VSRS Sodba X Ips 47/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Sodišče mora za odločitev bistvene argumente, torej tiste, ki bi lahko odločilno vplivali na rešitev zadeve, obravnavati in se do njih opredeliti. V obrazložitev odločbe morajo biti tako vključene (le) bistvene navedbe strank in njihova sodna presoja. Tako so jasno predstavljeni razlogi za odločitev sodišča, ki so razpoznavni tudi strankam in ki se na ta način lahko prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno in na podlagi ustreznega sklepa o dejanskem stanju ter pravilni uporabi prava. Pri tem sicer ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, temveč lahko zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. To poudarjeno velja tudi v upravnem sporu, v katerem sodišče opravlja funkcijo pravnega sredstva zoper upravni akt, saj je v takem primeru stranka že seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve, ki izhajajo tudi iz obrazložitve upravnega akta. S tem sta osredotočenost upravnega spora in kontekst argumentov za obrazložitev sodišča strankam jasneje razpoznavna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo in sklep toženke, št. 38301-25/2021/33 z dne 22. 8. 2022 (I. točka izreka), in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka). Z navedenim upravnim aktom je toženka (med drugim) tožnici naložila, da mora stranki z interesom povrniti zaračunane stroške carinskega posredovanja v skupni višini 10,00 EUR s pripadki.

2. Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 170/2023-6 z dne 24. 4. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je Upravno sodišče tožnici kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic, ker se ni opredelilo do zatrjevanega obstoja obligacijske podlage za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja.

3. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je na podlagi navedenega sklepa vložila revizijo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 85. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je vložila odgovor na revizijo. Ker ta ni vložen po odvetniku, niti ni izkazano, da ima oseba, ki je vložila odgovor, opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 91. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

5. Stranka z interesom na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve upravnega organa in Upravnega sodišča, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, na katera je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Relevantno dejansko stanje in dosedanji potek postopka

8. Stranka z interesom (naslovnica pošiljke) je iz držav nečlanic EU naročila štiri pošiljke. Ko so te prispele v Slovenijo, jo je revidentka (izvajalka poštnih storitev) pozvala, naj jo proti plačilu pooblasti za opravo storitve carinskega posredovanja oziroma zahteva odstop poštnih pošiljk drugemu izvajalcu carinskih formalnosti, lahko pa bi prevzem pošiljk tudi zavrnila. Stranka z interesom je v spletnem portalu označila, naj storitev carinskega posredovanja opravi revidentka, za kar ji je ta zaračunala 2,50 EUR na pošiljko. Ker je stranka z interesom menila, da je bila v tak postopek prisiljena in da za njegovo izvedbo ni bilo nobene potrebe (saj je bila vsa potrebna dokumentacija priložena že pošiljkam), je pri toženki vložila zahtevo za rešitev spora.

9. Po presoji toženke iz izpodbijanega upravnega akta je bilo za odločitev o zahtevi treba odgovoriti na vprašanje, ali je stranka z interesom revidentki za izvedbo storitve carinskega posredovanja dala pravno veljavno soglasje in ali je s tem pristala tudi na zaračunavanje stroškov te storitve. Ugotovila je, da je ta v spletnem portalu sicer res označila, naj storitev carinskega posredovanja opravi revidentka, vendar te njene izbire v okoliščinah konkretnega primera ni štela za prostovoljno. Če namreč stranka z interesom ne bi pristala na carinsko posredovanje revidentke, bi bile pošiljke vrnjene prodajalcu blaga, kar pomeni, da bi bila stranka z interesom ob kupljeno blago in kupnino oziroma bi bila izpostavljena dolgotrajnim in pogojno uspešnim postopkom vračila kupnine od prodajalcev. Morebiten odstop pošiljk drugemu izvajalcu poštnih storitev pa je revidentka zaračunavala v višini 10,00 EUR, pri čemer bi verjetno tudi ta stranki z interesom zaračunal stroške carinskega posredovanja. Čim je tako, pa ni mogoče šteti, da je stranka z interesom s tem, ko je za carinsko posredovanje pooblastila revidentko, privolila v plačilo te storitve, zato je z izpodbijanim upravnim aktom revidentki naložila, da ji mora zaračunane stroške carinskega posredovanja vrniti (7. in 8. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Revidentka je zoper takšno odločitev toženke sprožila upravni spor. V tožbi je trdila, da ji je stranka z interesom dolžna plačati sporne stroške na podlagi pogodbe, ki je bila veljavno sklenjena, ko jo je stranka z interesom prek spletnega portala pooblastila za izvedbo carinskega postopka (12. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi presojalo, ali sme revidentka kot nosilka javnega pooblastila strošek storitve carinskega posredovanja naložiti v plačilo naslovniku pošiljke. V zvezi s tem je ugotovilo, da je bilo revidentki podeljeno javno pooblastilo na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije, ki pa te storitve ne vključuje niti ne predvideva obveznosti plačila kakršnihkoli dodatnih stroškov, ki bi jih izvajalec poštnih storitev kot nosilec javnega pooblastila lahko zaračunaval in ki bi s tem postali obvezna (javnopravna) dajatev. Določanje cene storitev posredovanja v internih aktih revidentke zato pomeni le določitev cene za poštno storitev, ki pa ne more biti enostransko v vlogi organa oblasti naložena v plačilo naslovniku poštne pošiljke. Dodalo je še, da gre pri storitvah carinskega posredovanja glede na njihovo pravno naravo za poštno storitev v smislu določb Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) in da za zaračunavanje s to storitvijo povezanih stroškov tudi v ZPSto-2 ni najti pravne podlage. Ti stroški so bili torej stranki z interesom naloženi v nasprotju s predpisi, zato je revidentkino tožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev toženke.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

12. Revidentka trdi, da se Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do zatrjevane pogodbene podlage za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja, čeprav je zahtevala plačilo samo na tej podlagi in je bilo to bistvo spora med strankama. Meni tudi, da je stališče Upravnega sodišča, da ni upravičena zaračunavati stroškov carinskega posredovanja, ker v ZPSto-2 za kaj takega ni podlage, neobrazloženo in materialnopravno napačno. Upravnemu sodišču zato očita, da je kršilo 22. člen Ustave in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.

Splošno o pravici strank do obrazloženosti sodne odločbe

13. Sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je pravica stranke, da se v kontradiktornem postopku izjavi glede okoliščin, pomembnih za odločitev, ter poda svoja pravna naziranja. Obveznost sodišča, ki logično izhaja iz te pravice stranke, je, da se z navedbami strank seznani ter se do njih, če so za odločitev bistvene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.¹

14. Za kršitev navedene pravice torej ne gre, če se sodišče ni opredelilo do tistih navedb strank, ki so za odločitev nebistvene, kot tudi, če so te očitno neutemeljene, nesmiselne, nedopustne ali pomenijo zlorabo procesnih pravic.²

15. Naloga sodišča torej je, da iz vseh vlog strank izlušči in opredeli navedbe (argumente, trditve), ki za odločitev bistvene. Golo prepisovanje in nekritično navajanje vseh navedb strank tej dolžnosti nasprotuje in zamegljuje pravo vsebino spora, s tem pa šibi vsebinsko obrazloženost same odločbe in lahko posega tudi v ustavno in zakonsko pravico stranke (22. in 23. člen Ustave, 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). To velja tudi v upravnem sporu.

16. Sodišče mora nato za odločitev bistvene argumente, torej tiste, ki bi lahko odločilno vplivali na rešitev zadeve, obravnavati in se do njih opredeliti.³ V obrazložitev odločbe morajo biti tako vključene (le) bistvene navedbe strank in njihova sodna presoja. Tako so jasno predstavljeni razlogi za odločitev sodišča, ki so razpoznavni tudi strankam in ki se na ta način lahko prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno in na podlagi ustreznega sklepa o dejanskem stanju ter pravilni uporabi prava. Pri tem sicer ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, temveč lahko zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.⁴ To poudarjeno velja tudi v upravnem sporu, v katerem sodišče opravlja funkcijo pravnega sredstva zoper upravni akt (2. in 5. člen ZUS-1), saj je v takem primeru stranka že seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve, ki izhajajo tudi iz obrazložitve upravnega akta. S tem sta osredotočenost upravnega spora in kontekst argumentov za obrazložitev sodišča strankam jasneje razpoznavna.

17. Prav tako kršitev pravice do obrazloženosti ni podana, če je nastala kot posledica napačne uporabe materialnega prava; v takem primeru je sodišče sicer izpolnilo svojo dolžnost obrazložitve, vendar na napačni pravni podlagi in torej v razmerju do navedb, ki jih je zaradi tega zmotno štelo za pomembne. V tem primeru lahko stranka s pravnim sredstvom uveljavlja kršitev materialnega prava, ne pa kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

18. Vrhovno sodišče dodaja, da je kršitev pravice do obrazloženosti mogoče ugotoviti zgolj v vsakem posameznem primeru.⁵ Ta bo denimo podana, če se sodišče v obrazložitvi sodne odločbe ni niti posredno opredelilo do bistvenih navedb stranke, kot tudi, če je obrazložitev tako pomanjkljiva, da iz nje sploh ni mogoče razbrati njene vsebine, kot to jasno izhaja iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ("- če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti..."). V zvezi s tem pa je treba poudariti, da je tudi skopa in celo slaba, površna in pomanjkljiva (lahko tudi luknjičava) obrazložitev še vedno obrazložitev, in če ta kljub vsem pomanjkljivostim in slabostim omogoča preizkus (kar pomeni, ugotoviti, zakaj in na podlagi česa je sodišče tako odločilo, pri čemer moramo odmisliti vse, kar so stranke med postopkom navajale in predlagale, ter izhajati iz pravne kvalifikacije sodišča), pravica do obrazloženosti ni kršena.⁶

Presoja v obravnavanem primeru

19. Dopuščeno revizijsko vprašanje zadeva procesno ravnanje Upravnega sodišča. Bolj določno, ali je to sodišče na procesno pravilen način obravnavalo revidentkine navedbe v upravnem sporu.

20. Kot že pojasnjeno 22. člen Ustave vključuje pravico stranke, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve, če so za odločitev bistvene. Pri tem pa ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbe stranke vedno izrecen, ampak zadostuje, da ta izhaja iz drugih navedb obrazložitve.

21. V obravnavanem primeru je bilo po jasno predstavljenem stališču Upravnega sodišča za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega upravnega akta bistveno, ali ima revidentka veljavno pravno podlago za zaračunavanje storitev carinskega posredovanja (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

22. Revidentka je v tožbi trdila, da jo ima, in sicer naj bi to predstavlja pogodba, ki naj bi bila veljavno sklenjena, ko jo je stranka z interesom prek spletnega portala pooblastila za opravo storitev carinskega posredovanja (podrobneje gl. V. točko tožbe).

23. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da gre pri storitvah carinskega posredovanja za poštne storitve v smislu določb ZPSto-2, in ker za njihovo zaračunavanje v omenjenem zakonu ni pravne podlage, jih je revidentka stranki z interesom zaračunala v nasprotju s prepisi (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz te obrazložitve pa logično izhaja, da pogodba kot institut obligacijskega prava po materialnopravni presoji Upravnega sodišča ne more biti veljavna podlaga za zaračunavanje storitev carinskega posredovanja, ker bi revidentki to upravičenje lahko podeljeval le ZPSto-2.

24. Glede na navedeno ni utemeljen revidentkin očitek o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic. Upravno sodišče se je namreč opredelilo do vprašanja potrebne pravne podlage za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja, s tem pa tudi do zatrjevanega obstoja obligacijske podlage zanj. Izpodbijano sodbo je tudi mogoče preizkusiti, saj je iz njene obrazložitve mogoče ugotoviti, zakaj je Upravno sodišče odločilo, da revidentka ni upravičena do njihovega plačila, in sicer ker ji ZPSto-2 tega upravičenja ne podeljuje. Ali je navedeno stališče materialnopravno pravilno, pa presega domet dopuščene revizije.

25. Odgovor na revizijsko vprašanje je torej negativen, ker že predpostavka, vsebovana v vprašanju, to je, da se Upravno sodišče ni opredelilo do zatrjevanega obstoja obligacijske podlage za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja, ni podana.

26. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).

II. točka izreka

27. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Glasovanje

28. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

-------------------------------
¹ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1458/06 z dne 19. 10. 2006 (6. točka obrazložitve).
² Avbelj in ostali, Komentar Ustave RS, 1. del, Nova Univerza in Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 179 in 180, ter odločba Ustavnega sodišča RS Up-1133/18-25 z dne 31. 3. 2022 (33. točka obrazložitve).
³ Sicer bi lahko bila podana tudi kršitev 6. člena EKČP. Glej ESČP Mala proti Ukrajini, sodba 4436/07 z dne 3. 7. 2014 (48. točka obrazložitve) in Pronina proti Ukrajini, sodba 63566/00 z dne 18. 7. 2006 (25. točka obrazložitve).
⁴ Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (6. točka obrazložitve) in Up‑1083/06 z dne 21. 6. 2007 (5. točka obrazložitve) ter sodba Vrhovnega sodišča X Ips 93/2014 z dne 24. 2. 2016 (18. točka obrazložitve).
⁵ ESČP Petrović in ostali proti Črni Gori, sodba 18116/15 z dne 17. 8. 2018 (41. točka obrazložitve).
⁶ Ude, in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 301 in 307.

Datum zadnje spremembe:

01.07.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 269/2020
• Sklep III DoR 55/2012
• VSK sklep Cp 174/2012