VSRS Sklep II Ips 44/2024


pomembnejša odločba

Jedro

S sklepom iz 219. člena Zakona o dedovanju je državi izročeno po vrsti in tipu stvari opredeljeno premično premoženje, ki je obstajalo ter je bilo zapustnikovo v času smrti, ne glede na to, kje se (je) nahaja(lo).

Namen tega pravnega instituta ni zgolj v zagotovitvi koristi države, ki zapuščino pridobi, ampak v varovanju javnega interesa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišč nižjih stopenj

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 9. člena Zakona o dedovanju (ZD) izdalo sklep, da postane zapuščina pokojne A. A., ki obsega 66,89 EUR neizplačanih pokojninskih prejemkov pri ZPIZ RS in osebno vozilo ... z registrsko oznako ..., leto prve registracije 2008, lastnina Republike Slovenije.

2. Zoper tak sklep se je v delu, s katerim je ugotovljen prenos vozila, pritožila Republika Slovenija.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da iz podatkov v spisu (iz izpiska iz Registra motornih vozil) izhaja, da je bilo vozilo registrirano do 28. 8. 2021, torej še v trenutku zapustničine smrti. Ta podatek z zadostno stopnjo verjetnosti omogoča sklepanje, da avtomobil še obstaja. Naloga zapuščinskega sodišča ni, da išče premoženje in njegove pritikline (ključe, dokumente itd.), temveč le ugotavlja, katero premoženje spada v zapuščino in kdo ga deduje oziroma prejme na kakšni drugi pravni podlagi. Dodaja, da je država najbolj usposobljena in opremljena za iskanje pogrešanih oziroma izginulih avtomobilov. Če ji lastništvo avtomobila prinaša več težav kot koristi, ga lahko z nekaj administrativnimi potezami izbriše s seznama svojih osnovnih sredstev.

Sklep o dopustitvi revizije

4. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je, upoštevaje določbi 9. in 219. člena ZD, materialnopravno pravilno stališče sodišča druge (in prve) stopnje, da sodišču v zapuščinskem postopku ni treba ugotavljati obstoja in lokacije predmeta zapuščine brez dedičev in drugih okoliščin, ki omogočajo izročitev predmeta zapuščine brez dedičev Republiki Sloveniji.¹

Navedbe v revizijskem postopku

5. Revidentka navaja, da je v pritožbi izpostavila, da sodišče prve stopnje ni z zanesljivostjo ugotovilo, ali vozilo, ki je predmet zapuščine, sploh še obstaja. Niti iz izreka niti iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje ne izhajajo identifikacijski podatki avtomobila iz evidence registriranih vozil; ni razvidno, kje se nahaja, kdo ga hrani oziroma ima ključe in pripadajoče dokumente. Brez teh podatkov in informacij o morebitni kontaktni osebi za prevzem avtomobila ga revidentka ne more nedvoumno identificirati in prevzeti v posest. Iz aplikacije AVTOLOG je razvidno, da je bilo vozilo ob registraciji na rednem tehničnem pregledu tako 28. 8. 2019 kot 21. 8. 2020 brezhibno, iz česar je mogoče sklepati, da vozilo ob smrti zapustnice, torej več kot osem mesecev po registraciji, morda ni več obstajalo. Nenazadnje je bilo prvič registrirano leta 2008 in je bilo v trenutku smrti zapustnice staro že več kot 13 let, zato je pomembno, da se ugotovi njegov obstoj.

Navaja, da je pritožbeno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje s tem, ko je zavzelo stališče, da okoliščina, da je bilo vozilo v trenutku zapustničine smrti registrirano, z zadostno stopnjo verjetnosti omogoča sklepanje, da vozilo še obstaja. Očita, da je zavzelo materialnopravno napačno stališče, da ni naloga zapuščinskega sodišča, da išče premoženje in njegove pritikline, temveč le s stopnjo verjetnosti ugotavlja, katero premoženje spada v zapuščino. Napačno je tudi stališče, da je prevzemnica premoženja tista, ki nosi breme nadaljnjega ugotavljanja lokacije in obstoja vozila. Sodišče bi moralo v trenutku odločanja zanesljivo ugotoviti, ali obstaja premično premoženje zapustnice, in to določljivo identificirati, kamor spada tudi ugotovitev lokacije vozila. Neobstoječ predmet ne more biti predmet sodne odločbe.

Pritožbenemu sodišču očita napačno uporabo 9., 130. in 219. člena ZD ter ob tem poudarja, da je sodišče dolžno ugotavljati dejansko stanje tudi v smeri zmožnosti prevzema zapuščine brez dedičev, saj ne gre zgolj za prenos lastninske pravice na premoženju zapustnika na državo, temveč tudi za izročitev oziroma prevzem zapuščine.

Revidentka ocenjuje, da jo pritožbeno sodišče postavlja v nemogoč položaj, saj je izpostavljena morebitnim inšpekcijskim in drugim postopkom zaradi neustreznega ravnanja s stvarjo, ki pravno preide v njeno last, pa je brez dodatnih podatkov sploh ne more prevzeti v svojo last in posest. Opisuje težave z avtomobili, ki jih prejme tudi več let po smrti zapustnikov.

Meni še, da je sodišče, ne da bi pojasnilo zakaj, odločilo v nasprotju z ustaljenim stališčem sodne prakse. Pri tem se sklicuje na sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 192/2015 in III Cp 1023/2016, Višjega sodišča v Celju Cp 75/2022 in Cp 2/2022 ter Višjega sodišča v Mariboru I Cp 316/2022.

Presoja Vrhovnega sodišča

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v tistem delu in z vidika tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Tako lahko v tem primeru obravnava le tiste navedbe revidentke, s katerimi ta utemeljuje zahtevo po ugotavljanju obstoja in lokacije predmetov zapuščine brez dedičev ter drugih okoliščin, ki omogočajo izročitev predmeta zapuščine brez dedičev Republiki Sloveniji v zapuščinskem postopku. Revizijsko izpostavljanje, da bi moralo sodišče v skladu z 219. členom ZD izdati sklep, da se osebno vozilo izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja, je zunaj s sklepom o dopustitvi revizije začrtano vsebino revizijskega preizkusa. Enako velja za procesni očitek, da je pritožbeno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje.

8. V skladu z 9. členom ZD postane zapuščina brez dedičev lastnina Republike Slovenije, razen če se prenese v stečajno maso stečaja zapuščine brez dedičev. V skladu z 219. členom ZD sodišče, kadar ugotovi, da ni dedičev, ali kadar se ne ve, ali je kaj dedičev, pa se v roku, ki je predpisan s tem zakonom, ne zglasi nihče, ki bi uveljavljal pravico do dediščine, izda sklep, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja.

9. Teorija poudarja, da je prehod zapuščine na državo v našem pravnem sistemu poseben primer vesoljnega nasledstva. Na državo preide zapuščina v celoti, tako pravice kot obveznosti, aktiva in pasiva, hkrati in sočasno, na podlagi enega samega dogodka: zapustnikove smrti. Pravice in obveznosti preidejo nanjo na podlagi zakonske norme, brez posebnih pridobitnih aktov (kot so izročitev stvari, cesija terjatve, prevzem dolga), neposredno od zapustnika, nujno (prisilno) in ne da bi dala sprejemno izjavo. Sklep sodišča prve stopnje, s katerim se premoženje izroči državi, ni konstitutivne, ampak deklaratorne narave, to pomeni, da se v njem le ugotovi, kar se je zgodilo že v času zapustnikove smrti - vse premoženje, ki ga je takrat imel, zapuščina v celoti, je prešla na državo.² Po nasprotnem razlogovanju - premoženje, ki v trenutku zapustnikove smrti ni bilo (več) njegovo, na državo ni prešlo.

10. ZD sodišču ne nalaga raziskovanja, kje in v kakšnem stanju je premično premoženje zapustnika. Omogoča pa dedičem (in tudi Republiki Sloveniji³), da iz opravičenih razlogov predlagajo popis zapuščine (190. do 194. člen ZD)⁴, v katerem se premične stvari popišejo po vrsti, številu, meri in teži ali vsaka posebej (prvi odstavek 186. člena ZD). Popis obsega tudi premoženje, ki je pripadalo pokojniku, pa je pri kom drugem, z navedbo, pri kom je to premoženje in na kakšni podlagi, ter premoženje, ki ga je imel pokojnik, za katero pa se trdi, da ni njegovo (drugi odstavek 186. člena ZD). V tem primeru spada v sklep o dedovanju tudi navedba premičnin, sklicujoč se na popis (2. točka drugega odstavka 214. člena ZD).

11. Revidentka ima prav, da sodne prakse Vrhovnega sodišča o zastavljenem vprašanju še ni; ne drži pa, da je praksa višjih sodišč enotna. V odločbah višjih sodišč⁵: VSL I Cp 2087/2020 z 21. 12 2020, VSC Cp 406/2023 s 16. 11. 2023, VSM I Cp 234/2023 s 4. 4. 2023, I Cp 261/2023 s 13. 6. 2023 in I Cp 257/2024 s 6. 8. 2024 sodišča, tako kot v obravnavani, niso sledila težnjam Republike Slovenije po dodatnem identificiranju ter preverjanju stanja in lokacije osebnih vozil. Drugačne (sklepi sodišča prve stopnje so bili razveljavljeni) so bile odločitve višjih sodišč v zadevah VSL I Cp 192/2015 z 18. 3. 2015⁶, III Cp 1023/2016 s 13. 4. 2016⁷, VSM I Cp 316/2022 s 25. 4. 2022⁸, VSC Cp 2/2022 z 10. 2. 2022⁹ in VSC 75/2022 z 10. 3. 2022¹⁰.

12. Pregled sodne prakse še pokaže, da v zapuščinskih zadevah, v katerih so bili izdani sklepi o dedovanju, zapuščinsko sodišče ni preverjalo stanja in lokacije (osebnih) vozil ali drugega premičnega premoženja, v sklepih ni pojasnjevalo, kdo hrani premoženje, kdo ima ključe vozil in pripadajoče dokumente ter kdo so kontaktne osebe za prevzem. Motorna vozila so v sklepih o dedovanju označena z znamko in tipom ter registrsko številko; le v primeru neregistriranega vozila je najti številki šasije in motorja¹¹, kar je (celo v smislu prvega odstavka 186. člena ZD) dovolj določno.

13. Ugotovitev višjega sodišča, da je bil sporni avtomobil na zapustničino ime registriran¹² še v trenutku njene smrti, ob odsotnosti konkretiziranih navedb o njegovi odsvojitvi ali uničenju, utemeljuje zaključek, da spada v zapuščino in je skupaj z ostalo zapuščino v trenutku zapustničine smrti prešel na državo. Tak zaključek je terjal izdajo deklaratornega sklepa. Na njegovo pravilnost ne vpliva to, kje je bilo vozilo v trenutku smrti, in še manj, kje je (bilo) kasneje. Ker pravice in obveznosti preidejo na državo na podlagi zakona – 9. člena ZD brez posebnih pridobitnih aktov, so navedbe o tem, da mora sodišče omogočiti izročitev vozila, neutemeljene.

14. Zapuščina brez dediča gre državi zlasti zato, da se dokončno likvidirajo zapustnikova premoženjska razmerja. Namen tega pravnega instituta ni zgolj v zagotovitvi koristi države, ki zapuščino pridobi, ampak v varovanju javnega interesa.¹³ Varovanje javnega interesa včasih nedvomno lahko povzroči tudi težave, ki jih opisuje revidentka, a zapuščinski postopek ni namenjen njihovemu reševanju.

Sklepno

15. Deklaratorna odločitev v izpodbijanih sklepih je torej z revizijsko preizkušanega vidika skladna z določbami 9. in 219. člena ZD. Odgovor na v reviziji zastavljeno (in dopuščeno) vprašanje pa je, da je s sklepom iz 219. člena ZD državi izročeno po vrsti in tipu stvari opredeljeno premično premoženje, ki je obstajalo ter je bilo zapustnikovo v času smrti, ne glede na to, kje se (je) nahaja(lo).

16. Revizija torej ni utemeljena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je Vrhovno sodišče zato zavrnilo.

17. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-----------------------

¹ Sklep II DoR 543/2023 s 17. 7. 2024.

² Tako: Zupančič, K. in Žnidaršič, V., Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana, 2009, stran 67 do 70 in Finžgar, A., Dedno pravo Jugoslavije, Ljubljana, 1962, stran 111 do 114.

³ Tako: Zupančič, K. in Žnidaršič, V., Zapuščina brez dedičev, Pravna praksa 24/2005, stran 17.

⁴ Sodišče ga lahko opravi tudi po uradni dolžnosti.

⁵ V vseh je šlo za primere, ko je postala zapuščina brez dedičev lastnina Republike Slovenije.

⁶ Nosilni razlog za razveljavitev je bil sicer, da sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja, ampak Republiki Sloveniji. Višje sodišče pa je (brez navedbe podlage za takšno zahtevo) dodalo: „V tem smislu sodišče prve stopnje ni preverjalo, kje se avtomobil nahaja – opravilo je sicer poizvedbo pri vdovi, ki pa je posredovala dve različni informaciji: 17. 9. 2012, da je vozilo pri R. L. …, 12. 12. 2013 pa, da se nahaja v hrambi pri „A.“ P. L. ... Zapuščinsko sodišče resničnosti navedenih informacij ni preverilo, pritožnica pa v pritožbi dokazuje, da je A. P. vozilo neznano.“

⁷ Tudi v tej zadevi je bil nosilni razlog za razveljavitev to, da sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja, ampak Republiki Sloveniji. Višje sodišče je zapuščinskemu sodišču očitalo še, da ni ugotovilo, kje se motorno kolo nahaja, čeprav je na zapuščinski obravnavi S. H. navedla, da je v Nemčiji v mestu …, do česar sodišče v sklepu ni zavzelo nobenega stališča.

⁸ Ki je nekoliko drugačna, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bil avtomobil odjavljen.

⁹ Ki je tudi nekoliko drugačna, ker je bila v sklepu navedena drugačna registrska številka vozila kot v uradni evidenci.

¹⁰ Tudi v tej zadevi je bil nosilni razlog za razveljavitev to, da sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa, da se zapuščina izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja. Višje sodišče je še obrazložilo, da Republika Slovenija izročenega premoženja ne more prevzeti, ne da bi sodišče ugotovilo, kje se nahaja in kdo ima ključe.

¹¹ Npr. sklep VSL I Cp 3522/2012 z 10. 7. 2013.

¹² V skladu z 11. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o motornih vozilih se šteje, da je lastnik ali lastnica vozila oseba, ki je kot taka vpisana v register motornih vozil.

¹³ Tako: Zupančič, K. in Žnidaršič, V., delo navedeno v 3. opombi, stran 17.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2025

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 543/2023
• VSL sklep II Ip 4004/2010
• VSM Sklep I Cp 454/2024