnim počitkom) zmotno uporabili materialno pravo, saj koriščenja izravnalnih ur napačno nista šteli kot čas počitka.¹⁰ Toženka je v zvezi s tem pravilno opozarjala tudi na nekatere primere 14-dnevnih obdobjih, v katerih tožniku ni zagotovila le enega neprekinjenega skupnega tedenskega počitka (z dnevnim počitkom), temveč mu je zagotovila počitek vsak teden (torej dvakrat). V teh primerih ni mogoče izhajati iz pravil o skupnem tedenskem počitku v obdobju 14 zaporednih dni, temveč je treba upoštevati pravila o tedenskem počitku v obdobju 7 zaporednih dni, kar pomeni priznanje dnevnega počitka v trajanju 11 ur s tedenskim počitkom 24 neprekinjenih ur.¹¹ Pravilno materialno izhodišče pri presoji očitanih kršitev v zvezi s tem lahko pripelje do ugotovitev o tem, da v nekaterih obdobjih ni prišlo do kršitev ali da so bile te manj obsežne.¹²

31. Podobno velja tudi za zaključke sodišč druge in prve stopnje v zvezi z nezagotovljenim dnevnim počitkom v trajanju najmanj 11 ur, saj koriščenja izravnalnih ur nista šteli kot čas počitka in sta prav zato nepravilno ugotovili kršitve dnevnega počitka.¹³

32. Glede na navedeno so nekatere ugotovitve kršitev v zvezi z delovnim časom oziroma dnevnimi in tedenskimi počitki napačne. Število in obseg ugotovljenih kršitev je pomemben za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj vpliva na presojo posledic na nepremoženjskem področju oziroma obsega in intenzivnosti neugodnosti, ki so nastale tožniku. Na to pravilno opozarja tudi toženka v reviziji.

33. V skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji toženke in glede odločitve o nepremoženjski škodi razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

34. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih materialnopravnih stališč natančno ugotoviti obseg kršitev (kot navedeno je toženka nekatere kršitve vsaj smiselno in v določenem obsegu priznala) in te ugotovitve upoštevati pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem se bo moralo sodišče prve stopnje tudi ponovno opredeliti do svojega stališča (ki ga sodišče druge stopnje ni sprejelo), da v primeru zagotavljanja tedenskega počitka v obdobju zaporednih 14 dni (in ne tedenskega počitka, ki je zagotovljen vsak teden) skupen minimalni počitek delavca znaša najmanj 70 ur in ne le 59 ur. To stališče bo namreč vplivalo na ugotovitev o številu in obsegu kršitev, ki morajo biti konkretno ugotovljene.¹⁴ Za odmero odškodnine bo lahko pomemben tudi obseg, narava in teža kršitev toženke v zvezi z odrejanjem nadurnega dela.¹⁵

35. V posledici navedene odločitve je revizijsko sodišče razveljavilo tudi odločitvi sodišč druge in prve stopnje o stroških postopka, sklenilo pa je tudi, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

36. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018.
² Ker jih delodajalec znotraj referenčnega obdobja ni uspel izravnati s prostimi urami.
³ Nadomestitev opravljenih nadur v prejšnjem referenčnem obdobju s prostimi urami v naslednjem referenčnem obdobju ne sme pomeniti le nadomestitve ene nadure z eno kompenzacijsko (prosto) uro, temveč ene nadure z 1,3 kompenzacijske ure (če se nadura vrednoti 30 % več kot navadna ura, oziroma 1,5, če je to vrednotenje 50 % višje). Dopustna je tudi kombinacija nadomestitve ene nadure z eno kompenzacijsko (prosto) uro, vendar le ob dodatnem plačilu dodatka za nadurno delo. Glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015, VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017, VIII Ips 149/2018 z dne 4. 12. 2018, VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2028.
⁴ Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018
⁵ Tega toženka po svojih pojasnilih ni izvajala, temveč je morebitne presežke ur ob koncu referenčnega obdobja plačala kot nadure.
⁶ Tako izhaja iz časovnega poročila z označbo, da gre za delovne ure, čeprav so to ure, ki so tako označene za namene evidence (vsak dan po 7,25 ur), ne odražajo pa točno tega, koliko je tožnik po posameznih dnevih dejansko delal (kar je razvidno iz rubrike zabeleženih in neodobrenih ur).
⁷ Do neupoštevanja izravnalnih ur prihaja še v nekaterih tednih. Na primer od 21. 5. 2018 do 27. 5. 2018, od 10. 9. 2018 do 16. 9. 2018, od 8. 10. 2018 do 14. 10. 2018, od 3. 12. 2018 do 9. 12. 2018 in od 25. 2. 2019 do 3. 3. 2019.
⁸ Izravnavanje ur je treba razlikovati od njihovega plačevanja, saj je sistem plačevanja lahko različen; toženka jih ni plačevala dvakrat, ne glede na izravnavo pa je plačevala tudi dodatke, kar ni bilo neugodno za delavce.
⁹ Glej npr. sodbe Simap, C-303/98 (47. točka obrazložitve), Jaeger, C-151/02 (48. točka obrazložitve), Dellas in drugi, C-14/04 (43. točka obrazložitve), Vorel, C-437/05 (25. točka obrazložitve) in številne druge.
¹⁰ Na primer od 10. 9. 2018 d0 23. 9. 2018 (ko sodišči nista upoštevali "koriščenja ur" 10., 11. in 12. 9. 2018), od 3. 12. 2018 do 16. 12. 2018 (ko sodišči nista upoštevali "koriščenja ur" 6. in 7. 12. 2018) , od 20. 5. 2019 do 2. 6. 2019 (ko sodišči nista upoštevali "koriščenja ur" 23. in 24. 5. 2019) itd.
¹¹ Sodišči druge in prve stopnje na konkretne navedbe toženke v zvezi s primeri, ko naj bi tožniku omogočila izrabo tedenskega počitka v vsakem tednu, nista ustrezno odgovorili, čeprav je teh primerov več, na primer od 18. 6. 2018 do 1. 7. 2018, od 10. 9. 2018 d0 23. 9. 2018, od 3. 12. 2018 do 16. 12. 2018, od 25. 2. 2019 do 10. 3. 2019, od 20. 5. 2019 do 2. 6. 2019 itd. (pripravljalna vloga toženke - list. št. od 110 do 114).
¹² Torej, da so trajale krajši čas.
¹³ V primeru 2. 9. in 3. 9. 2018, ko je tožnik delo zaključil v ponedeljek ob 6.00 ter nato v ponedeljek koristil izravnalne ure in začel delati v torek 4. 9. 2018 ob 6.00, sta sodišči šteli, da bi bil kljub koriščenju izravnalnih ur za 3. 9. 2018 po nočnem delu razporejen na delo ob 14.00. To naj bi pomenilo, da mu je toženka zagotovila le 8 ur neprekinjenega počitka; po stališču sodišča verjetno le od domnevno 22 ure, do katere bi tožnik sicer delal na dan 3. 9. 2018 (če ne bi dejansko koristil izravnalnih ur), do naslednjega dne do 6,00 ure, ko je 4. 9. 2018 dejansko začel z delom. To predstavlja nekoliko drugačno upoštevanje koriščenja "kompenzacijskih ur" glede (ne)zagotovljenih počitkov kot v prejšnjih primerih tedenskega počitka. Zelo podobno izhaja iz ugotovitev glede naslednjih očitanih kršitev med 12. 10. in 13. 10. 2018, med 25. 11. in 26. 11. 2018, med 6. 1. in 7. 1. 2019 itd., ko naj bi toženka zaradi koriščenja "kompenzacijskih ur" tožniku zagotovila premajhno število ur dnevnega počitka (celo le 3,75 ure, 2 uri ipd.). Takšna presoja sodišč nižjih stopenj je napačna.
¹⁴ Revizijsko sodišče o tem vprašanju v dosedanji fazi postopka ni moglo zavzeti stališča, saj to za odločitev o tožnikovi reviziji ni bilo relevantno.
¹⁵ Gre za vprašanje, ali je pri tem šlo le za napačno evidentiranje glede na interna pravila toženke ali pa tudi za vsebinsko napačno odrejanje nadurnega dela in s tem tudi dejansko preseganje največjega števila mesečnih nadur.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII Ips 26/2025
• VSRS Sklep VIII DoR 28/2025-8
• VSRS Sklep VIII DoR 18/2025-7