VSRS Sodba I Ips 44022/2017


pomembnejša odločba

Jedro

Razvoj inkriminacije s kvalificirano obliko spolnega nasilja (z zaporedno storitvijo "več oseb") razkriva zakonodajalčevo večdesetletno vztrajanje pri samostojni besedni zvezi "več oseb" in (prav tako večdesetletno) doslednost pri predpisovanju (ostalih) sostorilskih oblik kaznivih dejanj (z jasnim opiranjem na splošna merila sostorilstva). Samostojne besedne zveze "več oseb" (ob izhodiščni pomenski nedoločnosti) ni več mogoče razložiti z opiranjem na splošna merila o sostorilstvu. Zaradi uporabe množinske oblike se tako v to kvalificirano obliko kaznivega dejanja spolnega nasilja umeščajo tisti primeri, pri katerih gre za sostorilstvo vsaj treh oseb.

Že državna tožilka je izrecno zapisala, da se obtožba opira na obe določbi, tj. na prvi in na drugi odstavek 171. člena KZ-1. V zatrjevanje kvalificirane oblike kaznivega dejanja spolnega nasilja pa je, kot pojasnjeno zgoraj, nujno že vključen tudi očitek sostorilstva. To pomeni, da pravna opredelitev v sodbi višjega sodišča ne more pomeniti presenečenja na način, ki bi obsojencema onemogočal predhodni razmislek o načinu obrambe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, da sta v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti zoper oškodovanko 13. 8. 2017 storila kaznivo dejanje spolnega nasilja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena in v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena (takrat veljavnega) Kazenskega zakonika¹ (KZ-1). Okrožno sodišče v Kopru je vsakemu izreklo kazen enega leta zapora. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo po pritožbi zagovornika A. A. (in po uradni dolžnosti za B. B.) prvostopenjsko sodbo v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obema obsojencema pa je izreklo pogojno obsodbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in ugotovi kršitev zakona. V zahtevi zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP (ker naj bi bilo dejanje v pravnomočni sodbi napačno opredeljeno in torej uporabljen napačen kazenski zakon) in kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvo alinejo 29. člena Ustave in 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP (ker naj bi drugačna pravna opredelitev v sodbi višjega sodišča vodila v sodbo presenečenja).

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema obsojencema in njunima zagovornikoma. Na zahtevo je odgovoril zagovornik obsojenega A. A. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ne ugodi. V svojem odgovoru se zavzemajo za stališče, da je treba kaznivo dejanje, ki se očita obsojencema, opredeliti po prvem odstavku 171. člena KZ-1.

B. - I

Kazenskopravni očitek

4. Obsojencema se očita, da sta v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in v sostorilstvu uporabila silo in oškodovanko prisilila, da je trpela spolna dejanja. To sta storila zaporedoma, njuna prištevnost pa je bila bistveno zmanjšana zaradi začasne duševne motnje, opitosti z alkoholom. Dejanje sta storila na način, podrobneje opisan v izreku pravnomočne sodbe, v bistvenem pa sta obsojenca (sprva A. A., za njim pa B. B.) oškodovanko otipavala po dojkah in zadnjici, ter ji pri tem preprečevala, da bi se jima izmaknila ali zbežala, zaradi česar je bila prisiljena trpeti opisana dejanja.

O vsebini zatrjevane kršitve kazenskega zakona

5. Predmet razlage v tej zadevi je določba 170. člena KZ-1, kot je veljala v času storitve kaznivega dejanja, tj. 13. 8. 2017. Določbi prvega in drugega odstavka 171. člena KZ-1 sta se glasili:

"(1) Kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni zajeto v prejšnjem členu, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do desetih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let."

6. V obravnavani zadevi je sporna razlaga besedne zveze "več oseb" in s tem domet kvalificirane oblike dejanja iz drugega odstavka 171. člena KZ-1, kadar dejanje stori "več oseb zaporedoma." Vložnica nasprotuje stališču višjega sodišča, ki je v 7. točki obrazložitve sodbe sprejelo stališče, da naj bi šlo za to obliko kaznivega dejanja le, če dejanje storijo vsaj tri osebe. Po stališču višjega sodišča bi zakonodajalec moral posebej in določno opredeliti, da za kvalificirano obliko zadošča že, če dejanje storita dve osebi.

Vsebina določbe drugega odstavka 171. člena KZ-1 in stališča vložnice

7. Drugi odstavek 171. člena KZ-1 je kot kvalificirane oblike dejanja spolnega nasilja določal tri alternativne izvršitvene oblike: (i) grozovito ali posebno poniževalno storjeno dejanje; (ii) dejanje, ki ga zaporedoma stori več oseb, in (iii) dejanje, storjeno nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je odvzeta prostost.

8. V kvalificirani obliki spolnega nasilja z zaporednim ravnanjem več oseb je mogoče prepoznati inkriminacijo ti. nujnega sostorilstva. V obravnavani zadevi se ni treba na splošno opredeljevati do vseh pomenskih odtenkov te oblike spolnega nasilja. Pravnomočno je ugotovljeno, da sta, zaporedoma, oba obsojenca uporabila zoper oškodovanko silo in da je oškodovanka trpela spolna dejanja obeh obsojencev. V obravnavanem primeru je sporno le, ali ta določba odstopa od splošnih meril sostorilstva (po katerih zadošča skupno delovanje dveh oseb) tudi po tem, da se nanaša le na sostorilstvo (vsaj) treh oseb.

9. Vložnica se torej zavzema za stališče, da je zakonski znak "več oseb" podan že, da dejanje spolnega nasilja storita dve osebi. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 77/2011 z dne 19. 5. 2011. Vrhovno sodišče se v navedeni sodbi ni opredelilo do razlage besedne zveze "več oseb", ker so bile navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti presplošne ali pa so prehajale v polje izpodbijanja dejanskega stanja (8. točka obrazložitve navedene sodbe).

10. Vložnica nadalje določbo drugega odstavka 171. člena KZ-1 primerja z drugimi inkriminacijami, iz katerih naj bi bilo mogoče prepoznati, da besedna zveza "več oseb" pomeni "več kot eno osebo" (in torej vsaj dve osebi). Za ilustracijo ponuja besedilo četrtega in petega odstavka 324. člena ("ene ali več oseb") in 308. člena KZ-1 ("enega ali več ... tujcev"). Podobno besedno zvezo vsebujejo tudi četrti odstavek 108. člena KZ-1, četrti odstavek 177. člena KZ-1, četrti in peti odstavek 181. člena KZ-1 in številne druge določbe. V nekaterih primerih je zakonodajalec (kot hujšo posledico dejanja; 28. člen KZ-1) predpisal nastanek ene ali več poškodbenih posledic (telesne poškodbe ali smrti), ki se mimo pravil o stekih obravnavajo znotraj enakega kaznovalnega okvirja.² V drugih primerih je kot zakonski znak temeljne ali kvalificirane oblike predpisal izvršitev zoper "več" oseb (npr. tretji odstavek 175. člena KZ-1 in tretji odstavek 308. člena KZ-1, "več takih tujcev").

Te določbe se bistveno razlikujejo od drugega odstavka 171. člena KZ-1, ki kot kvalificirano obliko predpisuje (nujno) sostorilstvo in se nanje pri razlagi besedne zveze "več oseb", kot je uporabljena v drugem odstavku 171. člena KZ-1, ni mogoče zanesti. Kot bo pojasnjeno kasneje, so lahko pri razlagi drugega odstavka 171. člena KZ-1 relevantne tiste določbe, ki - podobno kot drugi odstavek 171. člena KZ-1 - kot kvalificirano obliko dejanja določajo izvršitev v dejanja v sostorilstvu.

Razlagalna izhodišča

11. Prvi odstavek 5. člena Ustave zavezuje državo, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Pozitivne obveznosti na podlagi 5. člena Ustave zavezujejo državo oziroma njene posamezne veje oblasti (sodno, zakonodajno in izvršilno oblast) k aktivnemu ravnanju pri varstvu človekovih pravic in svoboščin, s katerim ustvarja možnosti za čim učinkovitejše uresničevanje človekovih pravic. Pozitivne obveznosti države so toliko bolj poudarjene, kolikor je varovana vrednota više v hierarhiji človekovih pravic. Ker so človekove pravice, ki varujejo življenje, fizično in psihično celovitost ter dostojanstvo posameznika, temeljne vrednote demokratične družbe, jih je dolžna država posebej aktivno varovati in ustvarjati možnosti za njihovo čim učinkovitejše uresničevanje. V skladu z navedeno pozitivno obveznostjo država varuje posameznika pred najhujšimi posegi v njegovo življenje, celovitost in dostojanstvo tudi tako, da v svojem kazenskem pravu tovrstne posege opredeli kot kazniva dejanja.³

12. Med takšne posege spadajo tudi posegi v pravico do spolne samoodločbe. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi M. C. proti Bolgariji⁴ sprejelo stališče, da imajo države pozitivno obveznost, neločljivo povezano s 3. in 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), da sprejmejo kazenskopravne določbe, ki učinkovito kaznujejo posilstvo, in jih uporabljajo v praksi z učinkovito preiskavo in pregonom. Ta obveznost se razteza tudi na kazenskopravno varstvo pred drugimi nekonsenzualnimi spolnimi ravnanji.⁵

13. Ta obveznost izhaja tudi iz Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Konvencija),⁶ ki je relevantna tudi v obravnavani zadevi. Na podlagi prvega odstavka 36. člena Konvencije je Republika Slovenije dolžna sprejeti potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se kot kaznivo, med drugim, opredeli tudi naklepno izvajanje drugih spolnih dejanj z osebo proti njeni volji.

14. Na podlagi 46. člena Konvencije je Republika Slovenija dolžna sprejeti tudi potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se lahko kot obteževalna okoliščina upošteva, med drugim, tudi, če sta "kaznivo ravnanje [...] storili dve osebi ali ga je storilo več oseb skupaj." To lahko stori bodisi tako, da jih vključi med "bistvene sestavine kaznivega ravnanja", bodisi drugače.⁷

V obravnavani zadevi je pred Vrhovnim sodiščem torej razlaga določbe, v kateri je treba prepoznati implementacijo zavez, ki jih je Republika Slovenije sprejela s Konvencijo. Konkretneje, razložiti mora domet določbe, s katero se je zakonodajalec odločil, da (vsaj nekatere) oblike sostorilstva pri dejanju spolnega nasilja izrecno obravnava kot kvalificirano obliko dejanja in predpiše strožji kaznovalni okvir. Z vidika 46. člena Konvencije je izbira načina, ki dopušča strožje kaznovanje spolnih kaznivih dejanj v sostorilstvu, v polju držav podpisnic.

15. Na vprašanje, kje so meje kvalificirane oblike spolnega nasilja v sostorilstvu, je treba odgovoriti z razlago besedila KZ-1, ob upoštevanju razlagalnih smernic, med katerimi ima osrednjo vlogo načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave in 2. člen KZ-1).⁸ Pri presoji, ali ravnanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja, sodišče v polje kaznivosti ne sme vnašati ničesar, česar ni v to polje z opredelitvijo znakov posameznega kaznivega dejanja na splošni ravni vnesel že zakonodajalec. Dopustne so tiste metode razlage, ki ostajajo strogo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. jezikovna, logična, sistematična in namenska razlaga). Ustavno sodišče je že poudarilo, da sodišče odločitve zakonodajalca ne sme popravljati ali dopolnjevati onkraj dometa kaznovalne določbe. "To velja tudi, če se za posamezna ravnanja zdi, da so enako zavržna kot ravnanje, ki ga kot kaznivega opredeli zakon."⁹

16. Ob tem velja dodati, da je (zaradi raznolikosti uporabe množinskih oblik v KZ-1) treba k razlagi v obravnavani zadevi (in njej podobnih) pristopati pazljivo, upoštevajoč okoliščine posameznega primera in posebnosti besedila zakona.¹⁰

Razlaga besedne zveze "več oseb"

17. Besedna zveza "več oseb" ima lahko več pomenov. V besedilu KZ-1 se, kot je že bilo nakazano, najpogosteje uporablja tako, da izraža (primerjalno) večje število oseb. To so tisti primeri, v katerih besedna zveza nastopa skupaj z glavnim števnikom, ki omogoča, da tudi količinsko določno opredelimo njen pomen. Takšna uporaba besedne zveze "več oseb" se na pojavlja le v primerih predpisovanja hujših posledic dejanja s poškodbami ali smrtjo (ene ali) več oseb, ampak tudi pri predpisovanju kvalificiranih oblik dejanj v (nujnem) sostorilstvu. Takšni primeri¹¹ so dejanje uboja (drugi odstavek 115. člena KZ-1), velike tatvine (2. točka prvega odstavka 205. člena KZ-1), ropa (drugi odstavek 206. člena KZ-1), goljufije (tretji odstavek 211. člena KZ-1), izsiljevanja (tretji odstavek 213. člena KZ-1), prikrivanja (tretji odstavek 217. člena KZ-1), požiga (četrti odstavek 222. člena KZ-1), nasilništva (drugi odstavek 296. člena KZ-1) ter oviranja pogreba in skrunitve groba (tretji odstavek 312. člena KZ-1). V teh primerih zakonodajalec dosledno uporablja besedno zvezo "dve ali več oseb" oziroma "dvoje ali več oseb."

V določbi drugega odstavka 171. člena KZ-1 pa se besedna zveza "več oseb" uporablja samostojno. Beseda "več" nastopa kot nedoločni števnik. Na vprašanje, "koliko" oseb mora skupaj izvršiti kaznivo dejanje, da je podana ta kvalificirana oblika spolnega nasilja, je nedvoumen odgovor le, da ena oseba prav gotovo ne zadošča. Zato tako razlaga višjega sodišča (vsaj tri osebe) kot razlaga vložnice (vsaj dve osebi) ostajata v mejah možnega jezikovnega pomena besedne zveze "več oseb". Tega ne spremeni niti zahteva po zaporednosti storitve dejanja; ta zakonski znak je lahko izpolnjen tudi, če dejanje skupaj izvršita dve osebi. Zato "zaporednost" dejanja ne prispeva k razlagi besedne zveze.

18. Identično kvalificirano obliko spolnega nasilja je vseboval že Kazenski zakonik SR Slovenije¹² (KZ SRS) v drugem odstavku 101. člena KZ SRS. KZ SRS je kvalificirano obliko z izvršitvijo v sostorilstvu ("več oseb") predpisoval tudi v 6. točki drugega odstavka 46. člena KZ SRS (umor), drugem odstavku 100. člena KZ SRS (posilstvo), 2. točki prvega odstavka 166. člena KZ SRS (velika tatvina) in drugem odstavku 216. člena KZ SRS (omogočanje bega osebi, ki ji je vzeta prostost). Nekaj podobnih določb je vseboval tudi Kazenski zakon SFR Jugoslavije¹³ (KZ SFRJ), na primer v drugem odstavku 245. člena KZ SFRJ (neupravičena proizvodnja in promet z mamili).

Tem določbam KZ SRS in KZ SFRJ je bilo skupno, da so se opirale na opredelitev sostorilstva v 22. členu KZ SFRJ. Sostorilstvo je bilo podano, če "več oseb z udeležbo pri izvršitvi ali kako drugače skupno stori kaznivo dejanje." Besedna zveza "več oseb" je v tem kontekstu označevala vsaj dve osebi.¹⁴ Ujemanje besedila inkriminacij dejanj v sostorilstvu s splošno določbo o sostorilstvu v besedilih KZ SRS in KZ SFRJ je nedvomno izkazovalo namen zakonodajalca, naj se tudi posamične inkriminacije razlagajo tako, da njihov pomen ustreza splošnim merilom sostorilstva.

19. Besedilo KZ-1 takšne (namenske) razlage ne podpira več. V opredelitvi sostorilstva je bilo že v 25. členu Kazenskega zakonika¹⁵ (KZ) poudarjeno, da je to podano le, če " dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje." Temu je KZ sledil tudi v drugih primerih predpisovanja kvalificiranih oblik v (nujnem) sostorilstvu, bodisi tistih, ki sta jih poznala že KZ SRS in KZ SFRJ, bodisi novih inkriminacij.¹⁶ Enak pristop je ohranil zakonodajalec tudi v KZ-1. To nedvomno izhaja iz določbe drugega odstavka 20. člena KZ-1, po katerem je sostorilec "vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje." Temu sledijo tudi že predstavljene inkriminacije sostorilstva v posebnem delu KZ-1 (glej zgoraj, 17. točko obrazložitve).

20. Kvalificirana oblika spolnega nasilja (z zaporedno storitvijo "več oseb") je danes - poleg enake kvalificirane oblike posilstva - edina določba v KZ-1 (kot že prej v KZ), ki predpisuje izvršitev v sostorilstvu, ne da bi se določneje opirala na splošna merila sostorilstva. Razvoj inkriminacije razkriva zakonodajalčevo večdesetletno vztrajanje pri samostojni besedni zvezi "več oseb" (pri opredeljevanju te kvalificirane oblike spolnega nasilja) in (prav tako večdesetletno) doslednost pri predpisovanju (ostalih) sostorilskih oblik kaznivih dejanj (z jasnim opiranjem na splošna merila sostorilstva). V tem ni mogoče prepoznati zakonodajalčeve nepazljivosti ali nedoslednosti. Samostojne besedne zveze "več oseb" (ob izhodiščni pomenski nedoločnosti) ni več mogoče razložiti z opiranjem na splošna merila o sostorilstvu. Zaradi uporabe množinske oblike se tako v to kvalificirano obliko kaznivega dejanja spolnega nasilja umeščajo tisti primeri, pri katerih gre za sostorilstvo vsaj treh oseb. Na mestu je torej razlaga, ki jo je sprejelo višje sodišče. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja vložnica, ni podana.

21. S takšno razlago se vzpostavlja razlikovanje med življenjskimi primeri, za katere je mogoče trditi, da so si v bistvenem podobni. Razlikovanje med spolnim nasiljem v sostorilstvu dveh oseb in sostorilstvom treh oseb se na abstraktni ravni odraža v bistveno drugačnem kaznovalnem okvirju (glej 5. točko obrazložitve). V obravnavanem primeru je prav odločitev za temeljno obliko kaznivega dejanja višjemu sodišču odprla možnost izreka sankcije opominjevalne narave (9. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča); prvostopenjsko sodišče pa je, nasprotno, prav zaradi opiranja na drugi odstavek 171. člena KZ-1, možnost izreka pogojne obsodbe zavrnilo (29. točka obrazložitve sodbe). Kazenskopravna dobrina je v tej in podobnih zadevah najtesneje povezana s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. - 35. člen Ustave in 8. člena EKČP), ta pa z zahtevo po enakosti obravnavanja (14. člen Ustave) pri spoštovanju vsebinskih pozitivnih obveznosti zagotavljati njihovo kazenskopravno varstvo.¹⁷

Presoja, ali je takšno razlikovanje razumno, presega meje presoje v tej zadevi in okoliščine obravnavane zadeve. Upoštevajoč meje, ki jih kazenskim sodiščem nalaga načelo zakonitosti v kazenskem pravu, je ocena razumnosti takšnega razlikovanja v polju zakonodajne veje oblasti. Hkrati pa ni mogoče pričakovati, da bo v konkretnih primerih razlaga besedne zveze "več oseb" samodejno vodila do nerazumnega razlikovanja v kazenskopravnem odzivu na primerljiva ravnanja. Domet razlage v tej sodbi se ne razteza na vprašanje, kako obravnavati ostale pojavne oblike sostorilstva pri dejanju spolnega nasilja in tudi ne, ali oziroma kdaj je mogoče v sostorilski izvršitvi prepoznati izvršitev na grozovit ali posebno poniževalen način (ki je eden od alternativnih načinov izvršitve spolnega nasilja po drugem odstavku 171. člena KZ-1). Ta sodba se prav tako ne nanaša na pomen, ki ga ima lahko izvršitev spolnega nasilja v sostorilstvu pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Presoja, ali je spoštovano načelo enakosti (14. člen Ustave) pri obravnavanju med seboj primerljivih življenjskih primerov, bo - v mejah načela zakonitosti v kazenskem pravu, načela individualizacije kazenskih sankcij in pooblastil Vrhovnega sodišča - lahko predmet drugih postopkov.

B. - II

O kršitvi določb kazenskega postopka

22. Vrhovna državna tožilka zatrjuje, da naj bi bila kršitev določb kazenskega postopka podana zato, ker sta bila obsojenca z drugačno pravno opredelitvijo (po prvem odstavku 171. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1) seznanjena šele z drugostopenjsko sodbo. Drugačna pravna opredelitev naj bi zato vodila v sodbo presenečenja, to pa naj bi pomenilo kršitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe.

23. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je državna tožilka v obtožnici (list. št. 101) predlagala pravno opredelitev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ-1. Ob koncu glavne obravnave je, v navzočnosti obeh obsojencev in njunih zagovornikov, najprej navedla, da je oškodovanka zaradi uporabe sile morala trpeti spolna dejanja, nato pa tudi, da sta obsojenca dejanje storila zaporedoma. Zagovornik A. A. je nato izrecno nasprotoval, da bi se sodba opirala na drugi odstavek 171. člena KZ-1. Zagovornik B. B. se mu je sprva pridružil, nato pa zatrjeval še, da obsojenec ni ravnal zaradi zadovoljevanja spolnega nagona in da torej sploh ne gre za kaznivo dejanje (spolnega nasilja), ampak kvečjemu nasilništvo (list. št. 133). Obramba obsojenega A. A. je bila torej usmerjena v nasprotovanje pravni opredelitvi zakonskih znakov kvalificirane oblike dejanja spolnega nasilja, obramba obsojenega B. B. pa tudi v nasprotovanje opredelitvi po temeljni obliki spolnega nasilja. Enako stališče sta zastopala tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

24. Na podlagi takšnega izjavljanja udeležencev glavne obravnave Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta imela oba obsojenca in njuna zagovornika, upoštevajoč predlagano pravno opredelitev, v postopku pred izrekom prvostopenjske sodbe pred očmi ne le določbo drugega odstavka 171. člena KZ-1, ampak tudi določbo prvega odstavka 171. člena KZ-1. Že državna tožilka je izrecno zapisala, da se obtožba opira na obe določbi, tj. na prvi in na drugi odstavek 171. člena KZ-1. V zatrjevanje kvalificirane oblike kaznivega dejanja spolnega nasilja pa je, kot pojasnjeno zgoraj, nujno že vključen tudi očitek sostorilstva. To pomeni, da pravna opredelitev v sodbi višjega sodišča ne more pomeniti presenečenja na način, ki bi obsojencema onemogočal predhodni razmislek o načinu obrambe. Njun položaj se bistveno razlikuje od položaja, ki ga je presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-1702/22 z dne 14. 3. 2024, v katerem je bila obramba z možnostjo drugačne pravne opredelitve prvič v postopku seznanjena s sodbo Vrhovnega sodišča.

25. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z 29. členom Ustave, ni podana.

C.

26. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

27. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 50/12 - uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 - popr., 38/16, 27/17.
² Glej M. Šepec, v: isti, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 413 - 414.
³ Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-555/03-41, Up-827/04-26 z dne 6. 7. 2006, 25. in 26. točka obrazložitve.
⁴ Sodba ESČP M. C. proti Bolgariji, št. 39272/98 z dne 4. 12. 2003.
⁵ Sodba ESČP M. G. C. proti Romuniji, št. 61495/11 z dne 15. 3. 2016.
⁶ Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 1/15. Zakon o ratifikaciji Konvencije je začel veljati 20. 1. 2015.
⁷ Določba 46. člena Konvencije se v upoštevnem delu glasi: "Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se lahko naslednje okoliščine, če te niso že del bistvenih sestavin kaznivega ravnanja, v skladu z ustreznimi določbami notranjega prava upoštevajo kot obteževalne okoliščine pri določitvi kazni v zvezi s kaznivimi ravnanji, določenimi v skladu s to konvencijo: [...] e. kaznivo ravnanje sta storili dve osebi ali ga je storilo več oseb skupaj; [...]"
⁸ Npr. odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1026/17-33, Up-1028/17-22 z dne 8. 9. 2022, 27. točka obrazložitve, in Up-1289/20-13 z dne 9. 3. 2023, 10. točka obrazložitve.
⁹ Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1289/20-13 z dne 9. 3. 2023, 10. točka obrazložitve. Takšna širitev dometa kaznovalne določbe, ki bi se oprla na ustavno načelo enakosti iz 14. člena Ustave, bi pomenila razlago s (prepovedano) zakonsko analogijo. Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-602/16-17 z dne 20. 6. 2019.
¹⁰ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 56249/2011-357 z dne 12. 3. 2015, I Ips 4170/2016 z dne 30. 7. 2020 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1289/20-13 z dne 9. 3. 2023.
¹¹ Na tem mestu ni pomembno razlikovanje med različnimi modalitetami nujnega sostorilstva. Tistih inkriminacij, ki poleg izvršitve v sostorilstvu, predpisujejo tudi združevanje storilcev za izvrševanje kaznivih dejanj, ni mogoče v celoti enačiti s sostorilstvom po splošnih pravilih drugega odstavka 20. člena KZ-1 (glej M. Šepec in M. Ambrož, v: M. Šepec, ur., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 312; tudi D. Korošec, v D. Korošec, K. Filipčič in H. Devetak, ur., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), posodobljena izdaja, 1. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2023, str. 332; K. Merc, v D. Korošec, K. Filipčič in H. Devetak, ur., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), posodobljena izdaja, 2. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2023, str. 534, 544, 565; tudi A. Vodičar, prav tam, str. 653 - 654).
¹² Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89, SFRJ 83/89, SRS 5/90, RS 17/91-I, 55/92.
¹³ Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89, SFRJ 83/89, SRS 5/90, RS 17/91-I, 55/92.
¹⁴ F. Bačić, v N. Srzentić, ur.: Komentar Krivičnog zakona SFR Jugoslavije, 2. izd., Savremena administracija, Beograd, 1982, str. 126.
¹⁵ Uradni list RS, št. 63/94, 70/94, 23/99, 40/04.
¹⁶ V besedilu KZ so to določba 4. točke drugega odstavka 127. člen KZ (umor), druge točke prvega odstavka 212. člena KZ (velika tatvina), tretji odstavek 213. člena KZ (rop), tretji odstavek 218. člena KZ (izsiljevanje), drugi odstavek 299. člena KZ (nasilništvo), drugi odstavek 315. člena KZ (skrunitev groba).
¹⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-320/14-32, U-I-5/17-11 z dne 14. 9. 2017, 20. - 22. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 46836/2018
• Sodba I Ips 325/2008
• VSL sodba I Kp 138/2005