VSRS Sklep II Ips 10/2025


pomembnejša odločba

Jedro

Odgovor na vprašanje, ali je ukrep po izdani začasni odredbi, v skladu s katerim pogodba in notarski zapis (začasno) ne učinkujeta, zadosti učinkovit, je pritrdilen. Tudi zato štejemo, da je sodno varstvo z izdajo sodbe, ki ugotavlja ničnost pogodbe in notarskega zapisa, učinkovita. Ker v takšnem primeru sodne odločbe ne podkrepimo s prepovedjo vlaganja predlogov za izvršbo in s pretnjo denarne kazni, ni nobenega razloga, da bi v primeru izdane začasne odredbe ravnali drugače.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Tožnika morata toženki plačati stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti v znesku 597,31 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Ozadje zadeve

1. Tožnik je leta 2007 s toženko sklenil hipotekarno kreditno pogodbo v višini 78.000 CHF, z odplačilno dobo 240 mesecev. Tožnica je pri pogodbi sodelovala kot zastaviteljica in porokinja. S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, notarskega zapisa in sporazuma o zavarovanju terjatve, sklenjenega ob kreditni pogodbi, ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, njen izbris iz zemljiške knjige ter plačilo denarnega zneska (ki predstavlja razliko med plačanim in prejetim zneskom).

2. Med postopkom (16. 5. 2024) sta vložila predlog za izdajo začasne odredbe, za začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka ter prepoved razpolaganja s terjatvami iz te pogodbe, njihove izterjave v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugega poplačila teh terjatev. Predlagala sta tudi izrek denarne kazni 50.000 EUR za primer kršitve te prepovedi. Sodišče je predlogu ugodilo v delu, ki se nanaša na zadržanje učinkovanja pogodbe, zavrnilo pa ga je v preostalem - prepovednem delu.

Bistvo zadeve v postopku pred Vrhovnim sodiščem

3. Problem, o katerem mora odločiti Vrhovno sodišče, zadeva izključno postopek odločanja o začasni odredbi. Zgoščen je v vprašanju, ali je namen zavarovanja dosežen že z obsegom izdane začasne odredbe. Njeno bistvo je, da kreditna pogodba, katere ničnost se uveljavlja, začasno ne učinkuje; enako velja za tisto prvino notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov. Druga plat tega vprašanja je, ali bi bil položaj pogodbenih dolžnikov - potrošnikov (tožeče stranke) učinkovito zavarovan šele tedaj, ko bi poleg zamrznitve tega akta, sodišče pogodbenemu upniku (toženi stranki) pod pretnjo denarne kazni prepovedalo, da (a) svoje zamrznjene pogodbene terjatve izterjuje v izvršbi ter (b) z njimi razpolaga (torej jih cedira).

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

4. Sodišče prve stopnje je predlogu tožnikov za izdajo začasne odredbe delno ugodilo. Odločilo je, da se do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka zadrži učinkovanje kreditne pogodbe v CHF ter sporazuma o zavarovanju denarne denarne terjatve (I. točka izreka), ter da ima ta sklep učinek sklepa o izvršbi (II. točka izreka). Ni pa ugodilo predlogu tožnikov za prepoved razpolaganja s terjatvami iz kreditne pogodbe, njihove izterjave v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev pod grožnjo denarne kazni (III. točka izreka).

5. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. točki izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Bistveni razlogi sodišča prve stopnje

6. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da sta tožnika verjetno izkazala, da je toženka pri sklepanju pogodbe ravnala v slabi veri, saj tožnikoma ni podala zadostnih informacij o naravi posla, hkrati pa je vsa tveganja, povezana s spremembo tečaja, prenesla na prvega tožnika. Zato je verjetno izkazana ničnost izpodbijane kreditne pogodbe ter tudi akcesorne pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja.

7. Sodišče je pritrdilo tožnikoma, da predlagana začasna odredba ne povzroča hujših posledic za toženko kot bi jih v nasprotnem primeru utrpela tožnika. Toženka ima za zavarovanje svojih terjatev na voljo hipoteko, ki se lahko ponovno aktivira, medtem ko sta tožnika že znatno¹ preplačala kredit in bi ju nadaljnje odplačevanje finančno resno obremenilo. Po oceni sodišča tožnikoma grozijo hujše posledice kot toženki, hkrati pa je izpolnjena tudi predpostavka reverzibilnosti, saj bi bilo v primeru zavrnitve tožbe mogoče učinke začasne odredbe v celoti odpraviti.

8. Predlagana začasna odredba je utemeljena tudi po sodbi SEU C-287/22, po kateri je v primerih, ko obstajajo zadostni indici, da so predmetni pogodbeni pogoji nepošteni, treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo že pred končno odločitvijo, kar vključuje tudi začasne ukrepe za odlog plačila.

9. Ni pa utemeljen del predloga, ki se nanaša na prepoved razpolaganja s terjatvami iz pogodbe in njihovo izterjavo v izvršilnem postopku. Po presoji sodišča je namen začasnega zavarovanja - zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve - že dosežen z zadržanjem učinkovanja pogodbe in pripadajočega zavarovalnega sporazuma. Če bi toženka kljub temu poskušala uveljavljati terjatve, imata tožnika na podlagi že izdane začasne odredbe zagotovljeno ustrezno pravno varstvo. Zato dodatna prepoved ni potrebna, s tem pa tudi ne predlagana denarna kazen za primer njene kršitve.

Bistveni razlogi sodišča druge stopnje

10. Sodišče prve stopnje ima prav, da je z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in notarskega zapisa dosežen namen začasnega zavarovanja. S tem, ko je predlogu za ta del začasne odredbe ugodilo, terjatve tožene stranke od izdaje sklepa dalje ne morejo zapasti v plačilo. To zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, zato tožena stranka teh terjatev ne bo mogla uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku.

11. Toženi stranki ni mogoče odreči pravice do začetka izvršilnega postopka, saj ji 23. člen Ustave Republike Slovenije zagotavlja pravico do sodnega varstva. Poleg tega imata tožnika v primeru morebitnega izvršilnega postopka na voljo ugovor, ki ju - ob že izdani začasni odredbi - učinkovito varuje pred morebitno zlorabo pravnih sredstev s strani toženke. Drugače povedano, sodišče s samo izdajo začasne odredbe ne more omejiti pravice stranke, da se o njenem zahtevku odloča v sodnem postopku. Dolžniki imajo v izvršilnih postopkih zagotovljene procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov te uveljavljajo (VSL I Cpg 315/2021, II Cp 735/2024).

12. Tožnika tudi nasprotujeta zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni ob kršitvi začasne odredbe, vendar ta ne bi preprečila, da toženka kljub temu vloži predlog za izvršbo. Tudi v tem primeru bi morala tožnika vložiti ugovor, kar pa ne bi izboljšalo njunega položaja v primerjavi s tistim, ki ga imata že na podlagi izdane začasne odredbe.

Povzetek navedb iz zahteve za varstvo zakonitosti

13. Vrhovno državno tožilstvo meni, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za dopustitev revizije po prvem odstavku 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj Vrhovno sodišče RS še ni zavzelo stališča do vprašanja, ali je začasna odredba, s katero se pod grožnjo vnaprej določene denarne kazni kreditodajalcu prepove razpolaganje, izterjava oziroma kakršnokoli drugačno uveljavljanje terjatev iz kreditne pogodbe, dopusten in hkrati nujen ukrep za zagotovitev polnega učinka meritorne odločitve ter uresničitev ciljev Direktive Sveta 93/13/EGS. Poleg tega stališča pritožbenih sodišč glede tega vprašanja niso enotna.

14. Obravnavano vprašanje presega pomen konkretnega spora, saj vpliva na enotnost sodne prakse pri odločanju o začasnih odredbah v sporih glede nepoštenih pogojev v potrošniških kreditnih pogodbah, ki so množični. Vrhovno državno tožilstvo opozarja na napačno uporabo določb 272. in 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v povezavi z 226. členom ZIZ ter na opustitev upoštevanja materialnih določb 6(1) in 7(1) Direktive 93/13/EGS.

15. Meni, da zavrnjena oblika začasne odredbe ni nedopustna, ter se v tej zvezi sklicuje na stališča iz odločb VSK Cpg 93/2011 in VSL I Cpg 1387/2011. Poudarja, da pravica upnika do sodnega varstva, zlasti v izvršilnem postopku, ni absolutna, temveč vključuje tudi dolžnost sodišča, da zavaruje možnost učinkovitega varstva nasprotne stranke. V primeru, ko bi v času pravdnega postopka prišlo do uveljavljanja terjatev iz spornih pravnih poslov, bi to lahko nevtraliziralo namen tožnikovega varstva in okrnilo učinek meritorne odločbe.

16. Če drži stališče sodišč prve in druge stopnje, da kreditodajalec zaradi izdane začasne odredbe svojih terjatev v izvršbi ne more uveljaviti, potem ta že sama pomeni poseg v njegovo pravico do sodnega varstva. Poleg tega mnoge začasne odredbe posegajo v človekove pravice, zato je treba pri presoji dopustnosti tehtati med nasprotujočimi si pravicami, ki v izhodišču nimajo hierarhične prednosti. Nadalje opozarja, da naj bi bila prepovedana ne le izterjava v izvršbi, temveč tudi razpolaganje s terjatvami in njihovo drugačno uveljavljanje.

17. Obrazložitev stališča sodišča druge stopnje, da bi bila že izdana začasna odredba zadostna zaščita za tožnika, če bi toženka sprožila izvršbo, je pomanjkljiva. Sklicuje se na šesti odstavek 9. člena ZIZ, po katerem pritožba in ugovor ne zadržita izvršbe, ter na tretji odstavek 46. člena ZIZ, ki omogoča upniku poplačilo že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. V takem primeru mora dolžnik vlagati dodatna pravna sredstva, kar povzroča dodatne stroške in obremenitve ter zmanjšuje učinkovitost varstva.

18. Tožilstvo poudarja, da mora nacionalno sodišče zagotavljati polni učinek Direktive 93/13/EGS, kot je to razloženo tudi v sodbi SEU v zadevi C-287/22, in v novejših odločitvah slovenskih višjih sodišč. Te odločbe zahtevajo razlago nacionalnega prava v skladu z evropskim pravom, tako da se ne postavljajo dodatne ovire, ki bi oteževale uresničitev pravic potrošnika. Posebno opozarjajo, da mora biti sodišču omogočeno izdati takšne začasne ukrepe, ki preprečijo, da bi med dolgotrajnim postopkom potrošnik plačeval zneske, ki presegajo tiste, ki bi mu jih bilo treba priznati po ugotovitvi ničnosti pogodbenih pogojev.

19. Izdaja začasne odredbe, s katero se imetniku terjatve prepove razpolaganje, izterjava ali drugo uveljavljanje terjatev, ni samo dopustna, temveč tudi nujna, če naj se zagotovi polni učinek Direktive in končne meritorne odločbe. Pritrjuje stališču VSM I Cp 267/2024, da zgolj zadržanje učinkovanja pogodbe ne zadošča za polni učinek meritorne odločbe ter da je ob grožnji z denarno kaznijo predlagana odredba učinkovitejša in skladna z ZIZ, Direktivo in prakso SEU.

Povzetek navedb iz odgovorov na zahtevo za varstvo zakonitosti

20. Tožnika nasprotujeta stališču sodišča druge stopnje, da tudi izrek denarne kazni ne bi preprečil, da bi toženka kljub začasni odredbi vložila predlog za izvršbo. Poudarjata, da začasna odredba, s katero se prepove razpolaganje, izterjava ali drugo uveljavljanje terjatev, pomeni opustitveno obveznost, zato mora - skladno z drugim odstavkom 226. in 273. člena ZIZ - vsebovati določbo o denarni kazni za primer kršitve. Če sklep ne vsebuje primernega izvršilnega sredstva, tudi ni pravne podlage za njegovo izvršitev. Zgolj zadržanje učinkovanja pravnih poslov po njunem mnenju ne doseže cilja ureditvene začasne odredbe, ki mora imeti učinek sklepa o izvršbi. Takšna ureditev bi imela le navidezen učinek, saj sklep ne bi bil dejansko izvršljiv. Opozarjata, da bi toženka kljub odredbi lahko dosegla blokado sredstev ali rubež, medtem ko bi bila tožnika omejena na ugovor v izvršilnem postopku, ki nima suspenzivnega učinka. Ob tem poudarjata, da mora sklep o izvršbi - enako pa velja tudi za sklep o začasni odredbi - vsebovati sredstvo in predmet izvršbe (44. člen ZIZ), brez česar ni mogoče zagotoviti njegove izvršitve. Zato je po njunem mnenju denarna kazen edino sredstvo, ki lahko zagotovi spoštovanje odredbe in vpliva na ravnanje toženke. Priglasila sta stroške odgovora.

21. Toženka v odgovoru izraža strinjanje s stališči sodišč prve in druge stopnje in se pridružuje njunim razlogom. Priglasila je stroške odgovora.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

22. Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku in je namenjena zagotavljanju širšega javnega interesa, ki presega konkretni primer in interese posameznih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča obravnavo zadev, v katerih revizija sicer ni mogoča ali ni bila vložena, vendar pa vprašanje, ki se zastavlja, izpolnjuje merila pomembnosti. Tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP), kar pomeni, da je mogoče pričakovati, da bo odločitev pripomogla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali razvoju prava prek sodne prakse.² Zlasti je zahteva upravičena, kadar odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kadar sodna praksa Vrhovnega sodišča še ni oblikovana, sodna praksa višjih sodišč pa ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa samega Vrhovnega sodišča ni enotna.

23. V konkretnem primeru zahteva za varstvo zakonitosti odpira pravno vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava prek sodne prakse, za zagotavljanje pravne varnosti in za enotno uporabo prava. Državno tožilstvo je glede tega vprašanja izkazalo neenotnost sodne prakse višjih sodišč.

Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

24. Glede problema, opredeljenega v 3. točki tega sklepa, sta sodišči nižjih stopenj v skladu s prevladujočo sodno prakso ocenili, da je dovolj učinkovito že začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe, saj to preprečuje zapadlost terjatve in s tem onemogoča njeno uspešno izterjavo.³ Toženka ohranja pravico do vložitve predloga za izvršbo (23. člen Ustave), vendar imata tožnika na voljo učinkovita pravna sredstva, predvsem ugovor, s katerim se lahko zaščitita.

25. Vrhovni državni tožilec v zahtevi in tožnika v odgovoru nanjo po drugi strani menijo, da takšno varstvo ni zadostno in ne uresničuje Direktive 93/13/EGS o nepoštenih potrošniških pogojih in sodbe SEU v zadevi C-287/22. Tožnika menita, da ugovor v izvršilnem postopku ne nudi zadostnega varstva, saj nima suspenzivnega učinka, kar bi toženki omogočilo takojšnjo blokado sredstev. Trdita, da začasna odredba s prepovedjo razpolaganja in izterjave terjatev pomeni opustitveno obveznost, ki zahteva tudi določitev denarne kazni za primer kršitve. Če bi bil predlog brez ustreznega izvršilnega sredstva, ne bi bilo podlage niti za izdano odredbo, saj zgolj zadržanje učinkovanja pogodbe ne doseže učinka sklepa o izvršbi. Opozarjata, da sklep o začasni odredbi - tako kot sklep o izvršbi - mora določiti sredstvo in predmet izvršbe, sicer njegova izvršitev ni zagotovljena. Argument ni točen.

Ali bi moral sklep o začasni odredbi vsebovati sredstvo izvršbe (denarno kazen)?

26. Sklep o zavarovanju ima po 268. členu ZIZ učinek sklepa o izvršbi. V skladu z 226. in 227. členom ZIZ je sestavni del sklepa o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve tudi določitev denarne kazni za primer, če dolžnik ne ravna v skladu z obveznostjo, na kar pravilno opozarja Vrhovni državni tožilec. A to načelno stališče se ne ujema z vrsto izdane začasne odredbe v tem postopku. Izdana je bila namreč začasna odredba, s katero je zadržano učinkovanje kreditne pogodbe. Ta po svoji pravni naravi predstavlja ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, s katero se sporno pravno razmerje začasno uredi že med postopkom. Njen namen ni v zavarovanju bodoče izvršbe, temveč v preprečevanju okoliščin, ki bi lahko med trajanjem pravde povzročile, da bi bila poznejša izvršba brez pomena in bi s tem spodletel cilj sodnega varstva.⁴ Takšne odredbe so dopustne tudi v primeru oblikovalnih in ugotovitvenih zahtevkov, za kar gre v obravnavani zadevi. Pri obravnavanem zavarovanju z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe izrek denarne kazni že po naravi stvari ni potreben. Učinek zadržanja nastopi že z izdajo začasne odredbe in ni odvisen od volje ali ravnanja toženke. Argument procesno tehnične pomanjkljivosti izdane začasne odredbe zato ni utemeljen.

27. Izrek z grožnjo denarne kazni je bil sicer v samem predlogu navezan na tisti del začasne odredbe, ki se nanaša na prepoved razpolaganja s terjatvami, njihovo izterjavo v izvršilnem postopku oziroma kakršnokoli drugo uveljavljanje poplačila. To - ne pa izrek denarne kazni - je osrednji del zavrnjenega predloga. Tu je tudi srž problema, ki zadeva učinkovitost ukrepa.

O učinkovitem varstvu potrošnikov

28. V sodbi C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (Gettin Noble Bank)⁵ je Sodišče EU poudarilo, da učinkovito varstvo potrošnika po Direktivi zahteva, da ima nacionalno sodišče možnost odrediti takšne začasne ukrepe, ki omogočajo polno uresničitev odločitve o morebitni nepoštenosti pogodbenih pogojev. Polni učinek sodnega varstva je dosežen šele tedaj, ko potrošniku - v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku - ni treba vlagati nove tožbe ali širiti obstoječe zgolj zato, da bi si povrnil zneske, ki jih je med postopkom plačal na podlagi nepoštenih pogojev, pri čemer ti zneski presegajo prejeta sredstva in so dodatno pogojeni s plačilom sodnih stroškov. Začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov je torej potrebna (1) kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in (2) kadar je le z odložitvijo mogoče zagotoviti polni učinek odločbe o ničnosti nepoštenih pogojev.

Ali bi moral biti položaj potrošnikov (kreditojemalcev) zavarovan dvojno?

29. Prav to namreč skuša doseči celoten predlog za izdajo začasne odredbe v tem postopku. Najprej z ukrepom začasne zamrznitve pravnih učinkov kreditne pogodbe in začasnega suspenza izvršilnega naslova, nato pa še s prepovedjo, da bi upnik v izvršbi izterjeval zamrznjene terjatve na podlagi začasno suspendiranega izvršilnega naslova.

30. Da bi bila takšna dvojnost nepotrebna in pretirana, nam najbolj nazorno pokaže primerjava pravnih učinkov izdane začasne odredba na eni, ter pravnih učinkov, ki jih bosta v primeru končnega uspeha tožnika deležna s sodbo, na drugi strani.

31. Odgovor na vprašanje, ali je ukrep po izdani začasni odredbi, v skladu s katerim pogodba in notarski zapis (začasno) ne učinkujeta, zadosti učinkovit, je namreč enak odgovoru, ali je sodba, s katero se ugotovi, da je pogodba nična, zadosti učinkovita. Ne v enem ne v drugem primeru upnik nima veljavnega izvršilnega naslova. Le da je v prvem primeru veljavnost le začasno suspendirana, v drugem pa dokončno. V obeh primerih pa še vedno razpolaga s fizično listino, ki ustvarja videz izvršilnega naslova. A ta videz nasprotuje sodni odločbi ne glede na to, ali gre za sklep o začasni odredbi ali za sodbo o ničnosti. Če upnik torej vloži predlog za izvršbo, sklicujoč se na takšno listino, ravna v nasprotju s sodno odločbo, torej protipravno. Nepošteno opiranje na neučinkovit (začasno ali dokončno neveljaven) izvršilni naslov se v ugovornem postopku lahko brez težav izkaže.⁶ Tudi zato štejemo, da je sodno varstvo z izdajo sodbe, ki ugotavlja ničnost pogodbe in notarskega zapisa, učinkovita. Ker v takšnem primeru sodne odločbe ne podkrepimo s prepovedjo vlaganja predlogov za izvršbo in s pretnjo denarne kazni, ni nobenega razloga, da bi v primeru izdane začasne odredbe ravnali drugače.

32. Niti EU skladna razlaga ne narekuje drugačne odločitve. V primeru C-287/22 (Gettin Noble Bank) je šlo zgolj za začasno odložitev plačevanja obrokov, kar je manj intenzivno varstvo, kakor začasno zadržanje učinkovanja pogodbe in izvršljivega notarskega zapisa.

33. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato začasna odredba, kakor je bila izdana, enake intenzitete, kakor bo končna sodba ter tako nudi dovolj učinkovito varstvo potrošnika.

Še o zavrnitvi predloga za prepoved razpolaganja

34. Doslej povedano ne pokriva vprašanja zavrnitve predloga za začasno prepoved razpolaganja s pogodbenimi terjatvami.

35. Zavarovanje terjatve se dovoli in opravi le v obsegu, ki je potreben za njeno zavarovanje (3. člen ZIZ).

36. Prepoved razpolaganja ni potrebna za zavarovanje položaja potrošnikov.

37. Vrhovni državni tožilec v zahtevi podaja golo navedbo, da se s prepovedno začasno odredbo prepoveduje tudi vsakršno drugačno razpolaganje s terjatvijo. Vrhovno sodišče na to odgovarja, da bi omejitev razpolaganja s terjatvijo lahko celo poseglo v svobodo gospodarske pobude (74. člen Ustave Republike Slovenije), katere sestavni del je tudi razpolaganje finančnih ustanov s spornimi terjatvami.

38. Ker pri cesiji velja, da se dolžnikov položaj ne sme poslabšati, za tak poseg ni stvarno utemeljenega razloga in je zato ne le nepotreben, marveč celo nedopusten. Dolžnik ob cesiji ohrani vse ugovore, ki jih je imel proti prejšnjemu upniku do obvestila (drugi odstavek 421. člena Obligacijskega zakonika).

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti

39. Zavarovanje, ki ga vsebuje izdana začasna odredba je oboje, ustrezno⁷ (drugače kot zavrnjeni del) in zadostno.

40. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s 391. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Stroški

41. Izrek o stroških temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila zavrnjena, zato morata tožnika toženki povrniti njene stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.

Sestava senata in glasovanje

42. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnik je do sedaj plačal skupno 65.227,54 EUR, pri čemer je znašal znesek odobrenega kredita 46.406,47 EUR, preostanek dolga pa znaša še 17.380,55 EUR.
² Prim. sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 182/2017 z dne 22. 11. 2016, II Ips 37/2024 z dne 4. 9. 2024 in II Ips 36/2024 z dne 20. 11. 2024.
³ Primerjaj odločbe VSL II Cp 735/2024, VSL Sklep I Cpg 315/2021, VSL I Cp 2110/2024, VSL II Cp 1297/2024, VSL II Cp 1129/2024. Drugače le VSM I Cp 267/2024 - neobjavljena, predloži jo tožilstvo.
⁴ Prim. Up-275/97 z dne 17. 7. 1998.
⁵ SEU je z njo razsodilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.
⁶ Res je, da se izvršba začne opravljati že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (prvi odstavek 46. člena ZIZ), vendar upnik ne more biti poplačan pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (drugi odstavek istega člena). Edina izjema je, ko gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet (tretji odstavek 46. člena ZIZ). Takšna ureditev in dejstvo, da izvršbo vodi sodišče, nudi zadostno jamstvo pred nepopravljivimi posledicami - zlasti v postopkih, kjer je upnik banka.
⁷ Takšna je tudi praksa višjih sodišč (npr. VSL II Cp 735/2024, VSL I Cpg 315/2021, VSL I Cp 2110/2024, VSL II Cp 1297/2024, VSL II Cp 1129/2024). Drugačna je neobjavljena zadeva VSM I Cp 267/2024, ki pa je po presoji Vrhovnega sodišča zgrešena (da gre že za tehnično nepopolnost izdane začasne odredbe o zadržanju učinkovanja, ker ni denarne kazni oziroma sredstva izvršbe). Starejša praksa iz leta 2011, na katero se sklicuje tožilec, ne ureja primerljivih situacij.

Datum zadnje spremembe:

07.05.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 52/2023
• VSRS Sodba II Ips 293/2017
• VSRS Sklep II DoR 312/2021