VSRS Sklep VIII Ips 16/2025


pomembnejša odločba

Jedro

Sodišči druge in prve stopnje pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga nista izhajali iz opisa nalog delovnega mesta sestavljalec, prav tako se nista oprli na svoje ugotovitve o dejanski vsebini tožnikovega dela, ampak sta kot ključno upoštevali ugotovitev, da so bile delavke, ki jih je toženka na delovnem mestu sestavljalec zaposlila neposredno pred podajo odpovedi ali v času odpovednega roka, usposobljene za več delovnih operacij kot tožnik.

Pravzaprav sta sodišči druge in prve stopnje s svojo odločitvijo pritrdili toženki, da je bila tožnikova usposobljenost preozka, da bi lahko ohranil zaposlitev pri njej, kar pa ne more predstavljati utemeljitve poslovnega razloga odpovedi, bistvo katerega je zmanjšan obseg dela, ne pa neusposobljenost delavca za delo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 6. 2020, za ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo, ampak mu še traja, za vrnitev nazaj na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja in prijavo v zavarovanja. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je (v tretjem sojenju) zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 255/2024 z dne 11. 2. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga pravilno upoštevali okoliščine v zvezi z zaposlovanjem in delom drugih delavk na delovnem mestu sestavljalec, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik.

4. Tožnik v obširni reviziji navaja, da sta se sodišči druge in prve stopnje v posledici zmotne uporabe materialnega prava oprli na nerelevantne okoliščine in napačno ugotovili utemeljenost odpovednega razloga v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob sklicevanju na primere iz sodne prakse vztraja, da sta sodišči zavzeli napačna stališča glede toženkinega zaposlovanja drugih delavk na delovnem mestu sestavljalec, ki ga je zasedal tudi sam. Glede zaposlovanja skupine delavk A. A., B. B., C. C. in D. D. posebej nasprotuje stališču sodišč o zgolj formalni sklenitvi pogodb o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec. Nasprotuje tudi razlogovanju sodišč glede zaposlovanja delavk E. E., F. F., G. G. in H. H., ki jih je toženka zaposlila za nedoločen čas (pred tem so bile pri njej zaposlene za določen čas), ker da imajo izkušnje, pridobljene v daljšem obdobju, ki jih tožnik nima. Glede skupine delavk I. I., J. J., K. K. in L. L. opozarja na napačnost stališča, da se delavke pri toženki niso ponovno zaposlile, ampak da so se k njej zgolj vrnile. Zavrača sklicevanje sodišča, da je toženka postopala logično oziroma življenjsko logično. Vztraja, da je šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Izven okvira dopuščene revizije uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter podaja navedbe v smeri nedovoljenega revizijskega razloga (zmotno ugotovljeno dejansko stanje).

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je treba zadevo obravnavati v luči korona krize, ko je potrebovala večopravilne delavce, ne pa tožnika, ki za določene operacije ni bil usposobljen.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Sodišče prve stopnje je vsakič (tudi v zadnjem, tretjem sojenju) tožnikov zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 6. 2020, ki jo je toženka podala ob sklicevanju na posledice pandemije Covid-19 (zmanjšan promet, upad naročil in zmanjšan obsega dela na nivoju družbe). Sporno je, ali je trajno prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu sestavljalec. Toženka glede tega ni zanikala tožnikovih očitkov, da je v času, ko mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, z drugimi delavkami sklepala pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec, temveč je navajala, da gre v zvezi s temi delavkami za takšne okoliščine, ki utemeljujejo odpoved tožniku. Sodišče prve stopnje je sledilo toženkinim navedbam v tej smeri, sodišče druge stopnje pa se je z ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje strinjalo.

9. Poslovni razlog odpovedi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme glede navedenega je na delodajalcu (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

10. Čeprav zakon delodajalcu ne nalaga (več), da mora preveriti, ali je možna ohranitev delavčeve zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, s prerazporeditvijo na drugo delovno mesto, dokvalifikacijo ali s prekvalifikacijo za drugo delo¹, je toženka tudi s tem utemeljevala zakonitost odpovedi. In četudi je sodišče prve stopnje na kratko ugotovilo, da takšni pogoji za zakonitost odpovedi niso zahtevani, jih je smisleno vendarle upoštevalo, ko je zavzelo stališče, da je toženka tožnika utemeljeno določila za presežnega delavca, ker ni bil usposobljen za veliko različnih delovnih operacij in ga je bilo zato težko premeščati - za razliko od večopravilnih delavk, ki se jih je lažje premeščalo med programi in proizvodnjami².

11. Vsi delavci, ki so bili pri toženki zaposleni na delovnem mestu sestavljalec, so imeli v pogodbi o zaposlitvi enak opis dela. V pogodbah torej niso bile opredeljene posebnosti glede dela posameznega delavca z vidika delovnih operacij, ki jih je dolžan opravljati oziroma z vidika usposobljenosti zanje. V pogodbah ni bilo opredeljeno niti to, na katerem programu ali liniji pri toženki bodo opravljali delo. Tudi v Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, na katerega so se sklicevale pogodbe, je bil določen enoten opis delovnega mesta sestavljalec.³

12. Sodišči druge in prve stopnje pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga nista izhajali iz opisa nalog delovnega mesta sestavljalec⁴. Prav tako se nista oprli na svoje ugotovitve o dejanski vsebini tožnikovega dela⁵, ampak sta kot ključno upoštevali ugotovitev, da so bile delavke, ki jih je toženka na delovnem mestu sestavljalec zaposlila neposredno pred podajo odpovedi ali v času odpovednega roka⁶, usposobljene za več delovnih operacij kot tožnik.

13. Ob tem sta sodišči ugotovili, da so imele delavke A. A., B. B., C. C. in D. D. s toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto organizatorke dela, nakar so s toženko sklenile pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto sestavljalec od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020. Reklo se jim je "skakači", saj so opravljale naloge navedenih dveh delovnih mest in še druga dela. Za toženko je bilo še posebno v kriznem obdobju pomembno, da so lahko "skakale" od enega do drugega dela, saj so znale delati na 10 - 12 temah. Sodišči sta menili, da ni šlo za dejansko, ampak zgolj za formalno sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas (s protislovnim pojasnilom, da je bilo to potrebno zgolj zaradi zdravniškega pregleda, varstva pri delu ipd. zahtev v zvezi z opravljanjem dela sestavljalca) ter zaključili, da je bila zaposlitev večopravilnih delavk edina logična izbira.

14. Glede delavk E. E., F. F., G. G. in H. H. sta sodišči ugotovili, da so imele s toženko za delovno mesto sestavljalec za čas od 1. 2. 2020 do 31. 5. 2020 (z delavko H. H. za čas od 25. 8. 2019 do 30. 6. 2020) sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, nakar jim je toženka podaljšala delovno razmerje, in sicer tako, da je z njimi s 1. 6. 2020 oziroma s 1. 7. 2020 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Te delavke so imele za razliko od tožnika izkušnje na specifičnih operacijah, za kar so se usposabljale dalj časa. Zato sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je toženka ravnala povsem življenjsko logično, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

15. Revizija utemeljeno nasprotuje takšnemu posplošenemu razlogovanju mimo pravnih podlag za presojo zakonitosti odpovedi. Četudi je šlo za delavke, ki so predhodno že bile zaposlene pri toženki (bodisi na delovnem mestu sestavljalec bodisi na delovnem mestu organizator dela), to ne zmanjšuje pomena dejstva, da jih je toženka na delovnem mestu sestavljalec za določen oziroma celo za nedoločen čas zaposlila ravno v času, ko je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Revizija pravilno opozarja, da sta sodišči druge in prve stopnje napačno presodili, da je ta primer drugačen od primerov, na katere se je skliceval tožnik (VIII Ips 347/2006, VIII 99/2011 , VIII Ips 4/2016 in VIII Ips 194/2017), češ da ni šlo za zaposlovanje novih delavk. Tudi okoliščina njihove (boljše) usposobljenosti za delo ne spreminja usmeritve, ki jo je sodna praksa jasno začrtala že v zadevi VIII Ips 347/2006 - da delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu prav takrat zaposluje delavca za določen čas. Če bi se dejansko zmanjšale potrebe po delu, delodajalec ne bi več sklepal novih pogodb o zaposlitvi z delavcem po pogodbi o zaposlitvi za določen čas in bi obdržal v delovnem razmerju delavca, ki je na istem delovnem mestu zaposlen za nedoločen čas. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta zloraba je še bolj očitna v primeru, ko delodajalec z drugimi delavci glede istega delavnega mesta, ki je predmet odpovedi, sklepa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj to predpostavlja ne le začasno, temveč celo trajno potrebo po delu na spornem delovnem mestu.

16. Tudi toženkino sklicevanje na skupino delavk I. I., J. J., K. K. in L. L. ne more utemeljiti poslovnega razloga odpovedi. Te delavke so bile najprej zaposlene pri toženki, nakar so 1. 1. 2020 z družbo M. d. o. o.⁷ sklenile pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V teh pogodbah je bilo določeno, da se delavkam po prenehanju potrebe po delu ponudi v podpis pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pri toženki. Delavke so se nato res (npr. I. I. 17. 8. 2020, J. J. in K. K. pa 1. 9. 2020) znova zaposlile pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu sestavljalec. Sodišči druge in prve stopnje sta tudi v tej zvezi zmotno poudarili, da ni šlo za nove zaposlitve, ampak ''le za vrnitev'' delavk k toženki. Ob tem sta izpostavili pomen izpolnitve dogovora med toženko in hčerinsko firmo glede vrnitve delavk k toženki. Ker pa so se delavke vrnile k toženki (šele) v času tožnikovega odpovednega roka (ne npr. maja 2020), tudi te okoliščine ne morejo privesti do zaključka, da je toženka v odpovedi z dne 9. 6. 2020 pravilno ugotovila prenehanje potrebe ravno po tožnikovem delu. Prav nasprotno - pritrditi je tožniku, da tudi zaposlitve teh delavk kažejo na to, da je še nadalje obstajala potreba po delu na delovnem mestu sestavljalec.

17. Nenazadnje sta sodišči druge in prve stopnje odločitev sprejeli tudi ob neustreznem sklicevanju na svobodno gospodarsko pobudo delodajalca (74. člen Ustave RS). Ob načelno pravilnem stališču, da v ta okvir lahko sodi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog, sta neutemeljeno zaključili, da bi šlo za neracionalen ukrep, če bi se usposabljalo tožnika, ko pa je imela toženka na razpolago že usposobljene delavce.

18. Pravzaprav sta sodišči druge in prve stopnje s svojo odločitvijo pritrdili toženki, da je bila tožnikova usposobljenost preozka, da bi lahko ohranil zaposlitev pri njej, kar pa ne more predstavljati utemeljitve poslovnega razloga odpovedi, katerega bistvo je zmanjšan obseg dela, ne pa neusposobljenost delavca za delo.⁸

19. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novi postopek, da upoštevaje navedena stališča ponovno odloči o zahtevku9 ter pri tem odloči tudi o pobotnem ugovoru toženke.

20. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

21. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl) je v tretjem odstavku 88. člena določal, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.
² Institut premestitve (prej razporeditve) predpostavlja, da se delavca premešča z njegovega delovnega mesta na drugo delovno mesto. Toženka je delavce premeščala v okviru istega delovnega mesta sestavljalec, v tem sporu pa je prikazovala kot da gre v primeru tožnika in drugih delavk za različna delovna mesta. V okviru istega delovnega mesta ne gre za premestitev, temveč za odreditev dela.
³ Tožnik in ostali delavci toženke so imeli v pogodbah o zaposlitvi določeno, da bodo opravljali delo v Krškem ali po potrebi v Kostanjevici na Krki, kar je toženki dodatno olajšalo izvajanje delovnega procesa.
⁴ Te so: - izvaja delovne operacije sestavljanja, montaže, varjenja, cementiranja, navijanja polizdelkov in končnih izdelkov na liniji ali stroju, - skrbi za pravilno in smotrno rokovanje s stroji, orodji in merilno opremo, - skrbi za kakovost in pravočasnost izvedenega dela, - skrbi, da je material pravilno označen, ustrezen in nepoškodovan, - izvaja pripravo delovnega mesta za odobritev dela, - odobrava celotno mesto sodelavcu ob začetku dela, - prepozna neskladne proizvode in ravna z njimi skladno z navodili, - izvaja vatokontrolo po kontrolnih kartah, - izvaja beleženje, registracijo podatkov za potrebe obračuna plače oz. materialnega poslovanja, - opravlja drugo delo po navodilih nadrejenega.
⁵ Med drugim sta ugotovili, da je tožnik pretežni del zaposlitve opravljal delo na delovni operaciji R 107, obvladal pa je tudi druge delovne operacije (npr. R 101, R 121, R 105).
⁶ Ta se je iztekel z zamikom oziroma v skladu s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1.
⁷ T. j. hčerinska družba toženke, kar pa ne spremeni tega, da je šlo za drugega delodajalca.
⁸ Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila njegova nesposobnost, saj mu je toženka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga.
9 Pri tem naj upošteva, da sedaj postavljeni zahtevek ne vsebuje datuma, od katerega naj se tožniku prizna delovno razmerje pri toženki, prav tako ni določno opredeljen zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja.

Datum zadnje spremembe:

10.10.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 76/2019-6
• VSRS Sklep VIII Ips 68/2017
• Sodba VIII Ips 181/2002