VSRS Sodba I Ips 4980/2011


pomembnejša odločba

Jedro

Zahteva je dovoljena le, če je s sodbo ESČP ugotovljena kršitev človekove pravice ali temeljne svobošče, ki jo zagotavlja EKČP s protokoli. V konkretnem primeru to pomeni, da so procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo lahko izpolnjene le glede ugotovljenih kršitev.

Ugoditev izrednemu pravnemu sredstvu, ki je vloženo zaradi izvršitve sodbe ESČP, ni samodejna. Hkrati pa v obravnavani zadevi tudi ni mogoče prepoznati, da bi bila že ugotovitev kršitve in dosojeno pravično zadoščenje zadostna ukrepa za odpravo posledic ugotovljenih kršitev. ESČP je namreč pri svoji odločitvi o višini pravičnega zadoščenja upoštevalo prav možnost obsojenca zahtevati ponovno sojenje pred slovenskimi sodišči. Presoja, ali in kako odpraviti posledice ugotovljene kršitve, je jedro obravnave vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

Razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje, za kar se zavzema vložnik, je ena od takšnih možnosti (in pooblastil Vrhovnega sodišča). Ob tem pa je treba upoštevati, da sme Vrhovno sodišče ugotovljene kršitve človekovih pravic v nekaterih primerih sanirati tudi tako, da ponudi razloge o zatrjevanih kršitvah zakona ali (ustavno varovanih) kršitvah človekovih pravic.

Navedbe, kot jih ponuja vložnik, praviloma ne dosegajo praga določnosti, ki se v okviru načela dispozitivnosti zahteva, da Vrhovno sodišče navedbe tudi vsebinsko preuči. Vendar pa bi bilo v primeru, kot je ta, vztrajanje pri ustaljenih merilih o trditvenem bremenu vložnikov nesmiselno. Upoštevajoč vložnikovo sklicevanje na ugotovljene kršitve EKČP bi bilo pretirano vztrajati pri zahtevi, da mora vložnik iste kršitve (s katerimi je že uspel v postopku pred ESČP) zatrjevati znova.

Naloga Vrhovnega sodišča zato je, da v luči stališč ESČP celovito pretehta vse pravne argumente, tudi tiste, na katere se sodišča morda niso oprla, in v dobri veri preuči, ali je na mestu vzpostavitev stanja, kot je obstajalo pred kršitvijo. Slovenska sodišča pri tem zavezuje presoja ESČP - ne glede na to, ali je bila v konkretnih postopkih Republika Slovenija udeležena ali ne.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni A. A. je bil sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 4980/2011 dne 23. 12. 2013 spoznan za krivega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izrečena mu je bila kazen petih let in šestih mesecev zapora ter stranska denarna kazen. Sodišče je odločilo tudi o vštetju časa odvzema prostosti v izrečeno kazen, o plačilu protipravno pridobljene premoženjske koristi in o stroških postopka. Višje sodišče v Ljubljani je obsojenčevi pritožbi in pritožbam njegovih zagovornikov delno ugodilo ter tudi po uradni dolžnosti poseglo v odločbi o krivdi in o kazenski sankciji. Izrečeno zaporno kazen je obsojencu znižalo na pet let zapora. Vrhovno sodišče je na seji 9. 6. 2015 s sodbo I Ips 4980/2011 zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov. Ustavno sodišče je obsojenčevo ustavno pritožbo obravnavalo na seji dne 9. 10. 2019 in jo z odločbo Up-709/15-29, Up-710/15-34 zavrnilo.

2. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je dne 15. 2. 2024 s sodbo ESČP, št. 19920/20 (v nadaljevanju: sodba ESČP), ugotovilo kršitve prvega odstavka in točke d) tretjega odstavka 6. člena ter kršitev 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin¹ (EKČP).

3. Po sodbi ESČP je zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 4980/2011 z dne 9. 6. 2015 je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa naj izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma. V odgovoru ugotavlja, da uveljavljene kršitve niso izkazane, Vrhovnemu sodišču pa predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne kot neutemeljeno.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke sta se izjavila obsojenec in njegov zagovornik, ki vztrajata pri zatrjevanih kršitvah in jih še dodatno utemeljujeta.

B. - I

Predpostavke odločanja o zahtevi

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je na podlagi petega odstavka 421. člena ZKP izjemoma dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo Vrhovnega sodišča, v konkretnem primeru zoper sodbo I Ips 4980/2018 z dne 9. 6. 2015. Predmet preizkusa v obravnavani zadevi so torej stališča Vrhovnega sodišča, ki jih je zavzelo v izpodbijani sodbi, v tej zvezi pa tudi kršitve v sodnem postopku, ki je tekel pred njo (prvi odstavek 420. člena ZKP).

7. Četrti odstavek 421. člena ZKP predpisuje dve procesni predpostavki za dovoljenost zahteve, vložene na podlagi petega odstavka 421. člena ZKP.

8. Prvič, zahteva je dovoljena le, če je s sodbo ESČP ugotovljena kršitev človekove pravice ali temeljne svobošče, ki jo zagotavlja EKČP s protokoli. V konkretnem primeru to pomeni, da so procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo lahko izpolnjene le glede ugotovljenih kršitev (i) pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, v zvezi z opustitvijo zaslišanja B. B. in C. C. kot razbremenilnih prič (2. točka izreka sodbe ESČP, v zvezi s 104. - 111. točko obrazložitve sodbe), in (ii) pravice do zasebnega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP, v zvezi s hrambo, dostopom in obdelovanjem obsojenčevih podatkov o komunikacijskem prometu, ti. prometnih podatkov (4. točka izreka sodbe ESČP, v zvezi s 125. - 147. točko obrazložitve sodbe). Vrhovno sodišče je pri razlagi dovoljenosti zahteve in dometa vsebinske obravnave v obravnavani zadevi (četrti odstavek 421. člena ZKP) upoštevalo, da domet obveznosti Republike Slovenije v luči 46. člena EKČP določa ne le izrek, ampak tudi vsebina razlogov, zaradi katerih je ESČP prepoznalo kršitev EKČP.²

Vrhovno sodišče zato drugih vsebinskih navedb, ki se ne nanašajo na kršitve, ugotovljene s sodbo ESČP, ni presojalo. To velja za navedbe o kršitvi pravice do nepristranskega sodišča. ESČP se v sodbi ESČP ne v izreku in ne v razlogih sodbe (3. točka izreka v zvezi s 112. točko obrazložitve sodbe) ni izreklo ali vsebinsko opredelilo o zatrjevanih kršitvah pravice do nepristranskega sodnika, ki jih je štelo za ločene in samostojne navedbe.³

Prav tako Vrhovno sodišče v tem postopku zakonitosti izpodbijane sodbe ne bo (ponovno) presojalo z vidika pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič (ker ta, enako, ni predmet sodbe ESČP). Vrhovno sodišče se ne bo opredeljevalo niti do vložnikovih navedb, ki se nanašajo na ravnanje Vrhovnega državnega tožilstva s pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenec in njegov zagovornik sta imela, neodvisno od drugih upravičencev za vložitev zahteve, pravico do dostopa na Vrhovno sodišče in sta jo tudi izkoristila.

9. In drugič, zahteva bo pravočasna, če bo vložena v roku treh mesecev od dneva dokončnosti sodbe ESČP (četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 421. člena ZKP). V obravnavanem primeru je sodba ESČP postala dokončna 15. 5. 2024. Začetek teka roka za vložitev zahteve je 16. 5. 2024 (prvi naslednji dan po dokončnosti sodbe ESČP; drugi odstavek 88. člena ZKP). Rok bi se torej iztekel s pretekom 16. 8. 2024 (na delovni dan, ki se po številki ujema z dnem, ko je rok začel teči; tretji odstavek 88. člena ZKP). Na podlagi prvega in drugega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) procesni roki med 15. 7. in 15. 8. 2024 niso tekli. Upoštevajoč ustaljeno razlago navedenih določb ZS v kazenskih zadevah je treba pri računanju trimesečnega roka, med katerim so bile sodne počitnice, zanemariti število dni sodnih počitnic in šteti, da se rok v tem primeru izteče v naslednjem mesecu kot bi se, če ne bi bilo vmes sodnih počitnic.⁴ V obravnavani zadevi to pomeni, da se je rok za vložitev zahteve namesto 16. 8. 2024 iztekel s pretekom 16. 9. 2024.

10. Upoštevajoč prekluzivno naravo roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 421. člena v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP) bo zato Vrhovno sodišče o zakonitost izpodbijane sodbe presojalo le na podlagi vlog, pravočasno vloženih 14. 5. 2024 in 21. 5. 2024 (ki vključuje tudi prevod sporočila za javnost, ki ga je izdal tajnik ESČP, št. ECHR 037 (2024) z dne 15. 2. 2024), ne pa tudi na podlagi (z vidika tretjega in četrtega odstavka 421. člena ZKP) prepozne zagovornikove vloge, priporočeno oddane na pošto dne 18. 9. 2024, in prepozne obsojenčeve vloge, priporočeno oddane na pošto dne 27. 9. 2024.

11. Vlogi, oddani 18. 9. in 27. 9. 2024, naj bi bili namenjeni odzivu na odgovor vrhovne državne tožilke in v tem obsegu jih je Vrhovno sodišče tudi obravnavalo. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru glede zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka v prvi vrsti zavzela stališče, da so vložnikove navedbe presplošne (pavšalne) in brez konkretne obrazložitve. Zagovornik v svojem odgovoru ni nasprotoval temu stališču, ampak se je odzval tako, da je stališča o kršitvah določb kazenskega postopka v odgovoru bistveno razširil. Te razširjene navedbe je Vrhovno sodišče upoštevalo le, kolikor sporočajo, da vložnik pri svojih pravočasno podanih navedbah vztraja. Kot podlago za presojo zakonitosti izpodbijanih sodbe pa je vzelo le pravočasni vlogi z dne 14. 5. 2024 in 21. 5. 2024. Do razširjenih navedb v kasnejših vlogah se vsebinsko Vrhovno sodišče ne sme opredeljevati. Podobno velja tudi glede razširjenih obsojenčevih navedb v vlogi z dne 27. 9. 2024.

12. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da ugoditev izrednemu pravnemu sredstvu, ki je vloženo zaradi izvršitve sodbe ESČP, ni samodejna.⁵ Hkrati pa v obravnavani zadevi tudi ni mogoče prepoznati, da bi bila že ugotovitev kršitve in dosojeno pravično zadoščenje (5. točka izreka sodbe ESČP) zadostna ukrepa za odpravo posledic ugotovljenih kršitev. ESČP je namreč pri svoji odločitvi o višini pravičnega zadoščenja upoštevalo prav možnost obsojenca zahtevati ponovno sojenje pred slovenskimi sodišči (151. točka obrazložitve sodbe ESČP). Presoja, ali in kako odpraviti posledice ugotovljene kršitve, je jedro obravnave vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

13. Razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje, za kar se zavzema vložnik, je ena od takšnih možnosti (in pooblastil Vrhovnega sodišča). Ob tem pa je treba upoštevati, da sme Vrhovno sodišče ugotovljene kršitve človekovih pravic v nekaterih primerih sanirati tudi tako, da ponudi razloge o zatrjevanih kršitvah zakona ali (ustavno varovanih) kršitvah človekovih pravic.⁶

14. Naloga Vrhovnega sodišča zato je, da v luči stališč ESČP celovito pretehta vse pravne argumente, tudi tiste, na katere se sodišča morda niso oprla, in v dobri veri preuči, ali je na mestu vzpostavitev stanja, kot je obstajalo pred kršitvijo. Slovenska sodišča pri tem zavezuje presoja ESČP - ne glede na to, ali je bila v konkretnih postopkih Republika Slovenija udeležena ali ne.

15. Ob teh izhodiščih je zato pomembno opozoriti, da je treba tudi zahtevo, vloženo na podlagi četrtega in petega odstavka 421. člena ZKP, obravnavati kot samostojno pravno sredstvo, namenjeno izvršitvi sodbe ESČP, v takšnem obsegu, kot ga vložnik pričakuje in določno, primerno za vsebinsko obravnavo, izrazi v vloženi zahtevi. To pomeni, da tudi v tej zadevi Vrhovno sodišče presoja uveljavljene kršitve v mejah vložnikovih navedb (prvi odstavek 424. člena ZKP), upoštevajoč pravila o dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ter četrti in peti odstavek 421. člena ZKP) in o pooblastilih, ki so Vrhovnemu sodišču na razpolago (425. in 426. člen ZKP, v zvezi z 392. in 394. členom ZKP).

Vsebina zahteve in obseg preizkusa

16. Vrhovno sodišče na tem mestu ponavlja,⁷ da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki je v rokah upravičenih vložnikov. Sodišče zato nima pooblastila ugotavljati kršitve zakona izven oziroma mimo vložnikovega zahtevka, saj ga ne veže načelo oficialnosti. Meje preizkusa izpodbijane odločbe določa vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu, ter z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Domet preizkusa izpodbijane odločbe je v dispoziciji vložnika, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del odločbe) in na razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Dispozitivnost vložniku nalaga, da - poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP - navede razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. To je nujni pogoj, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je torej pristojno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in določno navedel razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Če vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa, kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena, in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju z zasnovo in zakonsko ureditvijo tega izrednega pravnega sredstva.

17. Vsebina vložene zahteve v obravnavani zadevi je skopa in pretežno ne presega povzemanja ugotovitev v sodbi ESČP oziroma sklicevanja nanjo. Navedbe, kot jih ponuja vložnik, praviloma ne dosegajo praga določnosti, ki se v okviru načela dispozitivnosti zahteva, da Vrhovno sodišče navedbe tudi vsebinsko preuči (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vendar pa bi bilo v primeru, kot je ta, vztrajanje pri ustaljenih merilih o trditvenem bremenu vložnikov nesmiselno. Upoštevajoč vložnikovo sklicevanje na ugotovljene kršitve EKČP bi bilo pretirano vztrajati pri zahtevi, da mora vložnik iste kršitve (s katerimi je že uspel v postopku pred ESČP) zatrjevati znova. Vrhovno sodišče je zato v vložnikovi zahtevi lahko prepoznalo zatrjevanje kršitev 6. in 8. člena EKČP, kolikor jih je prepoznalo in obrazložilo ESČP. Te kršitve je vložnik v zadostni meri nadgradil tako, da je mogoče v zvezi s kršitvijo 8. člena EKČP vsaj prepoznati tudi zatrjevanje kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi z drugo točko prvega odstavka 420. člena ZKP), v zvezi s kršitvijo 6. člena EKČP pa zatrjevanje kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 420. člena ZKP).

Kazenskopravni očitek

18. Obsojenec je bil obsojen zato, ker je kot okrožni sodnik Okrožnega sodišča v Celju in s tem uradna oseba, zase zahteval in sprejel nagrado, da bi v mejah svojih uradnih pravic zlorabil svoj položaj. V izreku sodbe je podrobneje opisanih več ravnanj:

- srečanja z D. D. v Umagu in (dvakrat) v Samoboru, pri katerih je obsojenec izjavil, da bo preveril, kakšna je situacija v kazenski zadevi D. D. pri Okrožnem sodišču v Celju K 64/99, in mu obljubil, da bo poskusil urediti preklic odredbe o razpisu mednarodne tiralice;

- sestava, v imenu in za D. D., predlogov za izločitev listin in za ustavitev postopka (vložene v aprilu 2010);

- posredovanje, 10. 10. 2009, da se zoper D. D. ni izvršila mednarodna tiralica po prijetju na mejnem prehodu Gunja, in

- dne 12. 11. 2010, odločitev, da se ugodi predlogu D. D. za odpravo pripora, kar je vodilo v preklic odredbe o razpisu mednarodne tiralice, pri čemer je predlog za D. D. sestavil in v spis vložil obsojenec, na podlagi neresničnih navedb o bolezni žene D. D..

19. Kot nagrado za opisana dejanja pa je obsojenec, kot sodnik Okrožnega sodišča v Celju, s posredovanjem B. B. in C. C. ter skupaj z njima:

- v času od neugotovljenega dne v novembru 2008 do neugotovljenega dne v mesecu juniju leta 2009: skupaj z B. B. in C. C. zahteval in prejel od D. D. 9.000,00 EUR;

- v času od 14. 11. 2010 do 24. 1. 2011: pa zase skupaj z B. B. in C. C. najprej zahteval še 50.000,00 oz. 40.000,00 EUR, od katerih je dne 24. 1. 2011 skupaj z B. B. in C. C. prejel 18.000,00 EUR, na način, da jih je 24. 1. 2011 D. D. v navzočnosti B. B. izročil C. C., ta jih je razdelil na kuverte po 5.000 EUR zase, 5.000 EUR za B. B. in 8.000 EUR za obsojenca, in še isti dan izročil obsojencu in B. B..

B. - II

O kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

O kršitvi pravice do zasebnega življenja (8. člen EKČP)

20. Ne v pravnomočni sodbi ne v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča - po odločbi Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 - ni bilo sporno, da je ureditev obvezne hrambe prometnih podatkov, kot je bila urejena v Zakonu o elektronskih komunikacijah,⁸ neustavna. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče v sodbi ESČP, ki je (kot že poprej Ustavno sodišče) prepoznalo, da je bil režim obvezne hrambe, po katerem so bili hranjeni tudi prometni podatki, ki so se nanašali na obsojenca, urejen v nasprotju z zahtevami varstva pravice do zasebnosti.

21. Vrhovno sodišče sprejema tudi stališče ESČP, da sta hramba prometnih podatkov in dostop do (hranjenih) podatkov samostojna posega v jamstvo pravice do zasebnega življenja (8. člen EKČP; 143. točka obrazložitve sodbe ESČP). Za zagotovitev skladnosti z 8. členom EKČP morata njegovim zahtevam samostojno zadostiti tako hramba kot dostop do prometnih podatkov. ESČP se je v tem delu sklicevalo (143. in 144. točka obrazložitve sodbe ESČP) na stališča Sodišča EU v sodbah C-140/20 z dne 5. 4. 2022 in C-793/19, C-794/19 z dne 20. 9. 2022, sprejetih po odločbi Ustavnega sodišča Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019. Ker "podatki o prometu in podatki o lokaciji ne morejo biti predmet splošne in neselektivne hrambe zaradi boja proti hudemu kriminalu" tudi "dostopa do teh podatkov ni mogoče upravičiti s tem istim namenom."

22. V luči teh, po izpodbijani sodbi sprejetih stališč Sodišča EU in ESČP, torej ni več mogoče vztrajati pri stališču, da so bili prometni podatki, ki se nanašajo na obsojenca, pridobljeni skladno z jamstvi pravice do zasebnega življenja zato, ker bi tem merilom zadostila pravila o kasnejšem dostopu do teh podatkov, kot jih je predpisoval takrat veljavni 149.b člena ZKP (116. - 120. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča; 25. - 29. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča).

23. Vrhovno sodišče na tej podlagi ugotavlja, da so v obravnavani zadevi pridobljeni prometni podatki, kolikor se nanašajo na obsojenca, pridobljeni s kršitvijo 8. člena EKČP. Posebna presoja z vidika ustavnih jamstev, upoštevajoč peti odstavek 15. člena Ustave, ni potrebna.

O presoji, ali se pravnomočna sodba opira na prometne podatke

24. ESČP v svoji sodbi ni opravilo presoje, ali opiranje sodbe na prometne podatke, ki se nanašajo na obsojenca, pomeni tudi kršitev pravice do poštenega postopka iz 6. člena EKČP (146. točka obrazložitve sodbe). Ponovilo je stališče, da v luči 6. člena EKČP opiranje sodbe na takšne podatke ne vodi nujno do kršitve tega procesnega jamstva.

25. To presojo je zato treba opraviti z vidika slovenskega prava. Vrhovno sodišče je že poudarilo, med drugim tudi v 19. točki sodbe I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, da je odločanje o izločitvi dokazov neločljivo povezano z uresničevanjem pravice do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic po četrtem odstavku 15. člena Ustave. S t. i. ekskluzijskimi zahtevki se zagotavljata sodno varstvo in odprava posledic ustavno varovanih človekovih pravic ter enakost orožij v (pred)kazenskem postopku. Ekskluzijski zahtevek, podan skozi zatrjevanje kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je torej hkrati tudi zahtevek, na podlagi katerega je mogoče presoditi, ali je možno in potrebno s ponovnim sojenjem odpraviti posledice kršitev EKČP - v obravnavanem primeru torej posledice kršitve pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP.

26. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bo podana, "če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza."

27. To pomeni, da kršitev ne bo podana že s tem, da je dokaz pridobljen s kršitvijo dokaznih prepovedi, ampak le, "kadar se sodba opira na nezakonito oziroma protiustavno pridobljen dokaz."⁹

28. Vrhovno sodišče je v 12. točki obrazložitve sodbe I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021 poudarilo tudi, da je v slovenskem kazenskem procesnem pravu prepoved opiranja sodne odločbe na protiustavno oziroma nezakonito pridobljene dokaze ali njihove "sadeže" absolutna, radikalna (drugi odstavek 18. člena ZKP). Takšna prepoved je kot temeljna pravica vsakega obdolženca bistvenega pomena za pošten postopek. V genezi slovenskega kazenskega postopka, vključno z ustaljeno sodno prakso, ni bila v položajih nezakonitega oziroma protiustavnega delovanja, ki izvira iz sfere državnih organov, nikdar uveljavljena t. i. utilitaristična (instrumentalna) doktrina ekskluzije, ki bi dovoljevala, da se v vsakem primeru posebej opravi tehtanje smiselnosti izločitve dokazov z družbenim interesom za izrek "pravilne" sodbe, dokazno vrednostjo posameznih dokazov ter zagotovitvijo poštenega postopka. Po slovenski zakonodaji ni dovoljeno tehtanje med jakostjo kršitve in poštenostjo postopka kot celote na eni strani ter težo kaznivega dejanja na drugi. Koncept varstva človekovih pravic kot cilj kazenskega postopka ustvarja mejnike, prek katerih državna oblast v razmerju do posameznika preprosto ne sme prestopiti, čeprav bi to kot načelno močnejša stran nedvomno mogla storiti; ne glede na to, ali bi bila uporaba nedovoljenih dokazov z vidika javnega interesa pomembna in celo potrebna za učinkovit kazenski pregon (za uresničitev načela "materialne" resnice), ter ne glede na to, za kako težko obliko kriminalitete, ki morda še tako intenzivno napada kazenskopravno varovane dobrine, v danem primeru gre.

29. Ob takšnem izhodišču Vrhovno sodišče ponavlja tudi,¹⁰ da se sodba na dokaz opira takrat, ko obstaja vzročna zveza med spoznavno vrednostjo tega dokaza in obsodilno sodbo. Že iz jezikovne razlage določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa izhaja, da je vzročna zveza podana zlasti, kadar se sodba na nek dokaz izrecno sklicuje in je na njegovi podlagi ali z njegovo pomočjo sodišče ugotovilo kakšno pravno relevantno dejstvo. Nasprotno dokaz, ki ni vir relevantnih oziroma odločilnih dejstev, ne predstavlja opore sodbe.

30. ZKP v postopku pred izdajo prvostopenjske sodbe ureja vsebino predloga za izločitev nedovoljenega dokaza v tretjem odstavku 285.d člena ZKP. Ta določa, da mora biti predlog konkretiziran in obrazložen; navesti je treba razloge, zakaj naj bi bil dokaz nedovoljen. Ni videti razloga, da v luči načela dispozitivnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP; gl. zgoraj) in meril, po katerih se ugotavlja obstoj kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, teh izhodišč ne bi bilo mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru.

31. Konkretneje, kadar vložnik uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zahtevam načela dispozitivnosti ne bo zadoščeno, če bo v zahtevi izostala opredelitev, v katerih delih se izpodbijana sodba opira na katerega od zatrjevanih nezakonito pridobljenih dokazov.¹¹ Tudi v obravnavani zadevi je torej mogoče od vložnika pričakovati, da bo v zahtevi, opirajoč se na razloge izpodbijanih sodb, konkretno opredelil (i) protipravno pridobljen dokaz, in hkrati (ii) pravno relevantno dejstvo, ki so ga sodišča na njegovi podlagi ali z njegovo pomočjo ugotovila. Pri tem od vložnika ni mogoče zahtevati, naj utemeljuje, v kolikšni meri naj bi protipravno pridobljeni dokaz vplival na pravilnost in zakonitost sodbe.¹²

32. Temu trditvenemu bremenu vložnik ni zadostil. Prvič, zahteva (3. točka na 4. strani vloge, prejete dne 14. 5. 2024) vsebuje le sklicevanje na sodbo ESČP, navajanje zakonskega besedila drugega odstavka 18. člena ZKP in posplošeno navajanje, da predstavljajo pridobljeni prometni podatki "temelj" izpodbijane sodbe. Zahteva ostaja do te mere prazna, da vložnik ne označi niti razlogov pravnomočne sodbe ali sodbe Vrhovnega sodišča z dne 9. 6. 2015, v katerih se sodišča opirajo na obsojenčeve prometne podatke, pridobljene s kršitvijo 8. člena EKČP, ali na dokaze, pridobljene na njihovi podlagi (upoštevajoč merila ti. doktrine sadežev zastrupljenega drevesa; drugi odstavek 18. člena ZKP). Vrhovno sodišče ocenjuje, da takšno breme - glede na vsebino razlogov v navedenih sodbah - ni prekomerno. Višje in Vrhovno sodišče sta prvi v postopku opravili presojo zatrjevane kršitve pravice do zasebnosti zaradi razveljavitve ureditve obvezne hrambe prometnih podatkov in sta se v razlogih omejili le na presojo, ali je podana kršitev pravice do zasebnosti, na kar sta odgovorili negativno. Zato presoje, ali in v kakšnem obsegu se pravnomočna sodba nanje opira, posebej nista opravili. Vložnik torej pričakuje, da Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi prvič opravi to presojo. Temu pa mora slediti tudi njegovo trditveno breme.

Nadalje je iz izpodbijane sodbe že na prvi pogled razvidno, da se opira na raznovrstno dokazno gradivo, pridobljeno hkrati ali postopoma, z različni preiskovalnimi ukrepi in dejanji. To ilustrira že ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se je predkazenski postopek začel s kazensko ovadbo D. D., ki je kasneje deloval kot tajni (so)delavec policije, pri čemer so bili njegovi pogovori v živo z obsojencem, C. C. in B. B. tudi posneti.

Nenazadnje tudi del prometnih podatkov, ki so bili pridobljeni v postopku, presega domet kršitve, kot je bila ugotovljena s sodbo ESČP. Ta se, kot podarjeno, nanaša le na podatke o obsojenčevih komunikacijah, ne pa na podatke o komunikacijah drugih oseb. Posplošeno navajanje zakonskega besedila drugega odstavka 18. člena ZKP, brez konkretizacije razlogov o dejstvih, ki so jih sodišča ugotovila na podlagi ali s pomočjo prometnih podatkov (ki se nanašajo na obsojenca), ob takšnem stanju stvari zato ne zadosti merilom prvega odstavka 424. člena ZKP.

33. In drugič, temu trditvenemu bremenu vložnik ne zadosti niti s sklicevanjem na sodbo ESČP. ESČP je v 145. točki obrazložitve sodbe izrecno opozorilo, da za ugotovitev kršitve 8. člena EKČP ni pomembno, ali so se sodišča na protipravno pridobljene podatke sklicevala ali ne. Za ugotovitev kršitve je bilo pomembno (in zadosti), da so se podatki protipravno hranili, kasneje pa so bili pridobljeni, obdelani (tj. izdelane so bile ti. analitične informacije) in vključene v sodni spis (141. točka obrazložitve sodbe ESČP). Iz zatrjevanja, da se dokaz nahaja v spisu, po že sprejetih stališčih Vrhovnega sodišča ni mogoče sklepati, da se je sodišče nanj tudi oprlo.¹³

Hkrati (kot že poudarjeno) se je ESČP ogradilo od presoje, ali opiranje sodbe na protipravno hranjene in pridobljene podatke pomeni kršitev 6. člena EKČP. Nasprotno, poudarilo je, da opiranje na takšne podatke ne pomeni nujno tudi kršitve 6. člena EKČP (146. točka obrazložitve). S sklicevanjem na sodbo ESČP vložnik torej ne more pričakovati, da bo Vrhovno sodišče samodejno - in mimo trditvenega bremena, ki ga 424. člen ZKP v zvezi s kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nalaga vložniku - prepoznalo, da se pravnomočna sodba opira na protipravno hranjene in pridobljene podatke.

34. Vrhovno sodišče zato na tem mestu ponavlja, da v luči razvoja razlage dometa pravice do zasebnega življenja v zvezi s hrambo in dostopom do prometnih podatkov, sprejema, da so bili prometni podatki, ki so se nanašali na obsojenca, hranjeni (in zato tudi pridobljeni) s kršitvijo 8. člena EKČP. Vendar pa na podlagi vsebine zahteve, ob upoštevanju ustaljenih procesnih predpostavk za njeno meritorno obravnavo, ni mogoče slediti vložniku, ki si s sklicevanjem na kršitev ekskluzijskega pravila (torej z uveljavljanjem kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) prizadeva za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev v ponovno sojenje.

B.- III

O kršitvi določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom in točko d) tretjega odstavka 6. člena EKČP

35. ESČP je navedeno kršitev ugotovilo zato, ker v stališčih, ki so jih ponudila slovenska sodišča, ni prepoznalo zadostnih razlogov za opustitev zaslišanja B. B. in C. C.. Oba sta bila - do izločitve postopka - obsojenčeva soobdolženca. Na naroku glavne obravnave dne 11. 12. 2013 sta krivdo po obtožbi priznala, na naslednjem naroku dne 13. 12. 2013 pa je bil postopek zoper njiju izločen.

O vsebini dokaznih predlogov

36. Na narokih glavne obravnave dne 13. in 19. 12. 2013 je obsojenec podal obširen zagovor. Po tem sta njegova zagovornika, opirajoč se tudi na obsojenčev zagovor, ločeno podala predloga, naj se zaslišita B. B. in C. C..

37. Obsojenčev zagovornik Bernard Tajnšek je dokazni predlog utemeljil s sledečimi stališči:

- iz obtožbe izhaja, da naj bi bila B. B. in C. C. tista, ki naj bi terjala denar za obsojenca. V zvezi z njima je v spisu tudi večina izsledkov tajnega delovanja in večina prestreženih telefonskih pogovorov, večina teh pa izkazuje njuno medsebojno komunikacijo in njuno komunikacijo z D. D.;

- zaslišanje C. C. je potrebno v zvezi z obsojenčevim zagovorom glede posojanja denarja;

- zaslišanje B. B. pa je potrebno še v zvezi s dolgovi D. D. do njega, zaradi skrbi za D. D. družino in plačevanje njihovih stroškov ter iz naslova poslovnega sodelovanja (kot izhaja iz obsojenčevega zagovora).

38. Njegov predlog je dopolnil zagovornik Tomaž Bromše, ki je obširneje opredelil, o katerih dejstvih bi priči vedeli povedati:

- o očitkih, ki sta jih priznala, zakaj sta priznala krivdo, upoštevajoč, da gre za neločljive, med seboj povezane obtožbe, zaradi česar ima obsojenec pravico, da se z osebama, ki ga obremenjujeta, sooči;

- da obsojenca nikoli nista seznanjala o tem, da v obsojenčevem imenu od D. D. terjata kakršen koli denar, in da obsojenec o čem takšnem nikoli ni bil seznanjen;

- kaj se je dogajalo v gostinskem lokalu v Umagu in v gostinskem lokalu A. v Samoboru;

- kdo, kdaj in kje je od D. D. zahteval 5.000 in 4.000 EUR ter kdo, kdaj in kje je ta denar prejel;

- kaj se je dogajalo na mejnem prehodu Gunja, kdo, kdaj in kje je poklical obsojenca po telefonu in kaj mu je je v zvezi z mejnim prehodom Gunja sporočil ter kaj je o tem odgovoril obsojenec;

- kdo, kdaj in kje je na kakšen način dal oziroma posredoval kakšno listino D. D., kdo je te listine, podpisane od D. D. prejel, komu, kdaj in kje jih je vročil, izročil ali vložil;

- kateri posli ali dolgovi so tekli med B. B., C. C. in D. D., kaj je D. D. B. B. in C. C. dolgoval;

- kakšno pravno pomoč je B. B. urejal za D. D. probleme v zvezi z njegovim premoženjem, koliko denarja je B. B. izročal za preživetje D. D. družine v Sloveniji, kateri odvetniki in na kakšen način so se plačevali, vedel bo povedati tudi o reševanju D. D. nepremičnega premoženja, o čemer naj bi govoril C. C., ki je tudi stalni sodni cenilec oziroma izvedenec gradbene stroke;

- kdo, kdaj in na čigavo pobudo je organiziral sestanke, ki so jih imeli obsojenec, B. B. in C. C. z D. D. oziroma B. B. in C. C. in o čem so se na teh sestankih pogovarjali;

- C. C. bo vedel izpovedati o posojilnem razmerju med njim in obsojencem, o tem, kdaj in kje je od njega prejel denar ter kdaj in kje mu je ta denar tudi vrnil, kakor to v svojem zagovoru zatrjuje obsojenec;

- na kakšen način sta se predstavljala, da delujeta v obsojenčevem imenu, kaj se je zgodilo z 9.000 EUR, ter kako in zakaj je bilo deljeno 18.000 EUR.

39. Predlog je dopolnil tudi obsojenec osebno. Navedel je, da sta B. B. in C. C. edini priči, ki lahko potrdita in ovržeta njegov zagovor. Poudaril je tudi, da mu niso znane podrobnosti doseženega dogovora z državnim tožilstvom in da se zavestno izpostavlja možnosti, da bosta priči potrdili obtožbo. Kljub temu tveganju je le z zaslišanjem navedenih prič mogoče preveriti njegov zagovor.

40. Prvostopenjsko sodišče se je na dokazni predlog odzvalo na 66. - 68. strani sodbe. Višje sodišče je na pritožbene navedbe zaradi zavrnitve predloga za zaslišanje obeh prič zavrnilo v 54. - 58. točki obrazložitve sodbe. Vrhovno sodišče se je o očitkih kršitev pravic obrambe zaradi opustitve zaslišanja prič opredelilo v 43. - 54. točki obrazložitve.

Presoja ESČP

41. ESČP je obrambna prizadevanja motrilo skozi jamstvo obrambe, "da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče" (točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP; glej 98. točko obrazložitve sodbe ESČP). To oceno je opravilo na podlagi tistega dela dokaznega predloga za zaslišanje B. B. in C. C., ki se nanaša na (98. in 105. točka obrazložitve sodbe):

(i) trditev, da sta oba delovala samostojno, da sta od D. D. denar zahtevala brez obsojenčeve vednosti ali sodelovanja, in da je D. D. B. B. dolgoval denar;

(ii) trditev, da obsojenec ni prejel zneskov v višini 5.000 EUR in 4.000 EUR; in

(iii) trditev, da je znesek, ki ga je prejel od C. C. (tj. 8.000 EUR), vračilo posojila, ki ga je C. C. dal obsojenec.

V teh okvirih in na tej podlagi je ESČP tudi prepoznalo, da razlogi slovenskih sodišč o zavrnitvi predloga za zaslišanje obeh prič, ne sledijo zahtevam pravice do poštenega sojenja.

42. ESČP je svojo presojo prvenstveno oprlo na stališča, ki jih je v sodbi Murtazaliyeva proti Rusiji (št. 36658/05 z dne 18. 12. 2018) sprejel veliki senat ESČP. Pri presoji, ali je bilo zadoščeno jamstvom poštenega postopka, ESČP v tem okviru celovito presoja tri vprašanja:¹⁴

(i) ali je bil predlog za zaslišanje prič zadostno obrazložen in pomemben za odločitev o zadevi;

(ii) ali so sodišča presodila pomembnost zaslišanja in podala zadostne razloge v primeru zavrnitve predloga; in

(iii) ali odločitev sodišč, da predlagane priče ne zaslišijo, pomeni, da je postopek kot celota nepošten.

V zvezi s prvim vprašanjem ESČP ni prepoznalo, da predlagani priči ne bi bili pomembni za odločitev v zadevi oziroma za krepitev položaja obrambe in da predloga ne bi bila zadosti obrazložena (106. točka obrazložitve). Pri tem je izhajalo iz ugotovitve, da se sodba opira na posnetke pogovorov med B. B., D. D., C. C. in obsojencem, izpovedbo D. D. pa je ocenilo kot nekonsistentno (105. točka obrazložitve sodbe ESČP).

V zvezi z drugim vprašanjem ESČP ni sprejelo stališč, ki so jih oblikovala slovenska sodišča (107. - 109. točka obrazložitve sodbe ESČP). Tako je za nepomembno štelo stališče, ki je izhajalo iz meril pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič (tj. da se tožilstvo ni opiralo na izjave obeh prič in da se tudi obsodba nanje ne opira v odločilni ali vsaj pretežni meri). Tudi čas, ko je obsojenec podal svoj zagovor, za ESČP ni pomemben in v tem ni prepoznalo zlorabe procesnih pravic. Enako neprepričljivo je za ESČP tudi stališče, da obeh prič ni bilo mogoče zaslišati, ker postopek zoper njiju še ni bil pravnomočno končan, ovir za prekinitev ali preložitev glavne obravnave pa ni bilo (sploh, ker je naj bi bila ob priznanju krivde verjetnost pritožbe po presoji ESČP majhna). Na tej podlagi je sprejelo sklep, da sodišča niso podala zadostnih razlogov za opustitev zaslišanja predlaganih prič.

43. In končno, za presojo vpliva na poštenost postopka kot celote, so pomembne tri ugotovitve ESČP (109. točka obrazložitve ESČP): (i) da sta predlagani priči edini, ki bi lahko potrdili ali ovrgli obsojenčev zagovor; (ii) da ni mogoče predvideti, kako bi priči izpovedovali; in (iii) da ni mogoče izhajati iz predpostavke (cannot be presumed), da njuni izpovedbi ne bi vplivali na izid postopka.

Izhodišča za presojo

44. Vrhovno sodišče sprejema pravno izhodišče, ki ga je oblikovalo ESČP, in bo vsebino zahteve v tem delu presojalo z vidika pravice doseči zaslišanje razbremenilnih prič. To pa hkrati pomeni, da bo, izhajajoč iz ugotovitev v sodbi ESČP in navedb v zahtevi, Vrhovno sodišče v tem postopku imelo možnost obrazloženo odgovoriti na kršitve, ki jih zatrjuje vložnik, z vidika jamstva, katerega kršitev je ugotovilo ESČP.

45. Vrhovno sodišče je pri tem vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni odločbi, in ne presoja, ali je dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče tako ne presoja, ali so sodišča v postopku ugotovila vsa relevantna dejstva in izvedla vse dokaze, ki bi lahko prispevali k pravilno in popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Odločitev, katera dejstva ugotavljati in katere dokaze izvesti, skladno z načelom proste presoje dokazov, je prvenstveno v pristojnosti prvostopenjskih in pritožbenih sodišč. Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti presoja, ali so pri tem sledila jamstvom poštenega postopka, skladno z zakonskimi določbami, Ustavo in - seveda - EKČP (prvi odstavek 420. člena ZKP).¹⁵ Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti torej ne presoja dejanskih napak v postopku in ne deluje kot sodišče četrte stopnje. Takšno presojo, enako kot ESČP,¹⁶ prepušča nižjim sodiščem. In nenazadnje, tudi Vrhovno sodišče ne presoja, ali so razpoložljivi dokazi zadostovali za obsodbo, in zato ne more nadomestiti dokazne ocene sodišč z lastno dokazno oceno. Pri skrbi za poštenost postopka na podlagi navedb v pravnem sredstvu presoja, ali je bil postopek voden pošteno, upoštevajoč naravo in zapletenost zadeve.

46. Ob takšnih izhodiščih je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že sprejelo merila, na katera se je oprlo ESČP v sodbi ESČP, in ki jih je - pred tem - opirajoč se tudi na judikaturo ESČP, razložilo Ustavno sodišče v okviru jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave. Ta merila so:¹⁷ (i) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (iii) predlagani dokaz mora biti pravno upošteven (relevanten); (iv) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (v) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen; dokaz očitno ne more biti uspešen, če so drugi, pred tem izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do te mere, da njegovega prepričanja o pritožnikovi krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz; (vi) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba (izrecno) predlaga izvedbo dokaza in zadosti svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja in materialnopravne upoštevnosti dokaza; (vii) kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; (viii) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene.

Pri presoji kršitev 29. člena Ustave zaradi zavrnitve dokaznega predloga je odločilna vsebina dokaznega predloga, kakršnega je imelo sodišče pred seboj. Bolj kot so obrambne navedbe tehtne, bolj poglobljen in skrben mora biti odgovor sodišča, ki je dokazni predlog zavrnilo. Zgolj zato, ker sodišče ni sledilo obrambnim verzijam dogodka ali ker ni ugodilo dokaznim predlogom, ni mogoče trditi, da je imelo že vnaprej oblikovano dokazno oceno. Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja.¹⁸

Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da so ustaljen del presoje slovenskih sodišč tudi izhodišča, ki jih je oblikovalo ESČP in ki so povzeta tudi v 145. - 147. točki obrazložitve sodbe ESČP Murtazaliyeva proti Rusiji.

Prvič, pomembnost izpovedbe razbremenilne priče je treba presojati glede na možnosti, ali bi izpovedba vplivala na izid sojenja ali okrepila položaj obrambe.¹⁹ Drugič, kot že poudarjeno, če sodišče zavrne predlog za zaslišanje priče, ki bi lahko okrepila položaj obrambe ali bi lahko vodila v oprostilno sodbo, mora takšno odločitev obrazložiti in ponuditi relevantne razloge zanjo. Gola ugotovitev, da je dejansko stanje razjasnjeno, ne zadošča in pomeni, da obramba v postopku, v katerem je sodišče sledilo le stališčem in dokazom tožilstva, ni imela učinkovite možnosti izpodbijati obtožbe.²⁰ In tretjič, zadostnost razlogov za zavrnitev dokaznega predloga je tesno povezana s stanjem stvari, kot se je razkrilo v dokaznem postopku²¹ in prepričljivostjo obremenilnih dokazov.²² Pomembno bo, na primer, ali so obremenilni dokazi neodvisni (stand-alone), neposredni (direct) in spoznavno primerni (conclusive) za sklepanje o (obsojenčevi) krivdi.²³

Z drugim besedami, pri presoji, ali so ob zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje razbremenilnih prič spoštovana merila poštenega postopka, je treba imeti pred seboj dokazne predloge in njihovo obrazložitev, celovito dokazno oceno in razloge o njej ter razloge o zavrnitvi dokaznih predlogov.

47. Vrhovno sodišče v stališčih ESČP prepoznava pravzaprav ugotovitev, da so slovenska sodišča v pomembnem delu svojih razlogov ravnala pretirano formalistično. Slovenska sodišča, tako ESČP, niso v zadostni meri prepoznala (i) prepletenosti obremenilnih in razbremenilnih razsežnosti predlaganih prič, (ii) širokega prostora, ki ga ima obramba tudi v kasnejših fazah postopka, in (iii) trka privilegija zoper samoobtožbo, ki je še varoval obe predlagani priči (v smislu 6. člena EKČP), dokler se postopek zoper njiju pravnomočno ni končal, in obsojenčeve pravice, da doseže njuno zaslišanje.

48. Na tej točki je za odpravljanje posledic ugotovljene kršitve pomembno, da so slovenska sodišča, zlasti prvostopenjsko (ki mu je pritrdilo višje sodišče) in Vrhovno sodišče, podala več stališč, s katerimi so utemeljila zavrnitev predlogov za zaslišanje C. C. in B. B.. V prejšnji točki povzeta stališča slovenskih sodišč, tako ESČP, niso zadostila zahtevam pravic obrambe. Zato je toliko bolj pomembno, da so slovenska sodišča hkrati podala tudi obsežna stališča, ki se pri zavrnitvi predlogov opirajo na stanje stvari, kot se je razkrilo v dokaznem postopku.

Presoje, ali ti razlogi, pri katerih so sodišča črpala iz dokazne ocene ostalih izvedenih dokazov, zadostijo merilom 6. člena EKČP (razgrnjenih v prejšnjih točkah te sodbe), ESČP v sodbi ESČP ni opravilo. Stališča, da ti razlogi ne bi izpolnjevali teh meril, ne ponudi niti vložnik zahteve. Prepoznati jih ni mogoče niti v odločbi Ustavnega sodišča Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019.

49. Zato je k presoji, ali so stališča slovenskih sodišč tem merilom zadostila, pristopilo Vrhovno sodišče. Ta presoja je ključna za odločitev, ali je zaradi ugotovitve kršitev 6. člena EKČP potrebna razveljavitev sodbe Vrhovnega sodišča z dne 15. 6. 2015 (skupaj s sodbama višjega in okrožnega sodišča), ali pa je mogoče odgovor, ki ga vložnik pogreša, vendarle najti v razlogih izpodbijanih sodb. Če bo mogoče v tistem delu razlogov, ki se opirajo na oceno ostalih dokazov, prepoznati zadostna stališča za zavrnitev dokaznih predlogov, potem po presoji Vrhovnega sodišča - kljub nezadostnosti razlogov, ki jih je prepoznalo ESČP - ne bo potrebe po razveljavitvi izpodbijanih sodb.

O obrazloženosti in relevantnosti dokaznih predlogov za zaslišanje B. B. in C. C. ter razlogih slovenskih sodišč v izpodbijani sodbi

50. Pri presoji je treba izhajati iz vsebine očitkov, s katerimi se je obramba soočala. Obsojencu se ne očita, da bi sam zahteval ali prejel denar (sprva 9.000 EUR in kasneje 18.000 EUR). Očita se mu, da je ta denar zahteval in prejel skupaj z C. C. in B. B.. Medtem kot ugotovljena dejstva ne razkrivajo, ali in kako so si razdelili prvih 9.000 EUR, vsebuje očitek tudi opis delitve kasneje prejetih 18.000 EUR.

51. Obtožba je torej zatrjevala, da so 9.000 EUR skupaj zahtevali in prejeli obsojenec, C. C. in B. B.. Obsojenec je zahteval in prejel nagrado zato, da bi v zvezi s kazensko zadevo D. D. zlorabil svoj uradni položaj, kot opisano v izreku sodbe. Obrambna teza je, da denarja obsojenec ni ne zahteval ne prejel, ampak ga je D. D. izročil B. B. zaradi stroškov, ki jih je ta imel pri skrbi za družino in za odvetniške storitve D. D..

Dejstvi, ki sta nedvomno pomembni sta, (i) ali je denar skupaj z ostalima soudeležencema prejel tudi obsojenec, in (ii) ali ga je prejel zaradi svojih ravnanj v zvezi s kazensko zadevo D. D.. Na drugi strani pa to pomeni, da poslovna (dolžniška) ali zasebna razmerja med D. D., B. B. in C. C. za odločitev o obtožni niso mogla biti pomembna. Tudi če bi se obrambne trditve o njihovih tesnih vezeh izkazale za resnične, to ne vpliva na presojo, ali in zakaj je (tudi) obsojenec prejel 9.000 EUR. Trditvi, da je obsojenec prejel 9.000 EUR za svojo vlogo pri kazenski zadevi D. D., in da so bili D. D., B. B. in C. C. zasebno in poslovno tudi še drugače povezani, se ne izključujeta.

52. Tudi teza, da naj bi 8.000 EUR, izročenih obsojencu dne 24. 1. 2011, predstavljalo vračilo posojila, ki ga je obsojenec dal C. C., je nedvomno pomembna. Še več, teza neposredno izključuje možnost, da je 8.000 EUR obsojenec prejel kot nagrado za svoj angažma v kazenski zadevi D. D..

53. In končno, okoliščine, ki se nanašajo na stike med obsojencem in ostalimi, so pomembne zato, ker na njih temelji očitek, da je obsojenec deloval skupaj z C. C. in D. D.. Temu nasprotuje stališče obrambe, da obsojenec o tem, da C. C. in B. B. v njegovem imenu zahtevata denar, ni vedel ničesar.

54. Ob tem Vrhovno sodišče ponovno opozarja, da s to sodbo ne presoja (ponovno) predlogov, kolikor se opirajo na obremenilnost priznanj krivde B. B. in C. C. oziroma zagovora C. C.. ESČP kršitve pravice do zaslišanja obremenilnih prič ni presojalo. S tega vidika obrambni predlogi, kolikor se nanašajo na vsebino, razloge in motive za njuno priznanje krivde, v tej zadevi niso pomembni.

Vrhovno sodišče prav tako ne bo presojalo utemeljenosti zavrnitve dokaznih predlogov v delih, ki so bodisi presplošni bodisi merijo na preizkus obremenilnih izjav D. D.. Predlog, naj se priči zaslišita o tem, kaj se je dogajalo med srečanji v Umagu in Samoboru, je presplošen in preohlapen. Obtožba je določno opredelila obsojenčevo ravnanje med temi srečanji in enako določno opredelitev predmeta dokazovanja je mogoče pričakovati tudi od obrambe.

Enako velja za predloga, naj se priči zaslišita: (i) o tem, kdo, kdaj in kje je od D. D. zahteval 5.000 EUR in 4.000 EUR; ta predlog je relevanten in določen le, če ga povežemo s tezo, da sta B. B. in C. C. delovala samostojno, ne pa skupaj z obsojencem; v tem delu bo Vrhovno sodišče tudi preizkusilo odločitev o zavrnitvi njunega zaslišanja; (ii) o dogajanju na mejnem prehodu Gunja; tudi tu je bila obtožna teza določno oblikovana, stanje dokaznega postopka pa razpoznavno (predstavljeno v 31. - 33. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe), kar je obrambi omogočilo, da jasno opredeli, o katerih določenih okoliščinah naj izpovesta predlagani priči; (iii) o tem, kdo, kdaj in na kakšen način je dal ali posredoval listine D. D.; in kdo, kdaj in na čigavo pobudo je organiziral sestanek obsojenca z ostalimi udeleženci sestanka.

Pričakovanje, da obramba ponudi konkretizirane predloge, je toliko bolj na mestu, ker so sodišča svoja stališča oprla na dejstva, kot so se razkrila v dokaznem postopku, v katerem je bil zaslišan D. D. in pretreseno gradivo, pridobljeno s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Zgolj primeroma Vrhovno sodišče na tem mestu izpostavlja gradivo, pridobljeno s prikritimi preiskovalnimi ukrepi o sestankih 14. 1. 2011 in 24. 1. 2011, na katerih sta C. C. in obsojenec sama opisala obsojenčevo vlogo pri izpustitvi D. D. po prijetju na mejhnem prehodu Gunja (31. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). D. D. je bil udeleženec vseh treh sestankov ter seveda dogodka na mejnem prehodu Gunja, in je bil v postopku dvakrat zaslišan, pri obeh zaslišanjih pa sta obsojenec in njegov(a) zagovornik(a) tvorno sodelovala (zapisnik o zaslišanju v preiskavi z dne 14. 2. 2011 in zapisnik o glavni obravnavi z dne 7. 5. 2013 in 25. 3. 2013).

55. Prvostopenjsko sodišče je predlog za zaslišanje obeh prič zavrnilo iz več razlogov. Jedro razlogov je na 66. - 68. strani sodbe. Prvostopenjsko sodišče je dokazne predloge najprej povzelo, nato pa, med drugim, oblikovalo dva razloga za zavrnitev. Prvi razlog se opira na okoliščino, da postopek zoper predlagani prič še ni pravnomočno končan. Kot drugi razlog pa je sodišče navedlo oceno, da zaslišanje obeh soobdolžencev ne bi moglo odločilno vplivati na oceno dotlej izvedenih dokazov. To stališče je prvostopenjsko sodišče dopolnilo tudi z upoštevanjem ravnanja obrambe pri zaslišanju C. C. v preiskavi, pri katerem sta sodelovala tudi obsojenec in njegov zagovornik. Ob tej priložnosti, kot je ugotovilo sodišče, obramba teze o namenu izročitve 8.000 EUR kot vračila posojila, ni oblikovala.

Višje sodišče je pravilnost zavrnitve dokaznih predlogov presojalo v 54. - 58. točki obrazložitve sodbe. Pri tem se je izrecno oprlo ne le na jamstvo pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič, ampak tudi na pravico doseči zaslišanje razbremenilnih prič (56. točka obrazložitve sodbe). Višje sodišče je kot odločilno izpostavilo obrazloženo presojo prvostopenjskega sodišča, da so bili izvedeni vsi potrebni dokazi za odločitev o očitkih zoper obsojenca. Višje sodišče je obremenilne dokaze prepoznalo kot trdne in prepričljive (57. točka obrazložitve); procesne ovire (tj. še ne pravnomočno končan postopek zoper obe priči) pa za višje sodišče niso bile nosilni argument.

Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 15. 6. 2015 presojalo, ali so se sodišča prepričljivo odzvala na stališča obrambe. Iz razlogov je očitno, da je tudi Vrhovno sodišče prepoznalo ne le zatrjevani obremenilni,²⁴ ampak tudi razbremenilni prispevek obeh prič. V 50. - 52. točki obrazložitve je presojalo prepričljivost razlogov o zavrnitvi teze, da obsojenec ni zahteval ne 9.000 EUR in tudi ne kasnejših 50.000 oziroma 40.000 EUR. V 53. točki obrazložitve pa se je odzvalo na tezo, da naj bi bilo 8.000 EUR, ki jih je 24. 1. 2011 prejel obsojenec, vračilo posojila, ki ga je pred tem dal C. C..

56. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da sodišča zatrjevane kršitve niso presojala (le) skozi prizmo pravice do zaslišanja obremenilnih prič, ampak so prepoznala tudi zatrjevani razbremenilni pomen izpovedbe C. C. in B. B.. Obrambne teze, zlasti obsojenčev zagovor, so imela sodišča ves čas pred seboj in očitno je, da sodišča teh dejstev nikakor niso štela za nepomembna, niti niso svoje odločitve oprla na stališče, da predlogi niso zadostno obrazloženi. Vrhovno sodišče se tako pridružuje ne le stališču ESČP, ampak tudi stališču slovenskih sodišč, (i) da so dokazni predlogi podani na glavni obravnavi dne 19. 12. 2013, zlasti v povezavi z obsojenčevim zagovorom, zadostno obrazloženi,²⁵ (ii) teze, kolikor jih je obramba določno izrazila, pa so pomembne in bi - če bi se izkazale za utemeljene - lahko vodile ne le do krepitve obsojenčevega položaja, ampak bi okrepile tudi verjetnost drugačnega izida postopka.

Z drugimi besedami, Vrhovno sodišče sledi stališču v sodbi ESČP, da so dokazni predlogi ustrezno obrazloženi in pomembni za zadevo, kolikor se z njimi zatrjuje: (i) da obsojenec ni prejel 9.000 EUR; (ii) da sta C. C. in B. B. v stikih z D. D. delovala na lastno pest; in (iii) da prejetih 8.000 EUR pomeni vračilo posojila, ki ga je obsojenec dal C. C..

Razlogi slovenskih sodišč o zavrnitvi predlogov za zaslišanje B. B. in C. C.

57. Iz razlogov sodbe ESČP je mogoče prepoznati, da je imelo ESČP razloge slovenskih sodišč nedvomno pred sabo. Dokazno oceno je grobo povzelo v 105. točki obrazložitve sodbe. Ta se, tako ESČP, opira na posnetke pogovorov med obsojencem in ostalimi tremi, na (tako ESČP) nekonsistentno izpovedbo D. D., pri vsem tem pa predlagani priči nista bili zaslišani. Iz nosilnih razlogov sodbe ESČP pa ne izhaja, da bi ESČP opravilo presojo, ali (in kako) so slovenska sodišča ovrednotila obremenilne dokaze, na podlagi katerih so zavrnila predloge obrambe za zaslišanje razbremenilnih prič. Svojo presojo je ESČP strnilo v oceno nesprejemljivosti predpostavke, da izpovedbi predlaganih prič ne bi imeli vpliva na izid postopka, in stališče, da vsebine izpovedbe zaslišanih prič ni mogoče vnaprej predvideti.

58. Iz razlogov sodb slovenskih sodišč (kot bo predstavljeno) ne izhaja, da bi sodišča vnaprej pripisovala določeno vsebino izpovedbam predlaganih prič. Iz razlogov je mogoče prepoznati le, da so trditve, ki so jih podali obsojenec in njegovi zagovorniki, sodišča prepoznala kot izhodišče za dokazno oceno obremenilnih dokazov. Na ta način so presojala, ali so izvedeni (obremenilni dokazi) dovolj prepričljivi, da izpodbijejo obrambno verzijo dogodkov (četudi je ta ostala na ravni zatrjevanj zagovornikov in obsojenčevega zagovora). V tem ni mogoče prepoznati postopanja ali dokazne ocene, ki bi se neutemeljeno nagnila v prid obtožbi.

V teh razlogih tudi ni mogoče prepoznati, da bi slovenska sodišča izhajala iz (gole) predpostavke, da izpovedbe predlaganih prič ne morejo vplivati na izid postopka. Nasprotno, razlogi sodišč o nezmožnosti vplivanja (z zaslišanjem prič) na ugotovljeno dejansko stanje so vpeti v celovito in specifično, (na zatrjevana obremenilna dejstva osredotočeno) dokazno oceno. Iz teh razlogov je določno mogoče prepoznati, zakaj so sodišča štela, da zaslišanji B. B. in C. C. nista pomembni za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja. Položaj obrambe se v tej zadevi bistveno razlikuje od položajev, v katerih je ESČP zaradi opustitve zaslišanja razbremenilnih prič prepoznalo kršitev pravic obrambe; razlogi slovenskih sodišč že na prvi pogled občutno presegajo položaje, katerih je bilo ESČP soočeno s kratkimi, formulaičnimi zavrnitvami dokaznih predlogov obrambe.

59. Tezo, da obsojenec ni (niti skupaj z C. C. in B. B.) prejel 9.000 EUR, ki jih je D. D. izročil B. B., je prvostopenjsko sodišče preizkušalo z več vidikov. Obsojenec je v zagovoru pritrdil, da se je z D. D. srečal v Umagu in Samoboru, hkrati pa zatrjeval, da o denarju pri tem ni bilo govora (16. in 17. stran sodbe prvostopenjskega sodišča). Prvostopenjsko sodišče je imelo pred seboj štiri izjave D. D.: kazensko ovadbo zoper obsojenca, poslano po elektronski pošti (7. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe zoper obsojenca (8. točka obrazložitve sodbe), zapisnik o zaslišanju priče v preiskavi in zapisnik o zaslišanju na glavni obravnavi. Prvostopenjsko sodišče se je prepričalo, da je (elektronsko) kazensko ovadbo podal D. D. (9. točka obrazložitve sodbe). Na glavni obravnavi je potrdil srečanja z obsojencem, zanikal pa je, da bi izročeni zneski (5.000 in 4.000 EUR) predstavljali podkupnino za obsojenca. Namenjeni naj bi bili za stroške odvetniških storitev.

Dokazno oceno izpovedbe D. D. je prvostopenjsko sodišče podalo v 15. in sledečih točkah obrazložitve sodbe. Sodišče, opirajoč se na prvo, s strani priče poslano kazensko ovadbo, ni verjelo kasnejši izpovedbi, da je denar v višini 9.000 EUR dal za storitve odvetnikov. Prav tako ni sprejelo, da bi bile navedbe v ustni kazenski ovadbi plod prirejanja podatkov s strani policije. Sodišče je ugotavljalo tudi okoliščine, ki bi lahko pojasnile spremembo izpovedbe (med drugim eksplozija v električni omarici na naslovu pričinega bivališča). Višje sodišče je dokazni oceni prvostopenjskega sodišča pritrdilo in kot nesporno prepoznalo, da se je obsojenec z D. D. srečeval in mu ob prvem srečanju v Umagu povedal, "da bo to nekaj stalo" (tj. vključitev v njegovo kazensko zadevo, na opisan način).

60. Istočasno je D. D., kot ugotavljajo sodišča, ves čas izpovedoval, da je denar obakrat izročil B. B. - in ne neposredno obsojencu. Zato so slovenska sodišča pristopila k ugotavljanju, ali je mogoče v prejemu denarja s strani B. B. prepoznati tudi prejem za C. C. in obsojenca. Razloge prvostopenjskega sodišča je - v odziv na pritožbene navedbe obsojenca in njegovih zagovornikov - strnilo višje sodišče. V 48. točki obrazložitve (kot tudi kasneje v 81. in 107. točki obrazložitve) se višje sodišče, prvič, opre na izpoved D. D., da mu je izročitev obsojencu potrdil B. B., in drugič, na posnetke pogovora ob srečanju obsojenca, D. D., B. B. in C. C. (dne 24. 1. 2011). Višje sodišče je odločilno težo pripisalo obsojenčevemu odzivu na pripovedovanje D. D., da je nekaj dal v Zagrebu B. B. (Esu), nekaj "danes", ostalo pa v torek. Pri tem se je D. D. opravičil obsojencu, ker ni mogel izpolniti obljube (pogovor je povzet v 44. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe). Obsojenec se na izjavo glede izročitve denarja v Zagrebu ni odzval, na opravičilo je rekel, da razume in da ni problema. Ti posnetki pogovorov so neposreden, spoznavno primeren in (od izjav D. D. v postopku) neodvisen dokaz, ki je bil za sodišča - skupaj z izpovedbo D. D. v preiskavi - odločilen za ugotovitev, da je obsojenec 9.000 EUR prejel skupaj z C. C. in B. B..

61. Pogovori s sestanka z dne 24. 1. 2011 ter predhodni posneti telefonski pogovori med B. B. in C. C. so za sodišča odločilni tudi glede zavrnitve teze, da naj bi slednja (tudi v nadaljevanju) delovala samostojno (in ne skupaj z obsojencem). Tudi to stališče je prvostopenjsko sodišče prvenstveno oprlo na izpovedbo D. D. (glej, strnjeno, 24. točka obrazložitve sodbe), ki jo je podprlo ne le z izpovedbami drugih prič, ampak tudi z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov. D. D. je (kot tajni delavec) v stikih z C. C. in B. B. (primeroma) 8. 1. 2011 (kot tudi na srečanju z C. C. 14. 1. 2011 in na skupnem srečanju z obsojencem 24. 1. 2011) povzemal njihove predhodne stike in srečanja. Prvostopenjsko sodišče pri tem izpostavi pogovore o dogodku na mejnem prehodu z BiH (24. in 31. točka obrazložitve sodbe). C. C. v pogovoru z dne 14. 1. 2011 pove, da je bil "A. A." dežuren in da je imel srečo. Svoje ravnanje ob tej priložnosti pa razkrije na srečanju dne 24. 1. 2011 tudi obsojenec sam (40. str. prvostopenjske sodbe), in pove, da je bil slučajno dežuren.

62. Prvostopenjsko sodišče se je pri presoji obsojenčevega skupnega delovanja z C. C. in B. B. oprlo tudi: (i) na posnetke pogovora na sestanku dne 8. 1. 2011, med katerim C. C. potrdi D. D., da je dal 9.000 EUR (in torej ne le B. B.), D. D. pa potrdi, da denar bo, bi pa rad zastavil "A. A." več vprašanj (51. točka obrazložitve sodbe); (ii) na posnetke telefonskih pogovorov z dne 10. 1. 2011 med obsojencem in C. C., kjer obsojenec na vprašanja (smiselno), ali naj izvedejo srečanje, odgovori, da mu je vseeno, C. C. pa mu zagotovi, da "sredstva ima, samo malo špekulira"; (iii) na pogovor med C. C. in obsojencem z dne 18. 1. 2011, kjer prvi obvesti obsojenca, da se "on mehča", da bi se "on" rad srečal z obsojencem, k čemur slednji privoli; (iv) na pogovor med B. B. in D. D. o srečanju z C. C. dne 24. 1. 2011, brez "A. A.", na katerem je D. D. izročil 18.000 EUR (navidezne) podkupnine, B. B. pa mu je obljubil pogovor z "A. A." (po izročitvi denarja, kot je B. B. tudi povedal C. C.); (v) na podatke o srečanju istega dne, kjer je obsojenec na pojasnila D. D. o dajanju denarja v Zagrebu B. B. ostane brez odziva, na opravičilo, ker obljube (tj. izročitve 40.000 EUR) ni mogel izpolniti, pa se odzove z razumevanjem; in (vi) ugotovitve, da je obsojenec del denarja, izročenega kot navidezna podkupnina, tudi prejel (43. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) in označene bankovce položil na bančni račun dan kasneje.

To so podatki, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, o stikih vseh vpletenih, ki so se zvrstili med 8. 1. 2011 in 24. 1. 2011, ki razkrivajo, da so prizadevanja D. D., da - preko C. C. in B. B. - doseže srečanje z "A. A.", t.j. z osebo, ki ji je denar namenjen, vendarle obrodila sadove na srečanju 24. 1. 2011 z obsojencem. To srečanje je bilo sicer ločeno od srečanja, na katerem je D. D. B. B. in C. C. istega dne izročil 18.000 EUR, vendar z izročitvijo zahtevanega denarja neločljivo povezano (kar so prepoznala sodišča iz pogovora med D. D. in obsojencem ter drugih izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov). Zato so slovenska sodišča ugotovila, da je z B. B. in C. C. pri zahtevah in prejemanju denarja od D. D. (9.000 EUR in 18.000 EUR) skupaj z njima deloval tudi obsojenec, ki je - kot je ugotovljeno - v zameno kot sodnik ravnal, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe.

63. Obtožno tezo, da je obsojenec ravnal skupaj z B. B. in C. C., je želela obramba oslabiti tudi z zatrjevanjem, da 8.000 EUR, ki jih je obsojenec prejel od C. C., predstavlja vračilo posojila (in ne delitev skupno zahtevanega in prejetega denarja). Obsojenec je to tezo ponudil v zagovoru in tudi opisal, kako je v juliju 2010 dvignil denar, ki naj bi ga izročil C. C.. Opisal je tudi njune kasnejše pogovore o morebitnem podaljšanju roka vračila, prvotno dogovorjenega za januar 2011.

Sodišča so na obsojenčev zagovor odgovorila z dveh vidikov. Prvič, preizkusila so obsojenčeve navedbe o dvigih gotovine v juliju 2010 s pomočjo podatkov o prometu na obsojenčevem bančnem računu, in drugič, z vidika obsojenčevega zagovora so preizkusila izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov. V zavrnitev teze o 8.000 EUR kot vračilu posojila, so sodišča izpostavila: (i) da je C. C. izročil obsojencu 8.000 EUR v bankovcih, ki jih je kot del (navidezne) podkupnine predal D. D. (43. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe); (ii) da je C. C. v pogovoru z B. B. prejetih 18.000 EUR razdelil na tri dele (v razmerju 5:5:8; 42. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe); (iii) da je obsojenec vedel, da je D. D. (navidezno) podkupnino v višini 18.000 EUR že izročil, preostanek pa naj bi izročil kasneje (na kar se je obsojenec, kot že omenjeno, odzval z razumevanjem). Sodišča so torej pritrdila obtožni tezi, da je obsojenec 8.000 EUR prejel kot svoj delež skupno zahtevnega in prejetega zneska v višini 18.000 EUR za svoj prispevek pri obravnavanju kazenske zadeve D. D..

V tej luči se torej kot nepomembno izkaže, ali je morda med obsojencem in C. C. obstajalo še kakšno upniško-dolžniško razmerje. Odločilna je ugotovitev sodišč o izvoru 8.000 EUR, ki jih obsojenec prejel in pri tem vedel, da izvirajo od D. D., v zameno za obsojenčeva ravnanja v vlogi sodnika.

Presoja poštenosti postopka kot celote

64. Predlagani priči torej nista bili edini dokazni sredstvi, primerni za preizkušanje obsojenčevega zagovora. O obsojenčevem ravnanju, tj. da je skupaj z C. C. in D. D. zahteval in prejel denar, so imela torej sodišča pred seboj tako neposredne dokaze (zlasti o srečanju z obsojencem dne 24. 1. 2011 in delitvi denarja) kot posredne dokaze, tj. izpovedbo D. D. in posnetke pogovorov med njim, C. C. in B. B.. Na njihovi podlagi in po celoviti dokazni oceni so sodišča ugotovila, da je obsojenec skupaj z C. C. in B. B. zahteval nagrado (tako 9.000 EUR kot kasnejših 18.000 EUR) in jo - skupaj z njima - tudi prejel.

65. Odgovor sodišč na obrambne predloge je v izpodbijani sodbi vpet v dva sklopa dejanskih ugotovitev. En sklop se nanaša na obsojenčeva ravnanja, ki so se od prvih srečanj preko sestavljanja vlog za B. B., iztekla v njegova ravnanja v vlogi sodnika Okrožnega sodišča v Celju, tj. v zlorabo njegovega položaja. To je njegovo posredovanje odredbe za preklic tiralice v drugi kazenski zadevi ob prijetju D. D. na mejnem prehodu Gunja in njegovo sodelovanje v senatu, ki je odpravil pripor za D. D., kar je vodilo v preklic mednarodne tiralice. Izpodbijane sodbe o obsojenčevih ravnanjih ponujajo obsežne razloge in na tem mestu jih ni treba ponavljati. Drug sklop dejanskih ugotovitev pa se nanaša na očitek, da je obsojenec v tem času ves čas deloval skupaj z C. C. in B. B., tako pri dejanjih, ki so se iztekla v zlorabo njegovega položaja, kot pri skupni zahtevi in prejemu denarja. Na ta sklop merijo dokazni predlogi za zaslišanje C. C. in B. B., obrambne teze pa, grobo povzeto, ponujajo stališče, da naj bi bila obsojenčeva ravnanja, v katerem so sodišča v kazenski zadevi D. D. prepoznala zlorabo položaja (45. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 25. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča), nepovezana z zahtevami, naj D. D. izroči denar, in prejemom tega denarja.

66. Sodišča se v obravnavani zadevi očitno niso zadovoljila le s tem, da obsojenčeva zloraba položaja časovno in življenjsko izkustveno ustreza oziroma sovpada s prejemom denarja, zahtevanega od D. D.. S svojo specifično dokazno oceno so sodišča odgovorila, prvič, na obrambno tezo, da obsojenec ni (skupaj z C. C. in B. B.) terjal in prejel 9.000 EUR za svoj angažma v kazenski zadevi D. D.. Obtožba nikoli ni vsebovala očitka o tem, kako naj bi se 9.000 EUR delilo in kakšen delež naj bi obsojenec od tega prejel. Sodišča so imela pred seboj očitek, da je obsojenec deloval (zahteval in prejel denar) skupaj z B. B. in C. C., in ta očitek so tudi preizkusila. Temelj njihovega odgovora na obrambne predloge je izpovedba D. D., podprta z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, zlasti o njihovih stikih v januarju 2011 in poteku sestanka vseh štirih z dne 24. 1. 2011.

Drugič, specifično so odgovorila tudi na tezo, da naj bi B. B. in C. C. delovala samostojno in D. D. le prikazovala, da zanj posredujeta pri obsojencu. Pri tem so se sodišča oprla na podatke, pridobljene s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki razkrivajo njuno medsebojno komunikacijo in komunikacijo z D. D.. Njun stik z obsojencem se skozi to komunikacijo razkriva posredno - vse do srečanja dne 24. 1. 2011 in prejema denarja, ki sodiščem neposredno potrdi njihovo preteklo povezanost in skupno delovanje. Podatki o teh sestankih hkrati nadgrajujejo dokazno oceno izpovedb D. D. in pritrdijo vsebini njegovih prvotnih izjav o preteklem skupnem delovanju obsojenca z B. B. in C. C., vse od od srečanja v Umagu dalje. To še posebej velja za obsojenčevo ravnanje ob prijetju D. D. na mejnem prehodu Gunja. Na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov so sodišča ugotovila, da izjave D. D. o obsojenčevem ravnanju niso le plod neresničnih zatrjevanj C. C. in B. B. (ki naj bi, tako obramba, zahtevala denar brez obsojenčeve vednosti ali sodelovanja), ampak je njegova izpustitev rezultat skupnega delovanja vseh treh, zadnji korak pa je obsojenec opravil kot preiskovalni sodnik.

In končno, tezo obrambe, da je prejetih 8.000 EUR le vračilo posojila, so sodišča zavrnila na podlagi ugotovitve, da je bile znesek navidezno dane podkupnine (za obsojenca, C. C. in B. B.) naključje, da sta C. C. in B. B. sporazumno določila razmerje delitve tega zneska in da podatki o obsojenčevem prometu na transakcijskem računu ne podpirajo zagovora o dvigu gotovine v juliju 2010 zaradi izročitve 8.000 EUR kot posojila C. C..

67. Vrhovno sodišče sprejema stališče ESČP, da sta B. B. in C. C. edina, ki bi vedela neposredno izpovedati o tem, ali je bil obsojenec z njima vpet v terjanje in prejemanje denarja od D. D. (ali pa sta delovala samostojno in brez njegove vednosti). Istočasno pa je treba ugotoviti, da so sodišča, sledeč načelu proste presoje dokazov, pri tem imela možnost in dolžnost poseči tudi po drugih dokazih. Te dokaze so sodišča upoštevala in se nanje oprla. Dokazna ocena razkriva, da gre neposredne (direct), samostojne (stand-alone) in spoznavno primerne dokaze (conclusive).

To so tudi dokazi, katerih verodostojnost in dopustnost je imela obdolženčeva obramba možnost preizkusiti (in je to tudi izkoristila). D. D. je bil zaslišan tako v preiskavi kot na glavni obravnavi; obakrat je pri njegovem zaslišanju sodeloval obsojenec s svojimi zagovorniki. Pomen njegove elektronske in ustne kazenske ovadbe pri presoji verodostojnosti njegovih izpovedb so sodišča temeljito pretresla. Posnetki in drugi izsledki, pridobljeni s prikritimi preiskovalnim ukrepi, so bili pretreseni na glavni obravnavi v navzočnosti obsojenca in njegovih zagovornikov. Bankovci v skupni višini 8.000 EUR, ki jih je prejel obsojenec, so bili zabeleženi kot del ukrepa navideznega dajanja podkupnine in zaseženi banki, obsojenčev polog denarja pa je posnet in zabeležen v banki. In končno, sodišča so svoja stališča, opirajoč se na celovito in specifično dokazno oceno, tudi podrobno obrazložila.

68. Vsaka zavrnitev izvedbe dokazov, ki bi mogli okrepiti položaj obrambe ali celo vplivati na izid postopka, lahko vodi v prikrajšanje obrambe. Zato je odločilno, da sodišča to tveganje prepoznajo in se nanjo prepričljivo odzovejo, s tem pa odpravijo vsakršen dvom, da obramba, četudi ni bila uspešna s svojimi vsebinskimi predlogi, ni bila prikrajšana nasproti državnemu tožilcu. Vrhovno sodišče ocenjuje, da so v obravnavani zadevi sodišča ponudila razloge, ki po svoji poglobljenosti in skrbnosti ustrezajo pomembnosti in obrazloženosti dokaznih predlogov, ki so jih podali obsojenec in njegova zagovornika. Sodišča so pri dokazni oceni izhajala iz obsojenčevega zagovora in obrambnih verzij dogodka ter nato preizkušala trdnost obremenilnih dokazov, s katerimi je tožilka te verzije izpodbijala - in ne obratno. V takšnem ravnanju ni mogoče prepoznati, da bi sodišča tožilki, zastopnici obtožbe, dajala kakršnokoli prednost. Svojo dokazno oceno in razloge za zavrnitev dokaznih predlogov so - kljub deloma pretirano formalističnem pristopu - tudi skrbno vsebinsko obrazložila in s tem poskrbela, da obsojenec v svoji obrambi tudi s tega vidika ni bil postavljen v podrejen položaj v primerjavi z nasprotno stranko.

69. Razlogi, ki jih ponujajo izpodbijane sodbe, kljub razlogom, zaradi katerih je ESČP prepoznalo kršitev 6. člena EKČP, zato ne terjajo, da bi Vrhovno sodišče zaradi izvršitve sodbe ESČP izpodbijane sodbe tudi razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje.

C.

70. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

71. Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi prvega odstavka 95. člena ZKP, in na podlagi Zakona o sodnih taksah, konkretneje št. 7115, 7119 in 7152 Taksne tarife.

72. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 33/94).
² Glej, na primer, sodbo ESČP Ilgar Mammadov proti Azerbajdžanu, št. 15172/13 z dne 29. 5. 2019, 187. - 189. točka obrazložitev.
³ Prim. drugače, sodba ESČP Ilgar Mammadov proti Azerbajdžanu, prav tam.
⁴ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 366/2006 z dne 15. 3. 2007, I Ips 450/2008 z dne 19. 12. 2008, I Ips 240/2010 z dne 9. 12. 2010, (in sklep) I Ips 224/2010 z dne 7. 4. 2011, I Ips 2096/2009 z dne 23. 6. 2011 in I Ips 38981/2016 z dne 1. 12. 2022.
⁵ Npr. odločba Ustavnega sodišča Up-1289/18 z dne 16. 3. 2023, 48. točka obrazložitve.
⁶ Odločbi Ustavnega sodišča Up-718/20-19 z dne 4. 3. 2021 in Up-603/21-12 z dne 26. 5. 2022.
⁷ Kot že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in kasnejših, na primer I Ips 2907/2010 z dne 22. 3. 2012, I Ips 273/2009 z dne 1. 7. 2010 in I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009, med zadnjimi pa I Ips 83565/2022 z dne 21. 12. 2023.
⁸ Ur. list RS, št. 109/12 in 110/13.
⁹ Na primer 34. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 18245/2017 z dne 16. 11. 2023; 6. točka obrazložitve sodbe I Ips 28005/2015 z dne 26. 1. 2023 ter 12. in 13. točka obrazložitve sodbe I Ips 35324/2018 z dne 17. 6. 2021.
¹⁰ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 18245/2017 z dne 16. 11. 2023, 36. točka obrazložitve, in druge.
¹¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 5933/2009-88 z dne 21. 3. 2013, v 9. točki obrazložitve.
¹² Prim. 35. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 18245/2017 z dne 16. 11. 2023.
¹³ Npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 28005/2015 z dne 26. 1. 2023; I Ips 17977/2018 z dne 15. 4. 2021 in I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010.
¹⁴ Sodba ESČP Murtazaliyeva proti Rusiji, št. 36658/05 z dne 18. 12. 2018, 158. točka obrazložitve in sl.
¹⁵ Glej tudi, na primer. odločbo Ustavnega sodišča Up-718/20-19 z dne 4. 3. 2021.
¹⁶ Prim. stališča v sodbi ESČP Murtazaliyeva proti Rusiji, št. 36658/05 z dne 18. 12. 2018, 139. in 149. točka obrazložitve.
¹⁷ Merila so povzeta po odločbah Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, 16. točka obrazložitve, in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, 14. točka obrazložitve.
¹⁸ Npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, 37. točka obrazložitve; I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018, 36. točka obrazložitve; sodba I Ips 11135/2009-108 z dne 26. 2. 2015, 8. točka obrazložitve.
¹⁹ Prim. tudi sodbo ESČP Dorokhov proti Rusiji, št. 66802/01 z dne 14. 2. 2008, 74. točka obrazložitve, kjer je ESČP tehtalo med pričakovanim spoznavnim pomenom (probative value) izpovedb predlagani prič in sporočilnostjo drugih dokazov. Takšno je tudi izhodišče v sodbi ESČP Kapustyak proti Ukrajini, št. 26230/11 z dne 3. 3. 2016, 94. točka obrazložitve.
²⁰ Sodba ESČP Topić proti Hrvaški, št. 51355/10 z dne 10. 10. 2013, 43. - 48. točka obrazložitve, med zadnjimi pa sodba ESČP Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji (št. 2), št. 51111/07 in 42757/07 z dne 14. 1. 2020, 501. - 505. točka obrazložitve.
²¹ Prim. sodbo ESČP Polyakov proti Rusiji, št. 77018/01 z dne 29. 1. 2009. ESČP je ugotovilo kršitev pravice doseči zaslišanje razbremenilne priče, ki bi lahko potrdila zatrjevani alibi. Obremenilna priča, ki je izpovedala o prodaji prepovedane droge, je svojo izpovedbo iz preiskave na glavni obravnavi spremenila, sodba pa se je opirala na ugotovitev, da se je pritožnik nahajala na kraju dejanja v kritičnem času.
²² Glej sodbo ESČP Miminoshvili proti Rusiji, št. 20197/03 z dne 28. 6. 2011, 132. točka obrazložitve.
²³ Glej sodbo ESČP Kartelishvili proti Gruziji, št. 17716/08 z dne 7. 6. 2018, 64. točka obrazložitve.
²⁴ S tega vidika je Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve pravic obrambe (glede C. C. kot obremenilne priče, zaradi opiranja na njegov zagovor) presojalo zlasti v 48. - 49. točki obrazložitve.
²⁵ Stališče višjega sodišča v 57. točki obrazložitve se nanaša na navedbe v obsojenčevi pritožbi, ne pa na obrazložitev dokaznih predlogov na glavni obravnavi.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba in sklep I Ips 59294/2010
• Sodba I Ips 160/95
• VSRS Sodba I Ips 79989/2022