VSRS Sklep VIII Ips 33/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Revizija napačno navaja, da 22. e člen ZSPJS ureja plačilo za dejansko opravljeno delo. Prav tako tožničin zahtevek ne temelji na okoliščinah, ki naj bi utemeljevale plačilo za dejansko delo, ampak plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22. e členu ZSPJS. Plačilo za dejansko opravljeno delo je namreč plačilo za delo, ki ga delavec opravi mimo formalno predvidenih pogojev za opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi; ko ne opravlja nalog svojega delovnega mesta, ampak naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. V primeru uveljavljanja plačila za dejansko opravljeno delo je osnova za postavitev zahtevka plača tistega delovnega mesta, ki ga delavec dejansko opravlja, ne pa plača delovnega mesta, ki ga formalno zaseda. Tožnica je pri postavitvi zahtevka izhajala iz plače delovnega mesta, ki ga je formalno zasedala.

Plačilo za dejansko opravljeno delo je denarna terjatev, glede katere je dopustno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. Ker v takšnem primeru predhodno odločanje delodajalca ni procesna predpostavka za sodno varstvo, tudi morebitni sklepi delodajalca niso pomembni. To pa ne velja za primer uveljavljanja plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, za katerega zakon zahteva notranje varstvo pravic oziroma odločanje s sklepi delodajalca. To pomeni, da se mora javni uslužbenec v takšnem primeru najprej obrniti na delodajalca, ki odloči s sklepom, takšen sklep pa v primeru nestrinjanja izpodbijati pri delodajalcu in nato na sodišču. Sklepi, ki so izdani, vendar niso izpodbijani, postanejo dokončni in pravnomočni. Zanje veljajo vse posledice pravnomočnosti.

Za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela neposredno sodno varstvo ni dopustno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se razveljavi sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija z dne 20. 11. 2019 in drugi odstavek sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 1. 2020 (točka II/1 izreka), da je toženka dolžna tožnici iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od 1. 10. 2014 do 1. 1. 2020 plačati skupni znesek 2.982,19 EUR bruto, in sicer za 2014: september 49,24 EUR, oktober 32,83 EUR, november 49,24 EUR, december 49,24 EUR; 2015: januar 32,83 EUR, februar 49,24 EUR, marec 41,04 EUR, april 41,04 EUR, maj 41,04 EUR, junij 49,24 EUR, julij 49,24 EUR, avgust 41,04 EUR, september 32,83 EUR, oktober 32,83 EUR, november 32,83 EUR, december 88,77 EUR; 2016: januar 35,51 EUR, februar 35,51 EUR, marec 44,39 EUR, april 35,55 EUR, maj 35,55 EUR, junij 53,26 EUR, julij 53,26 EUR, avgust 39,53 EUR, september 44,61 EUR, oktober 48,18 EUR, november 35,69 EUR, december 35,69; 2017: januar 44,61 EUR, februar 35,69 EUR, marec 53,53 EUR, april 41,04 EUR, maj 53,53 EUR, junij 53,53 EUR, julij 53,53 EUR, avgust 35,69 EUR, september 89,21 EUR, oktober 37,11 EUR, november 37,11 EUR, december 37,11 EUR; 2018: januar 37,11 EUR, februar 37,11 EUR, marec 81,03 EUR, april 55,67 EUR, maj 55,67 EUR, junij 55,67 EUR, julij 37,11 avgust 55,67 EUR, september 37,11 EUR, oktober 55,67 EUR, november 37,11 EUR, december 60,21 EUR; 2019: januar 41,75 EUR, februar 41,75 EUR, marec 41,75 EUR, april 52,18 EUR, maj 62,62 EUR, junij 52,18 EUR, julij 41,75 EUR, avgust 41,75 EUR, september 62,62 EUR, oktober 41,75 EUR, november 41,75 EUR, december 41,75 EUR, leta 2020: januar 62,62 EUR, plačati davke in prispevke od teh zneskov ter plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II/2 izreka). Tožnici je naložilo, da toženki plača stroške postopka v višini 1.224,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sama (točka III izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo, izpodbijano sodbo v točki II/2 za obdobje od 10. 10. 2014 do 10. 10. 2019 razveljavilo in tožbo zavrglo (točka I izreka), v preostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (točka III izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 94/2024 z dne 17. 9. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela dopustno neposredno sodno varstvo.

4. Tožnica v reviziji navaja, da se je sodišče druge stopnje napačno oprlo na 24. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU)¹, ko je tožbo delno zavrglo. Tožnica je 10. 10. 2019 pri toženki vložila zahtevo, da ji za čas od 1. 9. 2014 dalje prizna in plača del plače iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % osnovne plače. Toženka je s sklepom z dne 20. 11. 2019 zahtevo zavrnila. Komisija za pritožbe je s sklepom z dne 22. 1. 2020 pritožbi tožnice delno ugodila, izpodbijani sklep delno odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek, v ostalem pa je pritožbo zavrnila. V roku 30 dni od prejema tega sklepa je tožnica vložila tožbo za odpravo sklepov in plačilo iz naslova povečanega obsega dela za čas od 1. 9. 2014 dalje. Toženka je v ponovljenem postopku s sklepom z dne 23. 3. 2020 zahtevi delno ugodila in tožnici priznala del plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela v višini 4 - 6 % osnovne plače, višji in drugačen zahtevek pa je zavrnila. Zoper ta sklep tožnica ni vložila nove pritožbe, saj je bila tožba že vložena na sodišču. Ne strinja se, da bi morala vložiti najprej pritožbo zoper ta novi sklep in šele nato tožbo, saj gre pri tožbi za plačilo povečanega obsega dela za zahtevek iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo, to pa je denarni zahtevek, ki se uveljavlja neposredno pri sodišču (Pdp 499/2012, Pdp 520/2016). Da je plačilo za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela čista denarna terjatev, glede katere je dopustno neposredno sodno varstvo, je razbrati tudi iz prvega odstavka 22.e člena ZSPJS, ki se glasi na plačilo za opravljeno delo. Sklicuje se še na zadevo VIII Ips 320/2007 iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo in na zadevo VIII Ips 55/2021 iz naslova plačila za plačilo delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela. Vztraja, da je pritožbeno sodišče tožbo napačno zavrglo iz razloga, ker pred vložitvijo tožbe ni pravilno izkoristila notranje poti pri delodajalcu.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP izpodbijani sklep preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Tožnica je 10. 10. 2019 pri toženki vložila zahtevo za odpravo kršitev, s katero je zahtevala, da ji toženka za čas od 1. 9. 2014 dalje prizna in izplača del plače iz naslova povečanega obsega dela v višini 20 % osnovne plače, saj je poleg svojega dela na delovnem mestu koordinator V - tehnični risar opravljala tudi naloge delovnega mesta administrator V.

8. Toženka je tožničino zahtevo s sklepom z dne 20. 11. 2019 zavrnila. V sklepu je obrazložila, da je imela tožnica za vsako leto (2014 - 2019) sklenjen dogovor o opravljanju povečanega obsega dela po prvem odstavku 22. e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS)² in da je tožnica za določene mesece del plače (% od osnovne plače) iz tega naslova že prejela, in sicer v letu 2014 za oktober 6 %, november 4 %, in december 4 %; v letu 2015 za januar 6 %, februar 4 %, marec 5 %, april 5 %, maj 5 %, junij 4 %, avgust 5 %, september 6 %; v letu 2016 za maj 6 %, avgust 6 %, september 5 %, november 6 %, december 6 %; v letu 2017 za februar 6 %, marec 4 %, april 5,4 %, maj 5 %, junij 4 %, julij 4 %, avgust 6 %; v letu 2018 za januar 6 %, februar 6 %, marec 4,5 %, maj 4 %, junij 4 %, julij 6 %, avgust 4 %, september 6 %, oktober 4 %, november 6 % in december 4 %; v letu 2019 za januar 6 %, marec 6 %, april 5 %, maj 4 %, junij 5 %, julij 6 %, avgust 6 %, september 4 %, oktober 6 %. Pritrdila je tožnici, da je opravljala tudi naloge drugega delovnega mesta administrator V, in sicer zaradi zapolnitve polnega delovnega časa, saj se naloge na njenem delovnem mestu niso v celoti opravljale. Upravičena je do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, a ne v takem obsegu, kot je navedla v zahtevi. Ker je v spornem obdobju za navedenih 43 mesecev že prejela ustrezno plačilo v višini 4 - 6 % osnovne plače, zahtevana razlika do 20 % ni utemeljena. Tožnici so bili za navedene mesece izdani sklepi, v katerih je bil določen odstotek plačila iz naslova povečanega obsega dela. Ker se zoper te sklepe ni pritožila, so ti postali dokončni in pravnomočni. Zato do višjega plačila ne more biti upravičena.

9. Tožnica se je zoper sklep z dne 20. 11. 2029 pritožila, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pa je s sklepom z dne 22. 1. 2020 pritožbi ugodila v delu, ki se je nanašal tiste mesecev v obdobju od 10. 10. 2014 do 10. 10. 2019, ko tožnica ni prejela nobenega dodatka za povečan obseg dela; v tem delu je izpodbijani sklep odpravila ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek (prvi odstavek izreka). V preostalem je pritožbo zavrnila (drugi odstavek izreka). Komisija je navedla, da gre za plačilo za dejansko opravljeno delo, torej za čisto denarno terjatev, glede katerega pred vložitvijo tožbe ni potrebno uveljavljanje varstva pri delodajalcu. Ni pomembno, ali je bil sklenjen dogovor o povečanem obsegu dela, temveč le, ali je bilo delo v povečanem obsegu opravljeno po navodilih delodajalca. Zato je komisija kot neutemeljeno opredelila sklicevanje v prvostopenjskem sklepu, da se tožnica zoper predhodne sklepe o odmeri dodatka ni pritožila. Upoštevala pa je, da je tožnica opravljala delo, zaradi katerega je upravičena do plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, in sicer je poleg opravljanja nalog drugega delovnega mesta upoštevala nadomeščanje dalj časa odsotnih delavcev, nezasedena delovna mesta in obremenjenost policijske enote. Prav tako se je strinjala, da so bila plačila izvedena v ustrezni višini. Zato je potrdila odločitev o zavrnitvi zahteve za višja plačila. Glede tistih mesecev v spornem obdobju, ko tožnica dodatka sploh ni prejela, pa je pritožbi ugodila in organu prve stopnje naložila, da v ponovnem postopku preveri, ali je tožnica v teh mesecih vendarle opravljala dodatno delo in odloči o zahtevi.

10. Toženka je v ponovnem postopku izdala sklep z dne 23. 3. 2020, s katerim je delno ugodila zahtevi tožnice za plačilo delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela v letu 2015 za julij 4 %, oktober 6 %, november 6 %, december 2015 6 %; v letu 2016 za januar 6 %, februar 6 %, marec 5 %, april 6 %, junij 4 %, julij 4 %, oktober 5 %; v letu 2017 za januar 5 %, oktober 6 %, november 6 %, december 6 %; v letu 2018 za april 4 %; v letu 2019 za februar 6 % plače. Kar je zahtevala tožnica več ali drugače od priznanega, je toženka zavrnila. To se je nanašalo na september 2017, ko je bila tožnica več dni odsotna. Toženka ji torej le za ta mesec ni priznala nobene delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela.

11. Tožnica se zoper ta sklep ni pritožila. Plačila po tem sklepu so bila izvedena 3. 7. 2020.

12. Tožnica je 2. 3. 2020 vložila tožbo za razveljavitev sklepa z dne 20. 11. 2019 in drugega odstavka sklepa z dne 22. 1. 2020 ter za plačilo 10% dodatka iz naslova povečanega obsega dela za čas od 1. 9. 2014, kar je specificirala z vlogo z dne 9. 10. 2020, ko je upoštevala vsa do takrat izvedena plačila (v višini 4 - 6 % osnovne plače), in za mesece od septembra 2014 do januarja 2020 izračunala razlike do 10 % osnovne plače, razen za september 2017, ko je vtoževala znesek v višini 10 % osnovne plače.

13. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica sicer presegala pričakovane rezultate dela, da pa vendarle ni prišlo do tolikšnega preseganja, da bi bila upravičena do višjega plačila, kot ji je bilo že priznano s strani toženke.

14. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s takšnimi razlogi za zavrnitev zahtevka, vendar le za obdobje od 11. 10. 2019 do januarja 2020, glede preostalega obdobja pa je ugotovilo, da sodno varstvo ni dopustno in je tožbo v tem delu zavrglo. Sklicevalo se je na 24. člen ZJU in posebej izpostavilo okoliščino, da tožnica ni vložila pritožbe zoper sklep z dne 23. 3. 2020 in ni izkoristila notranje poti pri delodajalcu. Tožnica ni vložila pritožb niti zoper sklepe, s katerimi ji je toženka za 43 mesecev priznala del plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela v višini 4 - 6 % osnovne plače.

15. Tožnica zmotno meni, da okoliščine glede predsodnih postopkov pri delodajalcu niso pomembne in se neutemeljeno zavzema za neposredno sodno varstvo.

16. Vrhovno sodišče je 20. 8. 2024 sprejelo svetovalno mnenje VIII SM 1/2024, da mora javni uslužbenec plačilo za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela na podlagi 22. e člena ZSPJS najprej uveljavljati pri delodajalcu. Svetovalno mnenje se je nanašalo na neenotno sodno prakso pritožbenega sodišča glede vprašanja, kakšen je pravilni način uveljavljanja zahtevka za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela na podlagi 22.e člena ZSPJS; ali gre za zahtevek, ki ga lahko delavec uveljavlja neposredno pred sodiščem po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1 (npr. Pdp 977/2010, Pdp 499/2012, Pdp 520/2016, Pdp 154/2021) ali pa je pred vložitvijo tožbe potrebno izvesti predhodni postopek pri delodajalcu (npr. Pdp 357/2021, Pdp 122/2023, Pdp 8/2024).³

17. V tem mnenju je vrhovno sodišče najprej povzelo pravno ureditev delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela zlasti določbe 22. e in 22. d člena ZSPJS ter Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Uredba)⁴. Iz te ureditve izhaja, da gre za poseben, zakonsko urejen institut, ki se nanaša na plačilo dodatka za delovno uspešnost, uporaba tega instituta pa je razdelana tudi s podzakonskimi akti. Predvsem pa je odločitev o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela v prvi vrsti v pristojnosti delodajalca. Vrhovno sodišče je v svetovalnem mnenju pojasnilo: "Če bo javni uslužbenec podpisal dogovor iz prvega odstavka 22. e člena ZSPJS, bo predstojnik za vsak mesec obdobja veljavnosti pisnega dogovora sprejel pisno odločitev o izvajanju tega povečanega obsega dela in nato mesečno izdal tudi sklep o plačilu tega dela. Opravljeno delo javnega uslužbenca mora presegati pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. V pristojnosti predstojnika je, da s sklepom odloči o višini dela plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnega uslužbenca (prvi odstavek 5. člena Uredbe), pri čemer ga pri določitvi te višine dela plače omejuje 4. člen Uredbe glede tega, v kolikšnem odstotku osnovne plače lahko največ znaša višina tega dela plače. Glede na pravila, pogoje in postopek, ki je potreben za pridobitev pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega, mora javni uslužbenec pravico do tega dela plače najprej pridobiti pri delodajalcu. Delodajalec je tisti, ki glede na normativno ureditev najprej odloči, ali ima javni uslužbenec pravico do izplačila iz tega naslova. Kolikor pa javni uslužbenec meni, da bi mu moralo biti iz tega naslova priznano plačilo oziroma plačilo v določeni višini, mora najprej postopati v skladu s 24. in 25. členom ZJU5. Šele kasneje lahko (v zakonsko določenih rokih) zahteva sodno varstvo pred sodiščem. Predsodno varstvo pravic pri delodajalcu v tem primeru je torej procesna predpostavka za odločanje sodišča."

18. Glede na pojasnjeno revizija napačno navaja, da 22. e člen ZSPJS ureja plačilo za dejansko opravljeno delo. Prav tako tožničin zahtevek ne temelji na okoliščinah, ki naj bi utemeljevale plačilo za dejansko delo, ampak plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22. e členu ZSPJS⁶. Plačilo za dejansko opravljeno delo je namreč plačilo za delo, ki ga delavec opravi mimo formalno predvidenih pogojev za opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi; ko ne opravlja nalog svojega delovnega mesta, ampak naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta.⁷ V primeru uveljavljanja plačila za dejansko opravljeno delo je osnova za postavitev zahtevka plača tistega delovnega mesta, ki ga delavec dejansko opravlja, ne pa plača delovnega mesta, ki ga formalno zaseda. Tožnica je pri postavitvi zahtevka izhajala iz plače delovnega mesta, ki ga je formalno zasedala. Plačilo za dejansko opravljeno delo je denarna terjatev, glede katere je dopustno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1.⁸ Ker v takšnem primeru predhodno odločanje delodajalca ni procesna predpostavka za sodno varstvo, tudi morebitni sklepi delodajalca niso pomembni. To pa ne velja za primer uveljavljanja plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, za katerega zakon zahteva notranje varstvo pravic oziroma odločanje s sklepi delodajalca. To pomeni, da se mora javni uslužbenec v takšnem primeru najprej obrniti na delodajalca, ki odloči s sklepom, takšen sklep pa v primeru nestrinjanja izpodbijati pri delodajalcu in nato na sodišču. Sklepi, ki so izdani, vendar niso izpodbijani, postanejo dokončni in pravnomočni. Zanje veljajo vse posledice pravnomočnosti.

19. Toženka je tožnici za večino mesecev v obdobju od 10. 10. 2014 do 10. 10. 2019 že priznala del plače po prvem odstavku 22. e člena ZSPJS in o tem plačilu odločila s sklepi, zoper katere se tožnica ni pritožila v smeri uveljavljanja višjega plačila. Ti sklepi so postali dokončni in pravnomočni. Z zahtevo z dne 10. 10. 2019 je mimo že pravnomočnih sklepov poskušala doseči priznanje višjih plačil tudi za navedene mesece, kar ni dopustno. Glede preostalih mesecev v navedenem obdobju (razen za september 2017) pa je toženka tožnici priznala del plače po prvem odstavku 22. e člena ZSPJS šele na podlagi tožničine zahteve, s prvostopenjskim sklepom z dne 23. 3. 2020. Zoper zavrnilni del tega sklepa se tožnica prav tako ni pritožila, ampak je že pred tem vložila tožbo, ki jo je sodišče druge stopnje pravilno zavrglo, saj uveljavljanje (višjega) plačila iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela brez predhodne vložitve pritožbe zoper sklep delodajalca (s posledico pravnomočnosti sklepa) v sodnem postopku ni dopustno.

20. Odgovor na revizijsko vprašanje se glasi, da za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela neposredno sodno varstvo ni dopustno.

21. Zato je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

22. Tožnica zaradi neuspeha z revizijo krije sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

23. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.
² Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.
³ Vrhovno sodišče se je v tem mnenju prvič opredelilo do vprašanja procesnih predpostavk v zvezi z uveljavljanjem (višjega) plačila za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela, saj je šlo v dosedanjih revizijskih zadevah iz tega naslova (VIII Ips 11/2020, VIII Ips 56/2020, VIII Ips 55/2021, VIII Ips 22/2023) za materialnopravna vprašanja.
⁴ Ur. l. RS, št. 53/08 in nasl.
⁵ Po 24. členu ZJU se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, razen navodil za delo v okviru opisa nalog delovnega mesta, oziroma o zahtevi za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja se odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu (prvi odstavek). Če javni uslužbenec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni (drugi odstavek). Zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja je dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače (tretji odstavek). Zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja je dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek). Po 25. členu ZJU javni uslužbenec vloži pritožbo v osmih dneh od vročitve pisnega sklepa o pravici, sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem pa lahko zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe.
⁶ Tudi tožničin zahtevek se glasi na plačilo iz naslova povečanega obsega dela.
⁷ Tako je bilo pojasnjeno tudi v svetovalnem mnenju VIII SM 1/2024 z dne 20. 8. 2024; gre za različni podlagi, ki ju ni mogoče mešati.
⁸ Za takšen primer je šlo npr. v zadevi VIII Ips 320/2007, ki jo omenja revizija, ko je delavka zahtevala razliko v plači med dejansko prejeto plačo in plačo za delo na drugem delovnem mestu, ki ga je ves čas dejansko opravljala.

Datum zadnje spremembe:

08.04.2025

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 631/2011
• VDSS sklep Pdp 863/2011
• VDSS sklep Pdp 922/2011