VSC Sklep III Kp 82389/2024


pomembnejša odločba

Jedro

Iz ustavljene ustavnosodne presoje izhaja, da 18. člen Ustave (ki določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju) med drugim prepoveduje, da bi bila oseba izročena državi oziroma izgnana vanjo, če obstaja resnična nevarnost, da bo tam izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Podobno kot v Ustavi je tudi na podlagi 3. člena EKČP prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds ), ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti ( real risk ), da bo ta oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Prepoved mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja določa tudi 4. člen Listine, pri čemer je SEU sprejelo stališče, da ta prepoved ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg skladna s 3. odstavkom 53. člena Listine, enaka kot tista, ki jo določa EKČP. Ustavno sodišče je že v odločbi številka Up- 781/2024 z dne 19.9.2024, kakor tudi v odločbi, izdani v tem postopku, poudarilo, da okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz listine, ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da se bo z njo zaradi predaje nečloveško ali ponižujoče ravnalo.

Ker je pritožnica zatrjevala, da iz dokumentacije (poročil mednarodnih organov, tudi odbora CPT), na katero se sklicuje, izhaja, da razmere v zaporih v Kraljevini Španiji, zlasti tudi v Barceloni, kjer naj bi po vsej verjetnosti zahtevana oseba prestajala pripor (glede na to, da je sodni sklep izdalo sodišče v Barceloni), ne vsebuje standardov iz 3. člena EKČP, je sodišče prve stopnje te navedbe dolžno preveriti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju sklenil, da se po določbi 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) dovoli predaja zahtevane osebe A. A. (osebni podatki so v izreku izpodbijanega sklepa) Kraljevini Španiji zaradi kazenskega postopka, ki se zoper njo vodi zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in drugem a. odstavku 570. člena Španskega kazenskega zakonika ter vodenja in organiziranja kriminalne združbe po 301. členu Španskega kazenskega zakonika (opis kaznivega dejanja izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa). Zahtevana oseba A. A. (v nadaljevanju zahtevana oseba) pa se ne sme preganjati, zoper njo se ne sme izvršiti kazen oziroma se ne sme predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno pred predajo (4. odstavek 23. člena ZSKZDČEU-1).

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila zagovornica zahtevane osebe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep o predaji zahtevane osebe A. A. z dne 10. 1. 2025 razveljavi oziroma podredno, da navedeni sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Višje sodišče v Celju je s sklepom III Kp 82389/2024 z dne 31. 1. 2025 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper sklep višjega sodišča je zagovornica zahtevane osebe vložila ustavno pritožbo, katero je Ustavno sodišče RS dne 18. 2. 2025 sprejelo v obravnavo in istega dne odločilo, da se sklep Višjega sodišča v Celju razveljavi ter vrne Višjemu sodišču v Celju v ponovno odločanje (odločba US RS, številka Up-98/25-8 z dne 18. 2. 2025).

4. Pritožbeno sodišče je pri ponovnem odločanju o pritožbi zagovornice v luči vsebine odločbe Ustavnega sodišča RS Up-98/25-8 z dne 18. 2. 2025 zaključilo, da je pritožba utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da so izpolnjeni vsi v ZSKZDČEU-1 določeni pogoji za predajo zahtevane osebe. Hkrati je ugotovilo, da ni podanih okoliščin, ki bi onemogočale predajo zahtevane osebe državi odreditve, ki so določene v 10. členu ZSKZDČEU-1.

6. Zahtevani osebi je bila s strani policije dne 29. 10. 2024 ob 13:21 uri odvzeta prostost v Rogaški Slatini na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP) z dne 24. 10. 2024, katerega je zanjo izdalo sodišče prve stopnje in preiskovalno sodišče številka 2 v kraju El Prat Llobregat - Barcelona po sodnici B. B. zaradi storitve kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in drugem a. odstavku 570. člena Španskega kazenskega zakonika in kaznivega dejanja vodenja in organiziranja kriminalne združbe po 301. členu Španskega kazenskega zakonika. Iz citiranega ENPP je razvidno, da je bil izdan zaradi predaje zahtevane osebe državi Kraljevini Španiji zaradi izvedbe kazenskega postopka v tej državi. Ker zahtevana oseba ni soglašala s predajo, jo je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZSKZDČEU-1 dne 13. 12. 2024 zaslišala ob navzočnosti njene zagovornice in okrožne državne tožilke, ki sta podali svoje predloge in stališča.

7. Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da zahtevana oseba na tem zaslišanju ni bila poučena o pravici do izbire odvetnika v državi odreditve in posledično ni vedela, da si lahko izbere odvetnika v državi odreditve tudi v tej fazi postopka. Ob tem izpostavlja določbo tretjega odstavka 17. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da če zahtevana oseba ob privedbi k preiskovalnemu sodniku izjavi, da želi uveljavljati pravico do izbire odvetnika v državi odreditve, preiskovalni sodnik o tem nemudoma obvesti pristojni organ države odreditve. Nadalje izpostavlja določbo četrtega odstavka 10. člena Direktive 213/48/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 22. oktober 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi Evropskega naloga za prijetje, v skladu s katero je preiskovalni sodnik zahtevano osebo ob privedbi dolžan poučiti o pravici do izbire odvetnika v državi odreditve, čeprav določba tretjega odstavka 17. člena ZSKZDČEU-1 tega izrecno ne določa. Ker zahtevana oseba ob privedbi k preiskovalnemu sodniku dne 13. 12. 2024 ni bila poučena o pravici do izbire odvetnika v državi odreditve, je po mnenju pritožnice potrebno izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti v novo odločanje.

8. Iz listin sodnega spisa je razvidno, da zahtevana oseba pred zaslišanjem pred preiskovalno sodnico dne 13. 12. 2024 ni bila posebej opozorjena na pravico do zagovornika v državi odreditve, vendar pa zagovornica ob tem docela spregleda, da je bila zahtevana oseba o tej pravici poučena ob privedbi k dežurnemu preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Celju dne 30. 10. 2024. Iz zapisnika o zaslišanju osumljenca, sestavljenega pred Okrožnim sodiščem v Celju dne 30. 10. 2024 je razvidno, da je preiskovalni sodnik pred zaslišanjem zahtevane osebe le-to izrecno poučil, da je sodišče na njeno željo dolžno o odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje ter da ima v državi odreditve pravico do izbire odvetnika, ki lahko z zagotavljanjem informacij in nasvetov pomaga zagovorniku pri učinkovitem uveljavljanju njenih pravic. Opozorjena pa je bila tudi, da se na njeno zahtevo o odvzemu prostosti obvesti konzulat njene države. Glede na navedeno so pritožbena zatrjevanja glede kršitve pravice do izbire odvetnika v državi odreditve, docela neutemeljene.

9. Prav tako neutemeljena je pritožbena trditev, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ob zatrjevanju navedene kršitve zagovornica izpostavlja, da opis kaznivih dejanj, ki naj bi jih storila zahtevana oseba, ni konkretiziran do te mere, da bi bilo mogoče razbrati, katera dejanja in kdaj naj bi jih zahtevana oseba storila ter kakšno škodo naj bi povzročila. Navedbe so podane pavšalno in generalno in se nanašajo na kitajske državljane, ki naj bi iskale kanal za pridobitev USDT in njegovo pretvorbo v jene, pri čemer se naj bi kitajski državljani izognili prijavi in plačilu davkov v Španiji. Pritožnica izpostavlja, da je opis očitanih kaznivih dejanj tako nepopoln, da ENPP ni mogoče izvršiti, saj je tako nekonkretiziran, da iz njega ni razvidna vloga zahtevane osebe pri storitvi kaznivega dejanja in zahtevana oseba tako še vedno ni seznanjena in ne ve, česa konkretno naj bi bila osumljena, niti kaj je podlaga za sum storitve kaznivega dejanja. Iz navedenih razlogov zahtevana oseba do sedaj tudi ni mogla učinkovito ugovarjati razlogom proti predaji po ZSKZDČEU-1.

10. Pritožnica nadalje izpostavlja, da je preiskovalna sodnica očitno zaradi pomanjkanja konkretizacije opisa vloge zahtevane osebe pri storitvi kaznivega dejanja že sama podala dodatno zaprosilo in poizvedbe za navedene podatke španskim pravosodnim organom v času izročitvenega postopka, ki pa dodatnih zaprošenih podatkov kljub pozivu niso posredovali, temveč so posredovali povsem enake podatke kot v ENPP oziroma so slednjega še enkrat posredovali. Sodišče prve stopnje se ne bi smelo zadovoljiti s posredovanjem povsem enakega odgovora oziroma z neposredovanjem dodatno zaprošenih podatkov pri odreditvenem organu ter v zvezi s tem odreditveni organ ponovno zaprositi za manjkajoče oziroma dodatne informacije, preden je odločilo o predaji zahtevane osebe oziroma slednje zavrniti.

11. S takšnimi pritožbenimi zatrjevanji sodišče druge stopnje ne more soglašati. Izpodbijani sklep o dovolitvi predaje zahtevane osebe namreč vsebuje vse podatke, ki se v skladu s petim odstavkom 23. člena ZSKZDČEU-1 zahtevajo za predajo zahtevane osebe brez njenega soglasja in sicer a) ime, priimek, datum in kraj rojstva, prebivališče ter državljanstvo zahtevane osebe; b) državo članico, kateri se predaja; c) opis kaznivega dejanja, zaradi katerega se predaja; č) navedbo, da se zahtevane osebe ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo; d) navedbo, kdaj je bila zahtevani osebi odvzeta prostost na podlagi naloga in koliko časa je odvzem trajal. Iz ENPP je razvidno, da je pred preiskovalnim sodiščem Kraljevine v Španiji v teku preiskava zoper organizirano kriminalno združbo, ki se ukvarja s pranjem denarja, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem. Gre za prenos velikih količin denarja iz Španije v tuje države, za kar storilci prejmejo provizijo v obliki kriptovalut. Oprani denar prihaja predvsem iz trgovskih družb, ki jih upravljajo državljani kitajskega porekla. Gre za kaznivo dejanje storjeno proti industrijski lastnini in javnim financam. Kitajski državljani iščejo kanal za pridobitev kriptovalut v USDT, ki jo nato zamenjajo neposredno v jene, da se na tak način izognejo plačilu davka v Španiji. Kitajske bančne kartice omogočajo izvedbo tega postopka na podlagi minimalne utemeljitve izvora, pri čemer mora biti samo podjetje ustanovljeno v skladu z zakonom. Zahtevana oseba je osumljena v povezavi z navedenim opisom, da je sodelovala v kriminalni združbi in se ji tako očita storitev kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in drugem a. odstavku 570. člena ter kaznivo dejanje vodenja in organiziranja kriminalne združbe po 301. členu Španskega kazenskega zakonika, pri čemer je naveden čas storitve kaznivega dejanja 22. 6. 2023 in višina opranih sredstev, ki presega 6.000.000 EUR. Sodišče prve stopnje se je v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa opredelilo do očitka obrambe v zvezi z nekonkretizacijo opisa dejanja v ENPP. Pojasnilo je, da ni mogoče slediti navedbam obrambe, da iz opisa kaznivega dejanja ni jasno, kaj se zahtevani osebi očita in da tudi ni jasno opredeljen sodni nalog, na podlagi katerega je sodišče v Španiji izda izdalo ENPP. Ob tem je pojasnilo, da je iz posredovanih listin razvidno, da je bil zoper zahtevano osebo dne 24. 10. 2024 izdan ENPP s strani sodišča prve stopnje in preiskovalnega sodišča številka 2 v kraju El Prat Llobregat - Barcelona po sodnici B. B. zaradi izvedbe kazenskega postopka v državi Španiji. ENPP je bil izdan na podlagi sodnega sklepa, izdanega s strani citiranega prvostopnega preiskovalnega sodišča, navedena pa je tudi referenca spisa - predhodni ukrep, opr. št. 661/2023-G. Glede na ugotovljeno, ko iz vsebine ENPP izhaja, da je bila podlaga za njegovo izdajo sodna odločba, hkrati je navedena tudi opravilna številka predhodnega postopka oziroma ukrepa, ob upoštevanju načela medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe in odločbe pravosodnih organov, je tudi po oceni pritožbenega sodišča mogoče brez dvoma zaključiti, da iz predložene dokumentacije izhaja zadostna konkretizacija, zaradi česar se predaja zahtevane osebe lahko izvede španskim pravosodnim organom. V preostalem je pravna opredelitev kaznivih dejanj in podrobnejši opis kaznivih dejanj v celoti v pristojnosti odreditvenega pravosodnega organa in se tukajšnje sodišče, kot je pravilno poudarilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ne spušča v presojo o pravni kvalifikaciji dejanj, niti ne presoja dokazov glede očitanih kaznivih dejanj in jih ne ocenjuje, saj je to v celoti v pristojnosti odreditvenega organa, ki bo vodil oziroma vodi kazenski postopek v tuji državi, članici EU. Tudi po presoji pritožbenega senata je tako opis očitanih kaznivih dejanj dovolj konkretiziran.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnice glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako tudi ne drži pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do navedb obrambe, saj je v obrazložitvi navedlo jasne razloge, zakaj tem navedbam ni sledilo. Odločba Višjega sodišča v Celju III Kp 6644/2021 z dne 3. 8. 2021, ki jo citira zagovornica v pritožbi, pa obravnava povsem drugačno dejansko stanje od obravnavanega, zaradi česar posledično v tem postopku ne more biti upoštevna. V citirani odločbi je namreč pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo zato, ker ni preverilo zagovora zahtevane osebe, da je bila v državi, katera je zahtevala njegovo izročitev, za kaznivo dejanje, ki je predmet postopka predaje, že obsojena, da je zaporno kazen tam tudi prestala in da je bila iz države, ki je odredila izročitev, izgnana, kar pa je seveda bistveni podatek, ki ga je pred odločitvijo o zahtevani izročitvi vsekakor sodišče dolžno preveriti. Česa takšnega zahtevana oseba v tem postopku ni zatrjevala, temveč je vse očitke zanikala ter trdila, da so povsem nekonkretizirani, o teh navedbah pa se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

13. Glede na navedeno se kot neutemeljene in v nasprotju s spisovnim gradivom izkažejo tudi trditve v pritožbi, da sploh ni jasno ali se navedeni postopek dejansko nanaša na zahtevano osebo in da ni jasno, na podlagi kakšne sodne odločbe naj bi bil izdan. Posledično sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev 29. člena Ustave RS, 16. člena ZKP in tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot to zatrjuje pritožba.

14. Kot povsem nekonkretizirane in zgolj na ravni domnev in ugibanj pritožbeno sodišče ocenjuje pritožbena izvajanja, da zaradi pomanjkanja konkretizacije ENPP oziroma opisa vloge in kaznivih dejanj, ki se očitajo zahtevani osebi, ne gre povsem izključiti možnosti, da je bil ENPP odrejen zaradi izvršitve kazni zapora ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti in zahtevana oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, na podlagi katerega je bila izdana odločba, pri čemer iz dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti v skladu z 10. točko 9. člena ZSKZDČEU-1 in v povezavi s 13. členom ZSKZDČEU-1; nadalje, da ni mogoče povsem izključiti, da je bil nalog odrejen z namenom kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etičnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti oziroma bi bil lahko njen položaj iz teh razlogov bistveno slabši.

15. Zagovornica nadalje v pritožbi zatrjuje, da niti iz ENPP odreditvene države niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidna presoja sorazmernosti izdaje ENPP. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je ENPP sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti. Države članice izvršijo ENPP na osnovi medsebojnega priznavanja, ki pomeni neposredno priznavanje sodnih odločb drugih držav članic in je nepriznavanje zgolj izjema. Pri izvajanju tega instrumenta sta najpomembnejša sodelovanje in medsebojno zaupanje med pristojnimi pravosodnimi organi. Tudi po stališču SEU je zavrnitev izvršitve ENPP izjema od vzajemnega priznavanja in jo je treba razlagati ozko. Glede na navedena izhodišča je torej treba tudi v konkretni zadevi predaje zaupati odreditveni državi Kraljevini Španiji, da je skladno s priporočili Priročnika pred izdajo ENPP opravila presojo sorazmernosti. Nadalje v Priročniku ali v obrazcu ENPP ni predvideno, da bi morala država odreditve svojo oceno o sorazmernosti utemeljiti oziroma obrazložiti, saj obrazec ENPP takšne rubrike sploh ne vsebuje. Po priporočilih Priročnika se sicer presoja sorazmernosti ENPP opravi v odreditveni državi, medtem ko Okvirni sklep 2002/584/ PNZ izvršitveni državi članici ne omogoča presoje sorazmernosti ENPP, kar je v skladu z načelom vzajemnega priznavanja. Zgolj ob resnih pomislekih izvršitvene države članice glede sorazmernosti prejetega ENPP se odreditvenemu ali izvršitvenemu pravosodnemu organu priporoča, naj vzpostavita neposreden stik, pri čemer pa se pričakuje, da bodo takšni primeri le izjemoma nastali.

16. Zagovornica se v pritožbi sklicuje na stališče, ki je bilo zapisano v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 71572/2022 in sicer, da bi moralo sodišče prve stopnje, ne glede na načelo vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja med državami članicami pri izvršitvi ENPP, glede na priporočila Priročnika k izvršitvi ENPP pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za izvršitev ENPP, presoditi ali so v okoliščinah konkretnega primera morebiti izkazani resni pomisleki glede sorazmernosti sprejetega ENPP, ki bi narekovali uporabo drugih manj prisilnih, a še vedno enako učinkovitih ukrepov in svojo presojo pojasniti v obrazložitvi svoje odločitve. Pritožbeno sodišče v zvezi z zatrjevanim ugotavlja naslednje: niti Okvirni sklep 2002/584/PNZ niti ZSKZDČEU-1 ne vsebujeta določb o sorazmernosti ENPP. Določbe Priročnika k ENPP, ki jih citira zagovornica, so sicer priporočila, niso pa pravno zavezujoče. S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno navedlo, da ni imelo nikakršnih resnih pomislekov glede sorazmernosti prejetega ENPP, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, saj takšnega določila, kot že navedeno ZSKZDČEU-1 ne vsebuje. Zgolj v primeru, če bi se sodišču prve stopnje ob presoji pogojev za izročitev zahtevane osebe na podlagi ENPP Kraljevine Španije vzbudili resni pomisleki glede sorazmernosti prejetega ENPP (kar pa v konkretnem primeru očitno ni bilo), bi sodišče prve stopnje moralo presojati ali ne bi morda prišli v poštev drugi, manj prisilni, a še vedno enako učinkoviti ukrepi, kot jih naštevajo določila Priročnika, na katerega se sklicuje zagovornica.

17. Zagovornica v pritožbi tudi zatrjuje kršitev pravice do prepovedi mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja iz 18. člena Ustave RS, 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, Mp, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Ul. C 202, 7. 6. 2016 - v nadaljevanju Listina). Navaja, da so v zaporih oziroma priporih v Kraljevini Španiji, vključno s tistimi v Barceloni, kamor bo pritožnica po predaji najverjetneje nameščena, sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih obstaja velika verjetnost, da bo deležna nečloveškega in ponižujočega ravnanja ter da bo izpostavljena mučenju. Ob tem se je sklicevala na naslednja poročila (glede katerih je navedla tudi spletne povezave): a) poročilo Urada varuha človekovih pravic v Kraljevini Španiji iz leta 2020, ki naj bi opozarjalo, da se za nadzor nad zaporniki in priporniki prekomerno uporabljajo prisilna sredstva, vključno z začasno izolacijo, fizično silo in mehanskimi (prostorskimi) omejitvami; b) poročilo European Prison Observatory - Prison condictions in Spain, iz katerega naj bi izhajalo, da so v zaporih v Valenci in Barceloni podgane in stenice; ter c) dve poročili Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (v nadaljevanju Odbor CPT), pri čemer naj bi eno poročalo o zaskrbljujočem številu verodostojnih obtožb o fizičnih zlorabah zapornikov s strani zaporskega osebja (kar naj bi vključevalo klofute, udarce s pestmi, brce, udarce s palicami in celo falako), drugo pa o neustreznih bivalnih razmerah v priporu (neustrezni osvetlitvi, vročini in slabih higienskih razmerah) tudi v priporu v Barceloni. Zagovornica v pritožbi zatrjuje, da naj bi iz vseh navedenih poročil izhajalo tudi, da obstaja resen sum, da ne bo imela zahtevana oseba na razpolago vsaj treh kvadratnih metrov osebnega prostora. Mnenja je, da bi sodišče prve stopnje moralo od odreditvenega pravosodnega organa zahtevati, da ga obvesti o konkretnih razmerah, v katerih bo pritožnica priprta.

18. Pritožbeno sodišče je pri ponovnem odločanju preverilo pritožničine navedbe in glede razmer v zaporih Kraljevine Španije, zlasti na območju Barcelone, kjer bi v primeru izročitve zahtevana oseba lahko prestajala pripor ter je v ta namen pregledalo poročila pristojnih organov, na katere se sklicuje pritožnica, kakor tudi sodno prakso ESČP. Ob tem je ugotovilo, da pritožbene navedbe " prima facie" niso brez temelja, saj navedena dokumentacija, na katero se sklicuje pritožnica, njene trditve v pretežni meri potrjuje.

19. Iz ustavljene ustavnosodne presoje izhaja, da 18. člen Ustave (ki določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju) med drugim prepoveduje, da bi bila oseba izročena državi oziroma izgnana vanjo, če obstaja resnična nevarnost, da bo tam izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Podobno kot v Ustavi je tudi na podlagi 3. člena EKČP prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds ), ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti ( real risk ), da bo ta oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Prepoved mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja določa tudi 4. člen Listine, pri čemer je SEU sprejelo stališče, da ta prepoved ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg skladna s 3. odstavkom 53. člena Listine, enaka kot tista, ki jo določa EKČP. Ustavno sodišče je že v odločbi številka Up- 781/2024 z dne 19.9.2024, kakor tudi v odločbi, izdani v tem postopku, poudarilo, da okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz listine, ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da se bo z njo zaradi predaje nečloveško ali ponižujoče ravnalo.

20. Ker je pritožnica zatrjevala, da iz dokumentacije (poročil mednarodnih organov, tudi odbora CPT), na katero se sklicuje, izhaja, da razmere v zaporih v Kraljevini Španiji, zlasti tudi v Barceloni, kjer naj bi po vsej verjetnosti zahtevana oseba prestajala pripor (glede na to, da je sodni sklep izdalo sodišče v Barceloni), ne vsebuje standardov iz 3. člena EKČP, je sodišče prve stopnje te navedbe dolžno preveriti.

21. Iz prakse SEU izhaja, da mora organ, ki odloča o izvršitvi ENPP, presojo nevarnosti kršitve 4. člena Listine opraviti v dveh korakih. V prvem koraku mora presoditi ali obstaja dejanska nevarnost te kršitve zaradi splošnih razmer v zaporu v odreditveni državi članici. To pomeni, da mora izvršitveni organ, ki je soočen z očitki kršitve iz 4. člena Listine, ki temeljijo na objektivnih podatkih, podrobno proučiti aktualno stanje v zaporih odreditvene države članice ter ugotoviti ali v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti pri izvrševanju odvzema prostosti. Pri tem se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke, ki lahko izhajajo zlasti iz sodb ESČP, sodnih odločb odreditvene države članice ter odločb, poročil in drugih dokumentov Organa sveta Evrope ali Organizacije združenih narodov. Če izvršitveni organ ugotovi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja zaradi splošnih razmer v zaporu v odreditveni državi članici, mora v naslednjem koraku konkretno in natančno presoditi, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da takšnemu ravnanju ne bo podvržena tudi zahtevana oseba. V ta namen mora izvršitveni organ od pravosodnega organa odreditvene države članice zahtevati, da ga obvesti o konkretnih razmerah, v katerih bo zahtevana oseba zaprta v tej državi članici, po potrebi pa lahko zahteva tudi obvestila o postopkih in mehanizmih za nadzor nad razmerami v zaporih ter dodatne informacije. V okviru tega drugega koraka presoje daje SEU veliko težo zagotovilom odreditvenih pravosodnih organov glede konkretnih in natančnih pogojev, pod katerimi bo zahtevana oseba prestajala zapor v odreditveni državi članici. Če je zagotovilo dal ali vsaj potrdil odreditveni pravosodni organ, mu mora izvršitveni organ zaupati, vsaj če ne obstaja natančen podatek o tem, da so pogoji bivanja v konkretnem zaporu v nasprotju s 4. členom Listine. Če pa zagotovila ni dal odreditveni pravosodni organ, je treba jamstvo, ki ga daje tako zagotovilo, proučiti tako, da se celovito presodijo vsi podatki, s katerimi razpolaga izvršitveni pravosodni organ¹.

22. Glede na navedeno je utemeljen očitek pritožnice, da sodišče ni ravnalo v skladu z zahtevami, ki jih je SEU vzpostavilo za presojo nevarnosti kršitve 4. člena Listine v okviru predaje po ENPP, posledično pa je bila s tem, kot ugotavlja tudi Ustavno sodišče v razveljavitveni odločbi, kršena prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 18. člena Ustave RS.

23. Pritožbeno sodišče je ob ponovni presoji pritožbenih navedb zato pritožnici ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje preveriti, ali je iz odločb sodišč oziroma poročil mednarodnih organov, tudi odbora CPT, na katere se v postopku sklicuje pritožnica, razvidno, da so trenutne oziroma nedavne razmere, v katerih bi bila lahko zahtevana oseba nastanjena kot pripornica v enem izmed zaporov v Kraljevini Španiji, v nasprotju z zahtevami iz 4. člena Listine in 3. člena EKČP. V ta namen bo moralo sodišče prve stopnje pri pravosodnemu organu države odreditve pridobiti podatke o tem, v katerem zaporu bo predvidoma nameščena zahtevana oseba, v nadaljevanju pa proučiti, ali razmere v tem zaporu niso v nasprotju z zahtevami 4. člena Listine in 3. člena EKČP. Če bo to razvidno, bo moralo sodišče prve stopnje zaprositi pravosodni organ odreditvene države za dodatna, bolj konkretna pojasnila o trenutnih razmerah v tem zaporu, ob upoštevanju dodatnih pojasnil pa presoditi, ali obstaja dejanska nevarnost, da bo pritožnica v zaporu v Kraljevini Španiji podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

24. Šele po pridobitvi in presoji vseh navedenih podatkov bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o predaji zahtevane osebe.

-------------------------------
¹ Tako Ustavno sodišče RS v odločbi Up-98/25-8 z dne 18. 2. 2025.

Datum zadnje spremembe:

18.03.2025

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 82389/2024
• VSC Sklep III Kp 6644/2021
• VSL Sklep I Kp 11033/2019