VSRS Sklep I Kr 88803/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Dejstvo, da pravosodni policisti obtoženca iz ZPMZKZ Celje trikrat niso osebno privedli na narok pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, še ne utemeljuje izjemnosti okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba odstopiti od splošnih zakonskih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Pristojno sodišče ima po veljavnih določbah ZKP na voljo različne mehanizme za zagotavljanje nemotenega sojenja, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna predvsem privedba obdolženca in izvedba videokonference.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je v teku kazenski postopek zoper obtoženca A. A. zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 173. člena in prvem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1).

2. Predsednica senata Okrožnega sodišča v Ljubljani je v fazi predobravnavnega naroka podala predlog za prenos krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče v Celju. Meni namreč, da so podane dejanske ovire, zaradi katerih kazenskega postopka pred krajevno pristojnim sodiščem ni mogoče izvesti, medtem ko se bo postopek lažje izvedel pred Okrožnim sodiščem v Celju. Svoj predlog utemeljuje z navedbami, da je obtoženec v priporu v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (v nadaljevanju: ZPMZKZ Celje), pri čemer ga tamkajšnji pravosodni policisti zaradi kadrovske stiske ne uspejo privesti na naroke za sojenje v Ljubljano. Navaja, da so bili v konkretni zadevi v fazi predobravnavnega naroka (v okviru katerega bo treba najprej razjasniti obtoženčevo procesno sposobnost), razpisani že trije naroki, ki jih ni bilo mogoče izvesti bodisi zaradi neuspešne obtoženčeve privedbe na sodišče bodisi zaradi tehničnih težav pri izvedbi videokonference. Predlagateljica meni, da predobravnavnega naroka zaradi narave vprašanj, ki jih je treba obravnavati, ob odsotnosti soglasja strank ni mogoče izvesti preko videokonference. Pojasnjuje tudi, da premestitev obtoženca v bližnji ZKPZ Ljubljana ni mogoča, niti ni mogoče angažiranje ljubljanskih pravosodnih policistov za privedbo obtoženca iz Celja. Obtoženčev zagovornik je sicer predlagal, da bi se predobravnavni narok opravil v prostorih Okrožnega sodišča v Celju, vendar sojenje v prostorih ZPMZKZ Celje po prepričanju predlagateljice ni niti pravno niti sistemsko ustrezno. Predsednica senata meni, da gre v obravnavani zadevi za izjemo, ki utemeljuje prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, saj gre za nujno (priporno) zadevo, obtožencu grozi visoka zaporna kazen, izvedba naroka preko videokonference pa ni primerna. Pred Okrožnim sodiščem v Celju bi se postopek lažje izvedel zato, ker se sodna stavba nahaja v neposredni bližini (oziroma v isti zgradbi) kot ZPMZKZ Celje, zato bi bila tudi obtoženčeva privedba s strani pravosodnih policistov lažje izvedljiva.

B.

3. Po določbi prvega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Vrhovno sodišče redoma sodi, da predstavlja institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka ali drugih tehtnih razlogov izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča, zato jo je kot takšno treba razlagati restriktivno. Dejstvo, ki indicira lažjo izvedbo postopka pred drugim sodiščem, mora biti izraženo v tolikšni meri, da razlogi, ki kažejo na večjo ekonomičnost oziroma lažjo izvedbo kazenskega postopka, prevladujejo nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti.¹

4. Predsednica senata Okrožnega sodišča v Ljubljani je predlagala prenos krajevne pristojnosti v bistvenem iz razloga, ker naj pravosodni policisti iz ZPMZKZ Celje, kjer obtoženec prestaja pripor, zaradi kadrovskega primanjkljaja ne bi bili sposobni izvesti obtoženčeve privedbe in zagotoviti njegove navzočnosti na sojenju pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bili v konkretnem kazenskem postopku v fazi predobravnavnega naroka doslej razpisani trije naroki, pri čemer:

- je bila dne 27. 6. 2025 vzpostavljena videokonferenčna povezava z ZPMZKZ Celje, vendar se predobravnavni narok ni opravil, ker je bilo treba obtožencu in njegovemu zagovorniku zagotoviti dodaten čas za pripravo obrambe;

- je bil dne 20. 8. 2025 predobravnavni narok preklican, ker ni bilo možno zagotoviti obtoženčeve navzočnosti;

- je bila dne 16. 9. 2025 obtoženčeva privedba neuspešna, zato je bila vzpostavljena videokonferenčna povezava z ZPMZKZ Celje, a je bil narok zaradi tehničnih težav pri izvedbi videokonference preložen.

Iz zapisnikov je razvidno, da obramba nasprotuje sojenju prek videokonference, predsednica senata pa si prizadeva za zagotovitev obtoženčeve osebne navzočnosti na sojenju z neposrednim dogovarjanjem z ZPMZKZ Celje na način, da naroke razpisuje v terminih, ko naj bi bila verjetnost realizacije obtoženčeve privedbe največja. Tako je tudi prihodnji narok (razpisan za dne 6. 10. 2025) umestila v termin, ki ga je predlagal ZPMZKZ Celje.

5. Vrhovno sodišče v opisani procesni situaciji glede na podatke spisa ne more sprejeti predloga predsednice senata Okrožnega sodišča v Ljubljani za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, saj dejstvo, da pravosodni policisti obtoženca iz ZPMZKZ Celje trikrat niso osebno privedli na narok pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, še ne utemeljuje izjemnosti okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba odstopiti od splošnih zakonskih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Pristojno sodišče ima po veljavnih določbah ZKP na voljo različne mehanizme za zagotavljanje nemotenega sojenja, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna predvsem privedba obdolženca in izvedba videokonference, poleg tega pa konkretna kazenska zadeva po navedbah predlagateljice ni tako kompleksna, da bi zahtevala številne naroke in narekovala prekomerno zapletena usklajevanja med vsemi deležniki postopka za uspešno izvedbo sojenja.²

6. Kadrovski primanjkljaj pravosodnih policistov, na katerega se sklicuje predlagateljica, sam po sebi ne pomeni, da se privedbe pripornikov in zapornikov na naroke sploh ne izvajajo, zato ni mogoče napovedati, da obtoženca v bodoče prav nikoli ne bo mogoče osebno privesti na Okrožno sodišče v Ljubljani. ZKP poleg tega pristojnemu sodišču omogoča, da predobravnavni narok in narok glavne obravnave opravi preko videokonference, če se s tem strinjata stranki postopka (1. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP). Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi nezmožnost obdolženčeve privedbe na sejo s strani pravosodnih policistov zaradi kadrovskega primanjkljaja že štelo za dopusten razlog za izvedbo videokonference brez soglasja strank,³ zaslišanje prič preko videokonference pa umestilo v okvir načela neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi.⁴ Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je že presodilo, da je lahko zahteva po pospešitvi postopkov in zmanjševanju zaostankov zaradi prevozov pripornikov dopusten razlog za izvedbo videokonference, ki na načelni ravni ne nasprotuje zahtevam poštenega sojenja iz 6. člena EKČP,⁵ zato dejstvo, da obtoženčev zagovornik izvedbi videokonference v predmetni zadevi nasprotuje, za presojo ne more biti odločilno. Predlagateljica omenja še, da v obravnavani zadevi videokonference na enem izmed narokov ni bilo mogoče uspešno izpeljati zaradi tehničnih težav, vendar niti to ne more biti razlog, da bi se sojenje v celoti preneslo na drugo stvarno pristojno sodišče, še posebej, ker ni izkazano, da bi imelo Okrožno sodišče v Ljubljani trajne težave s tehnično opremo za izvajanje videokonferenc.

7. Okoliščine, ki jih v predlogu navaja predlagateljica, glede na navedeno ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče v Celju, na območju katerega obtoženec prestaja pripor. Kolikor pa predlagateljica v predlogu obširneje razpravlja o (ne)zmožnosti njenega sojenja v prostorih Okrožnega sodišča v Celju oziroma v prostorih ZPMZKZ Celje na podlagi 56. člena Sodnega reda, so vsa njena izvajanja brezpredmetna, saj se mora glavna obravnava po določbi 287. člena ZKP vselej opraviti na območju pristojnega sodišča, medtem ko je zunanje poslovanje po 56. členu Sodnega reda mogoče samo v skladu s predpisi, ki urejajo sodni (v tem primeru kazenski) postopek.

C.

8. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da pogoji iz prvega odstavka 35. člena ZKP niso izpolnjeni, predlog za prenos krajevne pristojnosti zavrnilo.

-------------------------------
¹ Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Kr 7084/2018 z dne 14. 6. 2018, I Kr 26182/2016-27 z dne 8. 12. 2016, I Kr 38302/2015-12 z dne 26. 11. 2015 in druge.
² Predlagateljica navaja, da je v obtožnici predlagano samo zaslišanje ene priče, s čimer utemeljuje dejstvo, da "prenos krajevne pristojnosti s tega vidika ne bi otežil izvedbe kazenskega postopka."
³ Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023 (tč. 11 obrazložitve) in I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024 (tč. 18 - 20 obrazložitve).
⁴ Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 3795/2010-342 z dne 29. 5. 2014 in I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023.
⁵ Sodbi ESČP v zadevah Yevdokimov in drugi proti Rusiji (prit. št. 27236/05 in druge) z dne 16. 2. 2016 (tč. 43 obrazložitve) in Marcello Viola proti Italiji (prit. št. 45106/04) z dne 5. 10. 2006 (tč. 70 obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

21.10.2025

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 286/2007
• VSM Sklep I Kr 38811/2020
• Sodba I Ips 275/2002