VSRS Sodba II Ips 24/2025


pomembnejša odločba

Jedro

Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno je pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Oris zadeve

1. Tožnika (prvi tožnik - kreditojemalec in druga tožnica - porokinja) sta zahtevala ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. 1200830 z dne 17. 7. 2007, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in Notarskega zapisa iz leta 2007, ugotovitev ničnosti Aneksa št. 1 h Kreditni pogodbi št. 120830 s 25. 7. 2007, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in Notarskega zapisa iz leta 2015 ter plačilo 120.635,55 EUR in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnika sta trdila, da sta sklenila potrošniško kreditno pogodbo v švicarskih frankih (v nadaljevanju CHF) za 340.710 CHF, kar je na dan črpanja (25. 7. 2007) znašalo 204.507,80 EUR. Menila sta, da jima toženka ni ustrezno pojasnila tveganj kredita z valutno klavzulo, zlasti ne vpliva morebitne apreciacije CHF na višino anuitete in glavnice, čeprav se je sama teh tveganj zavedala. Trdila sta, da sta valutna klavzula in spremenljiva obrestna mera, ki sta bili del tipske pogodbe in nista bili posamično dogovorjeni, nepoštena pogoja. Toženka ni imela zakonsko upravičene potrebe za vezavo kredita na CHF, temveč je to storila z namenom ustvarjanja dobička. Zaradi nepojasnjenega tveganja in rasti tečaja CHF jima je nastala škoda 120.635,55 EUR, ki predstavlja razliko med neodplačano glavnico kredita (ob konverziji v EUR leta 2015) in glavnico, ki bi jo dolgovala, če bi že sprva najela evrski kredit v enaki protivrednosti.

3. Toženka je trdila je, da je ravnala dobroverno, da je izpolnila pojasnilno dolžnost, da sta bila tožnika seznanjena s tveganji in da sta imela možnost konverzije kredita v EUR že prej. Prvi tožnik je bil univerzitetni diplomirani ekonomist z izkušnjami s krediti, zato ga ni mogoče šteti za povprečnega potrošnika, ki ne bi mogel oceniti ekonomskih posledic. Poudarila je, da je tudi sama nosila tveganje in da s spremembami tečaja ni imela velikih dobičkov. Tožnika sta se za kredit v CHF odločila svobodno, ker je bil v tistem času ugodnejši. Trdila je, da konverzija kredita v letu 2015 predstavlja novacijo, s čimer je prvotna obveznost prenehala.

Dosedanji potek postopka

4. Sodišče prve stopnje je verjelo je izpovedbam, da je toženka tožniku predstavila možnost najema kredita v EUR in CHF ter ga opozorila na možnost nihanja tečaja, kar vpliva na anuiteto. Tožnik se je zavedal nihanja tečaja za "par odstotkov" in se je za kredit v CHF odločil, ker je bil v tistem času ugodnejši. Pač pa mu toženka ni pojasnila, da lahko sprememba tečaja, poleg anuitete, vpliva tudi na višino glavnice, gledano v evrih, a vzročne zveze med tem in zahtevkom za plačilo ni, saj je imel tožnik ves čas odplačevanja kredita na voljo možnost konverzije kredita v EUR, kar je predstavljalo varovalo pred neomejenim valutnim tveganjem. Toženka ob sklenitvi pogodbe leta 2007 ni mogla predvideti tako občutne spremembe tečaja CHF/EUR, kot se je zgodila kasneje, zlasti leta 2015, ko je švicarska centralna banka odpravila vezavo tečaja. Ta dogodek je bil po oceni sodišča nepredvidljiv. Toženka je sicer vedela, da se tečaj lahko spremeni, ni pa mogla vedeti, kdaj in v kakšnem obsegu. Opozorila Banke Slovenije v dokumentih pred letom 2007 niso vsebovala konkretnih napovedi o gibanju tečaja v škodo tožnikov. Toženka tudi ni bila dolžna ravnati v skladu z navodili avstrijske centralne banke. Bankino reklamno gradivo, ki je oglaševalo kredit z minimalnim valutnim tveganjem, ni zavajajoče, saj se to nanaša na možnost konverzije. Toženka ni razpolagala z informacijami o bodočem gibanju tečaja, ki bi jih zamolčala. Navedenega ne spremeni to, da tožnik v času sklenitve pogodbe ni imel bogatih izkušenj s tovrstnimi krediti, da mu niso bile predstavljene simulacije vpliva ekstremnih sprememb tečaja in da se je za konverzijo odločil leta 2015. Zavedal se je gibanja tečaja in možnosti konverzije ter jo tudi tehtal. Tožnika nista zatrjevala, da bi imela težave z odplačevanjem kredita ali da bi jima grozilo unovčenje hipoteke. Toženka ni ravnala v slabi veri, izpolnila je pojasnilno dolžnost in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih ob sklenitvi pogodbe ni bilo. Sodišče je zato presodilo, da pogodbeni pogoji niso nepošteni, ter je zavrnilo vse zahtevke obeh tožnikov.

5. Sodišče druge stopnje je ob upoštevanju novejših stališč Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju Ustavno sodišče) ter Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) presodilo, da so zaključki o pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, dobrovernosti toženke in znatnem neravnotežju materialnopravno zmotne. Pritrdilo je tožnikoma, da toženka ni pravilno izpolnila pojasnilne dolžnosti, saj potrošnik potrebuje informacije, ki mu omogočajo oceno znatnih ekonomskih posledic, vključno z vplivom zelo velike depreciacije domače valute (npr. 50 %) na obroke in glavnico skozi celotno obdobje odplačevanja, tako da tveganja v resnici razume. Sodišče prve stopnje se je pri presoji zmotno oprlo na okoliščine, ki po novejši praksi ne zadostujejo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti. Ker toženka te ni opravila z ustrezno profesionalno skrbnostjo, je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kar pomeni, da se valutna klavzula kot bistvena sestavina pogodbe šteje za nepošteno in nično. Ničen ključni pogodbeni pogoj ima za posledico ničnost celotne pogodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnikov zato ugodilo in ugotovilo ničnost Kreditne pogodbe, obeh Sporazumov o zavarovanju in obeh Notarskih zapisov. Glede denarnega zahtevka (odškodnine) dejansko stanje ni bilo v celoti ugotovljeno, zato je prvostopenjsko sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

6. Vrhovno sodišče je na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišče RS in Sodišča Evropske Unije, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve predmetne kreditne pogodbe leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo? 2. Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti?¹

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

7. Toženka v reviziji kot bistveno navaja, da je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pri presoji pravilnosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti uporabilo standarde, ki so se razvili v sodni praksi bistveno kasneje (po letu 2017 oziroma 2022) in ki jih v času sklenitve pogodbe leta 2007 ni mogla poznati ali upoštevati. Takšna uporaba kasnejših, strožjih standardov pojasnilne dolžnosti (vključno z opozorilom na "črni scenarij" ali 50 % nihanja tečaja) za nazaj naj bi pomenila nedopustno retroaktivnost in kršitev načel pravne varnosti in predvidljivosti ter načela prepovedi retroaktivnosti, ki varujeta pred arbitrarnim posegom države in kršita pravico do varstva premoženja. Če bi sama ta standard v tistem času poznala, bi tožnika na to opozorila. Glede drugega vprašanja toženka trdi, da višje sodišče ni pravilno ocenilo izpolnitve pojasnilne dolžnosti, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, iz katerega izhaja, da je pojasnilno dolžnost v letu 2007 izpolnila v skladu s takratnimi standardi: kreditna pogodba je bila jasna; tožniku je predstavila kredit v CHF in EUR; pojasnila mu je, kako je sestavljen anuiteta in od česa je odvisna (vezana na tečajno razliko in obrestno mero); pojasnila mu je bilo valutno tveganje in možnost spreminjanja anuitete; ni mu dajala garancij glede prihodnjega gibanja tečaja; pojasnila mu je, da lahko pride do velikih sprememb v njegovo škodo; tožnik je imel ves čas na voljo mehanizem konverzije za uravnavanje tveganja. Toženka meni, da ni zamolčala neomejenega tveganja, saj je možnost konverzije nudila učinkovito varovalo. Zaključek višjega sodišča, da pojasnila niso bila zadostna, ker niso vsebovala opozorila na zelo velika nihanja (npr. 50 %) in njihov vpliv na glavnico, naj bi bil materialnopravno zmoten, saj je temeljil na kasneje razvitem standardu pojasnilne dolžnosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

8. Tožnika na vročeno revizijo nista odgovorila.

Presoja utemeljenosti revizije

9. Revizija ni utemeljena.

Uvodno

10. Vrhovno sodišče mora najprej odgovoriti na vprašanje, ali drži, da toženka glede na novejšo sodno prakso pojasnilne dolžnosti ni ustrezno opravila, nato pa, ali je uporaba te, tj. novejše prakse, v obravnavani zadevi dopustna.

Ugotovljeno dejansko stanje

11. Dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), je tisto, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, tj. v sodbi pritožbenega sodišča.² Dejansko stanje, ki iz nje izhaja, je naslednje:

* predmet kreditne pogodbe je bil stanovanjski kredit v višini 340.710 CHF v evrski protivrednosti na dan sklenitve pogodbe, z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah (višina anuitete na dan sklenitve pogodbe je znašala 2.102,53 CHF);

* kreditna pogodba je bila napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku;

* toženka ni dajala prednosti kreditom v CHF, tožnik se je zanj odločil, ker je bil ugodnejši;

* toženka je tožniku pojasnila, kako je sestavljena mesečna anuiteta, od česa je odvisna (vezana na tečajne razlike in šestmesečno spremenljivo obrestno mero LIBOR) in kakšna so tveganja, med njimi tudi valutno dvojno tveganje (možnost spreminjanja anuitete ob spremembi tečaja in/ali obrestne mere), ter mu prikazala simulacijo plačila v celotnem obdobju odplačevanja z vsemi obrestmi;

* tožnik je razumel, da gre za minimalno tveganje (dve stabilni gospodarstvi), zavedal se je možnosti nekajodstotnega nihanja, na možnost ekstremnega odstopanja tečaja do 50 % (na "črni scenarij", tj. na slabosti kredita v CHF in možnostjo velikega, tudi neobvladljivega tveganja zaradi možnih velikih tečajnih sprememb, ki lahko vplivajo na glavnico) ni bil opozorjen;

* tožnik je imel na podlagi kreditne pogodbe pravico toženki predlagati konverzijo kredita v EUR po referenčnem tečaju ECB, in sicer kadar koli po izteku prvih treh mesecev od sklenitve pogodbe in nadalje po izteku vsakih treh mesecev od sklenitve dodatka h kreditni pogodbi za zamenjavo valute;

* toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni mogla predvideti tako občutne spremembe tečaja, do kakršne je med odplačilno dobo prišlo.

O pojasnilni dolžnosti

12. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah³ poudarilo, da je razvoj sodne prakse SEU terjal nadgraditev njegovih predhodnih stališč: ključno je, da pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika.⁴ V sodbi II Ips 54/2023 je poudarilo, da je presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja odvisna od vsebine posameznega pogoja in konkretnih okoliščin primera, zlasti posledic, ki jih pogoj prinaša, in načina predstavitve pogoja: "Kot stalnica in navdih presoje obsega ter intenzivnosti pojasnilne dolžnosti mora obstajati razlagalčevo zavedanje, i) da je na eni strani (večplastnost asimetričnega razmerja) ponudnik, ki ima profesionalno vedenje in izkušnje glede tveganj, in to tveganje prenaša oziroma (so)ustvarja za druge, na drugi strani pa je potrošnik, ki je ravno glede tega netipičnega, neomejenega in neobvladljivega tveganja, ki ga prevzame nase, a) praviloma informacijsko podhranjen ter b) tega tveganja (drugače kot banka) ne more ovrednotiti in obvladati, ii) da gre tu za kombinacijo izrazitega informacijskega razkoraka glede vsebine tveganja in neenakomerne porazdelitve bremena tveganja, oboje v škodo potrošnika, kar lahko v součinkovanju vzpostavi znatno neravnotežje, iii) da se kredit odplačuje s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar lahko ogrozi njen socialni razvoj in možnost osebnostnega razvoja njenih članov, iv) da gre v primeru stanovanjskih kreditov za finančne produkte, ki služijo zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine in v), da je pri zapolnjevanju vsebine pojasnilne dolžnosti treba po drugi strani izhajati iz standarda povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Slednje pomeni, da je ekonomska izobrazba stranke nebistvena za presojo izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. Ta je namreč i) standardizirana in zato objektivizirana in ii) potrošnik, četudi ekonomsko izobražen, ni v informacijsko enakovrednem položaju z banko, ki se vsakodnevno in sistematično ukvarja z denarnim poslovanjem in ki poseduje akumulirano zanje številnih bančnikov, finančnikov in drugih ekspertov s področja bančništva, ki tvorijo njeno zaposlitveno strukturo."⁵ Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, da je to, da se valutno tveganje lahko realizira le v korist/v škodo potrošnika, ne pa tudi ponudnika, posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank (zaprte devizne pozicije) in dovoljene vsebine bančnega instrumenta, kar samo po sebi še ne povzroči znatnega neravnotežja. Če je banka skrbno opravila svojo pojasnilno dolžnost, potem v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama in ni nepoštenosti pogodbenega pogoja. In obratno.

13. Novejša praksa Vrhovnega sodišče torej zahteva ugotovitev o tem, kakšna pojasnila je banka pred sklenitvijo pogodbe posredovala kreditojemalcu, kar je predpogoj za presojo, ali je ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost. Šele na podlagi teh ugotovitev je mogoča presoja poštenosti pogodbenega pogoja.

14. V skladu z novejšo sodno prakso, ki jo je Vrhovno sodišče oblikovalo v uvodoma navedenih zadevah, banka pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja ne izčrpa že z vključitvijo tovrstne določbe v pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je valutno tveganje kreditojemalcu v zadostni meri vsebinsko pojasnila. To pomeni, da mu je razložila, kakšna je bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti in kaj to (zanj) pomeni.⁶ Osrednja posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je namreč možnost spremembe mesečnega obroka in s tem celotne/končne obveznosti, saj se ob precejšnji devalvaciji domače valute kreditna obremenitev, preračunana vanjo, lahko znatno poveča.

15. Vrhovno sodišče pritrjuje višjemu sodišču, da v obravnavanem primeru toženka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, ki banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na podlagi zadostnih informacij o tveganju, ki ga prevzema, in k dolžnosti seznanitve s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Ne le, da tožniku informacij ni posredovala tako, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino svojih obveznosti, temveč mu poglavitne informacije - da ima takšen pogodbeni pogoj lahko pomembne ekonomske posledice za njegove finančne obveznosti⁷ - sploh ni razkrila; iz njenih pojasnil je tožnik razumel, da gre za minimalno tveganje (dve stabilni gospodarstvi) ter se je zavedal (le) nekajodstotnega nihanja. Za revizijsko trditev, da je "o "črnem scenariju" opozorila vsakega kreditojemalca, pa čeprav z drugimi besedami", v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe ni opore. V teh okoliščinah možnost konverzije, kot je pravilno zapisalo sodišče druge stopnje, ne more imeti pomembnejšega vpliva na presojo o neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti.

16. Odgovor na drugo vprašanje se torej glasi, da je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da banka (toženka) ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti.

O prepovedi retroaktivnosti

17. Revidentkina teza glede prvega vprašanja je, da so sodišča s preoblikovanjem sodne prakse in predrugačenjem pravnega standarda "pojasnilna dolžnost" ravnala v nasprotju s 155. členom Ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov) in s tem spodkopala temeljna načela pravne države (2. člen Ustave).

18. Po svoji naravi so abstraktne pravne norme pravila ravnanja, ki veljajo za naprej in obsegajo tista pravna razmerja, ki obstajajo ali nastanejo potem, ko so norme začele veljati. Iz tega logično izhaja, da pravna norma ne bi smela imeti povratne moči. Proti možnosti retroaktivnega delovanja pravnih norm govori tudi zahteva po pravni varnosti in zahteva po varovanju pridobljenih pravic kot elementov pravne države iz 2. člena Ustave. Splošno (toda ne absolutno) prepoved povratne veljave pravnih aktov vsebuje prvi odstavek 155. člena Ustave).

19. Prava (retroaktivna) povratna moč predpisa je podana tedaj, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v določena dejanska stanja, ki v celoti pripadajo preteklosti. "Nepravo" povratno delovanje zakona pa sega na sedanja zatečena, toda še ne zaključena stvarna in pravna stanja in pravna razmerja, ki učinkujejo v prihodnosti in zato istočasno tudi zatečene pravne položaje naknadno razvrednotijo. Prava retroaktivnost je načeloma prepovedana, neprava (dejanska) retroaktivnost pa ni prepovedana, razen če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. To posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Če tehtanje ustavno varovanih dobrin pokaže, da zaupanje v trajnost obstoječega položaja zasluži prednost, je tudi neprava retroaktivnost v neskladju z Ustavo.⁸

20. Toda prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave se ne nanaša le na normativno ureditev, ampak se lahko nanaša tudi na sodno prakso.⁹ Po stališču pravne teorije sodišče obide prepoved povratne veljavnosti predpisov, če z retroaktivno razlago zakona vanje vnaša rešitve z retroaktivnimi posledicami.¹⁰ Vrhovno sodišče mora pretehtati, ali gre v obravnavani zadevi za tak primer.

21. "Pojasnilna dolžnost" ni izključno zakonska kategorija iz ZPotK, temveč je tudi del presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot, ki po vsebini pomeni implementacijo Direktive 93/13 (v nadaljevanju Direktiva). To prek odločanja o predhodnih vprašanjih razlaga SEU (o tem več v nadaljevanju). Ne prvi odstavek 6. člena ZPotK ne prvi in drugi odstavek 7. člena ZPotK ter tudi ne ZVPot ne določajo izrecno vsebine pojasnilne dolžnosti pri kreditni pogodbi z valutno klavzulo. To pomeni, da gre za nedoločen pravni pojem - za pravni standard. Pravni standardi se obračajo na pravne subjekte z zahtevo, naj ravnajo tako, kakor je "tipično, normalno, povprečno" v določenem okolju oziroma na določenem delovnem področju, in s tem vzpostavljajo merilo, ki se kot nalašč prilega pravnemu urejanju in načelu enakosti.¹¹

22. Pomen pravnega standarda, tj. vsebino nedoločnega pravnega pojma oziroma elemente abstraktnega dejanskega stanja, vselej ovrednoti sodišče, tako da uporabi splošno sprejeta družbena merila. Izhajajoč iz načela pravne enakosti, mora biti v življenjsko podobnih primerih ta vsebina enaka oziroma primerljiva.

23. Pri potrošniških kreditnih pogodbah v CHF banka izpolni pojasnilno dolžnost, če razkrije vse bistvene informacije, ki jih narekujejo (pričakovani) strokovni standardi ravnanja in védenja (skrbnost dobrega strokovnjaka - drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika). Ti standardi izhajajo iz načela vestnosti in poštenja kot izraza dobre vere v obligacijskopravnem razmerju. Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost.¹² Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso.¹³ Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno je pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.

24. Revidentka svoje stališče torej neuspešno opira na 155. člen Ustave. Še več, ravno načelo zaupanja v pravo (pravne varnosti in predvidljivosti) kot prvina pravne države iz 2. člena Ustave (ter enako varstvo pravic iz 22. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člen Ustave)¹⁴ zahtevajo nasproten odgovor od tega, ki ga ponuja revidentka. Razvoj prava s pomočjo sodne prakse je sestavni del pravne tradicije v vsakem pravnem sistemu. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 zapisalo, da "čas prinaša spremembe in te se, ker je pravo živa tvorba, lahko odražajo v razvoju prava, tudi sodniškega. In če spremembe pravnih predpisov praviloma ne vplivajo na že odprte sodne postopke, sprememba sodne prakse najvišjega, tj. Vrhovnega sodišča, povzroči, da predhodni precedensi kot pravni vir postanejo obsoletni, odločbe, ki se nanje opirajo, pa materialnopravno napačne." Pogoj je, da mora biti razvoj sodne prakse predvidljiv do te mere, da se lahko naslovniki pravne norme prilagodijo pravnemu razvoju. Uporaba nove/spremenjene sodne prakse v posameznem primeru zato zahteva, da sodišče poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani. Ne glede na to mora sodišče vselej obrazložiti, zakaj je sledilo stališčem stare oziroma zakaj novi sodni praksi, saj to zahteva ustavnoprocesno jamstvo obrazloženosti, varovano z 22. členom Ustave.¹⁵

25. Povedano podpira ustaljeno stališče ESČP, da v zadevah, v katerih sodna praksa vpliva na odprte pravdne postopke, ni podana kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, kadar stranke poznajo spremenjeno sodno prakso in imajo v postopku možnost zatrjevati materialno pravno odločilna dejstva.¹⁶ Bistveno je, da stranka ne izgubi pravice do sodnega varstva zaradi presenetljive pravne diagnoze (inštančnega) sodišča in nadaljnje sodne odločitve glede tega, katera so pravno odločilna dejstva, na katerih naj utemeljuje tožbeni zahtevek oziroma se mu upira, oziroma da sprememba ne povzroči posega v njeno pravico do enakega varstva pravic.¹⁷ Ob tem je pomembno še, da sodišče, ki opravi presojo ob upoštevanju nove sodne prakse, to obrazloži oziroma da je iz odločbe razvidno, zakaj je namesto pravne varnosti in predvidljivosti zasledovalo razvoj prava skozi sodno prakso.¹⁸ Navedb v tej smeri revidentka niti ni podala - navedba, da bi tožnika o črnem scenariju zagotovo poučila, če bi vedela, da ga mora,¹⁹ pa nasprotuje njenim revizijskim navedbam, da za tak scenarij ni vedela. V postopku je imela možnost predstaviti svoja stališča tudi o novejši sodni praksi (in jo je tudi izkoristila), višje sodišče pa je v razlogih izpodbijane sodbe razvoj sodniškega prava skozi čas ustrezno pojasnilo.

26. Tudi Ustavno sodišče retroaktivnosti v uporabi meril SEU, ki se nanašajo na čas po sklenitvah kreditnih pogodb, ni prepoznalo.²⁰ Poudarilo je, da je SEU stališče glede pouka o možnosti velike depreciacije nacionalne valute sprejelo neposredno v sklopu razlage Direktive.²¹ Po določbah, ki pomenijo izvedbo te Direktive, mora biti potrošniku zagotovljeno vsaj tolikšno varstvo, kot izhaja iz prakse SEU.²² To zastopa trdno stališče, da enotna uporaba prava EU in načelo enakosti nacionalnim sodiščem nalagata, da se pojmi prava EU v državah članicah razlagajo enotno, ob upoštevanju konteksta in cilja ureditve (varstva potrošnikov).²³ V zvezi z zagotavljanjem učinkovitega pravnega varstva potrošnikov na podlagi Direktive je SEU posebej poudarilo, da morajo biti merila presoje, ki jih oblikujejo nacionalna vrhovna sodišča in jih morajo upoštevati nižja sodišča, v interesu enotne razlage prava EU usklajena s sodno prakso SEU.²⁴ Sodbe SEU o predhodnih vprašanjih glede razlage prava EU so kot del primarnega prava EU neposredno zavezujoče ne le za nacionalno sodišče države v zadevi, ki je postavilo predhodno vprašanje, temveč (praviloma) z učinkom ex tunc (za nazaj), od začetka veljave razlaganega pravnega pravila za vsa nacionalna sodišča (in druge državne organe), ki odločajo v vsebinsko podobnih primerih.²⁵ Sodbe SEU veljajo tako tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, razen če SEU izrecno določi drugače.²⁶ Povedano drugače: SEU je ravno zaradi zagotavljanja učinkovitega varstva določil, da se njegove razlage uporabljajo ex tunc, saj so sodbe razlagalne odločbe že obstoječega pravnega akta in ne nov normativni akt.

27. Direktiva in ZVPot sta bila ob sklenitvi kreditne pogodbe med pravdnima strankama že v veljavi, vključno z določbami, ki so (bile) predmet naknadne razlage. SEU v nobeni od kasneje sprejetih odločb v zvezi z Direktivo ni izrecno določilo, da bi razlaga časovno učinkovala drugače, kot to velja sicer - ex tunc. Ker se nacionalno (drugostopenjsko) sodišče pri odločanju sklicuje na sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi pogodbe, na katero se razlaga sodišča nanaša, zato tudi s tega vidika ne gre za prepovedano retroaktivno uporabo prava.

28. Tudi odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je torej pritrdilen.

Sklepno

29. Revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

30. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sklep II DoR 180/2024 z dne 18. 12. 2024.
² Revidentka gradi izključno na materialnopravnem vidiku. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da že v postopku z dopustitvijo revizije ni niti predlagala vprašanj v smeri morebitnega obstoja bistvenih kršitev postopka (in jih Vrhovno sodišče tudi ni moglo dopustiti), zato procesna pravilnost izpodbijane sodbe (in morebitna razhajanja v dejanskem stanju s sodbo sodišča prve stopnje) ne more biti (in tudi ni) predmet tega revizijskega preizkusa.
³ Glej zlasti II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.
⁴ II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, 45. točka obrazložitve.
⁵ Glej 16. točko obrazložitve te odločbe.
⁶ Primeroma glej sklep VS RS II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, 29. točka obrazložitve.
⁷ Sodbe SEU C-212/20 z dne 18. 11. 2021, 42. in 43. točka obrazložitve, C-609/19 z dne 10. 6. 2021, 57. točka obrazložitve, C-125/18 z dne 3. 3. 2020, 51. točka obrazložitve, C-186/16 z dne20. 9. 2017, 51. točka obrazložitve, in C-26/13 z dne 30. 4. 2014, 75. točka obrazložitve.
⁸ Teoretična izhodišča povzeta po Šturm, L., Komentar Ustave Republike Slovenije,https://e-kurs.si/komentar/opredelitev-in-razmerje-do-drugih-ustavnih-dolocb/
⁹ Primerjaj Čeferin, R., Spremembe sodne prakse v civilnopravnih sporih in njihov vpliv na pravice in obveznosti strank v postopku, v: Časovnost razlage zakona, SAZU, Ljubljana, 2018, str. 97.
¹⁰ Pavčnik, M. v: Časovnost razlage zakona, SAZU, Ljubljana, 2018, str. 16. Glej tudi Pirnat, R., XXII. Dnevi civilnega in gospodarskega prava, 18.-19. april, Bernardin, Portorož, str. 5.
¹¹ Pavčnik, M., Teorija prava, 4. izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 102.
¹² Za to vrsto retroaktivnosti (imenovani tudi "retrospektivnost"), s katero označujemo poseg v trajajoče dejanske stanove, sicer zasledimo stališča, da ni nedopustna, če ne posega v druge ustavne varovane pravice. Glej Komentar Ustave RS (ur. Avbelj, M.), Nova Univerza, EPF, Ljubljana, 2019, str. 677 - 679; Primerjaj 21. in 22. točko pritrdilnega ločenega mnenja Mateja Acceta k ustavni odločbi U-I-6/15, Up-33/15, Up-1003/15 z dne 5. 7. 2018 (ZOPNI), in Sovdat, J., Časovni vidiki v ustavnosodni presoji, v: Časovnost razlage zakona, SAZU, Ljubljana, 2018, str. 151.
¹³ Pavčnik, zgoraj navedeno delo.
¹⁴ Primerjaj Popelier, P., Legitimate Expectations and the Law-Maker in the Case law of the European Court of Human Rights, issue 1, Sweet&maxwell, ltd., 2006, str. 16 -17.
¹⁵ Povzeto po odločbi Ustavnega sodišča RS Up-164/2015 z dne 18. 2. 2016.
¹⁶ Glej npr. 35. točko obrazložitve zadeve Hanževački proti Hrvaški (št. 49439/21 z dne 5. 9. 2023) in 38. točko zadeve Gil Sanjuan proti Španiji (št. 48297/15 z dne 26. 5. 2020).
¹⁷ Primerjaj Pavčnik, T., Predvidljivost v civilni pravdi, SAZU, Ljubljana, 2018, str. 78.
¹⁸ Čeferin, R., navedeno delo, str. 98.
¹⁹ Glej drugi odstavek na 8. strani revizije.
²⁰ Nasprotno je prepovedano retroaktivnost prepoznalo v sklepu o začasnem zadržanju Zakona o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci v švicarskih frankih in utemeljil, češ da zakonodajalec za ureditev problematike z zakonom, ki bi pomenil pravo retroaktivnost, ni utemeljil javne koristi. Glej 21. - 42. točko obrazložitve sklepa USRS U-I-64/22 in U-I-65/22 z dne 10. 3. 2022.
²¹ Glej 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-329/19-31 z dne 26. 10. 2023.
²² Če ni po načelu minimalne harmonizacije iz 8. člena Direktive nacionalni zakon za potrošnika ugodnejši. Glej 22. - 25. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in 8. točko obrazložitve sklepa II Ips 37/23 z dne 20. 3. 2024.
²³ Glej 33. točko obrazložitve sklepnih predlogov k zadevi C-81/19 z dne 9. 7. 2020. Primerjaj tudi 37. točko obrazložitve sodbe SEU C-26/13 z dne 30. 4. 2014 in tam citirano sodno prakso ter 50. točko obrazložitve sodbe SEU C-143/13 z dne 26. 2. 2015 (Matei).
²⁴ Primerjaj 68. točko obrazložitve sodbe SEU C-96/16 in C-94/17 (Banco Santander); 60. in 64. točko obrazložitve sodbe C 118/17 (Dunnai). Glej tudi Smernice glede razlage in uporabe Direktive C 323/19 z dne 27. 9. 2019.
²⁵ Primerjaj 267. člen PDEU; Trstenjak, V., Brkan, M.: Pravo EU- ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 278, 280 ter npr. sodbi SEU glede: 44. točka obrazložitve C-347/00 (Barreira Perez) in 58. točka obrazložitve v združenih zadevah od C-338/11 do C-347/11 z dne 10. 5. 2012 (Santander Asset Management SGIIC SA). Glej tudi: Avbelj, M.: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa, št. 42-43/2023, priloga, str. III.
²⁶ Tako Avbelj, M., Sodno pravo EU, 2., prenovljena izdaja, str. 137. Avtor se opira na sodbo SEU v zadevi C-292/04 (Meilicke) in pojasnjuje, da morajo nacionalna sodišča na novo obrazložen predpis uporabiti pravzaprav retroaktivno, to je tudi za pravna razmerja, ki so nastala in bila oblikovana, preden je SEU razlago podalo. Izjeme od tega pravila so dopustne, če bi šlo za poseg v dobroverno razmerje in če bi lahko nastale hujše, predvsem finančne posledice. Časovna omejitev je možna zgolj izjemoma, če SEU to samo določi Slednje izhaja iz kasnejše odločbe SEU, C-581/10, C-629/10 (Nelson).

Datum zadnje spremembe:

08.07.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 74/2023
• VSRS Sklep II Ips 37/2023
• VSRS Sklep II DoR 97/2023