VSRS Sodba VIII Ips 5/2025


pomembnejša odločba

Jedro

Ni se mogoče strinjati s tem, da je prav izostanek jasnih navodil za razmejevanje skladovnic tista pomembna ali celo odločilna kršitev toženke in da prav zato tožnik ni kršil prepovedi zadrževanja v območju delovanja stroja. Izostanek izrecnih navodil namreč ne izključuje splošnega pravila oziroma prepovedi, ki je veljala pri toženki in na katero je bil tožnik stalno opozarjan - da se ne sme zadrževati v območju delovanja nakladalca, posebno še ob njegovem vračanju in zahtevni operaciji postavitve distančnega hloda za razmejevanje skladovnic.

Navedeno se nanaša tudi na nošenje čelade. Podobno kot glede očitka izostanka povsem jasnega zapisa navodil o razmejevanju hlodov, sodišče druge stopnje tudi v tem primeru toženki neutemeljeno očita izostanek jasnih navodil glede nošenja čelade. Delavci so namreč vedeli, da morajo čelado nositi; na to dolžnost jih je večkrat opozarjal direktor; tožnika je konkretno opozoril tudi v jutranjih urah prav na dan nesreče. Zato je očitek o izostanku jasnih navodil napačen.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se znesek 60.262,48 EUR v prvem odstavku I./I. točke izreka zniža na 42.183,74 EUR, znesek 26.777,52 EUR v drugem odstavku I./I. točke izreka pa se zviša na 44.856,34 EUR; odločitev o stroških postopka v I./II. in III. točki izreka se spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje v skupnem znesku 1.445,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 10,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da plača tožniku odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 24.104,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2019 dalje do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku - za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 62.935,09 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo pred 24. 5. 2019 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da v 15 dneh povrne toženki stroške postopka v znesku 986,45 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo in izrek sodbe sodišča prve stopnje na novo oblikovalo tako, da je naložilo toženki, da v roku 15 dni plača tožniku odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 60.262,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 24. 5. 2019 do plačila (prvi odstavek I./I. točke izreka), zavrnilo zahtevek v presežku za plačilo odškodnine v znesku 26.777,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo pred 24. 5. 2019 (drugi odstavek I./I. točke izreka) ter naložilo toženki, da tožniku v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe povrne stroške postopka v znesku 6.753,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./II. točka izreka). V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača stroške pritožbenega postopka v znesku 690,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Dor 227/2024 z dne 26. 11. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je presoja sodišča druge stopnje, da je toženka v celoti odškodninsko odgovorna za nastalo škodo za nesrečo pri delu tožnika, materialnopravno pravilna.

4. Toženka v reviziji, v kateri se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti, najprej povzema dejanske ugotovitve v postopku. Meni, da je sodišče druge stopnje brez izvedbe obravnave spremenilo dejansko stanje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. S svojo odločitvijo je kršilo njeno ustavno pravico do enakosti in enakopravnosti ter do poštenega sojenja. Nasprotuje presoji obeh sodišč, da je po 153. členu Obligacijskega zakonika (OZ)¹ ravnanje oškodovanca lahko le razlog za omejitev objektivne odškodninske odgovornosti, saj iz te določbe izhaja, da je ravnanje oškodovanca razlog za izključitev takšne odgovornosti. V zvezi s tem citira primere iz sodne prakse, ki se nanašajo predvsem na vprašanje pričakovanosti ravnanja oškodovanca. Glede na predstavljeno sodno prakso se zavzema za popolno izključitev odškodninske odgovornosti. Uveljavlja tudi zmotno presojo njene krivdne odgovornosti. Tožnik je vedel za temeljno pravilo varnega dela toženke: prepoved zadrževanja v območju vozila, ko ta vozi hlode. Tožnikove sicer prekludirane trditve, da toženka ni imela še dodatnih pisnih navodil o zlaganju skladovnic hlodov, ne izključujejo temeljnega pravila absolutne prepovedi zadrževanja v območju vozila, ki vozi hlode. Z zadrževanjem v območju vozila je tožnik prekinil vzročno zvezo, saj sicer do nesreče ne bi prišlo. Enako velja tudi za neuporabo čelade. Tožnik je vedel, da mora ob vsakem zadrževanju na območju skladovnice nositi čelado. Nasprotni razlogi sodišča druge stopnje niso utemeljeni, drugačna materialno pravna presoja sodišča druge stopnje pa je napačna. Tudi če ni podana popolna izključitev njene odgovornosti, je bil soprispevek tožnika k nesreči ključen in znaša vsaj 95 %.

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)² izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Glede na zakonski okvir preizkusa izpodbijane sodbe je treba najprej opozoriti, da je revizijsko sodišče dopustilo revizijo le glede vprašanja, ki je povzeto v 3. točki obrazložitve te sodbe. Revizije ni dopustilo glede drugih vprašanj, ki jih je v predlogu za dopustitev revizije zastavila toženka. V sklepu VIII Dor 227/2024 je toženko tudi izrecno opozorilo, da "revizije ni dopustilo glede drugih vprašanj, med drugim tudi glede vprašanja obstoja objektivne odškodninske odgovornosti toženke in popolne izključitve te odgovornosti." Zato je toženka z revizijo, ki je razen uvodnega in zaključnega dela le prepis predloga za dopustitev revizije, v večjem obsegu zgrešila dovoljen revizijski okvir in zelo na splošno ter skromno utemeljila razloge, ki se nanašajo na dovoljeno vprašanje. Presoja revizijskega sodišča v okviru dovoljenega vprašanja pomeni, da revizijski ugovori v smeri bistvenih kršitev določb postopka niso dovoljeni. Revizijsko sodišče jih zato ni upoštevalo in nanje ne odgovarja. Enako velja za revizijske navedbe toženke, ki zavzemajo največji del revizije in s katerimi toženka uveljavlja popolno izključitev svoje objektivne odškodninske odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik dne 26. 4. 2016 poškodoval na delu pri toženki. Pred nesrečo je označeval zložene hlode na skladovnici, sodelavec A. A. pa se je ob zaključku skladovnice z nakladalcem Caterpillar odpeljal še po hlod za razmejitev skladovnice, ki se ga postavi pokonci. Ta hlod mu je na nakladalec z verigo privezal sodelavec B. B. A. A. se je nato pripeljal do skladovnice in pripeti hlod hotel postaviti v pokončno lego z nakladalcem. Takrat je hlod zdrsnil z verige na skladovnico in ob tem zadel tožnika, ki je prav takrat prišel izza skladovnice.

10. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju sledilo predhodnemu stališču sodišča druge stopnje o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti toženke zaradi nevarnega stroja oziroma nevarne dejavnosti.³ Kljub temu je najprej presojalo o morebitni krivdni odškodninski odgovornosti toženke (ki jo je tožnik uveljavljal poleg objektivne odškodninske odgovornosti), vendar je presodilo, da ta odgovornost ni podana zaradi neskrbnega ravnanja upravljavca nakladalnega stroja (A. A.). Sprejelo je njegovo izpoved, da tožnika neposredno pred nesrečo sploh ni videl. Ugotovilo je (tudi z izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu), da je bil nakladalec tehnično izpraven, primeren in prilagojen za prevažanje hlodov, toženka pa je imela izjavo o varnosti z oceno tveganja, varnostni načrt, pisna navodila in obvestila o varnem in zdravem delu. Toženka je delo lahko opravljala tako, da je hlode pripela z verigo (ne le s kleščami); tak način dela ni v nasprotju s predpisi o varnem delu. Z verigo, s katero je bil pripet hlod, ni bilo nič narobe, tožnik pa je imel na voljo ustrezno delovno opremo. Obenem je ugotovilo, da je direktor delavce stalno opozarjal na varnost (tožnik je bil prav zjutraj pred nesrečo opozorjen na nošenje čelade, ki pa je ob nesreči ni imel), da je direktor tožnika opozarjal na prepoved zadrževanja v bližini skladovnice, na katere se dovaža hlode (kar je potrdil tudi tožnik), da so imeli vsi delavci izpit iz varstva pri delu, da delo tožnika ni zahtevalo specialnih znanj, da toženka ni bila dolžna še posebej označevati delovne površine in namestiti varovalne ograje, da je toženka ustrezno poskrbela za komunikacijo med delavci, opustitev navodil glede sporazumevanja v oceno tveganja pa tudi ni bilo v vzročni zvezi z nesrečo. Nakladalec je imel nameščene nalepke, ki označujejo, da je zadrževanje v okolici stroja prepovedano. Nadzor nad delom delavcev je bil ustrezen. S sistemom nameščanja distančnega hloda ni bilo nič narobe, problematična pa je bila po mnenju izvedenca lahko dolžina hloda za razmejevanje skladovnic, ki je delo napravila nekoliko bolj rizično. Izvedenec iz varstva pri delu je tudi menil, da so bila navodila za delo ustrezna, potrebno pa bi bilo v internih aktih dodelati postopek zaključevanja skladovnice oziroma nameščanja distančnega hloda. Sodišče je še ugotovilo, da prav ta očitek presega trditveno podlago, opustitev navodil glede varnega razmejevanja skladovnic pa tudi ni v neposredni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Tudi organizacija dela ni bila neustrezna, sicer pa ni zakonske podlage za izvajanje konkretnih ukrepov za varno označevanje hlodov.

11. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da nesreča za toženko ni bila nepričakovana in je ta kriterij utemeljeno presojalo po merilu skrajne skrbnosti. Zato ni popolnoma izključilo objektive odškodninske odgovornosti toženke po drugem odstavku 153. člena OZ. V zvezi z vprašanjem morebitnega soprispevka tožnika k škodi je izhajalo iz določbe tretjega odstavka 153. člena OZ, 171. člena OZ in kriterijev, ki jih je s tem v zvezi razvila sodna praksa. Poudarilo je, da je tožnik kršil prepoved zadrževanja v bližini stroja, da je bil na to opozorjen, da je vedel in slišal, da se nakladalec vrača proti skladovnici z distančnim hlodom in da je bilo takrat zadrževanje ob skladovnici prepovedano. Njegov soprispevek je ocenilo na 60 %.

12. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o poteku škodnega dogodka in s presojo o objektivni odškodninski odgovornosti toženke ter s tem, da ni podana izključitev le te. Kot neutemeljeno pa je štelo presojo sodišča prve stopnje po 171. členu OZ, pri čemer se je oprlo na to, da toženka ni imela navodil za varno razmejevanje skladovnic. Presodilo je, da je tožnik v zvezi s tem podal ustrezno trditveno podlago. Pravila varnega razmejevanja skladovnic so po presoji sodišča druge stopnje bistvena, ob njihovem izostanki pa ni mogoče šteti, da je tožnik kršil prepoved zadrževanja v območju skladovnice. Zavrnilo je tudi presojo sodišča prve stopnje, da izostanek teh navodil ni v neposredni zvezi z nesrečo in obrazložilo, da je prav s tem podana krivdna odgovornost toženke za nesrečo. V odsotnosti jasnih navodil je zaključilo tudi, da tožniku ni mogoče očitati, da ob nesreči ni nosil čelade.

13. Po določbi tretjega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Gre za konkurenco objektivne odgovornosti in prispevka oškodovanca. Zakon pri tem v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari ali dejavnosti, kljub temu pa je ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ imetniku nevarne stvari oziroma tistemu, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je glede na vse okoliščine primera oškodovančevo (tožnikovo) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Pri tem se kot merilo neskrbnosti jemlje skrbnost povprečno razumnega odraslega človeka. Pri presoji, za kolikšen delež naj se zaradi ravnanja oškodovanca zmanjša prisojena odškodnina, je treba upoštevati, (1) kolikšnega pomena je bila za nastanek določene škode sama nevarnost, ki izvira iz dejavnosti, (2) ali je k nastanku škode prispevalo tudi morebitno neskrbno ravnanje delodajalca in (3) koliko je na nastanek škode vplivalo neskrbno ravnanje samega oškodovanca. Pri slednjem je treba upoštevati tudi težo oškodovančevega ravnanja.

14. Vrhovno sodišče se ob navedenem pravnem izhodišču za presojo ne strinja z razlogi sodišča druge stopnje in s tem s popolno izključitvijo prispevka tožnika k škodi.⁴

15. Iz mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu, na katerega se je v skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje dejansko oprlo sodišče druge stopnje (čeprav tega ni izrecno navedlo), izhaja, da prevažanje hloda na način, kot so se ga lotevali pri toženki (tak način je predstavljal tudi ustaljeno prakso) ni v nasprotju s pravili varnosti pri delu, vsi delavci pa so bili usposobljeni, s tem načinom dela seznanjeni in stalno opozarjani na varnost. Izvedenec je izrecno pojasnil, da toženki ni mogoče očitati, da ni izdelala varnostnega načrta, saj ta ni zahtevan. Navodila za varno delo je imela, res pa v teh navodilih ni navedla, kako ravnati in varno izvajati prav vstavljanje distančnega hloda. Izvedenec je to pomanjkljivost povezal predvsem s tem, da je ta delovna operacija najbolj nevarna in da je prav zaradi daljših distančnih hlodov (4 metre) bolj nevarna, kot če bi bili ti hlodi krajši. Navedeni izostanek konkretnih in jasnih navodil o razmejevanju hlodov torej pomeni pomanjkljivost na strani toženke, vendar ne tudi, da delavci (tudi tožnik, ki ni bil začetnik) niso vedeli, kako točno poteka delo razmejevanja z distančnim hlodom. Tudi ob konkretnem škodnem dogodku to delo ni potekalo drugače kot pred tem (razen navedenega nepričakovanega zdrsa hloda), vsi vpleteni pa so takšen način dela poznali. Zato se ni mogoče strinjati s tem, da je prav izostanek jasnih navodil za razmejevanje skladovnic tista pomembna ali celo odločilna kršitev toženke in da prav zato tožnik ni kršil prepovedi zadrževanja v območju delovanja stroja. Izostanek izrecnih navodil namreč ne izključuje splošnega pravila oziroma prepovedi, ki je veljala pri toženki in na katero je bil tožnik stalno opozarjan - da se ne sme zadrževati v območju delovanja nakladalca, posebno še ob njegovem vračanju in zahtevni operaciji postavitve distančnega hloda za razmejevanje skladovnic.⁵ To pomeni, da je bil tožnik premalo skrben, ker se je zadrževal v potencialno nevarnem področju delovanja stroja z naloženim hlodom. Konec koncev pri tem ni mogoče spregledati že splošne dolžnosti iz 12. člena Zakona o varnosti in zdravja pri delu (ZVZD-1)⁶, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje drugih oseb ter uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca itd.

16. Navedeno se nanaša tudi na nošenje čelade. Podobno kot glede očitka izostanka povsem jasnega zapisa navodil o razmejevanju hlodov, sodišče druge stopnje tudi v tem primeru toženki neutemeljeno očita izostanek jasnih navodil glede nošenja čelade. Delavci so namreč vedeli, da morajo čelado nositi; na to dolžnost jih je večkrat opozarjal direktor; tožnika je konkretno opozoril tudi v jutranjih urah prav na dan nesreče. Zato je očitek o izostanku jasnih navodil napačen.

17. Glede na navedeno je treba poudariti, da je bil glavni vzrok nesreče v velikem tveganju, ki je povezano z zaključevanjem skladovnice lesa. Pri presoji po tretjem odstavku 153. člena OZ je torej treba upoštevati večjo nevarnost konkretne dejavnosti toženke. Upoštevati pa je treba tudi, da toženka (delodajalec) razen odsotnosti točnih navodil za zaključevanje skladovnice ni kršila pravil o varstvu pri delu; tudi njenemu delavcu, ki je nakladal hlod, ni mogoče očitati neskrbnega delovanja. Upoštevati je treba tudi, da je na nastanek škode vplivalo tudi neskrbno ravnanje tožnika (oškodovanca), ki se je prav ob nesreči brez čelade zadrževal v bližini skladovnice in nakladalca v delovanju, čeprav je vedel in bil opozarjan na to, da je to prepovedano.

18. Ob tehtanju soprispevka obeh strank je revizijsko sodišče večji delež soprispevka pripisalo toženki (70 %) in manjši tožniku (30 %).

19. To je vplivalo na odmero odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, na uspeh strank v sporu in posledično na odločitev o stroških postopka.

20. Ob upoštevanju odmerjene višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 59.500 EUR in premoženjsko škodo v znesku 762,48 EUR (skupno 60.262,48 EUR) tožniku pripada 70 % oziroma 42.183,74 EUR. Zavrnjen pa je zahtevek v skupni višini 44.856,34 EUR (torej razlika do zneska v tožbenem zahtevku, ki v celoti znaša 87.040,08 EUR).

21. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

22. Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je z zahtevkom v celoti uspel v 48,5 %, toženka pa v 51,5 %. Zato od odmerjenih in priznanih stroškov pred sodiščem prve stopnje tožniku pripada 7.288,10 EUR, toženki pa 6.006 EUR oziroma je po pobotanju toženka dolžna tožniku plačati 1.282,10 EUR. Spremenil se je tudi tožnikov uspeh s pritožbo, saj je glede na vrednost pritožbe (62.935,09 EUR) uspel z zneskom 18.078,75 EUR. Torej njegov uspeh s pritožbo znaša 28,7 %; uspeh toženke z odgovorom na pritožbo tožnika pa znaša 71,3 %. Glede na priznane stroške pritožbe tožnika (931,47 EUR) je iz tega naslova upravičen do 267,33 EUR, toženka pa glede na njej priznane stroške odgovora na pritožbo (931,47 EUR) do 664,13 EUR. Toženka ni upravičena do svojih stroškov pritožbe, saj glede na končni rezultat s pritožbo ni uspela. Zato ni upravičena do pritožbenih stroškov, je pa tožnik upravičen do celotnih stroškov odgovora na pritožbo toženke, ki znašajo 559,98 EUR. Po medsebojnem pobotanju vseh stroškov postopka pred sodišči prve in druge stopnje, je toženka dolžna tožniku povrniti 1.445,28 EUR .

23. Glede na vrednost revizije 60.262,48 EUR je toženka uspela znižati odškodnino za 18.078,74 EUR oziroma znaša njen uspeh 30 %. Stroški revizije se toženki priznajo v znesku 1.571.05 EUR (za predlog 625 točk, revizijo 1500 točk, 1 % materialne stroške in DDV - tarifna št. 16/6,7,8, tretji odstavek 11. člena OT) in za takso 981,60 EUR oziroma skupaj 2.552,65 EUR, tožniku pa stroški za odgovor na revizijo v znesku 1.108,98 EUR (1500 točk, 1 % materialni stroški in DDV - tarifna št. 16/6, tretji odstavek 11. člena OT). Upoštevajoč uspeh v revizijskem postopku je toženka upravičena do 765,79 EUR, tožnik pa do 776,28 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženka povrniti tožniku stroške revizijskega postopka v znesku 10,49 EUR.

24. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.
² Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.
³ V prvi sodbi Pd 91/209 z dne 23. 9. 2021 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, ker je presodilo, da ni podana objektivna odgovornost toženke, prav tako pa ni ugotovilo njene krivdne odgovornosti. Sodišče druge stopnje je s sklepom Pdp 126/2022 z dne 19. 5. 2022 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pri tem se je postavilo na stališče, da delovni stroj Caterpillar ob nakladanju in razkladanju hlodov predstavlja nevarno stvar, transport s tem strojem pa nevarno dejavnost, zaradi česar je podana objektivna odškodninska odgovornost toženke.
⁴ Ob tem dodatno ugotavlja, da iz sodbe sodišča druge stopnje ob načelnem uvodnem strinjanju z objektivno odškodninsko odgovornostjo in obrazložitvijo, da niso podane izključitvene okoliščine iz drugega odstavka 153. člen OZ, ob končni ugotovitvi 100 % odgovornosti toženke, ni več povsem jasno, ali ta temelji na objektivni odškodninski odgovornosti in obenem tudi na krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ali le na njeni krivdni odškodninski odgovornosti.
⁵ Iz dokaznih zaključkov izhaja, da je tožnik vedel (slišal) za vračanje nakladalca k skladovnici, da je skladovnica zaključena in da je naloga nakladalca postaviti le še distančni hlod. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je sodišče druge stopnje sprejelo, je tudi, da A. A. ob tem, ko je pripeljal distančni hlod in ga začel dvigati za razmejevanje skladovnice, tožnika ni videl.
⁶ Ur. l. RS, št. 43/11.

Datum zadnje spremembe:

08.04.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 157/2018
• VDSS Sodba Pdp 173/2024
• VDSS sodba Pdp 1106/2015