VSRS Sodba VIII Ips 26/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Tožnica se je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi s stranskim intervenientom zaposlila za določen in krajši delovni čas pri drugem delodajalcu. To pravno razmerje je bilo veljavno sklenjeno in je bilo tudi pravilno evidentirano, tožnica pa je na tej podlagi pridobila lastnost zavarovanca (prvi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1). Tožnici je bilo s kasnejšo odločitvijo v delovnem sporu za isto obdobje (in še več) priznano delovno razmerje za polni delovni čas. Glede na to je ob pravilu, da je mogoče evidentirati le delovno razmerje v okviru zakonsko dovoljenih 40 ur na teden (130. in 135. člen ZPIZ-2), pomembno, katero delovno razmerje je nastalo prej. To pa se ne presoja z vidika razlogov odločitve v delovnem sporu oziroma ob upoštevanju delovnopravnih posledic takšne odločitve, temveč z vidika podlag za evidentiranje pravnih (zavarovalnih) razmerij, torej pravil matične evidence in v zvezi s tem možnih posegov v že obstoječa in veljavna razmerja. S tega aspekta ni odločilno, da je bilo z naknadno pravnomočno sodbo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje tožnice pri stranskem intervenientu, temveč da je pred tem že obstajalo delovno razmerje za krajši delovni čas in je bila tudi že pravilno vzpostavljena veljavna evidenca tega razmerja oziroma lastnost zavarovanca.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišče druge stopnje spremeni tako, da se glasi: Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. , II. in III. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. 10301 - 1027333/2022 z dne 12. 8. 2022 in odločbe 10301 - 1027333/2022 z dne 18. 3. 2022 v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu za krajši zavarovalni čas, in sicer od 25. 10. 2019 do 24.12. 2019 za 39 ur na teden, od 25. 12. 2019 do 15. 11. 2020 30 ur na teden in od 16. 11. 2020 do 31. 12. 2020 za 39 ur na teden, ter v 2. točki izreka in za ugotovitev, da ima tožeča strank lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu od 25. 10. 2019 do 31. 12. 2020 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 12. 8. 2022 (I. točka izreka sodbe), prvostopenjsko odločbo toženca z dne 18. 3. 2022 pa je odpravilo v delu 1. točke, v katerem je bilo odločeno, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2 (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji) od 25. 10. 2019 do 24. 12. 2019 za krajši zavarovalni čas 39 ur na teden, od 25. 12. 2019 do 15. 11. 2020 za krajši zavarovalni čas 30 ur na teden, od 16. 11. 2020 do 31. 12. 2020 pa za krajši zavarovalni čas 39 ur na teden, ter v 2. točki izreka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2 iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu od 25. 10. 2019 do 31. 12. 2020 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden (III. točka izreka). S sklepom, ki ni predmet revizijskega postopka, je tožbo zavrglo v delu zahtevka, da ima tožnica lastnost zavarovanca za dopolnilno delovno razmerje v času od 25. 10. 2019 do 24. 12. 2019 in od 16. 11. 2020 do 31. 12 2020 za eno uro na teden ter od 25. 12. 2019 do 15. 11 200 za osem ur na teden, preostalih 5 % pa se transformira v podjemno pogodbo (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 42/2024 z dne 8. 4. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je mogoče ugotoviti lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja za polni delovni čas, ki je bilo priznano na podlagi sodbe delovnega sodišča v obdobju, ko je že bila vzpostavljena lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja za krajši delovni čas pri drugem delodajalcu.

4. Toženec v reviziji predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev te sodbe oziroma tudi sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da dopuščeno revizijsko vprašanje naslavlja kolizijo med enakovrstnimi pravnimi podlagama za vključitev v obvezna zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 76. člena ter 80. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 111/2013 in naslednji) v povezavi s 14. členom in drugim odstavkom 135. člena ZPIZ-2. Vpis v matično evidenco se je pravilno opravil na podlagi delovnega razmerja s krajšim delovnim časom pri A. Na podlagi tega razmerja je tožnica pridobila lastnost zavarovanca. Kasnejša sodba, s katero je bilo tožnici priznano delovno razmerje pri stranskem intervenientu s polnim delovnim časom za nazaj (tudi v času že evidentiranega delovnega razmerja pri A.), ne pomeni, da je bil prejšnji vpis v matično evidenco nepravilen. V takem primeru ima pri ugotavljanju zavarovalne podlage prednost predhodno že vzpostavljeno in realizirano delovno razmerje pri A., tožnici pa je glede na določbo 135. člena ZPIZ-2 mogoče priznati lastnost zavarovanca le še za razliko do polnega zavarovalnega časa. Namen drugega odstavka 76. člena ZMEPIZ-1 je ohraniti že obstoječa in realizirana stanja oziroma njihove vpise.

5. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri stranskem intervenientu za določen čas od 5. 2. 2019 do 30. 9. 2019. Nato se je zaposlila pri drugem delodajalcu (A.) za krajši delovni čas, in sicer od 25. 10. 2019 do 24. 12. 2019 za 1 uro tedensko, od 25. 12. 2019 do 15. 11. 2020 za 10 ur tedensko in od 16. 11. 2020 do 31. 12. 2020 za 1 uro tedensko. Obenem je sprožila delovni spor zoper stranskega intervenienta za t.i. transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas. Odločeno je bilo, da ji delovno razmerje pri stranskem intervenientu ni prenehalo 30. 9. 2019, temveč je trajalo do 11. 6. 2021, ko je sodišče pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 333/2019 z dne 11. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 525/2021 z dne 23. 12. 2021). Sodišče je ugodilo tudi njenemu reparacijskemu zahtevku in naložilo stranskemu intervenientu, da jo prijavi v matično evidenco pri tožencu.

9. Stranski intervenient je na podlagi te sodbe 3. 2. 2022 vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja pri njem za čas od 1. 10. 2019 do 11. 6. 2021. Toženec je z odločbo z dne 18. 3. 2022 ob sklicevanju na drugi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1 ugotovil, da je imela tožnica lastnost zavarovanca na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2 iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu od 1. 10. 2019 do 24. 10. 2019 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden, od 25. 10. 2019 do 24. 12. 2019 za krajši zavarovalni čas 39 ur na teden, od 25. 12. 2019 do 15. 11. 2020 za krajši zavarovalni čas 30 ur na teden, od 16. 11. 2021 do 31. 12. 2021 za krajši zavarovalni čas 39 ur na teden in od 1. 1. 2021 do 11. 6. 2021 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden (1. točka izreka). Toženec ni ugodil zahtevi stranskega intervenienta, da se tožnici prizna lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri njem na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2 v obdobju od 25. 10. 2019 do 31. 12. 2020 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden (2. točka izreka). Za to obdobje ji je namreč priznal lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu le za razliko zavarovalnega časa na podlagi delovnega razmerja pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas do polnega delovnega časa (torej za 39 oziroma 30 ur na teden).

10. Drugostopenjski organ toženca je pritožbo tožnice zavrnil z odločbo z dne 12. 8. 2022. Upošteval je, da je bila tožnica že vključena v zavarovanje iz naslova delovnega razmerja za krajši delovni čas, torej na podlagi prej nastalega enakovrstnega razmerja v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZPIZ-2 in da v matični evidenci ne more biti hkrati evidentiranih dveh ali več delovnih razmerij, katerih skupni čas bi presegel dovoljenih 40 ur na teden.

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je treba spoštovati pravnomočne sodbe sodišča, ne glede na to, če je bila tožnica v delu obdobja, v katerem ji je bilo s kasnejšo sodbo priznano delovno razmerje, že vključena v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Izključilo je uporabo drugega odstavka 76. člena in 83. člena ZMEPIZ-1. Določbo drugega odstavka 76. člena je izključilo, ker naj ne bi šlo za sočasno vzpostavitev dveh enakovrstnih pravnih razmerij, določbo 83. člena pa zato, ker ne gre za obdobje pred 1. 1. 2000.

12. Sodišče druge stopnje se je oprlo na določbi 80. člena in drugega odstavka 76. člena ZMEPIZ-1. Navedlo je, da je treba na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 lastnost zavarovanca za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. Po tej sodbi je bila tožnica, glede na določbo drugega odstavka 76. člena ZMEPIZ-1, vključena v delovno razmerje pri stranskem intervenientu že v času pred delovnim razmerjem za krajši delovni čas pri A. Ta pogodba je bila sklenjena šele 25. 10. 2019, torej pozneje kot pogodba o zaposlitvi s stranskim intervenientom. Prijava v zavarovanje je sicer pomembna, ne pomeni pa, da je nekdo vključen v zavarovanje šele od vložitve prijave.

13. Za odločitev o lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v tej zadevi so pomembne predvsem nekatere določbe ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1. V obvezno zavarovanje so vključene fizične osebe ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa ta zakon ali mednarodna pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPIZ-2). Zavarovalno razmerje nastane na podlagi tega zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (drugi odstavek 6. člena). Obvezno se zavarujejo fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje za zavarovanje po tem zakonu (zavarovanci); v primeru, če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več zavarovalnih podlagah, določenih v tem zakonu, se obvezno zavaruje po tisti zavarovalni podlagi, ki je v tem zakonu navedena pred drugimi (prvi in drugi odstavek 13. člena ZPIZ-2). Prvo zavarovalno podlago predstavlja zavarovanje delavcev v delovnem razmerju (14. člen ZPIZ-2). Pomembni sta tudi določbi 130. člena ZPIZ-2, po kateri se v zavarovalno dobo šteje čas, prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom¹, in sicer tudi, kadar je delovni oziroma zavarovalni čas dosežen z delom v dveh ali več pravnih razmerjih, ki so podlaga za obvezno vključitev v zavarovanje (prvi in četrti odstavek)², in drugega odstavka 135. člena ZPIZ-2, po kateri se ista obdobja po tem zakonu štejejo v zavarovalno dobo le enkrat, razen v primerih, določenih s tem zakonom. To pravilo pomeni prepoved prekrivanja in dvojnega štetja zavarovalne oziroma pokojninske dobe. Po 140. členu ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

14. Matična evidenca je urejena v ZMEPIZ-1, ki je v spornem obdobju določal, da delodajalci vlagajo prijavo v zavarovanje, odjavo iz zavarovanja in prijavo sprememb med zavarovanjem za vsakega delavca v delovnem razmerju (32. člen), in sicer z dnem nastopa dela po pogodbi o zaposlitvi, vendar najkasneje pred začetkom opravljanja dela (45. člen). Zavod ima možnost preverjanja pravilnosti in popolnosti podatkov v postopku nadzora in revizije (47. člen). Tako lahko po uradni dolžnosti v primerih, ko takšno urejanje podatkov ne vpliva na obstoj ali potek zavarovanja, v primeru prekrivanja obdobij zavarovanja, ko sočasno obstaja več zavarovalnih podlag, kot so določene s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ne gre za primere iz 80. člena tega zakona, določi razmejitev med temi obdobji zavarovanja (prvi odstavek 57. člena). Zavod uredi obdobja zavarovanja iz prvega odstavka tega člena upoštevajoč prednostni vrstni red zavarovanja po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V primerih enakovrednih zavarovalnih podlag se obdobja zavarovanja iz prvega odstavka tega člena uredijo upoštevajoč polni delovni oziroma zavarovalni čas, tako da skupni delovni oziroma zavarovalni čas ne presega polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, pri čemer ima prej nastala zavarovalna podlaga prednost pred kasneje nastalimi zavarovalnimi podlagami (drugi in tretji odstavek 57. člena ZMEPIZ-1).

15. ZMEPIZ-1 v šestem poglavju ureja lastnost zavarovanca. V 76. členu določa, da pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če je bila zanjo vložena prijava v zavarovanje (prvi odstavek). Če sta za osebo sočasno vzpostavljeni dve enakovrstni pravni razmerji, na podlagi katerih bi moralo nastati zavarovalno razmerje, oseba pridobi in ohrani lastnost zavarovanca na podlagi pravnega razmerja, ki je prej nastalo (drugi odstavek).

16. ZMEPIZ-1 v 80. členu predvideva ugotavljanje lastnosti zavarovanca, med drugim v primeru, da je ali je bil zavarovanec prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami, ki urejajo pokojninsko zavarovanje (4. točka) in v primeru, da je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja (5. točka). Postopek za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca se uvede na zahtevo posameznika, po uradni dolžnosti ali na zahtevo delodajalca (prvi odstavek 81. člena). Lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca se ugotavlja največ od 1. januarja 2000 naprej (tretji odstavek). Spremembo zavarovalne podlage v primeru 4. točke 80. člena ureja 82. člen ZMEPIZ-1. Prvi odstavek 83. člena ZMEPIZ-1 pa določa, da se ne glede na določbo tretjega odstavka 81. člena tega zakona, v primerih če je bil s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja, lastnost zavarovanca na tej podlagi pridobi za obdobja, v katerih zavarovanec ni bil vključen v obvezno zavarovanje.³

17. Ob ugotavljanju lastnosti zavarovanca na podlagi pravnomočne sodne odločbe o obstoju delovnega razmerja, ki je v istem obdobju že (delno) obstajalo in je bilo tudi pravilno evidentirano, ZMEPIZ-1 v prvem odstavku 83. člena določa le, da se lastnost zavarovanca pridobi za obdobja, v katerih zavarovanec ni bil vključen v obvezno zavarovanje. To pravilo velja kot izjema od tretjega odstavka 81. člena ZMEPIZ-1, po katerem se lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca ugotavlja največ od 1. januarja 2000 naprej. Sodna praksa je to določbo tolmačila tako, da v primeru pravnomočne sodne odločbe o ugotovitvi delovnega razmerja, zavarovanec lahko pridobi lastnost zavarovanca tudi za obdobje pred 1. 1. 2000,⁴ evidentira pa se le za obdobja, v katerih zavarovanec ni bil vključen v obvezno zavarovanje. Razen te izjeme, ki se nanaša na primer iz 5. točke 80. člena, ZMEPIZ-1 ne določa tega pravila tudi za čas po 1. 1. 2000. Zato se je glede primera iz 5. točke 80. člena ZMEPIZ-1 po 1. 1. 2000 mogoče opreti le na splošno določbo prvega in drugega odstavka 76. člena ZMEPIZ-1 o pridobitvi lastnosti zavarovanca in o tem, da ob sočasnih enakovrstnih pravnih razmerjih oseba pridobi in ohrani lastnost zavarovanca na podlagi pravnega razmerja, ki je nastalo prej.

18. Evidentiranje po ZMEPIZ-1 torej predstavlja zapis relevantnih podatkov o zavarovancih, med drugim tudi podlag za zavarovanje, ki upoštevajo različna pravna razmerja. Evidentirani podatki se ne morejo spreminjati brez ustreznih podlag in postopkov, ki so predvideni v zakonu (kot navedeno v postopkih nadzora, revizije, ugotavljanja lastnosti zavarovanca, popravljanja podatkov itd.). Podlage za poseg v zapis (evidentiranje) že pravilno vzpostavljenih oziroma obstoječih razmerij, na katerih temelji lastnost zavarovancev, morajo biti izrecno določene. Izjema je npr. naknadna ugotovitev pravnega razmerja, ki ima po 13. členu ZPIZ-2 prednost pred že vpisanim razmerjem oziroma zavarovalno podlago.⁵

19. Tožnica se je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi s stranskim intervenientom zaposlila za določen in krajši delovni čas pri drugem delodajalcu. To pravno razmerje je bilo veljavno sklenjeno in je bilo tudi pravilno evidentirano, tožnica pa je na tej podlagi pridobila lastnost zavarovanca (prvi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1). Tožnici je bilo s kasnejšo odločitvijo v delovnem sporu za isto obdobje (in še več) priznano delovno razmerje za polni delovni čas.⁶ Glede na to je ob pravilu, da je mogoče evidentirati le delovno razmerje v okviru zakonsko dovoljenih 40 ur na teden (130. in 135. člen ZPIZ-2), pomembno, katero delovno razmerje je nastalo prej. To pa se ne presoja z vidika razlogov odločitve v delovnem sporu oziroma ob upoštevanju delovnopravnih posledic takšne odločitve, temveč z vidika podlag za evidentiranje pravnih (zavarovalnih) razmerij, torej pravil matične evidence in v zvezi s tem možnih posegov v že obstoječa in veljavna razmerja. S tega aspekta ni odločilno, da je bilo z naknadno pravnomočno sodbo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje tožnice pri stranskem intervenientu, temveč da je pred tem že obstajalo delovno razmerje za krajši delovni čas in je bila tudi že pravilno vzpostavljena veljavna evidenca tega razmerja oziroma lastnost zavarovanca.⁷ V ZMEPIZ-1 ni podlage za poseg v pravilno evidentiranje tega razmerja. To razmerje je nastalo in je bilo evidentirano prej, kot je bila vložena zahteva za evidentiranje razmerja po pravnomočni sodbi delovnega sodišča. Zaradi tega se ohranja že obstoječe razmerje, vpis tega razmerja in s tem lastnost zavarovanca, saj se to razmerje ni spremenilo. Tožnica kljub pravnomočni odločitvi v delovnem sporu zoper stranskega intervenienta ohranja lastnost zavarovanca na podlagi in v obsegu prej nastalega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, evidentiranje na podlagi pravnomočne sodbe pa je mogoče le za razliko do polnega delovnega časa. Prav takšno odločitev je toženka sprejela v izpodbijanih odločbah z dne 18. 3. 2022 in 12. 8. 2022.

20. Revizijsko sodišče se sicer strinja z načelnim stališčem sodišča prve stopnje, da treba spoštovati pravnomočne sodbe (delovnega) sodišča. Vendar pa se vpis razmerja v matično evidenco na podlagi s pravnomočno sodbo priznanega delovnega razmerja lahko izvrši le po pravilih matične evidence in ne mimo njih. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje o izključitvi drugega odstavka 76. člena ZMEPIZ-1, saj konkretni primer delovnega razmerja za krajši delovni čas in s kasnejšo pravnomočno sodbo priznanega delovnega razmerja za polni delovni čas za isto obdobje pomeni dve sočasno vzpostavljeni enakovrstni pravni razmerji. Dve pravni razmerji v istem obdobju torej ustrezata pojmu sočasnosti iz drugega odstavka 76. člena ZMEPIZ-1.

21. Revizijsko sodišče tudi ne sprejema razlogov sodišča druge stopnje, ki je kot odločilno navedlo, da delovno razmerje nastane že na podlagi zakona in da to pomeni, da je bila tožnica v delovno razmerje pri stranskem intervenientu vključena že pred sklenitvijo delovnega razmerja za krajši delovni čas. Navajanje, da je delovno razmerje tožnice nastalo na podlagi zakona, je očitno napačno. Na podlagi pravnomočne sodbe vzpostavljeno delovno razmerje pri stranskem intervenientu za nazaj že od 1. 10. 2019 do 24. 10. 2019, torej za čas pred spornim obdobjem, tudi ne pomeni, da gre za prej nastalo razmerje pri stranskem intervenientu tudi v spornem obdobju. Za sporno obdobje od 25. 10. 2019 do 31. 12. 2020 je namreč ključno, da je prej nastalo delovno razmerje pri A., kot pa delovno razmerje pri stranskem intervenientu. Tožnica je bila v spornem obdobju tako najprej v delovnem razmerju za krajši delovni čas, ki je bilo tudi pravilno evidentirano. S sodbo sodišča ji je bilo delovno razmerje sicer priznano za nazaj, vendar ob že vzpostavljenem delovnem razmerju za krajši delovni čas to pomeni kasnejši nastanek delovnega razmerja pri stranskem intervenientu. Pomembno je, katero razmerje je nastalo prej, ne pa katero sega tudi v čas pred spornim obdobjem. Ob takšnem sosledju dogodkov ni bilo podlage za poseg sodišč v pravilno evidentirano delovno razmerje za krajši delovni čas.⁸

22. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380.člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

23. Odločitev o stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.

24. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov članov senata. Proti takšni odločitvi je glasoval sodnik Samo Puppis.

-------------------------------
¹ 27. točka 7. člena ZPIZ-2 v povezavi s 143. členom ZDR-1.
² Tudi pokojninska doba nad polnim delovnim časom (npr. v dopolnilnem delu) se ne šteje.
³ Posebna primera, ki pa za konkretno zadevo nista pomembna, ureja drugi odstavek tega člena. ZMEPIZ- 1 ureja tudi posebne postopke dopolnitve in popravljanja podatkov.
⁴ Glej sodbi VIII Ips 15/2017 z dne 5. 9. 2017 in VIII Ips 111/2017 z dne 3. 10. 2017.
⁵ Glej tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah VIII Ips 66/2015, VIII Ips 128/2017, VIII ips 2/2020. Izjema je npr. tudi ureditev v kasnejšem ZMEPIZ-1 v (ki v času tega spora še ni veljal, temveč je veljalo splošno pravilo prednosti prejšnjih zavarovalnih podlag) v postopku nadzora zavoda, in sicer da se v primerih enakovrednih zavarovalnih podlag obdobja zavarovanja iz prvega odstavka tega člena uredijo upoštevajoč polni delovni oziroma zavarovalni čas, tako da skupni delovni oziroma zavarovalni čas ne presega polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, pri čemer ima kasneje nastala zavarovalna podlaga prednost pred prej nastalimi zavarovalnimi podlagami.
⁶ Ob ugovoru toženca v delovnem sporu (stranskega intervenienta v tem sporu), da je bila tožnica po prenehanju pogodbe o zaposlitvi s stranskim intervenientom zaposlena pri drugem delodajalcu za krajši delovni, bi sodišče tožnici v delovnem sporu lahko priznalo le delovno razmerje za razliko ur do polnega delovnega časa.
⁷ Tudi v delovnih sporih sodišče ne posega v že obstoječe delovna razmerja, temveč jih upošteva. Še več - tudi v sporih, v katerih je vrhovno sodišče ugotovilo prikrito delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ob vzpostavljenem delovnem razmerju pri navideznemu delodajalcu, v že vzpostavljeno delovno razmerje ni poseglo za nazaj, je pa tožniku priznalo pravice, kot če bi bil v delovnem razmerju v času prikritega razmerja (glej npr. sodbe in sklepe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, VIII Ips 8/2022 in VIII Ips 10/2022, obe z dne 20. 12. 2022 itd).
⁸ Navedena odločitev ima pomen za evidentiranje dveh delovnih razmerij, ne pomeni pa, da bo tožnica kakorkoli prikrajšana pri pokojninski osnovi, saj se pri tej upoštevajo vse plače tožnice, od katerih so bili plačni prispevki za obvezno zavarovanje (30. člen ZPIZ-2 v povezavi s 144. členom ZPIZ-2; glej tudi 115. člen ZMEPIZ-1), torej tako plače pri A. kot plače za polni delovni čas pri stranskem intervenientu.

*******************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA SAMA PUPPISA

Povezava na PDF dokument

Datum zadnje spremembe:

23.05.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII DoR 42/2024-6
• VDSS Sodba Psp 154/2023
• VDSS Sodba Psp 297/2019