VSRS Sklep II Ips 14/2025


pomembnejša odločba

Jedro

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za predhodno odločanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.

Izrek

I. Sodišču Evropske unije se poda predlog za predhodno odločanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.

II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta Hipotekarna devizna kreditna pogodba št. ... z dne 25. 9. 2008, sklenjena med tožnico in toženko, ter Notarski zapis Hipotekarne devizne kreditne pogodbe št. ... in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) notarja A. A., opr. št. SV ... z dne 2. 10. 2008, ki je bil sklenjen med tožnico, toženko, A. B. in B. B., nična (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora v 15-ih dneh plačati tožnici znesek 33.414,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake posamezne plačane anuitete kredita od 3. 12. 2018 dalje do plačila, od zneskov 38.500,00 EUR in 19.182,26 EUR pa od 21. 6. 2023 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih anuitet za čas od njihove zapadlosti do 2. 12. 2018 ter za zakonske zamudne obresti od zneska 38.500,00 EUR od 7. 9. 2016 do 20. 6. 2023 in od zneska 19.182,26 EUR od 8. 9. 2016 do 20. 6. 2023. (III. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka v 15-ih dneh povrniti tožnici njene stroške pravdnega postopka v višini 9.070,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu (tj. v I., II. in IV. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je zoper sodbo sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 274/2024 z dne 20. 11. 2024 na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje glede višine kondikcijskega zahtevka tožeče stranke - to je, da mora banka potrošniku vrniti celotno preplačilo nad vrednostjo najetega kredita, kar se izračuna na način, da se od seštevka plačanih obrokov kredita, v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka, odšteje znesek dobljenega kredita, v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika?

4. Na podlagi tega sklepa je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožničin dajatveni zahtevek, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o dajatvenem zahtevku razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške odgovora na revizijo.

6. Zakon o sodiščih v 113.a členu določa, da v primeru, če je odločba Vrhovnega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage prava Evropskih skupnosti, je Vrhovno sodišče dolžno izdati sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti.

7. Ker gre za tak primer, je Vrhovno sodišče postopek prekinilo in na Sodišče Evropske unije naslovilo vprašanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.

8. Postavljeno vprašanje se glasi: "Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?”

9. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.06.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 312/2021
• VSRS Sklep II DoR 274/2024
• VSRS Sodba II Ips 75/2024