VSRS Sodba I Ips 11678/2017


pomembnejša odločba

Jedro

Obdolženčeva vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj je bila podrobno opisana že v vseh predhodnih sodbah, s katerimi so bili za krive spoznani preostali soobdolženci. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.

Podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba v obsodilnem delu (točka I izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je A. A. pod točko I izreka sodbe spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter enaindvajsetih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine mu je določilo štiri leta zapora in stransko denarno kazen v višini 6.000,00 EUR, za vsako kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva pa mu je določilo en mesec zapora. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je nato izreklo enotno kazen pet let zapora in stransko denarno kazen v znesku 6.000,00 EUR. V izrečeno zaporno kazen je vštelo čas pridržanja in pripora. Na podlagi četrtega odstavka 261. člena KZ-1 je obdolžencu vzelo sprejeto nagrado v skupnem znesku 143,65 EUR ter mu po prvem odstavku 71. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica kontrolorja tehničnih pregledov za čas petih let. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka. Pod točko II izreka sodbe je iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) obtožbo zavrnilo za dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter tudi v tem delu odločilo o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in kršitev ustavnih ter konvencijskih pravic. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da sodbo v obsodilnem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič in predlagal njeno zavrnitev.

4. Odgovor je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

Relevantne procesne okoliščine in navedbe v zahtevi

5. Specializirano državno tožilstvo RS je zoper obdolženca in več (tedaj) soobdolžencev vložilo obtožnico zaradi storitve kaznivih dejanj iz 261., 262., 264., 257. in 259. člena KZ-1. Na predobravnavnih narokih so soobdolženci (B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., R. R., S. S.) priznali krivdo in je po opravljenih narokih za izrek kazenske sankcije sodnica zoper njih izdala obsodilne sodbe. Postopek zoper A. A., ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal, se je nadaljeval ločeno. Ista sodnica, ki je predhodno sprejela priznanja krivde soobdolžencev, je nato predsedovala senatu, ki je na glavni obravnavi odločal o obtožbi zoper obdolženca in izdal izpodbijano obsodilno sodbo.

6. Vložnik v zahtevi med drugim uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Navaja, da bi morala biti sodnica, ki je v istem kazenskem postopku predhodno sprejela priznanja krivde ostalih soobdolžencev in zoper njih izdala obsodilne sodbe, iz sojenja zoper obdolženca izločena. Pojasnjuje, da so bila v opisih kaznivih dejanj, ki so se očitala soobdolžencem, podrobno opisana tudi ravnanja A. A., s čimer se je sodnica že vnaprej vsebinsko opredelila do njegove krivde in vloge pri kaznivih dejanjih.

Izhodišča za presojo

7. Obravnavana zadeva odpira vprašanje, v kolikšnem obsegu in na kakšen način se sme sodišče v sodbi opredeliti do ravnanj soobdolžencev, ki s to sodbo niso bili obsojeni, in v katerih primerih lahko sodnikovo predhodno odločanje o krivdi soobdolžencev vpliva na videz njegove nepristranskosti v naknadnem postopku zoper preostale soobdolžence. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je v svoji praksi to vprašanje presojalo z vidika pravice do domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena EKČP in/ali z vidika pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP.

8. Navajanje ravnanj soobdolžencev, ki jim bo sojeno šele naknadno, je v posameznih primerih, zlasti v zahtevnejših kazenskih postopkih z več obdolženci in zato s povezanimi očitki, neizogibno. Že ESČP poudarja, da mora sodišče ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za utemeljitev krivde sojenemu obdolžencu, kar lahko vključuje tudi dejstva, povezana z vpletenostjo ostalih soobdolžencev. Domneva nedolžnosti teh soobdolžencev se v takšnih primerih praviloma zagotavlja z izpolnitvijo dveh pogojev: (i) če sodišče v sodbi navede zgolj tista dejstva o ravnanju soobdolžencev, ki so nujno potrebna za utemeljitev krivde obdolžencev, ki jim sodi, in (ii) če je v sodbi jasno navedeno, da sodišče ni ugotavljalo krivde teh oseb (na primer z dosledno uporabo izraza, da gre za ločeno obravnavano osebo).¹

9. Hkrati pa je v takšnih procesnih situacijah treba zagotavljati tudi pravico do nepristranskega sodišča. Tveganje se pojavi tedaj, ko naknadno obravnavanemu obdolžencu sodi isti sodnik, ki je predhodno odločal o obtožbi zoper soobdolžence. Medtem ko ESČP v dosedanji praksi kršitve pravice do nepristranskega sodišča ni ugotovilo v primerih, kadar dejstva o vpletenosti naknadno sojene osebe v kaznivo dejanje niso bila podana kot ugotovitve sodišča, temveč kot del navedb soobdolžencev² oziroma prič³, ali kadar je bila navedba obdolženčevih ravnanj zgolj bežna⁴, pa je ravnalo drugače v primerih, ko je sodišče v predhodni sodbi podalo podrobno oceno vloge naknadno sojenega obdolženca pri kaznivem dejanju.⁵ V okviru svoje presoje ESČP kot pomembne šteje tudi okoliščine, ali je sodil profesionalni sodnik, ali je bil v kasnejšem postopku izveden dokazni postopek, ali je sodišče v njem sprejelo nove ugotovitve in se ni sklicevalo na ugotovitve iz predhodne sodbe.⁶ Vendar pa je v ospredje, zlasti v novejši praksi, prišla predvsem vsebina predhodnih sodb. ESČP prepoznava tveganje za okrnitev videza nepristranskosti v primerih, kadar predhodna sodba vsebuje natančne navedbe o vlogi naknadno sojenega obdolženca pri kaznivem dejanju, še zlasti, kadar sodba vsebuje pravno opredelitev njegovega ravnanja ali kadar iz nje izhaja, da je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja.⁷ Sodišče mora tako - upoštevajoč podrobnosti opisa in način formulacije - preučiti, ali so navedbe o obdolženčevem ravnanju v zgodnejši sodbi takšne, da lahko prejudicirajo njegovo krivdo in s tem povzročijo upravičen strah, da isti sodnik v kasnejšem sojenju ne bi sodil neobremenjeno in nepristransko.

10. S primerom, kot je obravnavani, je primerljiva zlasti sodba v zadevi Mucha proti Slovaški z dne 25. 11. 2021, v kateri (za razliko od zadeve Meng proti Nemčiji) predhodna sodba zoper soobdolžence ni temeljila na izvedenem dokaznem postopku, ampak na priznanjih krivde. ESČP je navkljub okoliščinam - da te sodbe niso vsebovale obrazložitve glede dejstev in krivde, da so sodili profesionalni sodniki, da je sodišče v postopku zoper naknadno sojenega obdolženca izvedlo dokazni postopek in je ta sodba temeljila na samostojni oceni dejstev in uporabe prava ter sodniki niso bili vezani na predhodno odločitev - dalo odločilno težo vsebini predhodnih sodb. Kršitev pravice do nepristranskega sodišča, ki jo je presojalo tudi v povezavi z domnevo nedolžnosti, je prepoznalo v tem, da je bil v sodbah, izdanih zoper soobdolžence, natančno opisan sostorilski prispevek naknadno sojenega obdolženca v kriminalni združbi, hkrati pa opis njegovih ravnanj ni bil formuliran na način, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil obdolženec tedaj zgolj obdolžen kaznivega dejanja in da njegova krivda ni bila ugotovljena.

11. Ista stališča je ESČP ponovilo v sodbi Gorše proti Sloveniji z dne 6. 3. 2025. V primerljivem procesnem položaju, ko je sodnik na predobravnavnem naroku sprejel priznanja krivde dveh soobdolžencev, nato pa v nadaljevanju sodil obdolžencu, ki krivde ni priznal, je ugotovilo kršitev domneve nedolžnosti in hkrati tudi pravice do nepristranskega sodišča iz prvega in drugega odstavka 6. člena EKČP. Četudi je bil opis vloge naknadno sojenega obdolženca nujen v opisu dejanj preostalih soobdolžencev, sta način formulacije in podrobnost opisa ustvarjala vtis, da je bil kriv tudi obdolženec, in upravičeno bojazen, da sodnik v naknadnem postopku ne bo sodil nepristransko. Ključne so bile ugotovitve, da je bila v opisu kaznivih dejanj iz predhodnih sodb podrobno opisana vloga obdolženca in njegova dejanja ter je bil obdolženec označen kot storilec kaznivih dejanj, hkrati pa navedbe o njegovih ravnanjih niso bile oblikovane na način, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil v tistem trenutku zgolj obdolžen in da se zoper njega vodi ločen postopek.

12. Ustavno sodišče RS se je z očitkom kršitve pravice do nepristranskega sodnika, ki je v zaporednih sodnih postopkih sodil različnim soobdolžencem zaradi istega historičnega dogodka, nazadnje srečalo v zadevi Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024. Kot odločilno za presojo je izpostavilo vprašanje, ali je sodnik z izdajo predhodne sodbe že sprejel stališča o obstoju dejstev, ki so odločilnega pomena tudi za kasnejši postopek, in ali obstaja bojazen, da teh stališč ne bo opustil, čeprav se bodo v kasnejšem sojenju izkazala kot napačna ali dvomljiva. Gre torej za vprašanje, ali lahko stranke zaupajo, da sodnik kljub sodelovanju v predhodnem postopku nima vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja ali interesa za določen izid postopka. Ob sklicevanju na prakso ESČP je ocenilo, da na to vprašanje praviloma ni mogoče odgovoriti pritrdilno, kadar je že v predhodni sodbi natančno opisana vloga obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja, ki mu bo naknadno sojeno, še posebej pa ne tedaj, kadar iz sodbe izhaja tudi pravna kvalifikacija njegovega ravnanja ali ocena, da je izpolnil vse znake kaznivega dejanja. Takšen položaj in s tem kršitev pravice iz 23. člena Ustave je prepoznalo v citirani zadevi, ko sta izreka predhodnih sodb zoper soobdolženca vsebovala natančen opis vloge naknadno sojenega obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, pri čemer so bili opisi dejanj iz predhodnih sodb in naknadne sodbe identični. Poleg tega je bil obdolženec, ki mu je bilo sojeno naknadno, v sodbah zoper soobdolžence označen kot sostorilec, v izreku teh sodb pa navedeno tudi, katere zakonske določbe je kršil. Ustavno sodišče je ocenilo, da je tako podan opis iz predhodnih sodb lahko vzbudil utemeljeno bojazen, da ima sodnica, ki je sodbi sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v zadevi naknadno sojenega obdolženca in bo težila k temu, da ugotovi enako dejansko stanje.

Presoja v obravnavani zadevi

13. Iz predhodnih sodb zoper soobdolžence, ki so na predobravnavnih narokih priznali krivdo, med drugim izhaja, da je A. A. (v dveh primerih) sam oziroma (v preostalih primerih) skupaj z B. B. kot kontrolor tehničnih pregledov vozil prejel nagrado, da je izvedel tehnični pregled na način, da vozila ni pregledal v celoti oziroma je namenoma spregledal napake na vozilu in je v zapisnik o tehničnem pregledu vpisal napačne podatke ter potrdil, da je vozilo tehnično brezhibno, čeprav to ni bilo. V sodbah so opisana posamična dejanja preostalih soobdolžencev, ki vključujejo tudi določne navedbe o tem, da so posamezni soobdolženci na A. A. oziroma na A. A. in B. B. z nagovarjanjem in izročitvijo nagrade vplivali ter dosegli, da sta tehnične preglede opravljala na opisani način. Iz opisov podrobno izhaja, kako sta na vozilih namenoma spregledala napake in v zapisnike vpisovala napačne podatke, da sta pri tem ravnala v nasprotju s 15. in 17. členom Pravilnika o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil in tehnično specifikacijo TSV - 605/01, izdano na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o motornih vozilih, nadalje pa še, da sta za to prejela denarne nagrade oziroma kako sta si jih razdelila.

14. Izreki predhodnih sodb vsebujejo natančen opis vloge, ki naj bi jo A. A. imel pri izvršitvi kaznivih dejanj, ki so se očitala preostalim soobdolžencem, hkrati pa tudi njemu v naknadnem postopku. Primerjava opisov dejanj iz predhodnih sodb in naknadne sodbe razkriva, da so v sodbi zoper obdolženca posamezne dejanske okoliščine pri nekaterih dejanjih sicer ugotovljene drugače (na primer pri navajanju napak na vozilu ali znesku izročene nagrade), v bistvenem pa je opis njegovega delovanja enak. Njegova vloga pri izvršitvi očitanih kaznivih dejanj, to je kot kontrolorja, ki je za denarne nagrade z lažnimi podatki potrjeval tehnično brezhibnost vozil, je bila tako podrobno podana že v vseh predhodnih sodbah. Čeprav obdolženec v njih ni bil izrecno označen kot (so)storilec kaznivih dejanj, pa opis dejanj ne dopušča drugačne razlage. Med drugim je izrecno navedeno, da sta on in tedaj soobdolženi B. B. delovala skupaj, "v sodelovanju" in "usklajeno", njuna ravnanja so opisana z dosledno uporabo dvojine, prav tako je razvidna neposredna povezava obdolženčevih dejanj s preostalimi soobdolženci, predvsem pa iz tako podrobno in celovito opisanega obdolženčevega ravnanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj.

15. Takšen opis v predhodnih sodbah vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo obdolženčevo krivdo, in je pri njem lahko vzbudil upravičen strah, da ima predsednica senata, ki je te sodbe sprejela, že ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja tudi v njegovi zadevi.⁸ Dejstvo, da so bile sodbe zoper preostale soobdolžence izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde, nima odločilnega pomena. Sodnica se je namreč pred sprejetjem priznanj morala prepričati, da so soobdolženci storili očitano kaznivo dejanje, ki pa je bilo soopredeljeno tudi z obdolženčevimi (domnevno sostorilskimi) prispevki.⁹ Tudi ESČP v tem smislu ne razlikuje med sodbami, izdanimi na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sodbami na podlagi sprejetega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde.¹⁰

16. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da v obravnavani zadevi ni izkazanih nobenih okoliščin, da bi sodnica dejansko odločala pristransko. Prav tako ne gre spregledati, da je v obdolženčevi zadevi izvedla obsežen dokazni postopek, da je sodbo utemeljila s samostojno oceno izvedenih dokazov in se na predhodne odločitve ni sklicevala. Vendar pa - glede ne predstavljeno sodno prakso in v njej sprejeta izhodišča - podrobno opisana obdolženčeva vloga pri storitvi očitanih mu kaznivih dejanj v predhodnih sodbah, s katerimi so bili ostali soobdolženci spoznani za krive, predstavlja tisti ključni element, ki je v obravnavani zadevi okrnil videz nepristranskega sodišča v poznejšem kazenskem postopku zoper njega.

17. Glede na obrazloženo je bila obdolžencu s tem, ko mu je sodila sodnica, ki je predhodno že izdala obsodilne sodbe zoper njegove soobdolžence, kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP v zvezi z določbo 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP.

C.

18. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje pred spremenjen senat (prvi odstavek 426. člena ZKP). Posledično se do ostalih očitkov zahteve, ki so zaradi razveljavitve pravnomočne sodbe v tej fazi postopka postali brezpredmetni, v obrazložitvi ni opredeljevalo.

19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Sodbe ESČP v zadevah Karaman proti Nemčiji z dne 27. 2. 2024, C.O. proti Nemčiji z dne 17. 9. 2024, Gorše proti Sloveniji z dne 6. 3. 2025. Enak pristop zavzame tudi SEU, glej sodbi Pometon proti Evropski komisiji z dne 28. 3. 2019, AH in drugi, C-377/18 z dne 5. 9. 2019, ter sklep UL in VM, C-709/18 z dne 28. 5. 2020.
² Sodba ESČP v zadevi Schwarzengerber proti Nemčiji z dne 10. 8. 2006 (43. in 44. točka obrazložitve).
³ Sodba ESČP v zadevi Miminoshvili proti Rusiji z dne 28. 6. 2011 (119. točka obrazložitve).
⁴ Sodba ESČP v zadevi Poppe proti Nizozemski z dne 24. 3. 2009 (28. točka obrazložitve).
⁵ Denimo sodbe v zadevah Ferrantelli proti Italiji z dne 7. 8. 1996, Rudnichenko proti Ukrajini z dne 11. 7. 2013, Rojas Morales proti Italiji z dne 16. 11. 2020.
⁶ Glej npr. sodbe v zadevah Schwarzenberger proti Nemčiji, Miminoshvili proti Rusiji, Meng proti Nemčiji z dne 16. 2. 2021.
⁷ Sodbe v zadevi Meng proti Nemčiji (57. do 61. točka obrazložitve), Mucha proti Slovaški z dne 25. 11. 2021 (49. točka obrazložitve in nadaljnje), Gorše proti Sloveniji z dne 6. 3. 2025 (50. točka obrazložitve).
⁸ Prim. s sodbama ESČP v zadevi Mucha proti Slovaški in Gorše proti Sloveniji ter z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024.
⁹ Odločba Ustavnega sodišča Up-1038/21-13, Up-1044/21-19 z dne 20. 11. 2024 (58. točka obrazložitve)
¹⁰ Sodba v zadevi Mucha proti Slovaški z dne 25. 11. 2021 (53.-55. točka obrazložitve). Prim. tudi z zadevo Gorše proti Sloveniji (58. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

04.07.2025

Podobni dokumenti:

• Sklep Cp 1/2014
• VSC Sklep II Kp 20106/2020
• VSRS Sklep Cp 6/2017